Uvod

V templju mojega srca je prva vaišnavska pesmarica s slovenskimi prevodi. Zdaj lahko Gospodovi bhakte in vsi drugi v domačem jeziku pijemo nesmrtni nektar, ki se preliva iz pesmi vaišnavskih duhovnih učiteljev.

Vaišnavizem je najstarejša znana religija na svetu, saj njene sledi segajo vsaj 5000 let nazaj v zgodovino. Takrat je po vsem svetu cvetela vedska civilizacija – visoka duhovna kultura s središčem na indijskem podkontinentu, ki jo lahko upravičeno imenujemo zibelka človeške civilizacije. Začudenje vzbujajoče ostanke vedske civilizacije lahko obču­dujemo še danes: templji, ki so prava arhitektonska čuda; vsi aspekti izjemno bogate umetnosti; sanskrt, naj­starejši jezik na svetu in izvor indoevropskih jezikov; Vede, knjižna zbirka vseh materialnih in duhovnih ved; Bhagavad-gita, naj­univerzalnejša filozofska razprava na svetu; in vaišnavizem, religija, osredotočena na vdano služenje osebnemu Bogu, Višnuju ali Krišni.

Vedska kultura se je skozi zgodovino prenašala na dva načina: po dinastijah svetih kraljev, ki so vladali pod svīt­ništvom verodostojnih brahman, in po nasledstvu duhovnih učiteljev, ki so vedsko znanje prenašali na svoje učence. V današnji dobi kali so se kralji in svečeniki sčasoma pokvarili in uvedli krivični sistem dednih kast. To je ustvarilo notranja družbena trenja in omogočilo tujim zavojevalcem, da so upad izvorne kulture še pospešili. Zlasti Britanci so vedsko civilizacijo načrtno predstavljali kot »običaje domorodcev«, želeč tako povzdigniti svojo, evropsko kulturo in religijo.

Zavojevalci so praktično uničili vedsko kulturo, niso pa uničili vedske literature in nasledstva velikih duhovnih učitel­jev, po katerem se vedsko znanje vseskozi predaja v čisti obliki. Vendar pa bi tudi to nasledstvo gotovo zamrlo v so­mraku srednjega veka, če ga v šestnajstem stoletju ne bi oživel Šri Čaitanja Mahaprabhu, »zlata« inkarnacija Boga. Šri Čaitanja je takrat v Indiji sprožil duhovno renesanso, saj je na temelju izvornega nauka Ved vzpostavil duhovno brat­stvo vseh ljudi ne glede na kasto, spol, nacionalnost ali veroizpoved.

Gospod Čaitanja je šestim Gosvamijem (Svojim neposrednim učencem) naročil v knjižni obliki predstaviti bistvo vseh svetih spisov, da bi razsvetlili ljudske množice glede človekovega večnega odnosa z Vsevišnjim Gospodom. Gosva­miji so to delo prenesli na svoje učence, kar se je nadaljevalo vse do Šrila Bhaktivinode Thakure v prejšnjem stoletju. Thakura Bhaktivinoda je leta 1896 poslal prvo angleško knjigo o vaišnavizmu v knjižnico univerze McGill v Kanadi in tako začel novo ero v zgodovini vedske kulture. Njegov sin, Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Thakura, znameniti znan­stvenik in astronom, je nadaljeval očetovo delo in razširil izvorno vaišnavsko kulturo po vsej Indiji.     

Bhaktisidhanta Sarasvati pa je naročil svojemu učencu, A. Č. Bhaktivedanti Svamiju Prabhupadi, naj odide v zahodni svet, oznanja v angleščini in zahodnjake nauči izvajati zavest Krišne.

Preden je Šrila Prabhupada odšel na zahod, je najprej izdal tri zvezke s prevodi in komentarji Šrimad-Bhagavatama, »smetane« vse vedske literature. Ko je prispel v New York, je bil star sedemdeset let, pri sebi pa je imel samo deset dolarjev gotovine in zaboj z zvezki Bhagavatama. Toda po zaslugi ogromne duhovne moči je kmalu ustanovil sve­tovno duhovno gibanje, znano kot ISKCON* ali Mednarodna skupnost za zavest Krišne. V kratkih desetih letih je pet­najstkrat obkrožil zemljo, ustanovil sto osem centrov v devetinštiridesetih državah, iniciral tisoče učencev in predstavil vedsko kulturo milijonom ljudi. Njegov največji prispevek pa je osemdeset zvezkov s prevodi in komentarji vedske literature, več od katerega koli drugega avtorja v zgodovini.

Tako lahko tudi danes pijemo iz bistre studenčnice vedske književnosti, oplemenitene z zrelimi spoznanji vaišnavskih duhovnih učiteljev. Njihova spoznanja niso namenjena samo nekaj izbrancem, pač pa vsem ljudem in narodom sveta. Iz njihovih del lahko vsakdo potegne ogromno duhovno korist, saj govorijo o večni duši, njenem iskanju Najvišjega ter čisti duhovni aktivnosti – vdani službi Vsevišnjemu.

Vaišnava ni suhoparen umovalec, saj zmeraj uživa zreli plod filozofskega iskanja – ekstatično ljubezen do Krišne, Vse­višnje Božanske Osebnosti. Zato ni slučaj, da so tako rekoč vsi vaišnavski učitelji bili tudi transcendentalni poeti. Vese­li nas, da lahko slovenski javnosti predstavimo njihove pesmi, ki ne le da poetično izražajo najgloblje zaključke duhov­ne filozofije, temveč imajo tudi posebno moč, da v človekovem srcu prebudijo iskreno željo po duhovnem življe­nju.

Šrila Prabhupada pravi: »V gibanju za zavest Krišne pojemo le pesmi osvobojenih duš, kakršna sta Bhaktivinoda Tha­kura in Narotama dasa Thakura. Kdor ni osvobojena duša, ne more pravilno izpeti molitev h Krišni. Ponavljati moramo molitve osvobojenih duš, ne navadnih ljudi. Stvaritve pogojenih duš so umske izmišljije, polne napak, ne­popolnosti, iluzije in varanja, pesmi velikih vaišnav pa so vedske izjave brez teh pomanjkljivosti, tako da vodijo k osvoboditvi.«

Prevodi v prozi so z umetniškega stališča morda tu in tam okorni, vendar so – kar je najbolj pomembno – pomensko zvesti izvirnikom. Vse pesmi so pojasnila neskaljenega vdanega služenja, v istem duhu pa so tudi prevedene, zato smo prepričani, da bo njihovo globoko sporočilo našlo pot do src bralcev.                                                    

Prvo poglavje pesmarice vsebuje najpomembnejše praname (izraze spoštovanja) v čast prejšnjih duhovnih učiteljev in Vsevišnjega Gospoda. V drugem poglavju so standardne pesmi, mantre in molitve, ki se v templju vsakodnevno upo­rabljajo pri čaščenju duhovnega učitelja in Vsevišnjega Gospoda. Te transcendentalne vibracije imajo veliko očiščujočo moč, če jih redno pojemo in o njih razmišljamo.

Tretje in četrto poglavje sestavljajo pesmi iz opusa Thakure Bhaktivinode in Narotame dase Thakure, dveh velikanov vaišnavskega parnasa. Da bi bralec lahko dobil vpogled v zgledni življenji teh dveh velikih duš, smo na začetek obeh poglavij uvrstili oris njunega življenja. V petem poglavju so pesmi še dvanajstih drugih vaišnavskih ačarij, katerih kratke življenjepise smo uvrstili v Dodatek.

Da bi bila pesmarica kar najbolj uporabna, smo v Dodatek uvrstili še točen urnik petja pesmi in manter v ISKCON-ovih templjih ter seznam pesmi, ki se pojejo ob raznih duhovnih praznikih. Z njuno pomočjo bodo tudi doma živeči bhakte lahko dvignili svoj standard čaščenja, seveda glede na dane možnosti. V Dodatku je tudi slovar manj znanih besed, stran o pravilni izgovarjavi sanskrtskih in bengalskih diakritičnih znakov ter dve abecedni kazali za lažje iskanje pesmi: po naslovih in po začetnih vrsticah.

Pesmi v pričujoči pesmarici so tudi neprecenljiv vir za oznanjanje zavesti Krišne. Sleherni stih je tako prepojen z mo­d­rostjo, da lahko ure in ure govorimo o njem. Moramo se samo spomniti preprostih stihov iz pesmi, kot so Bhadža hure mana, Šri Rupa-mandžari-pada, Ohe Vaišnava Thakura ali pa Šri manah šikša, in vse vaišnavske filozofske poante bodo v celoti pokrite. Šrila Prabhupada je te verze znova in znova citiral v svojih predavanjih in knjigah. K nekaterim pesmim je na­pisal celo posebne komentarje, ki so čudovit zgled za pravilno razumevanje vaišnavske poezije, zato smo jih v Dodat­ku prav ta­ko uvrstili v našo knjigo.

Končajmo tedaj s Šrila Prabhupadovim citatom iz predgovora k angleški izdaji pesmarice: »Zelo me veseli, da je izšla zbirka pesmi Thakure Bhaktivinode, Narotame dase in drugih velikih ačarij iz gaudija-vaišnava sampradaje. Pesmi ačarij niso navadne pesmi. Če jih pojejo čisti vaišnave, ki se držijo predpisanih pravil za oblikovanje vaišnavskega značaja, dejansko pripomorejo k obujanju zavesti Krišne, speče v vsakem živem bitju. Naj jih zdaj moji učenci in ljudje v zahodnih deželah izkoristijo in stanovitno napredujejo v zavesti Krišne, da jih maja ne bo nikoli mogla zaus­taviti. Vedno se moramo zavedati nevarnosti majinega vpliva in si prizadevati, da se zaščitimo pred njeno veliko močjo. Zato zmeraj uživajmo v transcendentalnem nektarju kirtana-rase, saj je to najvarnejši položaj v materialnem svetu. Hare Krišna.«

– Založniki