Kratek življenjepis Thakure Bhaktivinode

Thakura Bhaktivinoda je vse življenje neutrudno služil Šri Krišni, Vsevišnji Božanski Osebnosti. Svetu je dal toliko dobrega, da lahko njegovo delo primerjamo le z neprecenljivimi deli samega Šri Čaitanje in šestih Gosvamijev. Samo po zaslugi njegovih duhovnih prizadevanj in božansko navdihnjenega pisanja je skupnost inteligentnih in izobraženih ljudi začela verjeti v vzvišena navodila in nauk Gospoda Čaitanje.

Če se ozremo stoletje nazaj, je kar težko verjeti, kako ponižana je bila tedaj vaišnavska vera, katere čisti izvor je globoka in veličastna duhovna filozofija Čaitanje Mahaprabhuja. Najizvrstnejših naukov filozofije Gospoda Čaitanje niso mogli doumeti niti najbolj učeni pandite, pa vendar je bila vaišnavska vera zaradi nezaupljivosti nevednih, neizobraženih ljudi tako ponižana, da so nanjo gledali kot na izgovor berača, ki bi rad živel na račun družbe. Thakura Bhaktivinoda je iz čiste ljubezni do Boga razkril globoko filozofijo, dotlej skrito na straneh Ved, Upanišad, Puran in Bhagavatama. To filozofijo je dal svetu z delovanjem v Božji službi ter s pisanjem v preprostem jeziku, ki ga lahko razume širši krog bralcev. Po zaslugi njegovega pisanja in enkratnega svetega značaja se je oblikoval razred izobraženih in prosvetljenih ljudi, ki se danes lahko ponašajo z vaišnavsko vero in duhovnim znanjem o čisti in vzvišeni filozofiji Gospoda Krišne, na kateri temelji dosledni nauk Šri Čaitanje.

Thakura Bhaktivinoda se je rodil 2. septembra 1838 (poimenovali so ga Kedaranatha Data) v bogati družini, pa vendar so njegovo mladost zaznamovale mnoge težave. Otroštvo je preživel v Birnagarju (Ulagram) pri dedu po materini strani, od koder je po očetovi smrti pri trinajstih letih odšel v Kalkuto. Po končanem šolanju ga je Radžavalabha Data, ded po očetovi strani, prosil, naj pride k njemu v Orisso. Radžavalabha, ki je bil prej zelo znan človek v Kalkuti, se je umaknil v samoten kraj v Orissi, da bi tam kot asket preživel zadnje dni. Znal je napovedati prihodnost in je vedel, kdaj bo umrl, saj je lahko komuniciral z nadnaravnimi bitji. Thakura Bhaktivinoda je bil navzoč, ko je ta velika duša preminila in je po prejetju dedovih napotkov obiskal vse glavne templje in ašrame v Orissi.    

Bhaktivinoda Thakura je potem postal učitelj in je v Orissi prvi uvedel izobraževanje v angleščini. Napisal je brošuro o vseh ašramah v pokrajini in med drugimi omenil ašramo na posestvu njegovih prednikov. »Sem lastnik vasice Čotimangalpur v Orissi,« je napisal. »Tam stoji verski objekt, ki so ga moji predniki namenili kot posest, na kateri svetim osebam ni potrebno plačevati najemnine. Predstojnik te ustanove je povsem prenehal gostiti take ljudi, ko v deževnih nočeh iščejo zavetje. Ko sem za to izvedel, sem ga odločno posvaril, da mu bo posest nasilno odvzeta, če še kdaj slišim kakšno pritožbo na račun negostoljubnosti.«

Pozneje je Bhaktivinoda Thakura sprejel službo v državni upravi in je bil premeščen v Bengalijo. V nekem mestu je imel zgodovinski govor o Šrimad-Bhagavatamu in z njim pritegnil tisoče. Svetu je pokazal, kakšni zakladi se skrivajo na slednji strani Bhagavatama, katerega bi morali prebirati vsi ljudje filozofskega nagnjenja. Čez nekaj let je bil premeščen v mesto Čamparan. Tam je v velikem banjanovcu živel brahma-daitja (vrsta zlega duha), katerega so častili številni izprijeni ljudje. Ko je nekega dne k Bhaktivinodi Thakuri prišel po miloščino oče slavne učenjakinje, ga je Bhaktivinoda zaposlil z branjem Bhagavatama pod banjanovcem, v katerem je prebival duh. Čez mesec dni je bilo branje končano in točno takrat se je drevo truščema podrlo, duh pa je za zmeraj odšel. Za to dejanje so bili Bhaktivinodi hvaležni vsi, razen nekaj nepoštenih ljudi, ki so duha častili.

Bhaktivinoda se je potem preselil v Puri. Ko je tamkajšnji vladni komisar slišal, da je Bhaktivinoda Thakura prišel v njegov okraj, je bil zelo vesel in ga je zaprosil, naj v imenu vlade nadzira dejavnosti v Džaganathovem templju. Bhaktivinoda je s svojimi prizadevanji odpravil mnoge nepravilnosti, urnik darovanja hrane Božanstvu pa je dvignil do največje točnosti.

Thakuri Bhaktivinodi je bila zaupana tudi posebna naloga, da zatre protivladno rovarjenje nekega Bišikišene, ki se je razglasil za inkarnacijo Maha-Višnuja. Med preiskavo ga je Thakura Bhaktivinoda spoznal za krivega prevare in ga obtožil za kršitev vladnih odredb. Nepridiprav je dobil leto in pol zaporne kazni, vendar je v zaporu kmalu umrl. Ta mož je dejansko imel nadnaravne moči, ki pa si jih je pridobil s posvetnimi sredstvi, zato se je moral pokoriti Thakuri, ko je slednji tako hotel. Ljudje so se Bišikišene zelo bali in so Šrila Bhaktivinodo svarili, naj ga ne ukori, niti v imenu pravice, predvidevajoč hude posledice jogijeve jeze nad njim. Thakura, ki po naravi ni bil bahav in ljudem sicer ni dal spoznati svojih odlik in duhovne moči, je zlahka zlomil sleparjevo demonsko moč. Po porazu Bišikišene se je v neki drugi vasi pojavil lažni Balarama, in bile so še druge lažne inkarnacije Boga, vendar jim je Bhaktivinoda prav tako prekrižal načrte.

Med bivanjem v Džaganatha Puriju je Thakura Bhaktivinoda veliko časa posvetil razpravam o duhovnih delih. Pripravil je beležke o Vedanta-sutrah in jih objavil skupaj s komentarji Baladeve Vidjabhušane. Takrat je sestavil tudi pesniško zbirko Kaljana-kalpataru. To zbirko lahko po pravici imenujemo nesmrtno delo in je enakovredna božansko navdihnjenim pesmim Narotame dase Thakure. Leta 1877 je Bhaktivinoda po službeni dolžnosti odšel iz Purija, 1881 pa začel izdajati znano duhovno revijo Sadžana-tošani (»Užitek čistih bhakt«). Izdal je tudi Šri Krišna-samhito, v kateri je svetu razodel filozofske temelje duhovne narave Gospoda Krišne. Ta knjiga je izobražencem odprla oči in jih poučila o človekovem pravem odnosu z Bogom. Cenili so jo tudi mnogi nemški učenjaki. Ljudje na splošno so takrat imeli Krišno za pesniško stvaritev erotične narave, Šrila Bhaktivinoda pa je na temelju vedskih izjav dokazal, da je Krišna Parabrahman, Vrhovna Transcendentalna Oseba, Absolutno Bitje.

V tem času je obiskal tudi Vrindavano. Tam se je postavil po robu tolpi razbojnikov, znanih kot Kandžhare. Ti močni banditi so obvladovali vse ceste okoli svetega mesta in napadali nedolžne romarje. Bhaktivinoda Thakura je vesti o tem posredoval vladi in je po več mesecih boja bandite za zmeraj pregnal iz Vrindavane. Odtlej je Thakura Bhaktivinoda govoril na mnogih velikih shodih in podrobno razlagal nauk o sankirtani svetih imen Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare.

Med bivanjem v Barasatu se je Thakura Bhaktivinoda sestal s slavnim bengalskim romanopiscem in dramatikom Bankimačandro. Ta je bil ravno dokončal knjigo o Krišni, in ker je poznal Šrila Bhaktivinodo kot avtoriteto za teme o Krišni, mu je dal rokopis na vpogled. Bhaktivinoda je v njem našel polno zahodnjaških spekulacij in idej in je po štirih dneh pogovorov Bankimačandro prepričal, da celotno besedilo uskladi z nadsvetnim naukom Gospoda Čaitanje. Zadnje leto bivanja v Barasatu je ugledni sodnik višjega sodišča Bhaktivinodo zaprosil, naj izda avtoritativno izdajo Šrimad Bhagavad-gite s komentarjem Šri Višvanathe Čakravartija Thakure ter njegovim (Bhaktivinodovim) prevodom. V predgovoru h knjigi, ki je bila kmalu po izidu razprodana, je Bankimačandra Thakuri izrazil hvaležnost za njegov trud.

Potem je Thakura Bhaktivinoda izdal edinstveno delo z naslovom Šri Čaitanja-šikšamrita (»Nektarski nauk Gospoda Čaitanje«), v katerem je obravnaval teistično filozofijo Gospoda Čaitanje in filozofije zahodnih spekulatorjev. V knjigi je točko za točko porazil vse druge filozofije in utemeljil filozofijo Gospoda Čaitanje kot najvišjo. Za oznanjanje čiste hari-bhakti je leta 1885 ustanovil skupnost Šri višva-vaišnava-radža-sabha. Organizaciji so se pridružili mnogi ugledni prebivalci Kalkute in organiziranih je bilo več odborov z dodeljenimi dolžnostmi.

Bhaktivinoda Thakura si je tako močno želel videti deželo Gospoda Čaitanje, da je večkrat prosil za premestitev v kakšno bližnje mesto. Ko njegovim prošnjam niso ugodili, je dal celo uradno odpoved, vendar je bila tudi ta odklonjena. Na njegovo veliko veselje je bil kmalu le premeščen v Krišna-nagaro, mesto samo štirideset kilometrov oddaljeno od Navadvipe ali Majapurja. Zdaj, ko je bil nastanjen v bližini Navadvipe, je ves prosti čas izkoristil za obiskovanje tega območja. Takoj je začel poizvedovati o točnih krajih zabav Gospoda Čaitanje. Kmalu je odkril, da je bila tedanja Navadvipa stara le sto let, in vedoželjno je začel iskati pravi rojstni kraj Gospoda Čaitanje. Prepričan je bil, da mesto Navadvipa ni avtentična lokacija in je sprožil obširne raziskave, da odkrije pravo resnico. Pri tem se je moral stalno otepati ljudi, ki so ga prepričevali, da je Čaitanjev rojstni kraj v njihovem mestu, po skrbnem poizvedovanju pa je izvedel, da je mesto potopil spremenljivi tok reke Gange. Ta razlaga ga ni zadovoljila, tako da se je končno sam odpravil iskat joga-pitho (rojstni kraj). Po silnih težavah je izvedel za kraj, ki je bil takrat v lasti muslimanskih posestnikov in so ga mnogi sveti ljudje častili kot pravi rojstni kraj Šri Čaitanje Mahaprabhuja. Končno je s poizvedovanjem pri lokalnih prebivalcih, podkrepljenim s starimi zemljevidi iz druge polovice osemnajstega stoletja, odkril pravi rojstni kraj. Odkritje je botrovalo izdaji dragocenega dela po imenu Navadvipa-dhama-mahatmja.

Leto 1895 je bilo izredno pomembno v vaišnavski zgodovini in glavni nosilec dogodkov je bil Bhaktivinoda Thakura. Tega leta je priredil slovesno odprtje rojstnega kraja Šri Čaitanje in je širši javnosti oznanil njegovo pravo identiteto in pomembnost. Svečanosti ob tem dogodku se je udeležilo na tisoče obiskovalcev.

Sam Thakura Bhaktivinoda je po upokojitvi – v duhu velike ponižnosti in z željo, da velikemu odkritju postavi trdne temelje – šel od hiše do hiše zbirat prispevke za novi tempelj. V časopisu Amrita Bazar Patrika je 6. decembra 1894 izšel članek z besedilom: »Ugledni sodni pooblaščenec Babu Kedaranatha Data, ki se je ravno upokojil, je eden najdejavnejših članov. Odbor ga je pooblastil za zbiranje prispevkov v Kalkuti in drugje, on pa je odločen, da gre, če je potrebno, od hiše do hiše in prosi slehernega uglednega hindujca, naj za dober namen prispeva vsaj eno rupijo. Če bo Babu Kedaranatha Data ostal odločen, da z vrečko v roki hodi naokrog, upamo, da ga noben pošten hindujec, katerega dom bo počaščen s prisotnostjo tako vdanega bhakte, kot je Babu Kedaranatha, ne bo odslovil, ne da bi prispeval vsaj nekaj malega v sklad za tempelj „Gaura-Višnuprija“.« In res je Thakura Bhaktivinoda počastil domove mnogih, da bi uresničil vzvišeni načrt, ki se ga je lotil. Šel je tudi k ljudem, ki jih sicer ne bi nikoli obiskal, če ne bi šlo za poslanstvo Gospoda Čaitanje, in njegov trud tudi ni bil zaman, saj je z zbranim denarjem pripomogel k izgradnji stavbe na svetem mestu pojavitve Gospoda Čaitanje.

V polnem zamahu je bilo tudi oznanjanje svetih imen in se je hitro širilo v najbolj oddaljene predele zemeljske krogle. Kmalu po odkritju rojstnega kraja Gospoda Čaitanje je izpod Bhaktivinodovega peresa prišla Gauranga-smarana-mangala-stotra z angleškim predgovorom o življenju in nauku Šri Čaitanje. Knjiga je našla mesto na policah vseh uglednih izobraževalnih ustanov na obeh poloblah.

Bolj ko so se oznanjala imena Gospoda Čaitanje in Gospoda Krišne, srečnejši je bil Thakura Bhaktivinoda. Kmalu zatem je napisal komentar k Šri Brahma-samhiti in Šri Krišna-karnamriti ter dal svetu nesmrtni dragoceni deli Šri Hari-nama-čintamani in Bhadžana-rahasja. Uredil in komentiral je tudi Šrimad Bhagavatarka-mariči-malo, ki obsega vse najpomembnejše šloke iz Šrimad Bhagavatama, na katerih sloni vaišnavska filozofija. Njegovo neutrudno pero je ustvarilo še mnoga druga vaišnavska filozofska dela. Ponavadi je začel pisati pozno zvečer, ko je prišel iz službe, in je ostal pokonci do enih ali dveh zjutraj, pišoč poezijo in prozo. Večina njegovih del je bila objavljena v reviji Sadžana-tošani. Enako zanesenjaški kot pri pisanju je bil tudi pri oznanjanju svetega imena po mnogih okrožjih v Bengaliji. Njegova osebna prisotnost je imela na vaščane izjemen vpliv. Hotel je imeti center v Nadiji, zato je v Šri Godruma-dvipi zgradil hišo po imenu Šri-svananda-sukhada-kundža, kjer je v polnem zamahu oznanjal hari-namo.

V začetku 20. stoletja je odšel živet v Puri in si na morski obali postavil hišo. Po tem, ko je leta 1908 stopil v red odpovedi (Šri Džaganatha dasa Babadži ga je iniciral v red babadžija), so mnogi iskreni ljudje prihajali k njemu po blagoslove, in Bhaktivinoda Thakura jih je velikodušno delil. Čeprav se je bil zaobljubil življenju v odpovedi, se ni mogel umakniti pred ljudmi vseh vrst, ki so ga nenehno obiskovali. Vsi so dobili obilo duhovnih poukov in blagoslovov. Leta 1910 pa se je Bhaktivinoda za javnost zaprl in ostal v stanju dovršenega samadhija, popolnoma osredotočen na Gospodove večne zabave. Leta 1914, na dan odhoda Šri Gadadhare, je odšel v blaženo kraljestvo Goloke. Tukaj navajamo kitico o samadhiju Haridase Thakure, ki jo je Šrila Bhaktivinoda napisal okrog leta 1871 in ki pojasnjuje, kako veličasten je vpliv vaišnave v tem svetu še po njegovi smrti:

Ne sodi prav, kdor misli, da vaišnava umre,
saj ti še zdaj živiš v besedah svojih!
Vaišnava umre, da bi živel, živeč pa gre
 delit sveto ime po vseh svetovih!