Vegetarijanstvo – pot do višjega cilja

BESEDO vegetarijanec so leta 1842 skovali ustanovitelji Britanskega društva vegetarijancev, izvira pa iz latinske besede vegetus, ki pomeni zdrav, čil, svež oziroma vitalen (homo vegetus je na primer umsko in telesno vitalen človek). Izvorno ta beseda označuje način življenja, harmoničen s filozofskega in moralnega stališča, in ne zgolj prehrano, ki sestoji iz zelenjave in sadja.

Med vegetarijanci prevladujejo ljudje, ki razumejo, da lahko k mirnejši družbi pripomoremo samo tako, da najprej rešimo problem nasilja v lastnih srcih. Zato ni presenetljivo, da so tisoči ljudi iz vseh družbenih razredov pri iskanju resnice postali vegetarijanci. Vegetarijanstvo je zelo pomemben korak proti boljši družbi, in če začnete razmišljati o vseh njegovih dobrih straneh, se boste znašli v družbi mislecev, kot so Pitagora, Sokrat, Platon, Klement Aleksandrijski, Plutarh, Leonardo da Vinci, kralj Ašoka, Jezus Kristus, Mohamed, Montaigne, John Milton, Thomas Moore, Sir Isaac Newton, Emanuel Swedenborg, Percy Bysshe Shelley, Voltaire, Benjamin Franklin, Jean Jacques Rousseau, Lamartine, Henry David Thoreau, Lev Tolstoj, Ralph Waldo Emerson, George Bernard Shaw, Albert Einstein, Rabindranath Tagore, Mahatma Gandhi, Albert Schweitzer, Rudolph Steiner in mnogi drugi.

Pa si poglejmo nekaj prednosti vegetarijanstva.

Zdravje in hranljivost

Ali lahko vegetarijanska prehrana izboljša ali obnovi zdravje? Ali lahko prepreči nekatere bolezni?

Zagovorniki vegetarijanstva so dolga leta trdili, da lahko, čeprav do nedavnega niso imeli podpore znanstvenih krogov. V zadnjih nekaj desetletjih pa so raziskovalci s področja medicine ugotovili, da je uživanje mesa tesno povezano s smrtnimi boleznimi, kakršne so bolezni srca in rak, zato danes povsem drugače gledajo na vegetarijanstvo.

Že v šestdesetih letih so znanstveniki domnevali, da je na mesu zasnovana prehrana povezana z razvojem arterioskleroze ter drugih bolezni srca in ožilja. Leta 1961 je Journal of the American Medical Association pisal: »Devetdeset do sedemindevetdeset odstotkov srčnih bolezni lahko preprečimo z vegetarijansko prehrano.«¹ Od takrat je več natančnih znanstvenih raziskav pokazalo, da je uživanje mesa takoj za tobakom in alkoholom najpogostejši vzrok smrti v zahodni Evropi, Združenih državah, Avstraliji in drugih premožnih delih sveta.²

Človeško telo ni sposobno presnoviti prekomerne količine živalske maščobe in holesterola.³ Rezultati raziskav, ki jih je opravilo 214 strokovnjakov za arteriosklerozo iz 23 držav, so bili skoraj enotni in so pokazali, da način prehranjevanja vpliva na stopnjo holesterola v krvnem serumu ter na razvoj srčnih bolezni.⁴ Če človek uživa več holesterola, kot ga telo potrebuje (kar se pri mesno orientirani prehrani ponavadi tudi zgodi), mu začne odvečni holesterol sčasoma povzročati težave. Nabira se na notranjih stenah arterij, zmanjšuje dotok krvi v srce ter lahko povzroči povišan krvni pritisk, bolezni srca in srčne napade.

Znanstveniki z Milanske univerze in iz bolnice Maggiore pa so pokazali, da je z zelenjavnimi beljakovinami mogoče obdržati nizko raven holesterola v krvi. D. C. R. Sirtori je v poročilu za britanski zdravstveni časopis The Lancet zapisal, da je mogoče visoko stopnjo holesterola znižati s prehrano, pri kateri je edini vir beljakovin zelenjava.⁵

Kaj pa rak? Raziskave zadnjih dvajsetih let jasno kažejo, da je uživanje mesa povezano z rakom na debelem črevesu, danki, dojkah in maternici. Te vrste raka so redke med tistimi, ki uživajo malo ali nič mesa (kot na primer adventisti sedmega dne, Japonci in Indijci), pri ljudeh, ki se prehranjujejo z mesom, pa so precej pogostne.⁶

Drugi članek v The Lancetu je pisal: »Ljudje z območij, na katerih je zabeležena velika pogostnost raka debelega črevesa, večinoma uživajo hrano z veliko maščob in živalskih beljakovin, medtem ko tisti, ki živijo na območjih z nizko pogostnostjo raka, uživajo predvsem vegetarijansko hrano z malo maščob in živalskih snovi.«⁷

Rollo Russell v Notes on the Causation of Cancer pravi: »Med petindvajsetimi narodi, ki uživajo veliko mesa, sem pri devetnajstih odkril visok odstotek rakasto obolelih ljudi, pri enem samem pa je bil ta odstotek nizek. Pri petintridesetih narodih, ki jedo malo ali nič mesa, je bil ta odstotek nizek.«⁸

Zakaj so ljudje, ki se prehranjujejo z mesom, bolj nagnjeni k tem boleznim? Eden od razlogov, ki jih navajajo biologi in strokovnjaki za prehrano, je ta, da človeško črevesje preprosto ni primerno za prebavo mesa. Meso se hitro razkraja in pri tem tvori toksine, zato imajo mesojede živali kratko črevesje (trikrat daljše od telesa), tako da odpadki hitro zapustijo telo. Ker se rastlinska hrana razkraja počasneje od mesa, je črevesje rastlinojedcev vsaj petkrat daljše od njihovega telesa. Človek ima dolgo črevesje, značilno za rastlinojedce, in če uživa meso, lahko toksini preobremenijo njegove ledvice in povzročijo protin, artritis, revmo in celo raka.

Poleg tega so mesu dodane tudi razne kemikalije. Meso zaklane živali se takoj začne razkrajati in že čez nekaj dni postane bolne sivozelene barve. Mesna industrija to prikriva tako, da mu dodaja nitrite, nitrate in druge konzervanse, zaradi katerih postane meso živo rdeče barve. Toda raziskave so pokazale, da so mnogi od teh konzervansov kancerogeni.⁹ Ogromne količine kemikalij, s katerimi pitajo živino, problem samo še povečajo. Gary in Steven Null v svoji knjigi Poisons in Your Body predstavljata dejstva, ob katerih bi moral vsakdo dvakrat premisliti, preden še kdaj kupi zrezek. »Živali med pitanjem ves čas dobivajo pomirjevala, hormone, antibiotike in 2700 drugih kemikalij. Te pridejo v telo živali že pred njenim rojstvom in ostanejo v njem še dolgo po njeni smrti. Ko meso jeste, so še zmeraj v njem, toda zakon ne predpisuje, da morajo biti naštete tudi na embalaži.«¹⁰

Zaradi takih ugotovitev je Ameriška narodna akademija znanosti leta 1983 poročala, da bi lahko ljudje z uživanjem manj mastnega mesa ter večje količine zelenjave in žita preprečili veliko pogostih vrst raka.¹¹

Kako prosim? Ali niso ljudje po naravi mesojedi? Mar ne potrebujemo živalskih beljakovin?

Odgovor na obe vprašanji je »ne«. Nekateri zgodovinarji in antropologi pravijo, da je človek že od vekomaj vsejed, toda človeški anatomiji – zobem, čeljustim in prebavnemu sistemu – bolj ustreza brezmesna prehrana. Ameriško društvo dietetikov odkriva, da »se je skozi vso zgodovino človeštva večina ljudi prehranjevala z vegetarijansko oziroma pretežno vegetarijansko hrano.«

Velik del sveta živi tako še danes. Celo v najbolj industrializiranih državah je mesna prehrana doživela razmah pred manj kot sto leti. Začel se je z izumom hladilnika in potrošniško družbo dvajsetega stoletja.

Toda niti v dvajsetem stoletju se človeško telo ni prilagodilo mesni prehrani. Švedski znanstvenik Karl von Linné pravi: »Če zunanjo in notranjo zgradbo človeka primerjamo s telesno zgradbo živali, bomo videli, da sta človekova naravna hrana sadje in sočna zelenjava.« Razpredelnica na naslednji strani primerja anatomijo človeka z anatomijo mesojedih in rastlinojedih živali.

Dr. Paavo Airola, vodilni strokovnjak za prehrano in biologijo, takole odgovarja na vprašanje o morebitnem pomanjkanju beljakovin v rastlinski hrani: »Uradno priporočena količina beljakovin, ki bi jih morali zaužiti dnevno, je bila pred dvajsetimi leti 150 gramov, danes pa znaša le 45 gramov. Zakaj? Ker je zanesljiva svetovna raziskava pokazala, da pravzaprav ne potrebujemo toliko beljakovin in da je dnevna potreba v resnici le 30 do 45 gramov. Večja količina beljakovin ni le nepotrebna, temveč telesu povzroča tudi veliko škodo in je lahko vzrok smrtnih bolezni, kakršne so rak in bolezni srca. Da bi s hrano zaužili 45 gramov beljakovin dnevno, nam ni treba jesti mesa. Dobimo jih lahko s stoodstotno vegetarijansko prehrano, ki sestoji iz raznih vrst žita, leče, jedrc, zelenjave in sadja.«¹²

Mlečni izdelki, žito, stročnice in jedrca so vsi izdatni viri beljakovin. V siru, arašidih in leči je na primer več beljakovin kakor v govedini, svinjini ali ledvični pečenki.

Strokovnjaki za prehrano so kljub temu do nedavnega mislili, da so meso, ribe, jajca in mlečni izdelki edini vir beljakovin z vsemi osmimi ključnimi aminokislinami, katerih sámo telo ne more proizvesti, in da vsem rastlinskim beljakovinam manjka ena ali več teh aminokislin. Raziskave na švedskem inštitutu Karolinska in na inštitutu Max Planck v Nemčiji pa so pokazale, da je večina zelenjave, sadja, semen, jedrc in žita bogat vir beljakovin z vsemi osmimi ključnimi aminokislinami. Rastlinske beljakovine so tudi lažje prebavljive od živalskih in ne vsebujejo toksinov. Če jemo dovolj sveže, naravne hrane, skoraj ni mogoče, da bi nam primanjkovalo beljakovin. Ne pozabimo, da je rastlinsko kraljestvo pravi vir vseh beljakovin. Vegetarijanci jih uživajo »neposredno«, ostali pa jih dobijo iz druge roke, iz mesa vegetarijanskih živali.

Lastnosti mesojedcev

imajo kremplje

nimajo kožnih por; znojijo se skozi jezik

imajo ostre koničaste sprednje zobe za trganje mesa

majhne žleze slinavke (ni predprebave žita in sadja)

kisla slina brez encima ptialina za predprebavo žita

nimajo ravnih kočnikov za mletje hrane

veliko močne klorovodikove kisline v želodcu za prebavo žilavih mišic, kosti itd.

prebavni trakt je samo trikrat daljši od telesa, da ga hitro razkrajajoče se meso lahko čim prej zapusti

Lastnosti rastlinojedcev

nimajo krempljev

znojijo se skozi milijone kožnih por

nimajo ostrih koničastih sprednjih zob

dobro razvite žleze slinavke, potrebne za predprebavo žita in sadja

bazična slina z veliko ptialina za predprebavo žita

imajo ravne kočnike za mletje hrane

želodčna kislina je 10-krat šibkejša kot pri mesojedcih

prebavni trakt je vsaj šestkrat daljši od telesa; sadje se ne razkraja tako hitro, zato lahko počasneje potuje po telesu

Lastnosti človeka

nima krempljev

znoji se skozi milijone kožnih por

nima ostrih koničastih sprednjih zob

dobro razvite žleze slinavke, potrebne za predprebavo žita in sadja

bazična slina z veliko ptialina za predprebavo žita

ima ravne kočnike za mletje hrane

želodčna kislina je 10-krat šibkejša kot pri mesojedcih

prebavni trakt je šestkrat daljši od telesa

Po razpredelnici A. D. Andrewsa: Fit Food for Men, Chicago: American Hygiene Society, 1970

 

Prevelika količina beljakovin celo zmanjšuje telesno energijo. V nizu primerjalnih testov vzdržljivosti, ki jih je vodil Dr. Irving Fisher z univerze Yale, so se vegetarijanci odrezali dvakrat bolje od nevegetarijancev. Ko so nevegetarijanci začeli uživati dvajset odstotkov manj beljakovin, se je njihova vzdržljivost povečala za triintrideset odstotkov.¹³ Tudi številne druge raziskave so pokazale, da pravilna vegetarijanska prehrana daje več energije kot meso. Študija Dr. J. Iotekyoa in V. Kipanija na Bruseljski univerzi je pokazala, da so vegetarijanci pri telesnih testih vzdržali dva- do trikrat dalj časa kot nevegetarijanci, od izčrpanosti pa so si opomogli trikrat hitreje.¹⁴

Gospodarnost

Meso za ceno mnogih nahrani le nekaj živih bitij. Žito, s katerim bi lahko hranili ljudi, je hrana živine, ki jo pitajo zaradi proizvodnje mesa. Po podatkih ameriškega Ministrstva za kmetijstvo namenijo v Ameriki več kot devetdeset odstotkov vsega pridelanega žita za pitanje živali (krav, prašičev, ovac in piščancev), ki končajo na jedilnih mizah.¹⁵ Toda uporaba žita za proizvodnjo mesa je velikanska potrata. Podatki Ministrstva za kmetijstvo ZDA kažejo, da dobimo za vsakih šestnajst kilogramov žita, s katerim se krmi živina, samo en kilogram mesa.¹⁶

V knjigi Diet for a Small Planet nas Frances Moore Lappé prosi, naj si predstavljamo, kako sedimo pred četrtkilogramskim zrezkom. »Potem pa si zamislite še sobo, v kateri sedi 45 do 50 ljudi s praznimi krožniki pred seboj. Za ›ceno pitanja‹ vašega zrezka bi lahko vse njihove krožnike zvrhano napolnili z jedmi iz kuhanega žita.«¹⁷

V bogatih državah za pitanje živine ne tratijo le svojega žita, temveč uporabljajo tudi beljakovinsko bogato rastlinsko hrano iz revnih držav. Dr. Georg Borgstrom, strokovnjak za geografijo prehrane, ocenjuje, da tretjina afriškega pridelka arašidov konča v želodcih živine in perutnine v zahodni Evropi. V arašidih pa je ravno toliko beljakovin kakor v mesu.¹⁸

V nerazvitih državah porabi vsak prebivalec povprečno sto osemdeset kilogramov žita letno, večino katerega zaužije neposredno. Povprečen Evropejec ali Američan pa po besedah svetovno priznanega strokovnjaka za prehrano Lesterja Browna porabi devetsto kilogramov žita letno, s skoraj devetdeset odstotki katerega najprej nakrmi živino. Povprečen evropski ali ameriški nevegetarijanec, pravi Brown, porabi petkrat več prehrambenih sredstev kakor povprečen Kolumbijec, Indijec ali Nigerijec.¹⁹

Zaradi takih ugotovitev strokovnjaki za prehrano danes opozarjajo, da je problem svetovne lakote umetno ustvarjen. Že zdaj pridelamo več kot dovolj hrane za vsakogar na tem planetu, le pri njenem porazdeljevanju smo negospodarni.

Harwardski strokovnjak za prehrano Jean Mayer ocenjuje, da bi bilo ob samo desetodstotnem zmanjšanju proizvodnje mesa na voljo toliko več žita, da bi lahko z njim nahranili šestdeset milijonov ljudi.²⁰

Še ena cena, ki jo plačujemo za uživanje mesa, je uničevanje okolja. Izjemno onesnaženi odtoki in odplake iz klavnic in krmišč so glavni onesnaževalci rek in potokov. Jasno postaja, da vire čiste vode na tem planetu ne le onesnažujemo, temveč tudi izčrpavamo, pri čemer je mesna industrija še posebej potratna. Georg Borgstrom ugotavlja, da živinorejski obrati onesnažujejo okolje desetkrat bolj kot stanovanjske površine in trikrat bolj kot industrija.²¹

Paul in Anne Ehrlich v svoji knjigi Population, Resources, and Environment ugotavljata, da je za pridelavo kilograma moke potrebnih samo šestdeset litrov vode, medtem ko proizvodnja kilograma mesa zahteva 2500 do 6000 litrov vode.²²

Leta 1973 je New York Post razkril javnosti osupljiv primer potrate tega najdragocenejšega naravnega bogastva: neka velika klavnica piščancev v Združenih državah je porabila štiristo milijonov litrov vode dnevno. Ta količina bi zadostovala za oskrbo mesta s petindvajset tisoč prebivalci.²³

Da Slovenija po potratnosti ne zaostaja veliko za drugimi državami, lahko razberemo z modelnega izračuna Kmetijskega inštituta Slovenije. Leta 1993 je Slovenija od proračuna za kmetijstvo odštela za živinorejo več kot 44 milijonov dolarjev, za poljedelstvo, vrtnarstvo in sadjarstvo pa le 13 milijonov dolarjev, kar je tudi razumljivo, saj je govedoreja najpomembnejša panoga slovenskega kmetijstva. Po ocenah Kmetijskega inštituta Slovenije so bili leta 1993 stroški proizvodnje enega kilograma mesa mladega pitanega goveda 220 SIT, stroški proizvodnje kilograma prašičjega mesa pa 155 SIT. Stroški pridelave poljščin in mleka so bili znatno manjši – za koruzo so znašali 25 SIT/kg, za pšenico 26 SIT/kg, za krompir 18 SIT/kg, za mleko pa 40 SIT/l (kar je v povprečju 7 krat manj).

Samo da bi ugodili kaprici po uživanju mesa, potratimo toliko denarja in povzročimo toliko trpljenja. Mesna prehrana nam skozi vse življenje neopazno krade umsko in telesno vitalnost. Toda ne izčrpavamo le sami sebe – zaradi naše kaprice konča v klavnicah na milijone izmučenih živali. Proizvodnjo mesa pa spremljajo tudi mnogi drugi problemi: neznosen smrad iz gojišč, potoki odplak, nehigienične razmere, bolezni itd. Kdor se odloči za vegetarijanstvo, naredi veliko zase, za druge ter za okolje, v katerem živi.

Mesna prehrana vidno prazni tudi našo lastno denarnico. Decembra 1995 smo se sprehodili po ljubljanski tržnici in ugotovili, da je cena govedine v povprečju 1500 SIT/kg, svinjine 900 SIT/kg, teletine 1200 SIT/kg, piščančjega mesa pa 500 SIT/kg. Cene salam se gibljejo med 1800 in 3000 SIT/kg.

V primerjavi z mesom je zelenjava celo pozimi neprimerno cenejša. Decembra 1995 je bila cena fižola 350 SIT/kg, cvetače in rdeče pese 200 SIT/kg, ohrovta, korenja, rdečega zelja in kolerabe 150 SIT/kg, zelja 100 SIT/kg, kilogram krompirja pa je stal le 50 SIT. Kdor postane vegetarijanec, lahko prihrani ogromno denarja. To velja za potrošnike po vsem svetu. Upoštevajoč vsa ta dejstva, je težko razumeti, kako si lahko kdo privošči, da ne postane vegetarijanec.

Etika

Po mnenju mnogih so pri odločitvi posameznika, da postane vegetarijanec, najpomembnejši etični razlogi. Etično vegetarijanstvo se začne, ko se zavemo, da imajo tudi druga živa bitja čustva, podobna našim. To spoznanje nas spodbudi k temu, da razširimo osebno zavedanje in zajamemo vanj tudi trpljenje drugih.

Esej z naslovom The Ethics of Vegetarianism, ki je izšel v časopisu Ameriškega društva vegetarijancev, razkriva zmotnost prepričanja o »humanem klanju živali«. »Mnogi ljudje mislijo, da dandanes živali koljejo ›na human način‹, in ta misel jih je zazibala v nekakšno samozadovoljnost, zaradi katere že vnaprej zavračajo vsako možno pripombo glede humanosti prehranjevanja z mesom. Žal pa te predstave nimajo nič skupnega z resničnim življenjem … in smrtjo.

Célo življenje ujetih, za hrano namenjenih živali je nenaravno – redijo jih z umetno hrano, okrutno jih kastrirajo in poživljajo s hormoni, nazadnje pa jih v neznosnih razmerah prepeljejo na mesto, kjer jih čaka okrutna smrt. Zaporne ograje, električni sunki ter neopisljiva groza in strah – vse to je del ›sodobne‹ reje, transporta in klanja živine. Kdor odobrava vse to in nasprotuje le brezsrčni okrutnosti, s katero se žival sreča zadnjih nekaj sekund življenja, pači pomen besede ›human‹.«

Resnica o klanju živali ni niti najmanj prijetna – prizori iz komercialnih klavnic so kakor podobe iz pekla. Cvileče živali omamljajo s kladivi, z električnimi šoki in pištolami, ki povzročijo pretres možganov. Potem jih obesijo za noge in jih po mehaniziranem tekočem traku pomikajo skozi tovarno smrti. Še živim jim režejo vratove in sekajo meso s telesa.

Mnogi ljudje bi se prav gotovo odločili za vegetarijanstvo, če bi obiskali kako klavnico ali pa če bi morali sami ubijati živali, ki jih jedo. Kdor uživa meso, bi si nujno moral ogledati notranjost klavnice.

Že v starogrških časih so se mnogi misleci zavedali okrutnosti ubijanja živali. Veliki matematik Pitagora je dejal: »O bližnjiki moji, ne onečistite si teles z grešno hrano. Na poljih je dovolj žita, z velikimi jabolki obtežene jablane povešajo veje do tal in trte so dobro obrodile. Na voljo nam je zelenjava, ki jo lahko na ognju skuhamo skupaj z raznimi zelišči, pa tudi mleka in dišečega medu nam ne primankuje. Zemlja daje obilo neomadeževane hrane in nam ponuja pojedino, za katero nista potrebna klanje in prelivanje krvi. Z mesom tešijo lakoto samo živali, pa še te ne vse; konji, govedo in ovce se namreč hranijo s travo.«

V razpravi z naslovom O uživanju mesa je rimski avtor Plutarh napisal: »Ali se vam res zdi nenavadno, da se je Pitagora vzdržal mesa? Sam se raje sprašujem, po kakšnem naključju in v kakšnem duševnem stanju se je prvi človek z usti dotaknil strjene krvi in ponesel k ustnicam meso mrtvega bitja. Kako je lahko na mizo postavil mrtva, postana telesa ter si jih drznil imenovati hrana, ko pa so vendar še pred kratkim mukala, tekala in živela … ? Te živali vsekakor niso levi in volkovi, ki bi jih ubijali v samoobrambi. Nasprotno, za te nam ni mar, koljemo pa nedolžna, krotka bitja, ki nimajo krempljev in zob, s katerimi bi nas lahko poškodovala. Da bi dobili malo mesa, jih prikrajšamo za sonce, svetlobo in življenje, do katerih imajo pravico po rojstvu in bitju.«

Potem je mesojede ljudi takole izzval: »Če že razglašate, da ste bili ustvarjeni za tako hrano, pa sami ubijte, kar želite pojesti. Vendar storite to le z lastnimi močmi, brez pomoči mesarskega noža, gorjače ali sekire.«

Pesnik Shelley je bil zaprisežen vegetarijanec. V razpravi V zagovor naravne prehrane je zapisal: »Kdor zagovarja stališče, da so živali primerna hrana za človeka, naj napravi poskus, ki bo dokončno pokazal, ali je to res. Naj odgovori na Plutarhov izziv ter z zobmi raztrga živo jagnje, zagrize v njegovo drobovje in si poteši žejo s kadečo se krvjo … Le tedaj se bo zares dosledno držal svojih načel.«

Lev Tolstoj pa piše: »Kdor ubija živali, da bi jih jedel, v sebi brez potrebe zatre najvišje duhovno čustvo – sočutje ter usmiljenje do sebi podobnih živih bitij – in zaradi nasilja nad lastnimi čustvi postane okruten.« Opozoril je tudi: »Kako lahko pričakujemo na zemlji slogo in mir, če pa so naša telesa živi grobovi ubitih živali?«

Ko izgubimo spoštovanje do živalskega življenja, ga izgubimo tudi do človeškega. Pred dva tisoč šeststo leti je Pitagora dejal: »Tisti, ki ubijajo živali, da bi jedli njihovo meso, so zmožni pobiti tudi pripadnike lastne vrste.« Sovražnikovih pušk, bomb in raket se vsi bojimo, pred bolečino in strahom, ki ju sami povzročamo, pa si zatiskamo oči. Za hrano vsako leto zakoljemo več kot 1,6 milijarde glav domačih sesalcev in 22,5 milijard glav perutnine.²⁴ Letno je ubitih tudi na trilijone rib. Omeniti velja še desetine milijonov živali, ki končajo v medicinskih raziskovalnih laboratorijih ali pa jih ubijejo zaradi krzna, kože ali pa na »športnem« lovu. Ali lahko zanikamo, da zaradi take okrutnosti ne postanemo tudi sami bolj okrutni?

Leonardo da Vinci je zapisal: »Človek je pravzaprav kralj zveri, saj jih po okrutnosti prekaša. Ljudje živimo za ceno življenj drugih. Živa pokopališča smo!« Dodal je še: »Prišel bo čas, ko bodo ljudje gledali na ubijanje živali, kakor danes gledajo na ubijanje ljudi.«

Po besedah Mahatme Gandhija imajo med razlogi, zaradi katerih se človek odloči za vegetarijanstvo, etična načela veliko večjo težo od zdravstvenih razlogov. »Če želimo duhovno napredovati, je nujno, da na določeni stopnji prenehamo ubijati nam bližnja bitja za zadovoljitev svojih telesnih potreb,« je dejal. »O veličini naroda in o njegovi moralni razvitosti lahko sodimo po tem,« je dodal, »kakšen je njegov odnos do živali.«

Religija

Vegetarijanstvo je del izvornih naukov vseh svetovnih religij. Sčasoma pa so začeli brezvestni ljudje z dvomljivimi motivi mnoga pravila napačno razlagati, namenoma spreminjati ali pa kar zavračati. Starodavne zapovedi ali dele le-teh so prilagodili, znova napisali, včasih pa celo v celoti izpustili. Dober primer za to je Nova zaveza.

Steven Rosen v svoji knjigi Food for the Spirit piše: »Mnogi učenjaki trdijo, da so na nikejskem koncilu (325 n. š.) duhovniki in politiki izvornim krščanskim spisom mnogo dodali, veliko stvari pa iz njih izpustili ter jih tako povsem spremenili. Želeli so, da bi bili sprejemljivi za cesarja Konstantina, ki je v tistem času tem spisom ostro nasprotoval.²⁵ Njihov namen je bil spreobrniti Konstantina h krščanstvu in tako zagotoviti, da postane njihova religija priznana veroizpoved rimskega cesarstva.«

Deacon Wilderforce pa je zapisal: »Mnogi ne vedo, da je bil po nikejskem koncilu rokopis Nove zaveze znatno spremenjen. Profesor Nestle v svojem delu Introduction to the Textual Criticism of the Greek Testament pravi, da so cerkveni poglavarji določili nekaj učenjakov (imenovanih ›popravljalci‹) in jih pooblastili, da besedilo svetega spisa popravijo in uskladijo s prepričanji, ki so takrat veljala za pravoverna.«²⁶

1. J. R. Ousley v uvodu svojega prevoda knjige The Gospel of the Holy Twelve dodaja: »Ti popravljalci so iz evangelijev skrbno izločili nekatere nauke našega Gospoda, katerih se niso nameravali držati – namreč tiste, ki prepovedujejo uživanje mesa in pitje močnih pijač …«²⁷

Steven Rosen: »V Novi zavezi najdemo celo vrsto primerov, ko Jezus pravi, naj mu dajo meso. Ljudje, ki se prehranjujejo z mesom, si jih razlagajo kot odobritev svojega načina prehranjevanja. Podrobnejša študija grškega izvirnika pa je pokazala, da Jezus v resnici ni prosil za meso. Angleški prevodi evangelijev devetnajstkrat omenjajo meso,²⁸ toda natančnejši prevod besed iz izvirnika je pravzaprav ›hrana‹.«

Grška beseda za meso je kreas in ni nikoli uporabljena v zvezi z Jezusom Kristusom. V Novi zavezi ni ničesar, kar bi neposredno kazalo na to, da je Jezus jedel meso. To se ujema z znano Izaijevo napovedjo Jezusovega rojstva (Izaija 7.14-15): »Zato vam bo Vsemogočni sam dal znamenje: Glejte, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel. Kislo mleko in med bo jedel, dokler ne bo vedel zavračati zlo in voliti dobro.« Jezus sam pa je v Esenski poslanici miru (9.14-15) dejal:

»Meso zaklanih živali bo v njegovem telesu postalo njegov lasten grob. Zatorej vam resnično povem: kdor ubija, ubija sebe, in kdor jé meso zaklanih živali, jé od telesa smrti.«

Tudi Stara zaveza opisuje vegetarijanstvo kot idealno. V Genezi (1.29) sam Bog pravi: »Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: Naj vama bo v živež.« Ta izjava jasno govori v prid vegetarijanski prehrani. Stara zaveza zapoveduje: »Ne ubijaj!« (Eksodus 20.13) To dobro znano zapoved že dolgo časa napačno razlagajo in naj bi se nanašala zgolj na umor. Toda v hebrejskem izvirniku je rečeno lo tirtzach, kar pomeni preprosto: Ne ubijaj. Veliki hebrejsko-angleški slovar Dr. Reubena Alcalaya pojasnjuje, da beseda tirtzach, še zlasti v klasični hebrejski rabi, označuje »kakršno koli obliko ubijanja«, in ne le uboj človeka. Žal pa ta dejstva (še) niso splošno znana.

Seveda lahko tudi v Bibliji najdemo odlomke, kjer Bog ljudem dovoljuje uživanje mesa (na primer Noetu v času eksodusa). Toda ti primeri so večinoma le izjeme, katerih ne bi smeli jemati iz sobesedila, da bi tako upravičili uživanje mesa v imenu religije. Po potopu je bil Noe v težavnem položaju. Ker je bilo vse rastlinje uničeno, mu je Bog dejansko dovolil jesti meso (Geneza 9.3) – ni pa mu tega zapovedal. V knjigi Food for the Spirit Steven Rosen pojasnjuje: »Vedeti pa moramo, da je o idealni prehrani Bog spregovoril že prej. Že v naslednjem verzu (Geneza 9.4) nas znova spomni, da ne bi smeli jesti mesa. Verz, ki sledi temu, pa jasno pravi, da se bo ubijalcem živali ubijanje maščevalo – kasneje bodo ta ista bitja ubila njih.«

Strokovnjaki so proučili odlomek izvirnika, v katerem je Bog Noetu dovolil jesti vsa premikajoča se živa bitja. Tam je uporabljena beseda herpeton, ki dobesedno pomeni »plazilec«.²⁹ Ko ni bilo na voljo druge hrane, je Bog Noetu dovolil jesti rake in mehkužce, kot so školjke, morska ušesa in polži. To se tudi bolj sklada z Genezo 9.4, kjer Bog Noetu prepoveduje jesti toplokrvne živali. Dovolil mu je jesti samo mrzlokrvna bitja, pa še to samo začasno.

V petih Mojzesovih knjigah najdemo še en podoben primer. Bog je Izraelcem dovolil, da določen čas uživajo meso, vendar tudi tokrat v izrednih okoliščinah. Po begu iz Egipta so Izraelci štirideset let tavali po puščavi. Bog jih je oskrboval z mano, čudežno hrano, ki je vsebovala vse potrebno za preživetje. Ampak Izraelci so se je naveličali in si zaželeli mesa. Bog jim ga je dal v obliki prepelic in jim dejal, naj ga jedo cel mesec, »dokler vam ne zasmrdi in se vam ne zagabi.« (4. Mojzesova knjiga 11.20) Toda: »Meso je bilo še med njihovimi zobmi, ni bilo še použito, ko se je vnela Gospodova jeza zoper ljudstvo. Gospod je kaznoval ljudstvo z veliko kugo.« (4. Mojzesova knjiga 11.33) Bog jim je res dovolil spremeniti prehrano, toda očitno je, da z njihovo izbiro ni bil zadovoljen. V Stari zavezi najdemo tudi mnogo drugih podobnih odlomkov, ki obsojajo uživanje mesa in dajejo prednost vegetarijanski prehrani.³⁰

V knjigi Dr. M. Hafiza Syeda Thus Spoke Mohammed, ki je prevod Haditha, učenci sprašujejo preroka Mohameda: »Ali bomo kako nagrajeni, ker lepo ravnamo s štirinožci in jim dajemo piti vodo?« Mohamed odgovarja: »Nagrajen bo tisti, ki pomaga sleherni živali.« Vegetarijanski prehrani je še posebej naklonjena sufijska tradicija. Znani svetnik Mir Dad je dejal: »Kdor jé meso drugega živega bitja, bo moral plačati s svojim lastnim.«

Al-Hafiz B. A. Masri v svoji knjigi Islamic Concern for Animals obsoja okrutnost do živali v imenu religije. S citati iz Korana in iz nauka preroka Mohameda pokaže, da je vsako dejanje, s katerim kakor koli poškodujemo žival, grešno. Njegova raziskava je pokazala, da je v islamu prepovedano celo sekanje dreves.

Buda je pridigal ahimso (nenasilje) in vegetarijanstvo kot najpomembnejša koraka na poti samospoznavanja. V Dhamapadi pravi: »Da bi se učenec izognil nasilju nad živimi bitji, naj se vzdrži uživanja mesa … hrana modrih je tista, ki jo uživajo sadhuji (sveti možje); ta hrana ne vsebuje mesa. Morda bodo neumneži v prihodnosti govorili, da sem uživanje mesa dovolil in da sem ga tudi sam jedel, toda … uživanja mesa nisem nikomur dovolil, ga ne dovolim in ga ne bom dovolil v nobeni obliki, na noben način in na nobenem mestu. Brezpogojno je prepovedano vsem.«

Zgodba, po kateri naj bi Buda umrl zaradi pokvarjenega mesa, je torej neresnična. Originalna beseda v paliju, ki jo pogosto napačno prevajajo kot »svinjsko meso«, je sukara-madava. Znanstvena raziskava je že davno pokazala, da v paliju svinjsko meso označuje beseda sukara-mamsa, med tem ko se beseda sukara-madava, ki pomeni »svinjina radost«, nanaša na arašide oziroma na gomoljiko. Trditev, da je bil Budov poslednji obrok svinjsko meso, je po mnenju večine današnjih budističnih učenjakov zgolj nepremišljena domneva, ki nima nobene znanstvene podlage.

Vedski spisi starodavne Indije, ki so obstajali že pred pojavom budizma, prav tako govorijo o nenasilju kot o etični osnovi vegetarijanstva.³¹ Manu-smriti pravi: »Človek naj se dobro zave porekla mesne hrane in okrutnosti klanja živali ter se tako popolnoma vzdrži uživanja mesa.« Kot je rečeno v Vedah, mora vlada poskrbeti, da se tako nepotrebno nasilje ne širi: »O kralj, če okrutnežu nikakor ne moreš preprečiti, da bi se hranil z mesom človeka, konja ali kake druge živali ter s klanjem krav druge prikrajševal za mleko, mu brez obotavljanja odsekaj glavo.« (Rig-veda 10.87.16)

Vsa živa bitja so duše, vklenjene v telo. V Bhagavad-giti Gospod Krišna pravi, da je duša vir zavesti in aktivni princip, ki poganja telo vsakega živega bitja. V Vedah je opisano, da duša, ki je v telesu ene od nižjih življenjskih vrst, po smrti avtomatično napreduje do naslednje višje vrste in nazadnje dobi človeško telo. Samo v človeški življenjski obliki lahko zavest preusmeri k Bogu ter se po smrti vrne v duhovni svet.

V svojem komentarju Šrimad-Bhagavatama Šrila Prabhupada pojasnjuje: »Vsako živo bitje je ujeto v posamezno materialno telo toliko časa, kot mu je odmerjeno. Šele potem lahko napreduje oziroma odide v naslednje telo. Če žival ali katero koli drugo živo bitje ubijemo, ga samo oviramo, saj mora živeti v določenem telesu natanko tako dolgo, kot mu je odmerjeno. Zato ne bi smeli ubijati teles, poskušajoč zadovoljiti svoje čute, saj se bomo tako zapletli v grešne dejavnosti.« (Bhag. 5.10.2) Kdor ubije žival, prekine njeno napredovanje skozi različne življenjske vrste. Ubijalec mora nedvomno trpeti posledice takega grešnega dejanja.

Ali to velja samo za tistega, ki žival zakolje? Mahabharata (Anu parva 115.47) pravi, da ne. »Kdor meso kupi, povzroča himso [nasilje] z denarjem, kdor ga jé, počne isto, ko uživa v njegovem okusu, kdor žival ubije, pa povzroča himso s samim ubojem. Obstajajo torej tri vrste ubijalcev: kdor meso naroči ali prinese, kdor ga odseka s telesa živali ter tisti, ki ga kupi, proda, skuha ali poje. Vsi ti ljudje veljajo za mesojede.«

V Bhagavad-giti (5.18) Krišna pojasnjuje, da je tisti, ki vidi enakost vseh živih bitij, na začetku poti do duhovne popolnosti: »Ponižni modreci imajo resnično znanje, zato z enakimi očmi vidijo učenega in plemenitega brahmano (duhovnika), kravo, slona, psa in psojedca (človeka, ki ne pripada nobeni kasti).« Krišna nam tudi svetuje, da sprejmemo načela duhovnega vegetarijanstva, saj pravi: »Če Mi kdo z ljubeznijo in vdanostjo daruje list, cvet, sadež ali vodo, sprejmem njegov dar.«

Karma

Sanskrtska beseda karma pomeni »delovanje« ali, natančneje, vsako materialno delovanje, ki ima posledico, zaradi katere smo vklenjeni v materialni svet. Čeprav pojem karma ponavadi povezujemo z vzhodno filozofijo, tudi mnogi ljudje na zahodu začenjajo razumevati, da je karma naravni zakon, ki mu ne moremo uiti, kakor ne moremo ubežati pred časom ali gravitacijo. Vsako dejanje ima posledico. Če drugim živim bitjem povzročamo bolečino in trpljenje, moramo po zakonu karme v zameno tudi sami trpeti kot posamezniki in tudi kot skupina. Kar smo posejali, to bomo želi, kajti narava ima svoje zakone. Zakonu karme ne more ubežati nihče razen tistih, ki razumejo, kako deluje.

Da bi razumeli, kako lahko karma povzroči na primer vojno, si poglejmo primer, ki ga najdemo v Vedah. V gozdu zaradi medsebojnega trenja bambusovih stebel včasih izbruhne požar. Toda vzrok požara niso drevesa, temveč veter, ki jih premika sem ter tja. Drevesa so le posredniki. Na podlagi zakona karme pa lahko razumemo, da nasprotujoče si velesile niso resnični vzrok medsebojnega trenja, ki bi lahko zanetilo gozdni požar v obliki atomske vojne. Pravi vzrok je neopazen veter karme, ki ga povzroča navidez nedolžno prebivalstvo sveta.

Glede na zakon karme sta veleblagovnica in mesnica v vaši soseski tesneje povezani z nevarnostjo atomske vojne kakor vojske svetovnih velesil. Ob misli na atomsko vojno zadrhtimo od groze, enako strašni pokoli v avtomatiziranih klavnicah širom po svetu pa so postali del našega vsakdanjika.

Kdor živali samo jé, lahko reče, da sam ni nikogar ubil, toda ko v veleblagovnici kupi lično zavito meso, plača nekoga drugega, da ubija zanj. Tako si oba nakopljeta posledice v obliki karme. Mar ni hinavsko prirediti mirovno zborovanje, potem pa oditi v Mc Donald's na hamburger ali pa domov na pečenko? To je dvoličnost, ki jo je obsojal tudi George Bernard Shaw:

Ob nedeljah molimo za luč,
naj vodi nas, ko utiramo si pot.
Siti smo vojne, v boj nočemo več,
pa vendar si z mrtvimi bašemo golt.

Šrila Prabhupada v svojem komentarju Čaitanja-čaritamrite razlaga: »Tiste, ki ubijajo živali in jim po nepotrebnem zadajajo bolečino (kar se dogaja na primer v klavnicah), čaka v naslednjem življenju in še v mnogih za tem prav taka smrt … Judovsko-krščanski spisi jasno zapovedujejo: ›Ne ubijaj!‹ Kljub temu pa z vsemi mogočimi opravičili ubijajo živali celo sami religiozni voditelji, ki se obenem izdajajo za svetnike. Tako pretvarjanje in hinavstvo v človeški družbi pripeljeta do neštetih tragedij, kakršne so na primer velike vojne, v katerih se ljudje na bojiščih množično pobijajo med seboj. Zdaj so odkrili atomsko bombo in lahko le čakamo, kdaj jo bodo uporabili in tako povzročili splošno uničenje.« (Madhja 24.251) Take so posledice karme.

Kdor razume zakone karme, ve, da miru ne bomo dosegli z zborovanji in peticijami, temveč le tako, da ljudi poučimo o posledicah ubijanja nedolžnih živali. S tem bi preprečili nadaljnje povečevanje velikanskega bremena karme, ki teži svet. Za rešitev problemov v svetu so potrebni ljudje s čisto zavestjo, ki razumejo, da je pravi problem duhovne narave. Grešni ljudje bodo zmeraj obstajali, toda ne bi jim smeli dovoliti, da zasedejo vodilne položaje.

Ena najpogostejših izjav, s katero nevegetarijanci nastopajo proti vegetarijanstvu, je, da morajo vegetarijanci kljub vsemu ubijati rastline in da so zato prav tako nasilni. V odgovor lahko opozorimo na to, da je do mnogih oblik vegetarijanske hrane – na primer do sadja, raznih vrst zelenjave, jedrc, žita in mleka – mogoče priti brez ubijanja. Toda tudi če rastlino ubijemo, je bolečina, ki ji jo s tem zadamo, neprimerljivo manjša od tiste, ki jo občuti žival ob zakolu (da trpljenja, ki ga doživlja celo življenje, niti ne omenjamo), kajti zavest rastline je manj razvita od zavesti živali.

Res je torej, da morajo vegetarijanci ubijati rastline, s čimer prav tako povzročajo nasilje, toda nekaj le moramo jesti. Vede pravijo dživo dživasja dživanam: v boju za obstanek je eno živo bitje hrana drugega. Vprašanje torej ni, kako se povsem izogniti ubijanju (to namreč ni mogoče), temveč kako drugim bitjem povzročiti čim manj trpljenja, hkrati pa zadovoljiti potrebe telesa po hrani.

Če komur koli – tudi rastlini – odvzamemo življenje, smo vsekakor grešni, ampak če hrano pred jedjo darujemo Krišni, vrhovnemu upravitelju, jo Krišna sprejme in nas tako osvobodi greha. Uživanje hrane, darovane Gospodu, je kakor vojakovo ubijanje med vojno. Poslušen vojak, ki na poveljnikov ukaz ubije sovražnika, dobi za to priznanje. Če pa isti vojak ubije koga na lastno pest, bo kaznovan. Kdor uživa samo prasado, prav tako ni grešen. To je potrjeno v Bhagavad-giti (3.13): »Gospodovi bhakte so odrešeni vseh grehov, saj jedo hrano, ki jo najprej darujejo v žrtvovanju. Tisti, ki pripravljajo hrano za lastno čutno uživanje, pa jedo samo greh.« To nas pripelje do glavne misli te knjige: vegetarijanstvo je sicer zelo pomembno, vendar pa ni samo po sebi cilj.

Onstran vegetarijanstva

Vegetarijanstvo ni povezano samo z zdravjem, gospodarnostjo, etiko, religijo in karmo, temveč ima tudi višjo, duhovno razsežnost, ki nam lahko pomaga obuditi naše naravno spoštovanje in ljubezen do Boga. Šrila Prabhupada nas v svojem komentarju Šrimad-Bhagavatama (1.13.47) poučuje: »Človeško življenje je namenjeno samospoznavanju, zato človek ne bi smel jesti ničesar, kar ni bilo darovano Gospodu. Gospod sprejme od Svojega bhakte razne jedi, pripravljene iz zelenjave, sadja, mleka in žita, bhakta pa lahko zatem zaužije prasado, ki postopoma ublaži trpljenje živih bitij v boju za obstanek.«

Ko se je Krišna pred 500 leti pojavil na tem svetu kot Šri Čaitanja Mahaprabhu, je sam opisal božanskost prasade: »Vsakdo je že kdaj okusil te materialne sestavine, ki pa so zdaj dobile izjemne okuse in nenavadne vonje. Samo pokusite jih in videli boste, da so drugačne. Že njihov vonj tako ugaja umu, da pozabimo na vse druge sladkosti. Zato je jasno, da se je transcendentalni nektar Krišnovih ustnic dotaknil teh navadnih sestavin in jih prepojil z vsemi Krišnovimi duhovnimi odlikami.«

Bogu darovana hrana, tradicionalno imenovana prasada, »Božja milost«, nam ne zagotavlja samo zdravega vegetarijanskega življenja, temveč je tudi pot do spoznanja Boga. To ni le hrana za stradajoče množice, temveč hrana, ki poteši duhovno lakoto vsakega živega bitja. Ko Krišna sprejme dar, vdihne vanj Svojo božansko naravo. Prasada se zato ne razlikuje od samega Krišne. Ker Krišna čuti brezmejno usmiljenje do duš, ujetih v materialni svet, pride v obliki prasade, da bi Ga lahko spoznali že preprosto z jedenjem.

Z uživanjem prasade duhovno nahranimo telo. Kdor jé prasado, izniči posledice preteklih grehov v telesu, poleg tega pa postane telo takega človeka tudi odporno proti onesnaženosti z materializmom. Kakor nas cepivo zaščiti pred nalezljivo boleznijo, tako nas prasada zaščiti pred iluzijo in vplivom materialističnih nazorov. Kdor jé samo hrano, darovano Krišni, izniči posledice vseh svojih preteklih materialističnih dejanj in hitro napreduje v samospoznavanju. Ker nas Krišna osvobodi karme, ki je posledica naših materialističnih dejanj, se lahko brez težav dvignemo nad iluzijo in Mu začnemo vdano služiti. Kdor je osvobojen karme, lahko svojo zavest poveže z zavestjo Boga in se stalno zaveda Njegove osebne navzočnosti. To je prava korist, ki jo imamo od prasade.

Kdor uživa prasado, pravzaprav vdano služi Gospodu in bo zagotovo dobil Njegov blagoslov. Tudi če enkrat samkrat pokusimo prasado, je večkrat dejal Šrila Prabhupada, se lahko rešimo iz kroga rojevanja in umiranja, celo najgrešnejši človek pa lahko postane svetnik, če ne uživa nobene druge hrane razen prasade. Vedski spisi opisujejo mnogo ljudi, ki jim je uživanje prasade spremenilo življenje, in vsak bhakta iz gibanja za zavest Krišne vam lahko pove, kako ugodno je duhovna moč prasade vplivala na njegovo življenje.

Popoln vegetarijanec je tisti, ki uživa samo Krišni darovano hrano. Glede na to, da so tudi golobi in opice vegetarijanci, biti vegetarijanec še ni samo po sebi največji dosežek. Vede nas poučujejo, da je smisel človeškega življenja obuditi odnos med dušo in Bogom, in šele ko se dvignemo nad vegetarijanstvo in začnemo jesti prasado, nam bo uživanje hrane pomagalo doseči ta cilj.