TEKST 16

vaiyāsakiś ca bhagavān
vāsudeva-parāyaṇaḥ
urugāya-guṇodārāḥ
satāṁ syur hi samāgame

vaiyāsakiḥ – sin Vyāsadeve; ca – tudi; bhagavān – s popolnim transcendentalnim znanjem; vāsudeva – Gospodu Kṛṣṇi; parāyaṇaḥ – privržen; urugāya – Božanske Osebnosti Śrī Kṛṣṇe, ki Ga slavijo veliki filozofi; guṇa-udārāḥ – velike odlike; satām – bhakt; syuḥ – je moral biti; hi – dejansko; samāgame – ob navzočnosti.

Śukadeva Gosvāmī, sin Vyāsadeve, je imel enako popolno transcendentalno znanje in je bil velik bhakta Gospoda Kṛṣṇe, sina Vasudeve. Zato sta gotovo govorila o Gospodu Kṛṣṇi, ki Ga slavijo veliki filozofi in ki je slavljen v družbi velikih bhakt.

SMISEL: V tem verzu je zelo pomenljiva beseda satām. Satām se nanaša na čiste bhakte, katerih edina želja je, da služijo Gospodu. Transcendentalna slava Gospoda Kṛṣṇe je primerno opisana samo v družbi takšnih bhakt. Gospod pravi, da so teme o Njem polne duhovnega pomena, in kdor v družbi satām enkrat pravilno posluša o Njem, zagotovo zazna veliko moč in avtomatično doseže vdano življenje. Zapisali smo že, da je bil Mahārāja Parīkṣit od rojstva velik Gospodov bhakta, to pa velja tudi za Śukadevo Gosvāmīja. Bila sta na isti ravni, čeprav je bil na zunaj Mahārāja Parīkṣit velik kralj, vajen kraljevskih udobnosti, Śukadeva Gosvāmī pa zgled človeka, ki se je odpovedal svetu, tako da ni niti pokrival svojega telesa. Na zunaj sta si bila Mahārāja Parīkṣit in Śukadeva Gosvāmī pravo nasprotje, v resnici pa sta bila oba neomadeževana, čista Gospodova služabnika. Na srečanju takšnih bhakt je vedno govor samo o Gospodovi slavi ali bhakti-yogi in ničemer drugem. Tudi v Bhagavad-gīti, ko sta se pogovarjala Gospod in Njegov bhakta Arjuna, ni moglo biti razen bhakti-yoge nobene druge téme, pa naj posvetni učenjaki še tako svojevoljno spekulirajo o njej.

Po Śrīla Jīvi Gosvāmīju beseda ca za vaiyāsakiḥ kaže na to, da sta bila Śukadeva Gosvāmī in Mahārāja Parīkṣit v isti kategoriji, kar je bilo urejeno že davno prej, čeprav je eden igral vlogo učitelja, drugi pa vlogo učenca. Ker je središče pogovorov Gospod Kṛṣṇa, beseda vāsudeva-parāyaṇaḥ ali »bhakta Vāsudeve« pomeni bhakta Gospoda Kṛṣṇe, ki je skupni cilj. Čeprav se je na mestu, kjer se je Mahārāja Parīkṣit postil, zbralo tudi veliko drugih, lahko logično povzamemo, da ni bilo drugih pogovorov razen slavljenja Gospoda Kṛṣṇe, ker je bil glavni govornik Śukadeva Gosvāmī, glavni poslušalec pa Mahārāja Parīkṣit. Tako je Śrīmad-Bhāgavatam, kakršnega je izgovoril eden, poslušal pa drug vodilni Gospodov bhakta, namenjen samo slavljenju Vsevišnjega Gospoda, Božanske Osebnosti, Śrī Kṛṣṇe.