TEKST 17
tapasvino dāna-parā yaśasvino
manasvino mantra-vidaḥ sumaṅgalāḥ
kṣemaṁ na vindanti vinā yad-arpaṇaṁ
tasmai subhadra-śravase namo namaḥ
tapasvinaḥ – veliki učeni modreci; dāna-parāḥ – velik darovalec miloščine; yaśasvinaḥ – velik priznani delavec; manasvinaḥ – veliki filozofi ali mistiki; mantra-vidaḥ – velik recitator vedskih himen; su-maṅgalāḥ – dosledni privrženci vedskih načel; kṣemam – ploden rezultat; na – nikoli; vindanti – dosežejo; vinā – brez; yat-arpaṇam – posvetitve; tasmai – Njemu; subhadra – ugodnemu; śravase – poslušajoč o Njem; namaḥ – moje spoštovanje; namaḥ – znova in znova.
Znova in znova se spoštljivo priklanjam vseugodnemu Gospodu Śrī Kṛṣṇi, saj veliki učeni modreci, veliki darovalci miloščine, veliki priznani delavci, veliki filozofi in mistiki, veliki recitatorji vedskih himen in veliki privrženci vedskih načel ne morejo doseči nobenega plodnega rezultata, če teh dobrih odlik ne posvetijo Gospodovi službi.
SMISEL: Visoke človekove odlike, kot so napredovanje v izobrazbi, velikodušno dajanje miloščine, politično, družbeno in versko vodenje človeške družbe, filozofske spekulacije, vadba sistema yoge, vešče opravljanje vedskih obredov itd., človeku služijo pri doseganju popolnosti samo, kadar jih uporabi v Gospodovi službi. Če teh odlik ne uskladi z Gospodovo službo, postanejo samo vir težav za ljudske množice. Vse je mogoče uporabiti bodisi za lastno čutno zadovoljevanje ali pa v službi koga drugega. Obstajata tudi dve vrsti samointeresa, namreč osebna sebičnost in razširjena sebičnost. Vendar med osebno in razširjeno sebičnostjo ni kvalitativne razlike. Tatvina za lastno korist in tatvina za korist družine sta iste vrste – namreč kriminalni dejanji. Noben veljavni zakon nobene države še nikoli ni oprostil tatu, ki se zagovarja, češ da ni kradel iz osebnega interesa, temveč v interesu družbe ali države, in da zato ni kriv. Navadni ljudje ne vedo, da samointeres živega bitja doseže popolnost samo, kadar se ujema z interesom Vsevišnjega Gospoda. Kakšna je na primer korist od človekovega preživljanja? Človek služi denar za vzdrževanje telesa (osebnega ali družbenega), toda brez zavedanja Boga – če telesa ne vzdržuje pravilno za spoznavanje svojega odnosa z Bogom – je vse hvalevredno prizadevanje za človekovo preživljanje podobno preživljanju živali. Smisel vzdrževanja telesa je pri človeku drugačen kot pri živalih. Izobraževanje, gospodarski razvoj, filozofsko iskanje, proučevanje vedske književnosti in celo pobožna dejanja (kot je dajanje miloščine, odpiranje bolnišnic in razdajanje žita) moramo ravno tako povezati z Gospodom. Namen vseh takšnih dejanj in prizadevanj mora biti Gospodovo zadovoljstvo, ne pa zadovoljstvo katerekoli druge entitete, posamezne ali skupne (saṁsiddhir hari-toṣaṇam). Isto načelo potrjuje Bhagavad-gītā (9.27), ki pravi, da moramo vso svojo miloščino in vse svoje strogosti izročiti Gospodu oziroma jih opravljati samo zaradi Njega. Če vešči voditelji človeške civilizacije niso zavestni Boga, se bo izjalovilo vse njihovo prizadevanje za napredek brezbožne civilizacije v izobraževanju in ekonomiji. Da bi človek postal zavesten Boga, pa mora poslušati o vseugodnem Gospodu, kot je opisan v Bhagavad-gīti in Śrīmad-Bhāgavatamu ter podobnih knjigah.