TEKST 13

vilajjamānayā yasya
sthātum īkṣā-pathe 'muyā
vimohitā vikatthante
mamāham iti durdhiyaḥ

vilajjamānayā – sramujoča se; yasya – katera; sthātum – stati; īkṣā-pathe – spredaj; amuyā – zavajajoča energija; vimohitāḥ – tisti, katere zavaja; vikatthante – govorijo nesmisle; mama – to je moje; aham – jaz sem vse; iti – tako zmerjajoč; durdhiyaḥ – s takšno zmotno predstavo.

Gospodova iluzorna energija ne more stopiti v ospredje, ker se sramuje svojega položaja; ljudje, ki jih zavaja, pa vedno govorijo nesmisle, medtem ko jih prevzemajo misli »to sem jaz« in »to je moje«.

SMISEL: Nepremagljiva zavajajoča energija Božanske Osebnosti ali tretja energija, ki predstavlja nevednost, lahko zavede ves živi svet, a vendar ni dovolj močna, da bi lahko stala pred Vsevišnjim Gospodom. Nevednost stoji za Božansko Osebnostjo, kjer je dovolj močna, da zavaja živa bitja, glavna značilnost zmedenih oseb pa je, da govorijo nesmisle. Načela vedske književnosti nasprotujejo nesmiselnemu govorjenju in nesmiselno govorjenje prve vrste je »to sem jaz, to je moje«. Brezbožna civilizacija se ravna izključno po takšnih zmotnih predstavah; ljudje v takšni civilizaciji brez pravega razumevanja Boga priznavajo kakega lažnega Boga oziroma sami sebe lažnivo razglašajo za Boga, s čimer zavajajo osebe, ki so zaradi zavajajoče energije že tako ali tako zmedene. Zavajajoča energija pa ne more vplivati na tiste, ki stojijo pred Gospodom in se Mu predajajo; zato ne poznajo zablode »to sem jaz, to je moje«, ne priznavajo lažnih Bogov in se ne izdajajo za enakovredne Vsevišnjemu Gospodu. Ta verz jasno opredeljuje zmedenega človeka.