TEKST 10

parābhūter adharmasya
tamasaś cāpi paścimaḥ
nāḍyo nada-nadīnāṁ ca
gotrāṇām asthi-saṁhatiḥ

parābhūteḥ – frustracije; adharmasya – nemoralnosti; tamasaḥ – nevednosti; ca – in; api – kot tudi; paścimaḥ – hrbet; nāḍyaḥ – črevesja; nada – velikih rek; nadīnām – potokov; ca – tudi; gotrāṇām – planin; asthi – kosti; saṁhatiḥ – kopičenje.

Gospodov hrbet je mesto vseh vrst frustracij in nevednosti, pa tudi nemoralnosti. Iz Njegovih žil tečejo velike reke in potoki, na Njegovih kosteh pa se gomilijo velike gore.

SMISEL: Zoper brezosebni nazor o Vsevišnji Božanski Osebnosti je tukaj podana načrtna analiza fiziološke in anatomske zgradbe Gospodovega transcendentalnega telesa. Iz razpoložljivega opisa Gospodovega telesa (Njegove vesoljne oblike) je razvidno, da se Njegova oblika razlikuje od navadnih posvetnih oblik. Gospod v nobenem primeru ni brezoblična praznina. Nevednost je Gospodov hrbet, torej nevednost manj razumnih ljudi tudi ni ločena od Njegovega telesa. Ker je Njegovo telo popolna celota vsega, kar je, ni mogoče reči, da je Gospod samo brezoseben. Nasprotno, dovršeni opis Njegovega telesa priča, da je Gospod hkrati brezoseben in oseben. Božanska Osebnost je Gospodov izvorni aspekt, Njegova brezosebna emanacija pa je le odsev Njegovega transcendentalnega telesa. Kdor ima to srečo, da lahko vidi Gospoda od spredaj, spozna Njegov osebni aspekt; kdor pa je onemogočen in mora ostati na nevedni strani Gospoda – kdor torej gleda Gospoda od zadaj – Ga spozna v Njegovem brezosebnem aspektu.