VERZ 8

tan-nāma-rūpa-caritādi-sukīrtanānu-
smṛtyoḥ krameṇa rasanā-manasī niyojya
tiṣṭhan vraje tad-anurāgi janānugāmī
kālaṁ nayed akhilam ity upadeśa-sāram

tat – Gospoda Kṛṣṇe; nāma – sveto ime; rūpa – oblika; carita-ādi – značaj, zabave in tako naprej; su-kīrtana – s pogovori ali s pozornim petjem; anusmṛtyoḥ – s spominjanjem; krameṇa – postopoma; rasanā – jezik; manasī – in um; niyojya – zaposlena; tiṣṭhan – prebivanje; vraje – v Vraji; tat – na Gospoda Kṛṣṇo; anurāgi – navezane; jana – osebe; anugāmī – s sledenjem; kālam – čas; nayet – bi moral izkoristiti; akhilam – popolnoma; iti – tako; upadeśa – nasvetov ali navodil; sāram – bistvo.

Bistvo vseh navodil je, da mora bhakta izkoristiti ves čas - štiriindvajset ur na dan - za pozorno petje Gospodovega božanskega imena, slavljenje Njegovih transcendentalnih podob, odlik, večnih zabav in spominjanje nanje ter tako postopoma zaposliti svoj jezik in um. Na ta način naj prebiva v Vraji (Goloka Vṛndāvana dhāmi) in služi Kṛṣṇi pod vodstvom bhakt. Hoditi mora po stopinjah bhakt, ki so dragi Gospodu in ki jim vdano služenje Kṛṣṇi pomeni vse.

KOMENTAR: Um, ki je lahko človekov prijatelj ali sovražnik, je treba izuriti tako, da postane prijatelj. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je še posebej namenjeno vadbi uma, ki naj bi bil zmeraj zaposlen z zavestjo Kṛṣṇe. V umu je stotine in tisoče vtisov, ne samo iz tega, ampak tudi iz mnogih, mnogih prejšnjih življenj. Ti vtisi v medsebojnem stiku včasih ustvarijo nasprotujoče si slike. Tako lahko postane delovanje uma nevarno za pogojeno dušo. Študentom psihologije so znane različne psihološke spremembe uma. V Bhagavad-gīti (8.6) je rečeno:

yaṁ yaṁ vāpi smaran bhāvaṁ
tyajaty ante kalevaram
taṁ taṁ evaiti kaunteya
sadā tad-bhāva-bhāvitaḥ

»Kakršno koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntījin sin, to stanje nedvomno doseže.«

Um in inteligenca živega bitja ustvarita v trenutku smrti subtilno obliko določenega tipa telesa za naslednje življenje. Če um v trenutku smrti naenkrat pomisli na nekaj neprimernega, se mora človek v naslednjem življenju roditi v skladu s tem. Kdor pa je sposoben v tem ključnem trenutku misliti na Kṛṣṇo, odide v duhovni svet, na Goloko Vṛndāvano. Ta proces preseljevanja iz telesa v telo je zelo subtilen, zato Śrīla Rūpa Gosvāmī svetuje bhaktam, naj izurijo svoj um tako, da se ne bodo spominjali ničesar drugega razen Kṛṣṇe. Podobno naj izurijo tudi jezik, da govori le o Kṛṣṇi in okuša samo kṛṣṇa-prasādo. Śrīla Rūpa Gosvāmī nadaljuje, tiṣṭhan vraje: živeti je treba v Vṛndāvani ali katerem koli delu Vrajabhūmi. Vrajabhūmi ali področje Vṛndāvane obsega štiriinosemdeset kroś ozemlja. Ena krośa znaša nekaj več kot pet kvadratnih kilometrov. Ko postane Vṛndāvana bhaktov dom, se mora tam zateči pod okrilje naprednega bhakte. Na ta način mora zmeraj misliti na Kṛṣṇo in Njegove zabave. Śrīla Rūpa Gosvāmī to podrobneje pojasnjuje v svojem Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.294):

kṛṣṇaṁ smaran janaṁ cāsya
preṣṭhaṁ nija-samīhitam
tat-tat-kathā-rataś cāsau
kuryād vāsaṁ vraje sadā

»Bhakta bi moral zmeraj prebivati na duhovnem področju Vraje in biti neprestano prežet z mislimi o Śrī Kṛṣṇi in Njegovih spremljevalcih, ki so Mu zelo dragi, kṛṣṇaṁ smaran janaṁ cāsya preṣṭham. S hojo po sledeh takih spremljevalcev in z delovanjem pod njihovim vodstvom si lahko pridobi gorečo željo služiti Vsevišnji Božanski Osebnosti.«

Śrīla Rūpa Gosvāmī izjavlja v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.295):

sevā sādhaka-rūpeṇa
siddha-rūpeṇa cātra hi
tad-bhāva-lipsunā kāryā
vraja-lokānusārataḥ

»Bhakta mora na transcendentalnem območju Vraje (Vraja-dhāme) služiti Vsevišnjemu Gospodu Śrī Kṛṣṇi z občutkom, ki je podoben tistemu Njegovih spremljevalcev ter delovati pod neposrednim vodstvom določenega Kṛṣṇovega spremljevalca in hoditi po njegovih stopinjah. Ta metoda je uporabna tako na stopnji sādhane (duhovnega urjenja, ko je bhakta še v pogojenem stanju), kot na ravni sādhye (spoznanja Boga), ko bhakta postane siddha-puruṣa, ali duhovno popolna duša.«

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je dal k temu verzu naslednji komentar: »Kdor še ni razvil interesa za zavest Kṛṣṇe, mora opustiti vse materialne motive in z upoštevanjem stopnjujočih se regulativnih načel, začenši s petjem Kṛṣṇovega imena, slavljenjem Njegove podobe, lastnosti, zabav in tako naprej ter spominjanjem nanje, izuriti um. Ko razvije okus za te dejavnosti, mora poskušati živeti v Vṛndāvani in čas prebiti tako, da se pod vodstvom in zaščito izvedenega bhakte neprestano spominja Kṛṣṇovega imena, slav, zabav in lastnosti. To je povzetek in bistvo vseh navodil v zvezi z vdanim služenjem.

Na začetni stopnji je treba zmeraj poslušati kṛṣṇa-kathā. To je śravaṇa-daśā ali raven poslušanja. Z neprestanim poslušanjem Kṛṣṇovega svetega imena ter poslušanjem o Njegovi duhovni podobi, lastnostih in zabavah, je mogoče napredovati na stopnjo sprejemanja, imenovano varaṇa-daśā. Kdor doseže to raven, postane navezan na poslušanje kṛṣṇa-kathā. Ko poje v zanosu, pa doseže raven smaraṇāvasthā ali raven spominjanja. Spominjanje, zatopljenost, meditacija, neprestano spominjanje in trans je pet sestavin stopnjujočega se procesa kṛṣṇa-smaraṇa. Sprva so lahko misli o Kṛṣṇi v intervalih prekinjene, kasneje pa je spominjanje neprekinjeno. Ko tako spominjanje postane bolj osredotočeno, se imenuje meditacija. Meditacija se še poglobi in postane stalna, čemur pravimo anusmṛti. S stalno in neprekinjeno anusmṛti pa je mogoče doseči raven samādhija ali duhovnega transa. Ko se smaraṇa-daśā ali samādhi povsem razvije, duša spozna svoj izvorni položaj. Takrat popolnoma jasno razume svoj večni odnos s Kṛṣṇo. To je sampatti-daśā ali popolnost življenja.

Caitanya-caritāmṛta začetniku svetuje, naj opusti vse sebično motivirane želje in se preprosto posveti vdanemu služenju Kṛṣṇi v skladu s predpisi svetih spisov, kar mu bo omogočilo, da se postopoma naveže na Kṛṣṇovo ime, slave, podobo, odlike in tako dalje. Ko se dejansko naveže nanje, lahko spontano služi lotosnim stopalom Kṛṣṇe celo brez upoštevanja regulativnih načel. Ta raven se imenuje rāga-bhakti ali vdano služenje s spontano ljubeznijo. Bhakta lahko takrat hodi po sledeh določenega Kṛṣṇovega večnega spremljevalca iz Vṛndāvane in to je rāgānuga-bhakti. Rāgānuga-bhakti ali spontano vdano služenje je mogoče opravljati v śānta-rasi, ko si bhakta prizadeva postati tak kot Kṛṣṇove krave, palica, flavta v Njegovih rokah ali pa roža okoli Njegovega vratu. V dāsya-rasi bhakta stopa po sledeh služabnikov kot so Citraka, Patraka ali Raktaka. Ko gre za prijateljsko sakhya-raso lahko postane prijatelj, tako kot so Baladeva, Śrīdāmā ali Sudāmā. V vātsalya-rasi, ki jo krasi starševska privrženost, lahko postane tak kot Nanda Mahārāja ali Yaśodā. V mādhurya-rasi, za katero je značilna zakonska ljubezen, pa lahko postane tak, kot je Śrīmatī Rādhārāṇī ali Njene prijateljice (kot je Lalitā) ali pa kot Njene služabnice, mañjarī (kot sta Rūpa in Rati). To je bistvo vseh navodil o vdanem služenju.«