TEKST 15

sthiraṁ sukhaṁ cāsanam āsthito yatir
yadā jihāsur imam aṅga lokam
kāle ca deśe ca mano na sajjayet
prāṇān niyacchen manasā jitāsuḥ

sthiram – ne da bi bil vznemirjen; sukham – udobnem; ca – tudi; āsanam – na sedišču; āsthitaḥ – nameščen; yatiḥ – modrec; yadā – kadarkoli; jihāsuḥ – se želi odreči; imam – temu; aṅga – o kralj; lokam – temu telesu; kāle – pravočasno; ca – in; deśe – na pravem mestu; ca – tudi; manaḥ – um; na – ne; sajjayet – naj ne bo neodločen; prāṇān – čute; niyacchet – mora obvladovati; manasā – z umom; jita-asuḥ – ko ukroti življenjski zrak.

O kralj, ko si yogī zaželi zapustiti ta planet človeških bitij, ne bi smel biti zbegan glede primernosti časa ali kraja; nevznemirjen naj udobno sede in ob reguliranju življenjskega zraka z umom obvladuje čute.

SMISEL: Bhagavad-gītā (8.14) jasno pravi, da bhakta, ki je stoodstotno vključen v ljubeče transcendentalno služenje Gospodu in se Ga na vsakem koraku nenehno spominja, zlahka sprejme Gospodovo milost in naveže osebni stik z Njim. Takšnim bhaktam ni treba čakati na ugoden trenutek, da zapustijo sedanje telo. Bhakte, ki niso čisti, temveč imajo primesi plodonosnega delovanja ali empiristične filozofske spekulacije, pa morajo zapustiti telo v primernem trenutku. Zanje Bhagavad-gītā navaja primerne trenutke (8.23-26). Ampak takšni primerni trenutki niso tako pomembni, kot je pomembno biti uspešen yogī, ki lahko telo zapusti po svoji volji. Takšen yogī mora znati s pomočjo uma obvladovati čute. Um zlahka ukroti, kdor ga samo zaposli ob Gospodovih lotosovih stopalih. Ob takšnem služenju se vsi čuti sami od sebe postopoma vključijo v služenje Gospodu. To je pravo zlitje z Vrhovnim Absolutom.