TEKST 11

etāvān eva yajatām
iha niḥśreyasodayaḥ
bhagavaty acalo bhāvo
yad bhāgavata-saṅgataḥ

etāvān – vse te različne vrste častilcev; eva – vsekakor; yajatām – med čaščenjem; iha – v tem življenju; niḥśreyasa – najvišji blagoslov; udayaḥ – razvoj; bhagavati – Vsevišnji Božanski Osebnosti; acalaḥ – neomajna; bhāvaḥ – spontana privrženost; yat – ki; bhāgavata – Gospodovega čistega bhakte; saṅgataḥ – družba.

Vse vrste častilcev mnoštva polbogov lahko dobijo blagoslov najvišje popolnosti – spontano privrženost, neomajno osredotočeno na Vsevišnjo Božansko Osebnost – samo v družbi Gospodovega čistega bhakte.

SMISEL: Vsa živa bitja na različnih življenjskih položajih znotraj materialnega stvarstva, od prvega polboga Brahme pa do majhne mravlje, pogojuje zakon materialne narave oziroma zunanje energije Vsevišnjega Gospoda. Živo bitje se v čistem stanju zaveda dejstva, da je Gospodov delec; ko pa je vrženo v materialni svet – ker je želelo gospodovati nad materialno energijo –, ga pogojijo tri prvine materialne narave, nakar si v boju za obstanek prizadeva doseči največjo korist. Boj za obstanek je podoben hoji za fatamorgano pod urokom materialnega uživanja. Vse načrtovanje za materialno uživanje, bodisi s čaščenjem raznih polbogov, kot je bilo opisano v prejšnjih verzih tega poglavja, ali pa z moderniziranim napredkom znanstvenega znanja brez pomoči Boga ali polboga, je zgolj iluzorno, saj živo bitje v pristojnosti materialnega sveta kljub takšnim načrtom za dosego sreče nikoli ne more rešiti življenjskih problemov – rojstva, smrti, starosti in bolezni. Zgodovina vesolja je polna takšnih načrtovalcev; mnogi kralji in cesarji so prišli in odšli, za seboj pa so pustili le zgodbo o svojem načrtovanju. Toda glavni življenjski problemi kljub prizadevanjem takšnih načrtovalcev ostajajo nerešeni.

Človeško življenje je v resnici namenjeno rešitvi življenjskih problemov. Življenjskih problemov nikoli ne bomo rešili z zadovoljevanjem raznih polbogov, niti z različnimi načini čaščenja, niti z dozdevnim napredkom znanja v znanosti brez pomoči Boga ali polbogov. Ne glede na okorele materialiste, ki jim sploh ni mar za Boga in za polbogove, pa Vede priporočajo čaščenje raznih polbogov za razne koristi, tako da polbogovi niso niti lažni niti izmišljeni. Polbogovi so enako stvarni kot mi, le da so veliko močnejši, ker so zaposleni v neposredni službi Gospodu z upravljanjem različnih oddelkov vesoljne vlade. Bhagavad-gītā to potrjuje in omenja razne planete polbogov, vključno s planetom vrhovnega polboga, gospoda Brahme. Grobi materialisti ne verjamejo v obstoj Boga ali polbogov. Prav tako ne verjamejo, da raznim planetom vladajo polbogovi. Zganjajo velik hrup okoli potovanja na najbližje nebesno telo, Candraloko (luno), vendar imajo kljub obširnim mehanskim raziskavam o luni le skope informacije; naduti znanstveniki in grobi materialisti kljub vsej lažni reklami o prodaji zemlje na luni tam ne morejo živeti, da o odhodu na druge planete, ki jih ne morejo niti prešteti, sploh ne govorimo. Privrženci Ved pa pridobivajo znanje na drugačen način. Izjave v vedski književnosti sprejemajo kot avtoritativne in toto, o čemer smo že razpravljali v Prvem spevu, tako da imajo popolno in logično znanje o Bogu, polbogovih ter njihovih planetih v območju materialnega sveta in onkraj meja materialnega neba, na katerih prebivajo. Najbolj avtentična vedska literatura, ki so jo sprejeli veliki indijski ācārye, kot so Śaṅkara, Rāmānuja, Madhva, Viṣṇusvāmī, Nimbārka in Caitanya, in ki so jo študirale vse pomembne svetovne osebnosti, je Bhagavad-gītā, ki omenja čaščenje polbogov in planetov, na katerih polbogovi prebivajo. Bhagavad-gītā (9.25) potrjuje:

yānti deva-vratā devān pitṝn yānti pitṛ-vratāḥ
bhūtāni yānti bhūtejyā yānti mad-yājino 'pi mām

»Častilci polbogov odidejo na planete posameznih polbogov, častilci prednikov pa gredo na planete prednikov. Grobi materialist ostane na raznih materialnih planetih, Gospodovi bhakte pa odidejo v Božje kraljestvo.«

Bhagavad-gītā vsebuje tudi informacijo, da imajo vsi planeti znotraj materialnega sveta, vključno z Brahmaloko, samo začasen položaj in da so po danem času vsi uničeni. Zato so ob opustošenju uničeni vsi polbogovi in njihovi častilci, kdor pa pride v Božje kraljestvo, postane trajni udeleženec v večnem življenju. To je enoglasna sodba vedske književnosti. Častilci polbogov imajo eno olajšavo več kot neverniki, ker so prepričani v vedsko razlago, iz katere lahko izvedo za korist od čaščenja Vsevišnjega Gospoda v družbi Gospodovih bhakt. Grobi materialist, ki nima vere v vedsko razlago, pa večno ostaja v temi, ker ga vodi lažno prepričanje, temelječe na nepopolnem eksperimentalnem znanju ali tako imenovani materialni znanosti, ki nikoli ne more prodreti na področje transcendentalnega znanja.

Dokler torej grobi materialisti ali častilci minljivih polbogov ne pridejo v stik s transcendentalistom, kakršen je Gospodov čisti bhakta, so njihova prizadevanja samo potrata energije. Samo po milosti božanskih osebnosti, Gospodovih čistih bhakt, lahko dosežemo čisto vdanost, ki je najvišja popolnost človeškega življenja. Samo Gospodov čisti bhakta lahko pokaže pravo pot progresivnega življenja. Sicer sta tako materialistični način življenja brez sleherne informacije o Bogu oziroma polbogovih kot tudi življenje s čaščenjem polbogov v iskanju minljivih materialnih užitkov samo različni fazi fantazmagorije. Ta dva načina življenja sta lepo opisana tudi v Bhagavad-gīti, toda Bhagavad-gīto lahko razumemo samo v družbi čistih bhakt, ne pa ob tolmačenjih politikov in spekulatorjev suhoparne filozofije.