Sāvaraṇa-śrī-gaura-mahimā

»Slava Šri Gaurange«

Narotama dasa Thakura (iz zbirke Prarthana)

gaurāṅgera duṭi pada, jār dhana-sampada,
se jāne bhakati-rasa-sār
gaurāṅgera madhura-līlā, yāra karṇe praveśilā,
hṛdoy nirmala bhelo tār

Kdor ima lotosova stopala Šri Gaurange za svojo edino lastnino, bo doumel najgloblje bistvo čistega okusa bhakti. In vsakdo, do čigar ušes je pritekel nektar pripovedi o zabavah Šri Gaurange, bo kmalu brezmadežnega srca.

ye gaurāṅgera nāma loy, tāra hoy premodoy,
tāre mui jāi bolihāri
gaurāṅgera-guṇete jhure, nitya-līlā tāre sphure,
se jana bhakati-adhikārī

Kdor zmeraj poje sveta imena Šri Gaurange, bo v sebi obudil božansko ljubezen. Čestitam mu in mu vzklikam: »Džai! Haribol!« Tistemu, ki zajoče ob poslušanju pripovedi o Šri Gaurangi, se razodenejo večne zabave Šri Šri Radhe in Krišne. Tak človek je vreden čistega vdanega služenja.

gaurāṅgera saṅgi-gaṇe, nitya siddha kori’ māne,
se jāy vrajendra-suta-pāśa
śrī-gauḍa-maṇḍala-bhūmi, yebā jāne cintāmaṇi,
tāra hoy vrajabhūme vāsa

Kdor je sprejel dejstvo, da so spremljevalci Šri Gaurange večno osvobojene duše, bo kmalu odšel v Krišnovo prebivališče v Vradži. Kdor razume, da se sveta zemlja v Navadvipi ne razlikuje od duhovnega sveta, bo postal prebivalec Vrindavane.

gaura-prema-rasārṇave, se taraṅge yebā ḍube
se rādhā-mādhava-antaraṅga
gṛhe vā vanete thāke, ‘hā gaurāṅga’ bo’le ḍāke,
narottama māge tāra saṅga

Kdor se zmeraj potaplja v valovih nektarskega oceana ljubezni do Šri Gaurange, bo postal zaupen spremljevalec Šri Šri Radhe in Madhave. Kdor vedno glasno vzklika »Šri Gauranga!« – naj bo družinski človek ali pa sanjasi v gozdu – Narotama hrepeni po njegovi družbi.

 

Šrila Prabhupadov komentar:

Narotama dasa Thakura v tej pesmi veliča slavo Gospoda Čaitanje. Gauranga je Gospod Čaitanja svetle polti. Gaura pomeni svetlopolt, in ker je bila polt Gospoda Čaitanje zelo svetla, kot topljeno zlato, so Ga imenovali tudi Gaurasundara.

Narotama dasa Thakura pravi gaurangera duti pada, džar dhana-sampada, se džane bhakati-rasa-sar. Kdor sprejme lotosova stopala Gospoda Čaitanje, lahko razume najgloblje bistvo vdanega služenja. Navaden človek ne more pronikniti v vdano služenje, ker je to zelo težko. V Bhagavad-giti je rečeno: »Od mnogo tisoč ljudi, ki si prizadevajo doseči popolnost človeškega življenja, jih samo nekaj dejansko postane popolnih in spoznajo svoj jaz, izmed mnogo tisoč ljudi, ki spoznajo svoj jaz, pa je mogoče le eden, ki lahko razume Krišno.« Kdor ni razumel Krišne, pa se ne more posvetiti vdanemu služenju. Vdano služenje Krišni torej ni navadna stvar. Na srečo pa lahko vdano služenje zlahka razumemo, če gremo po stopinjah Gospoda Čaitanje (gaurangera duti pada) in se držimo Njegovega preprostega postopka – petja Hare Krišna. Zato Narotama dasa Thakura prosi, naj vsakdo sprejme zavetje Gospoda Čaitanje in gre po Njegovih stopinjah, saj bo potem lahko razumel bistvo vdanega služenja.

Zabave Gospoda Čaitanje so polne radosti, saj so osnovni elementi Njegovega duhovnega gibanja petje, ples in uživanje krišna-prasade. V Džaganatha Puriju, kjer je Gospod Čaitanja imel Svoj sedež, je vsak dan pel in plesal, po sankirtani pa je zmeraj naročil, naj prinesejo prasado in jo razdelijo bhaktam. Ti so bili tako zadovoljni, da jih je vsak dan na stotine prišlo pet in plesat z Gospodom. Kralj Orisse Maharadža Prataparudra, lastnik templja, je hramskim delavcem ukazal, naj bhaktam Gospoda Čaitanje vedno priskrbijo toliko prasade, kot je le želijo. Gospodove zabave so torej zelo prijetne – petje, ples in uživanje prasade. Kdor doživi čar zabav Gospoda Čaitanje ter začne peti, plesati in jesti prasado, iz srca odstrani vse nečistoče. Srce vsakogar, ki se pridruži duhovnemu gibanju petja, plesanja in uživanja Krišna prasade, bo zagotovo očiščeno vse materialne nesnage. Narotama dasa Thakura z vso pravico pravi gaurangera madhura-lila džar karne pravešila hridoja nirmala bhelo tar: »Kdor želi očistiti srce, naj sprejme gibanje Gospoda Čaitanje oziroma zavest Krišne.«

Gospod Čaitanja je tako čudovit, da bo vsakdo, ki poje sveto ime Gospoda Gaurasundare, Šri Krišne Čaitanje, pri priči razvil ljubezen do Boga. Bhakte ponavadi najprej pojejo šri-krišna-čaitanja prabhu nitjananda, saj moramo, preden se lotimo čiščenja srca, najprej priklicati milost Gospoda Čaitanje in Gospoda Nitjanande ter Njunih družabnikov. Beseda lila pomeni »zabave«. Brez družabnikov ni govora o zabavah, zato Čaitanjo Mahaprabhuja vedno spremljajo Njegovi družabniki – Nitjananda, Advaita, Gadadhara, Šrivasa in mnogi drugi bhakte. Tara pomeni »njegova«, hoj pomeni »se pojavi«, premodoj pa »obuditev ljubezni do Boga«. Kdor poje šri-krišna-čaitanja prabhu nitjananda, pri priči razvije ljubezen do Boga. Želeč takega bhakto ohrabriti, naj še naprej pleše in poje imena Gospoda Čaitanje, Narotama dasa Thakura pravi: »Bravo!« Kakor mi včasih zaploskamo in vzkliknemo »Bravo!«, on pravi džai bolihari: »Zelo dobro! Izvrstno!«

Nato pravi gauranga-gunete džhure, nitja-lila tare sphure. Kdor ceni milostne zabave Gospoda Čaitanje in včasih v zanosu joče, bo zelo hitro doumel zabave Radhe in Krišne, ki se imenujejo nitja-lila. Ljubezen med Radho in Krišno ni minljiva kakor ljubezen med fanti in dekleti v materialnem svetu. Ta traja le nekaj mesecev, nekaj let ali malo dlje, nakar gre vsa tako imenovana ljubezen po zlu. Ta ljubezen ni večna. Kdor si iskreno želi večne ljubezni, mora vstopiti v zabave Radhe in Krišne. Kdor samo ceni gibanje Gospoda Čaitanje, lahko pri priči vstopi v večne zabave Radhe in Krišne oziroma jih razume. Kdor razume transcendentalne, večne zabave Radhe in Krišne, pa se dvigne na najvišjo raven popolnosti v vdanem služenju.

Naslednja vrstica je gaurangera sangi-gane. Sangi-gane pomeni »je v družbi«. Gospod Čaitanja nikoli ni sam, temveč je vedno v družbi. Gospoda Čaitanje na sliki nikoli ne vidimo samega. Zraven je vsaj Gospod Nitjananda ali pa Gadadhara Pandita. Dejansko se je povsod, kjer koli je bil navzoč Gospod Čaitanja, zbralo na tisoče bhakt. Ti bhakte – posebno tisti, ki so bili Njegovi najbližji družabniki – so bili nitja-sidhe. Po izročilu vdanega služenja poznamo tri vrste popolnih bhakt. Prvi so sadhana-sidhe ali bhakte, ki so se na raven popolnosti dvignili z doslednim spoštovanjem pravil in prepovedi. Kdor doseže popolnost s spoštovanjem regulativnih načel, se imenuje sadhana-sidha. Drugi so kripa-sidhe ali bhakte, ki morda niso najbolj dosledni v spoštovanju regulativnih načel, vendar so zaradi velike prizadevnosti v služenju dobili poseben blagoslov duhovnega učitelja ali Krišne. Tako se nemudoma dvignejo na raven popolnosti. Tretji pa so nitja-sidhe ali bhakte, ki nikoli niso bili onesnaženi pod vplivom materialne narave. Sadhana-sidhe in kripa-sidhe so bili nekoč onesnaženi pod vplivom materialne narave, nitja-sidhe pa niso nikoli prišli v stik z njo. Vsi družabniki Čaitanje Mahaprabhuja so nitja-sidhe ali večno popolni. Nitjananda Prabhu je Balarama ali prva Krišnova emanacija, Advaita Prabhu je Maha-Višnu (tudi On je višnu-tatva), Gadadhara Prabhu je emanacija Radharani, Šrivasa pa je inkarnacija Narade, tako da so vsi nitja-sidhe ali večno popolni. Nikoli niso bili nepopolni in nikoli niso bili v stiku z materialno onesnaženostjo. Kakor je Gospod Čaitanja Mahaprabhu, ki je sam Krišna, transcendentalen, tako so tudi Njegovi osebni družabniki prav tako nitja-sidhe ali večno transcendentalni. Se džai vradžendra-suta-paš. Vradžendra-suta je Krišna. Kdor sprejme dejstvo, da so družabniki Gospoda Čaitanje večno osvobojeni, lahko pri priči odide v transcendentalno prebivališče Gospoda Krišne.

Šri-gauda-mandala-bhumi. Gauda je Zahodna Bengalija. Gospod Čaitanja se je pojavil v Navadvipi v Zahodni Bengaliji in je z gibanjem sankirtane še posebno preplavil ta del dežele. To področje ima poseben pomen, ker ni različno od Vrindavane. Je na isti ravni kot Vrindavana. Življenje v Vrindavani in Navadvipi prinaša isto ugodnost. Narotama dasa Thakura pravi šri-gauda-mandala-bhumi, džeba džane čintamani. Čintamani je transcendentalno prebivališče. Tara hoj vradža-bhume vas. Kdor je spoznal, da Navadvipa ni različna od Vrindavane, dejansko živi v Vrindavani. Kdor je v Navadvipi, ne bi smel misliti, da živi v Bengaliji ali pa v neki materialni deželi; mesta, kjer je Gospod Čaitanja prikazoval Svoje zabave, so enako dobra kot Vrindavana.

Ljubezen do Boga, ki jo je delil Gospod Čaitanja, pesnik primerja z oceanom (rasa-arnava). Kakšen pa je ta ocean? To ni navaden ocean nepitne slane vode; voda tega oceana je tako okusna, da vsak, ki poskusi le kapljo, hoče piti še in še. Zato se imenuje rasarnava. Ta ocean ne miruje; ima veliko različnih valov, saj ni niti brezoseben niti prazen. In kakor ocean vedno pleše z valovi, tako nenehno valovi in šumi tudi ocean transcendentalne ljubezni do Krišne, kakor ga je predstavil Gospod Čaitanja. Moramo se globoko potopiti v ta ocean. Kdor pozna skrivnost in reče: »Potopil se bom v ocean transcendentalnega gibanja ljubezni do Krišne, katerega je uvedel Gospod Čaitanja,« pri priči postane eden zaupnih bhakt Radhe in Krišne.

Narotama dasa Thakura pesem sklene z besedami grihe va vanete thake, ‘ha gauranga’ bo’le dake. Od nikogar se ne pričakuje, da postane puščavnik ali pa da se odpove družinskemu življenju in družbi. Vsakdo lahko ostane na položaju, ki mu odgovarja – kot družinski človek, brahmačari, vanaprastha ali pa sanjasi. Vanaprasthe in sanjasiji naj bi živeli zunaj mest. Vanete pomeni »gozd«. V prejšnjih časih so ljudje, ki so se želeli posvetiti duhovnosti, odšli živet v gozd, da bi se umaknili pred truščem mestnega življenja, ampak zdaj to ni več mogoče. V tej dobi nihče ne more oditi v gozd. To zahteva vajo, katere danes nihče ni deležen. Zato se na splošno priporoča, da živimo s prijatelji, ženo in otroci. Kako živimo, ni pomembno, važno je samo, da sprejmemo proces zavesti Krišne, kot ga je uvedel Gospod Čaitanja. To ni težko. Pomembno je, da sprejmemo gibanje Gospoda Čaitanje – petje, ples in uživanje krišna-prasade. To ni težko niti za družinske ljudi, saj ni treba drugega, kot da se zberejo, pojejo Hare Krišna, radostno plešejo in uživajo krišna-prasado. To je mogoče za vsakogar – tudi za sanjasije, ki so se odpovedali svetu. Zato Narotama dasa Thakura pravi, da ni važno, ali smo brahmačariji, grihasthe ali pa sanjasiji: »Če si sprejel ta življenjska načela, si želim tvoje družbe, saj si bhakta Gospoda Čaitanje.« S tem Narotama dasa Thakura končuje svojo pesem.