TEKST 18

so 'mṛtasyābhayasyeśo
martyam annaṁ yad atyagāt
mahimaiṣa tato brahman
puruṣasya duratyayaḥ

saḥ – On (Gospod); amṛtasya – nesmrtnosti; abhayasya – neustrašenosti; īśaḥ – upravitelj; martyam – umiranje; annam – plodonosno delovanje; yat – kdor je; atyagāt – je presegel; mahimā – slava; eṣaḥ – Njegova; tataḥ – zatorej; brahman – o brāhmaṇa Nārada; puruṣasya – Vrhovne Osebnosti; duratyayaḥ – neizmerljiva.

Vsevišnja Božanska Osebnost je upravitelj nesmrtnosti in neustrašnosti. Gospod je transcendentalen nad smrtjo in plodonosnim delovanjem v materialnem svetu. O Nārada, o brāhmaṇa, zato je težko izmeriti slavo Vrhovne Osebe.

SMISEL: Gospodova slava v transcendentalnih petinsedemdesetih odstotkih Gospodove notranje energije je opisana v Padma Purāṇi (Uttara-khaṇḍi). Tam piše, da so planeti v duhovnem nebu, ki je razširitev petinsedemdesetih odstotkov Gospodove notranje energije, daleč, daleč številnejši od planetov v vseh vesoljih, ki so iz Gospodove zunanje energije. Caitanya-caritāmṛta vsa vesolja v Gospodovi zunanji energiji primerja s polnim čebrom gorčičnih semen. Eno gorčično seme je kot eno vesolje. Človek ne more prešteti niti planetov v enem vesolju, v katerem trenutno živimo, da o seštevku vseh planetov v vseh vesoljih, ki so podobni polnemu čebru gorčičnih semen, niti ne govorimo! Planeti v duhovnem nebu pa so vsaj še trikrat številnejši od planetov v materialnem nebu.

Ker so ti planeti duhovni, v resnici presegajo prvine materialne narave; sestajajo iz popolnoma neskaljene vrline. V njih vlada popolna duhovna blaženost (brahmānanda). Vsi planeti v duhovnem nebu so večni, neuničljivi in brez pomanjkljivosti, ki jih doživljamo v materialnem svetu. Vsak planet je samorazsvetljujoč in bolj sijoč (če si to lahko predstavljamo) kot sončna svetloba milijonov materialnih sonc. Prebivalci teh planetov so osvobojeni rojstva, smrti, starosti in bolezni in imajo popolno znanje o vsem; vsi so vdani Bogu in ne hrepenijo po materialnem. Njihovo edino opravilo je transcendentalno ljubeče služenje Vsevišnjemu Gospodu Nārāyaṇi, ki je prevladujoče Božanstvo planetov Vaikuṇṭhe. Te osvobojene duše neprenehoma pojejo pesmi, omenjene v Sāma Vedi (vedaiḥ sāṇga-pada-kramopaniṣadair gāyanti yaṁ sāmagāḥ) in so poosebljenja petih Upaniṣad.

Tripād-vibhūti (petinsedemdeset odstotkov, ki jih poznamo kot Gospodovo notranjo energijo) je Božje kraljestvo daleč onkraj materialnega neba, pāda-vibhūti (petindvajset odstotkov, ki obsegajo Njegovo zunanjo energijo) pa je področje materialnega sveta. V Padma Purāṇi piše tudi, da je kraljestvo tripād-vibhūtija transcendentalno, medtem ko je pāda-vibhūti posveten; tripād-vibhūti je večen, pāda-vibhūti pa je minljiv. Gospod in Njegovi večni služabniki v transcendentalnem kraljestvu imajo večne oblike, ki so ugodne, popolnoma zanesljive, duhovne in večno mlade. Z drugimi besedami, tam ni rojstva, smrti, starosti in bolezni. Ta večna dežela je polna transcendentalnega uživanja ter polna lepote in blaženosti. To podpira tudi ta verz Śrīmad-Bhāgavatama, v katerem je transcendentalna narava opisana kot amṛta. V Vedah piše utāmṛtatvasyeśānaḥ: Vsevišnji Gospod je gospodar nesmrtnosti, kar pomeni, da je Gospod sam nesmrten, in ker je gospodar nesmrtnosti, lahko podari nesmrtnost tudi Svojim bhaktam. V Bhagavad-gīti (8.16) Gospod prav tako zagotavlja, da se tisti, ki odidejo v Njegovo nesmrtno prebivališče, nikoli več ne vrnejo v smrtno deželo trojnih nadlog.

Gospod ni kakor posvetni gospodar. Posvetni gospodar nikoli ne uživa enako s svojimi podrejenimi, ni nesmrten in svojim podrejenim tudi ne more podariti nesmrtnosti. Vsevišnji Gospod, ki je vodnik vseh živih bitij, lahko Svojim bhaktam podari vse odlike Svoje osebnosti, vključno z nesmrtnostjo in duhovno blaženostjo. V materialnem svetu so srca živih bitij vedno polna tesnobe in strahu, toda Gospod, ki je sam vrhovni neustrašni, to lastnost neustrašenosti podarja Svojim čistim bhaktam. Posvetno bivanje je samo po sebi strašljivo, ker učinki rojstva, smrti, starosti in bolezni v vseh materialnih telesih živo bitje vedno držijo v strahu. V materialnem svetu je vedno prisoten vpliv časa, ki stvari spreminja iz enega stanja v drugo, tako da živo bitje, ki je izvorno avikāra oziroma nespremenljivo, zaradi sprememb pod vplivom časa zelo trpi. Spreminjajoči učinki večnega časa v nesmrtnem Božjem kraljestvu vzbujajo pozornost s svojo odsotnostjo, kar pomeni, da tam čas nima vpliva in da zato tudi ni nobenega strahu.

V materialnem svetu je tako imenovana sreča rezultat našega dela. Kdor trdo dela, lahko obogati, toda zmeraj živi v strahu in dvomih o trajanju tako pridobljene sreče. V Božjem kraljestvu pa se nikomur ni treba truditi, da bi postal srečen. Sreča je narava duhá, kot piše v Vedānta-sūtrah: ānandamayo 'bhyāsāt – duh je po naravi popolnoma srečen. Sreča v duhovni naravi stalno raste; ko doživimo srečo, se v istem trenutku že poveča, tako da ni govora o zmanjšanju blaženosti. Takšne neskaljene duhovne blaženosti ne bomo našli nikjer v sferi materialnega vesolja, vključno s planeti Janaloko in celo Maharloko in Satyaloko, saj je celo gospod Brahmā podložen zakonom plodonosnega delovanja ter zakonu rojstva in smrti. Zato je tukaj rečeno: duratyayaḥ, kar pomeni, da si duhovne sreče v večnem Božjem kraljestvu ne morejo predstavljati niti veliki brahmacārīji in sannyāsīji, ki se lahko dvignejo na planete onkraj področja raja. Z drugimi besedami, veličina Vsevišnjega Gospoda je tako velika, da si je ne morejo predstavljati niti veliki brahmacārīji in sannyāsīji, takšno srečo pa po Gospodovi milosti dejansko dosežejo Gospodovi neomadeževani bhakte.