VERZ 7

syāt kṛṣṇa-nāma-caritādi-sitāpy avidyā-
pittopatapta-rasanasya na rocikā nu
kintv ādarād anudinaṁ khalu saiva juṣṭā
svādvī kramād bhavati tad-gada-mūla-hantrī

syāt – je; kṛṣṇa – Gospoda Kṛṣṇe; nāma – sveto ime; carita-ādi – značaj, zabave in tako naprej; sitā – kandis sladkor; api – čeprav; avidyā – nevednosti; pitta – z žolčem; upatapta – okužen; rasanasya – jezik; na – ne; rocikā – okusno; nu – oh, kako čudovito je; kintu – toda; ādarāt – pozorno; anudinam – vsak dan ali štiriindvajset ur na dan; khalu – naravno; sā – ta (kandis sladkor svetega imena); eva – vsekakor; juṣṭā – okušan ali recitiran; svādvī – okusen; kramāt – postopoma; bhavati – postane; tat-gada – te bolezni; mūla – korena; hantrī – uničevalec.

Kṛṣṇovo sveto ime, značaj, zabave in dejavnosti so transcendentalno sladki kot kandis sladkor. Čeprav jezik tistega, ki je obolel za zlatenico avidye (nevednosti), ne more okušati ničesar sladkega, pa je čudovito, da se preprosto z vsakodnevnim pozornim petjem teh sladkih imen prebudi jezikova naravna sposobnost okušanja, bolezen pa je v svojem korenu postopoma zatrta.

KOMENTAR: Sveto ime Gospoda Kṛṣṇe, Njegove lastnosti, zabave in tako naprej, so polne absolutne resnice, lepote in blaženosti. Naravno so zelo sladke, kot kandis sladkor, ki je vsakomur všeč. Po drugi strani pa se nevednost primerja z boleznijo, imenovano zlatenica, ki jo povzroči izločanje žolča. Jezik osebe, obolele za zlatenico, ne more uživati v okušanju kandis sladkorja. Ravno nasprotno, človeku z zlatenico se zdi, da so sladke jedi zelo grenke. Podobno avidyā (nevednost) preprečuje okušanje Kṛṣṇovega duhovno sladkega imena, Njegovih lastnosti, oblik in zabav. Toda če se nekdo kljub tej bolezni zelo skrbno in pozorno posveti zavesti Kṛṣṇe, tako da poje sveto ime ter posluša o Kṛṣṇovih duhovnih zabavah, bo njegova nevednost odstranjena in njegov jezik bo znova sposoben okušati sladkobo Kṛṣṇove duhovne narave ter predmetov, neposredno povezanih z Njim. Taka duhovna ozdravitev je mogoča samo ob rednem stiku z zavestjo Kṛṣṇe.

Človek, ki živi v materialnem svetu, je v obolelem stanju, kadar se bolj zanima za materialistični način življenja kot pa za zavest Kṛṣṇe. Naravni položaj vsakogar je biti Kṛṣṇov večni služabnik (jīvera ‘svarūpa’ haya – kṛṣṇera ‘nitya-dāsa’ [Cc. Madhya 20.108]). To zdravo stanje pa je izgubljeno, ko živo bitje zaradi privlačnosti do Kṛṣṇove zunanje energije, māye, pozabi na Kṛṣṇo. Svet māye se imenuje durāśraya, kar pomeni »lažno ali slabo zavetje«. Zaupanje v durāśrayo se bo vsekakor izjalovilo. Vsakdo v materialnem svetu skuša postati srečen in čeprav se njegov materialni trud zmeraj izjalovi, zaradi nevednosti še naprej ne razume svojih napak. Ljudje poskušajo popraviti eno napako z drugo. Tako poteka boj za obstanek v materialnem svetu. Ko pa nekomu v takem položaju svetujemo, naj sprejme zavest Kṛṣṇe in postane srečen, tega navodila ne želi sprejeti.

Gibanje za zavest Kṛṣṇe se širi po vsem svetu samo zato, da bi ozdravilo to veliko nevednost. Na splošno so slepi voditelji zavedli ljudi. Voditelji človeške družbe - politiki, filozofi in znanstveniki - so slepi, ker niso zavestni Kṛṣṇe. Po besedah Bhagavad-gīte so v resnici grešni malopridneži in najnižji med ljudmi, ker so zaradi ateističnega načina življenja oropani vsega pravega znanja.

na māṁ duṣkṛtino mūḍhāḥ
prapadyante narādhamāḥ
māyayāpahṛta jñānā-
āsuraṁ bhāvam āśritāḥ

»Veliki neumneži, najnižji med ljudmi, tisti, katerih znanje je ukradla iluzija, in ljudje z ateistično demonsko naravo – ti brezbožneži se Mi ne predajo.« (Bg. 7.15)

Ti ljudje se nikoli ne predajo Kṛṣṇi in nasprotujejo tistim, ki se želijo zateči k Njemu. Ko omenjeni ateisti postanejo voditelji družbe, je celotna atmosfera prenasičena z nevednostjo. V takih okoliščinah ljudje niso navdušeni, da bi sprejeli Gibanje za zavest Kṛṣṇe, prav kakor bolnik, ki ima zlatenico, ne more uživati v okusu kandis sladkorja. Toda vedeti je treba, da je edino zdravilo za zlatenico prav kandis sladkor. Podobno je edino zdravilo za zmedeno človeštvo in za vrnitev sveta na pravo pot zavest Kṛṣṇe in petje Gospodovega svetega imena – Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Čeprav zavest Kṛṣṇe morda ni preveč okusna za materialno okuženega bolnika, pa Śrīla Rūpa Gosvāmī vseeno svetuje, da se ji mora tisti, ki želi ozdraveti, zelo skrbno in pozorno posvetiti. Zdravljenje se začne s petjem Hare Kṛṣṇa mahā-mantre, saj se s petjem Gospodovega svetega imena materialistična oseba osvobodi vseh zmotnih predstav (ceto-darpaṇa-mārjanam [Cc Antya 20.12]). Avidyā, napačna predstava o lastni duhovni naravi, je temelj ahaṅkāre ali lažnega ega v srcu.

Resnična bolezen se nahaja v srcu. Toda ko človek očisti svoj um in zavest, postane imun na materialno bolezen. Da pa bi iz srca in uma odstranil vse napačne predstave, mora peti Hare Kṛṣṇa mahā-mantro. To je tako koristno kot enostavno. Kdor poje Gospodovo sveto ime, je takoj rešen pred plamtečim ognjem materialnega obstoja.

Poznamo tri ravni petja Gospodovega svetega imena: petje z žalitvami, petje z izogibanjem žalitvam in čisto petje. Začetnik, ki prične s petjem Hare Kṛṣṇa mantre, navadno dela mnoge žalitve. Obstaja deset osnovnih žalitev in bhakta, ki se jim izogiba, preide na naslednjo raven, ki se nahaja med žaljivim in čistim petjem. Kdor doseže raven čistega petja, pa je takoj osvobojen. To se imenuje bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpanam. Takoj, ko je rešen iz plamtečega ognja materialnega obstoja, lahko uživa v okušanju duhovnega življenja.

Zaključimo lahko, da je za ozdravitev materialne bolezni treba peti Hare Kṛṣṇa mantro. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je še posebej namenjeno za ustvarjanje vzdušja, v katerem lahko začnejo ljudje peti Hare Kṛṣṇa mantro. Na začetku je potrebna vera in ko se ta s petjem še poveča, lahko človek postane član Skupnosti. Po vsem svetu pošiljamo saṅkīrtana skupine, katerih izkušnje kažejo, da celo v najbolj odmaknjenih delih sveta, kjer ni nobenega znanja o Kṛṣṇi, Hare Kṛṣṇa mahā-mantra pritegne tisoče ljudi. V nekaterih predelih ljudje posnemajo bhakte tako, da si obrijejo glave in da pojejo Hare Kṛṣṇa mahā-mantro samo nekaj dni po tem, ko so jo prvič slišali. Gre lahko sicer le za posnemanje, a posnemanje dobrih stvari je zaželeno. Nekateri posnemovalci postopoma postanejo zainteresirani in želijo prejeti iniciacijo od duhovnega učitelja.

Kdor je iskren, je iniciran in ta stopnja se imenuje bhajana-kriyā. Takrat začne človek dejansko služiti Gospodu z rednim vsakodnevnim petjem šestnajstih krogov Hare Kṛṣṇa mahā-mantre in z izogibanjem nezakoniti spolnosti, opijanju, jedenju mesa in igram na srečo. Z bhajana-kriyo se osvobodi onesnaženosti materialnega življenja. Ne zahaja več v restavracije in hotele, da bi jedel tako imenovane okusne jedi, ki vsebujejo meso in čebulo, niti ga ne privlačijo cigarete, čaj in kava. Ne samo, da se vzdržuje nezakonite spolnosti, ampak se spolnemu življenju povsem odpove. Prav tako ga ne zanima izgubljanje časa s špekuliranjem ali z igrami na srečo. To so pokazatelji odstranjevanja nezaželenih stvari (anartha-nivṛtti). Beseda anartha se nanaša na nezaželene stvari, ki so premagane, ko se oseba naveže na Gibanje za zavest Kṛṣṇe.

Po tem, ko se človek osvobodi nezaželenih stvari, se utrdi v dejavnostih zavesti Kṛṣṇe. Pravzaprav se naveže nanje in v vdanem služenju doživlja zanos. To je bhāva, začetek prebujanja uspavane ljubezni do Boga. Tako se pogojena duša osvobodi iz materialnega bivanja in izgubi zanimanje za telesno pojmovanje življenja vključno z materialnim obiljem, materialnim znanjem in vsemi drugimi vrstami materialnih privlačnosti. Takrat lahko razume, kdo je Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, in kaj je Njegova māyā.

Māyā je sicer lahko prisotna, a ne more vznemiriti bhakte, ki je dosegel raven bhāve. To je posledica bhaktovega realnega pogleda na māyo. Māyā pomeni pozabo na Kṛṣṇo. Pozaba na Kṛṣṇo in zavest Kṛṣṇe sta tesno povezana, kot svetloba in senca. Kdor ostane v senci, ni deležen koristi, ki jih nudi svetloba, in kdor je na svetlobi, ni vznemirjen s temo sence. Kdor sprejme zavest Kṛṣṇe, se postopoma osvobodi in ustali na svetlobi. Pravzaprav se teme več niti ne dotakne. Kot je potrjeno v Caitanya-caritāmṛtia (Madhya 22.31):

kṛṣṇa – sūrya-sama; māyā haya andhakāra
yāhāṅ kṛṣṇa, tāhāṅ nāhi māyāra adhikāra

»Kṛṣṇa se primerja s sončno svetlobo, māyā pa s temo. Kjer je prisotna sončna svetloba, tam ni teme. Takoj, ko nekdo sprejme zavest Kṛṣṇe, tema iluzije - vpliv zunanje energije - izgine.«