Vegetarijanstvo in gibanje Hare Krišna

BHAKTI-JOGA, znanost o vdanosti Krišni, se je skozi pretekle dobe verno prenašala iz roda v rod in tako ohranjala duhovno zdravje človeštva. Kdor zadovoljuje samo kaprice telesa in uma, zapostavlja pa potrebe duše, velja v vedski kulturi za okuženega z boleznijo materializma. Kakor zdravniki za vsako bolezen predpišejo ustrezno zdravilo in posebno dieto, tako vedski modreci za bolezen v obliki materializma priporočajo kot zdravilo petje Krišnovih svetih imen, kot primerno dieto pa prasado. V vedskih spisih je napovedano, da bo ta lek za človeško trpljenje dosegel vsako mesto in vas sveta.

Njegova božanska milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada je želel pospešiti izpolnitev te napovedi, zato je, hodeč po stopinjah svojih velikih duhovnih predhodnikov, posvetil življenje širjenju zavesti Krišne. Leta 1965 se je iz Indije odpravil v Združene države, da bi zahodnjakom predstavil zavest Krišne, kakor mu je že mnogo let pred tem naročil njegov duhovni učitelj, njegova božanska milost Bhaktisiddhanta Sarasvati. Visoka starost in številne druge ovire Šrila Prabhupadi niso vzele poguma. Popolnoma se je zanašal na milost Gospoda Krišne in tako osnoval gibanje, ki ga je nameraval razširiti po vsem svetu. Duhovno skupnost s predvidenim svetovnim članstvom je poimenoval Mednarodna skupnost za zavest Krišne (International Society for Krishna Consciousness ali kratko ISKCON). Med letoma 1965, ko je iz Indije prišel v Ameriko, in 1977, ko je zapustil ta svet, je s svojimi predavanji, pismi, knjigami, magnetofonskimi posnetki in z lastnim primerom predstavil svetu duhovno življenje v vsej njegovi popolnosti. Prevedel je skoraj osemdeset zvezkov transcendentalne književnosti in na šestih kontinentih odprl več kot 100 templjev. Dvanajstkrat je obkrožil planet, da bi osebno vodil iz dneva v dan večje število učencev, ki so se mu pridružili pri njegovemu poslanstvu.

Šrila Prabhupada je jasno videl, da svet nujno potrebuje veliko indijsko duhovno kulturo, ki se zelo hitro izgublja. V Indiji je videl, kako vodilni možje brez vere v vedski nauk in brez znanja o tem, kako ga uporabiti, iščejo materialne rešitve za probleme, ki so po svojem bistvu duhovni. Videl je, kako mlada generacija Indijcev obrača hrbet svoji vzvišeni duhovni dediščini in se zateka k zahodnjaškemu materializmu. Istočasno so mnogi zahodnjaki, razočarani nad materializmom, iskali novo življenje, zasnovano na višjih vrednotah.

Šrila Prabhupada se je zavedal problemov Indije in zahoda in našel zanje dobro rešitev. Indijo, ki ji še ni popolnoma opešal duhovni vid, nima pa razvite tehnologije, je primerjal s hromim človekom, zahodne države, ki imajo zelo napredno tehnologijo, vendar so duhovno slepe, pa je primerjal s slepcem. Če hrom človek, ki vidi, sede na ramena slepca, ki lahko hodi, sta skupaj kakor en človek, ki vidi in hodi. Mednarodna skupnost za zavest Krišne je ta, ki vidi in hodi, saj uporablja vse najboljše, kar premoreta Indija in zahodni svet, ter poskuša oživiti vedsko kulturo in jo razširiti po vsem svetu.

Šrila Prabhupada je večkrat dejal, da proces zavesti Krišne ni nekaj suhoparnega. To je dokazal med drugim tudi s prasado. Učence je naučil skuhati veliko različnih vegetarijanskih jedi, pokazal jim je, kako naj jih darujejo Krišni, Vsevišnjemu Gospodu, in kako naj tako posvečeno hrano s tekom zaužijejo kot Krišnovo milost. Šrila Prabhupada je bil zelo zadovoljen, ko je videl, da njegovi učenci ne jedo ničesar razen prasade. Velikokrat jo je sam skuhal in razdelil svojim učencem.

Šrila Prabhupada je učil, da je deljenje prasade pomemben del življenja bhakt. Dejal je, da je duhovno gibanje, ki ne obsega brezplačnega deljenja posvečene hrane, nekoristno, in njegova želja je bila, da brezplačna prasada postane del vsake prireditve, ki jo organizira gibanje Hare Krišna. Ker je bil Šrila Prabhupada trdno prepričan, da bo duhovna moč prasade povzdignila človeštvo do zavesti Boga, je želel, da ves svet okusi Krišnovo prasado.

Približno tristo ISKCON-ovih templjev in okoli petintrideset kmetijskih posesti po vsem svetu je odprtih za javnost in vsakdo jih lahko obišče ter dobi Krišnovo prasado. Ob nedeljah centri vsakogar vabijo na razkošni »love feast«, program, ki ga je Šrila Prabhupada začel leta 1966 v prvem templju na newyorškem Lower East Sideu. Centri vsako leto organizirajo tudi več javnih prireditev, na primer ratha-jatro, praznik vozov, ki je verjetno najstarejši duhovni praznik na svetu. Na vsaki taki prireditvi na tisoče ljudi vidi čudovito podobo Krišne in okusi Krišnovo prasado.

V večjih mestih širom sveta – v Londonu, Berlinu, Rimu, Milanu, Pragi, Stockholmu, Parizu, Zürichu, New Yorku, Los Angelesu, Dallasu, Sydneyju itd. – ima gibanje Hare Krišna tudi svoje restavracije. Tu kuharji uporabljajo večinoma pridelke, ki jih na svojih kmetijskih posestvih pridelajo bhakte. Bhakte organizirajo tudi kuharske tečaje. Na mnogih večjih univerzah v Angliji, Združenih državah in Avstraliji Vegetarijanski klub Hare Krišna predstavlja humano alternativo mesno usmerjenemu univerzitetnemu izobraževanju o prehrani. Na svojih tečajih študente seznani s filozofijo zavesti Krišne in z vsemi splošno znanimi dokazi v prid vegetarijanstvu, te pa potem dopolni še z jasnimi duhovnimi razlogi. Tečajniki tako večinoma postanejo prepričani vegetarijanci.

Mnogi ljudje so Krišnove bhakte prvič srečali na ulici, kjer so jih slišali peti Krišnova sveta imena. Takšno javno petje svetih imen, ki se je začelo pred petsto leti v Indiji, zmeraj spremlja tudi deljenje prasade.

Leta 1973 se je v Indiji začel še en program deljenja prasade. Šrila Prabhupada je nekega dne v Šri Majapurju pogledal skozi okno in videl deklico, ki je po smeteh brskala za hrano. Takrat je svojim učencem naročil, naj poskrbijo, da na območju desetih kilometrov okrog njihovega templja v Šri Majapurju nihče ne bo nikoli lačen. Čez nekaj dni je skozi isto okno srečen opazoval, kako so njegovi učenci delili prasado stotinam vaščanov, ki so sedeli v dolgih vrstah in z velikim tekom jedli z okroglih listnatih krožnikov. »Naj to traja večno,« je dejal svojim učencem. »Zmeraj razdeljujte prasado.« To je bilo rojstvo ISKCON-ovega programa »Food Relief«, ki danes razdeli na tisoče obrokov tedensko, večinoma v Indiji, Bangladešu, Afriki in državah, ki so jih prizadele naravne nesreče ali vojna.

Bhakte, ki sodelujejo v podobnem projektu, imenovanem »Hrana za življenje«, so si upravičeno izbrali geslo »Nahranimo lačne sveta«, saj v državah tretjega sveta in tudi v industrializiranih državah zahoda razdelijo več kot dvajset tisoč krožnikov prasade letno. Gibanje Hare Krišna je eden od glavnih svetovnih zagovornikov vegetarijanske prehrane kot dolgoročne rešitve problema lakote v svetu. Takojšnjo pomoč lačnim pa Krišnovi bhakte nudijo v okviru programa »Hrana za življenje« ter tako pomagajo žrtvam naravnih nesreč, brezdomcem, nezaposlenim in sploh vsem lačnim, ki jim je taka pomoč potrebna. V nekaterih državah je oblast bhaktam zelo naklonjena in programu »Hrana za življenje« pogosto pomaga z denarnimi prispevki in s prispevki v obliki živil.

V okviru vseh teh programov pa bhakte razdeljujejo veliko več kot le hrano. Šrila Prabhupada je poudarjal, da zgolj hraniti lačne ni dovolj. Če hrana ni prasada, človeka ne reši iz kroga ponavljajočega se rojevanja in umiranja, je dejal, zato to ni prava miloščina.

Ni torej presenetljivo, da gibanju Hare Krišna pogosto pravijo »kuhinjska religija«, gibanje, ki združuje filozofijo in dobro hrano. In čeprav mnogi ne bodo sprejeli filozofije, se bo hrani le redko kdo odpovedal. Krišnovo prasado, hrano, darovano Gospodu Krišni, Vsevišnji Božanski Osebnosti, tako vsako leto okusi več kot dvajset milijonov ljudi.

Veselimo se že dneva, ko bodo bhakte po vsem svetu delili neomejene količine prasade in bodo vsi ljudje darovali hrano Bogu. Taka revolucija v najosnovnejšem od človekovih obredov – uživanju hrane – bo človeštvo zagotovo ozdravila materializma.