VERZ 4

dadāti pratigṛhṇāti
guhyam ākhyāti pṛcchati
bhuṅkte bhojayate caiva
ṣaḍ-vidhaṁ prīti-lakṣaṇam

dadāti – daje miloščino; pratigṛhṇāti – sprejema podarjeno; guhyam – zaupne teme; ākhyāti – pojasnjuje; pṛcchati – poizveduje; bhuṅkte – je; bhojayate – hrani; ca – tudi; eva – vsekakor; ṣaṭ-vidham – šest vrst; prīti – ljubezni; lakṣaṇam – značilnosti.

Dajanje darov v miloščino, sprejemanje podarjenih stvari, zaupno razkrivanje misli, zaupno poizvedovanje, sprejemanje prasāde in nudenje prasāde je šest vrst ljubezenskih izmenjav med bhaktami.

KOMENTAR: Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu pojasnjuje, kako vdano služiti v družbi bhakt. Naštetih je šest vrst dejavnosti: (1) darovanje miloščine bhaktam, (2) sprejemanje od njih kar koli nam podarijo, (3) zaupno razkrivanje svojih misli bhaktam, (4) poizvedovanje pri njih o skrivnostih služenja Gospodu, (5) čaščenje prasāde ali duhovne hrane, ki nam jo ponudijo bhakte in (6) darovanje prasāde bhaktam. Izkušeni bhakta pojasnjuje, neizkušeni pa se od njega uči. To je guhyam ākhyāti pṛcchati. Kadar bhakta deli prasādo oziroma ostanke hrane, darovane Vsevišnji Božanski Osebnosti, jo moramo - da bi ohranili svoj duh vdanega služenja - sprejeti kot Gospodovo milost, ki je k nam prišla preko čistih bhakt. Prav tako bi morali vabiti čiste bhakte na svoj dom, jih pogostiti s prasādo in jih biti pripravljeni zadovoljiti v vseh pogledih. To se imenuje bhuṅkte bhojayate caiva.

Teh šest vrst dejavnosti je absolutno nujnih celo v navadnih družbenih odnosih med dvema dobrima prijateljema. Ko želi na primer poslovnež vzpostaviti stik z drugim poslovnežem, organizira pojedino v hotelu in ob obedu odkrito izrazi svoj namen. Nato poizveduje pri poslovnem partnerju, kako naj deluje. Včasih partnerja med seboj tudi izmenjata darila. Kadar koli se tako v odnosu pojavi prīti ali ljubezen, je prisotnih teh šest dejavnosti. Śrīla Rūpa Gosvāmī je v predhodnem verzu svetoval, da je treba opustiti posvetno družbo in se družiti z bhaktami (saṅga-tyāgāt sato vṛtteḥ). Mednarodna skupnost za zavest Kṛṣṇe je bila ustanovljena, da bi omogočila teh šest vrst ljubezenskih izmenjav med bhaktami. Ustanovila jo je ena sama oseba, a ker ljudje pristopajo ter delujejo po načelu dajanja in sprejemanja, se Skupnost sedaj širi po vsem svetu. Veseli smo, da ljudje zelo velikodušno dajejo prispevke za širjenje dejavnosti naše Skupnosti, hkrati pa od nas z veliko vnemo sprejemajo kakršen koli ponižen prispevek v obliki knjig in revij z izključno Kṛṣṇe zavestno vsebino. Včasih prirejamo Hare Kṛṣṇa festivale in vabimo vseživljenjske člane in prijatelje, da se udeležijo pojedine in sprejmejo prasādo. Čeprav prihajajo naši člani iz višjih družbenih slojev, vseeno sprejmejo tudi malo prasāde, ki smo jim jo sposobni darovati. Včasih člani in prijatelji zelo zaupno poizvedujejo o metodah vdanega služenja in mi jim jih poskušamo pojasniti. Na ta način se naša Skupnost uspešno širi po vsem svetu in inteligentni ljudje v vseh državah postopoma vse bolj in bolj cenijo naše Kṛṣṇe zavestno delovanje. Življenje Kṛṣṇe zavestne skupnosti temelji na teh šestih vrstah ljubezenskih izmenjav med člani. Ljudem je zato treba dati priložnost, da se družijo z ISKCON-ovimi bhaktami, saj če se človek preprosto odzove na teh šest omenjenih načinov, lahko v popolnosti prebudi svojo uspavano zavest Kṛṣṇe. V Bhagavad-gīti (2.62) je rečeno saṅgāt sañjāyate kāmaḥ: »Želje in težnje se razvijejo v skladu z družbo, v kateri se gibljemo.« Pogosto slišimo, da lahko človeka prepoznamo po njegovi družbi. Če se zato poprečen človek druži z bhaktami, bo zagotovo prebudil svojo uspavano zavest Kṛṣṇe. Razumevanje zavesti Kṛṣṇe je lastno vsakemu živemu bitju in je pri tistem v človeškem telesu do neke mere že razvito. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.107) je rečeno:

nitya-siddha kṛṣṇa-prema ‘sādhya’ kabhu naya
śravaṇādi-śuddha-citte karaye udaya

»Čista ljubezen do Kṛṣṇe je večno prisotna v srcu vsakega živega bitja. Ni je mogoče dobiti od kod drugod. Živo bitje se naravno prebudi, ko s poslušanjem in petjem očisti svoje srce.« Ker je zavest Kṛṣṇe naravna vsakemu živemu bitju, bi moral vsakdo dobiti priložnost za poslušanje o Kṛṣṇi. Poslušanje in petje - śravaṇaṁ kīrtanam - neposredno očistita srce in tako se izvorna zavest Kṛṣṇe takoj prebudi. Zavest Kṛṣṇe ni umetno vsiljena, ampak je že v srcu, ki se s petjem svetega imena Vsevišnje Božanske Osebnosti očisti vseh posvetnih onesnaženosti. V prvi kitici Svoje Śrī Śikṣāṣṭake Gospod Śrī Caitanya Mahāprabhu pravi:

ceto-darpaṇa-mārjanam bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpaṇaṁ
śreyaḥ-kairava-candrikā-vitaraṇaṁ vidyā-vadhū-jīvanam
ānandāmbudhi-vardhanaṁ prati-padaṁ pūrṇāmṛtāsvādanaṁ
sarvātma-snapanaṁ paraṁ vijayate śrī-kṛṣṇa-saṅkīrtanam

»Slava Śrī Kṛṣṇa saṅkīrtani, ki čisti ogledalo srca vsega prahu, ki se je dolga leta nabiral na njem, in gasi ogenj pogojenega življenja, ponavljajočega se rojevanja in umiranja. Gibanje saṅkīrtane razširja žarke meseca blagoslovov, zato je največji blagor za vse človeštvo. Je življenje vsega duhovnega znanja. Povečuje ocean duhovne blaženosti in nam daje užiti poln okus nektarja, za katerim zmeraj hrepenimo.«

Mahā-mantra ne očiščuje samo tistega, ki jo poje oziroma recitira, temveč tudi vsakogar, ki sliši duhovni zvok Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Celo duše v telesih nižjih živali, žuželk, dreves in drugih življenjskih vrst se prav tako očistijo in usposobijo, da postanejo popolnoma zavestne Kṛṣṇe preprosto s poslušanjem tega duhovnega zvoka. Ṭhākura Haridāsa je to pojasnil v odgovoru Caitanyi Mahāprabhuju, ko ga je ta vprašal, kako so lahko živa bitja, ki so nižja od človeka, osvobodijo ujetosti v materialni svet. Haridāsa Ṭhākura je rekel, da je petje svetega imena tako močno, da bodo - tudi če ga pojemo v odmaknjenih področjih džungle - celo drevesa in živali napredovali v zavesti Kṛṣṇe s poslušanjem te vibracije. To je dejansko dokazal sam Śrī Caitanya Mahāprabhu, ko je potoval skozi gozd Jhārikhaṇḍo. Takrat so tigri, kače, jeleni in druge živali pozabili na svoje naravno sovraštvo ter začeli peti in plesati v saṅkīrtani. Seveda ne moremo posnemati dejavnosti Śrī Caitanya Mahāprabhuja, hoditi pa bi morali po Njegovih stopinjah. Nismo dovolj močni, da bi nižje živali, kot so tigri, kače, mačke in psi, pripravili do petja ali plesa, a s petjem Gospodovega svetega imena lahko vzpodbudimo mnoge ljudi po vsem svetu, da sprejmejo zavest Kṛṣṇe. Širjenje ali oznanjanje Gospodovega svetega imena je vzvišen primer deljenja miloščine (načelo dadāti). Hkrati je treba upoštevati tudi načelo pratigṛhṇāti in biti pripravljeni sprejeti duhovni dar. Človek bi moral poizvedovati o Gibanju za zavest Kṛṣṇe in razodeti svoje misli, da bi lahko razumel stanje v tem materialnem svetu. S tem je zadovoljeno načelo guhyam ākhyāti pṛcchati.

Mednarodna skupnost za zavest Kṛṣṇe vabi svoje člane in privržence na skupno pojedino, ki je del nedeljskega srečanja v vsakem centru. Mnogi zainteresirani ljudje pridejo in zaužijejo prasādo. Kadar je le mogoče, pa tudi sami povabijo člane Skupnosti na svoj dom in jih obilno pogostijo s prasādo. Tako imajo korist tako člani Skupnosti, kot splošna javnost. Ljudje bi morali zavreči družbo tako imenovanih yogījev, jñānījev, karmījev in filantropov, saj njihova družba nikomur ne koristi. Kdor resnično želi doseči cilj človeškega življenja, se mora družiti z bhaktami Gibanja za zavest Kṛṣṇe, saj je to edino gibanje, ki uči, kako razviti ljubezen do Boga. Religija je posebna značilnost človeške družbe in jo ločuje od živalske. Živalska družba nima cerkva, mošej ali religioznega sistema. Ne glede na stanje človeške družbe lahko v vseh delih sveta najdemo neki religiozni sistem. Poznajo ga celo domorodci v džungli. Religiozni sistem postane uspešen, ko se razvije in preobrazi v ljubezen do Boga. Kot je rečeno v prvem spevu Śrīmad-Bhāgavatama (1.2.6):

sa vai puṁsāṁ paro dharmo
yato bhaktir adhokṣaje
ahaituky apratihatā
yayātmā suprasīdati

»Najvišje opravilo (dharma) za vse človeštvo je tisto, ki ljudem omogoča doseči ljubezensko vdano služenje transcendentalnemu Gospodu. Tako vdano služenje mora biti nemotivirano in neprekinjeno, da bi lahko popolnoma zadovoljilo dušo.«

Člani človeške družbe se morajo držati Kṛṣṇe zavestnega religioznega sistema, s katerim lahko prebudijo svojo uspavano ljubezen do Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe, če dejansko želijo miren um, spokojnost ter prijateljske odnose med ljudmi in narodi. Takoj, ko to storijo, bodo njihovi umi prežeti z mirom in spokojnostjo.

V zvezi s tem je Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura posvaril vse bhakte, ki se ukvarjajo z oznanjanjem gibanja za zavest Kṛṣṇe, naj se ne pogovarjajo z zagovorniki brezosebne filozofije māyāvāde, ki so zmeraj odločni v svoji nameri nasprotovati teističnim gibanjem. Svet je poln zagovornikov filozofije māyāvāde in ateistov. Politične stranke izkoriščajo filozofijo māyāvāde in druge ateistične filozofije za razmah materializma. Včasih celo podprejo močno skupino, ki nasprotuje gibanju za zavest Kṛṣṇe. Zagovorniki filozofije māyāvāde in drugi ateisti ne želijo, da bi se gibanje za zavest Kṛṣṇe razširilo, ker izobražuje ljudi o zavesti Boga. Tako delujejo ateisti. Od hranjenja kače z mlekom in bananami ni nobene koristi, ker ne bo kača nikoli zadovoljna. Ravno nasprotno. Zaradi mleka in banan bo še bolj strupena (kevalaṁ viṣa-vardhanam). Če damo kači piti mleko, se njen strup samo poveča. Iz podobnega razloga ne bi smeli razkrivati svojih misli zagovornikom filozofije māyāvāde in karmījem, ki so kot kače. Tako razodevanje ne bo nikoli v pomoč. Najbolje se je popolnoma izogniti njihovi družbi in jih nikoli ne spraševati o zaupnih stvareh, ker ne morejo dati nobenega dobrega nasveta. Prav tako ne bi smeli vabiti zagovornikov filozofije māyāvāde in ateistov, niti sprejeti njihovih povabil, saj bi v takem intimnem druženju njihova ateistična miselnost utegnila vplivati na nas (saṅgāt sañjāyate kāmaḥ). Ta verz vsebuje prepoved dajanja ali sprejemana česar koli od ateistov in zagovornikov filozofije māyāvāde. Tudi Śrī Caitanya Mahāprabhu je opozoril viṣayīra anna khāile duṣṭa haya mana: »Um postane onesnažen z jedenjem hrane, ki jo pripravljajo posvetni ljudje.« Kdor ni zelo napreden, ne more uporabiti vsakogaršnjega prispevka za razvoj gibanja za zavest Kṛṣṇe. Na podlagi tega načela zato ne bi smeli sprejemati miloščine od zagovornikov filozofije māyāvāde in ateistov. Pravzaprav je Śrī Caitanya Mahāprabhu bhaktam prepovedal druženje celo z navadnimi ljudmi, ki so preveč navezani na čutno uživanje.

Zaključek je, da bi morali biti zmeraj v družbi bhakt, se držati regulativnih načel vdanega služenja, stopati po sledeh ācārij in zelo ubogljivo izpolnjevati navodila duhovnega učitelja. Tako se bo naše vdano služenje Gospodu razvijalo in prebudili bomo uspavano zavest Kṛṣṇe. Za bhakto, ki ni ne začetnik, ne mahā-bhāgavata (zelo napreden bhakta), ampak je na srednji ravni v vdanem služenju, je značilno, da ljubi Vsevišnjo Božansko Osebnost, sklepa prijateljstva z bhaktami, je naklonjen nevednim ter se izogiba zavistnim in demonskim ljudem. V tem verzu je proces ljubezenskih izmenjav z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo in sklepanja prijateljstev z bhaktami le na kratko omenjen. V skladu z načelom dadāti, naj bi napreden bhakta uporabil vsaj petdeset odstotkov svojega dohodka za služenje Gospodu in Njegovim bhaktam. Śrīla Rūpa Gosvāmī je to z zgledom pokazal v svojem življenju. Ko se je odločil za umik iz posvetnega življenja, je razdelil, kar je zaslužil do takrat. Petdeset odstotkov je namenil za služenje Kṛṣṇi, petindvajset odstotkov je dal sorodnikom in petindvajset odstotkov je obdržal za nujne primere. Ta zgled bi morali posnemati vsi bhakte. Ne glede na višino dohodka bi morali petdeset odstotkov porabiti za Kṛṣṇo in Njegove bhakte. Tako bo zadovoljeno načelo dadāti.

Śrīla Rūpa Gosvāmī v naslednjem verzu poučuje, katerega vaiṣṇavo bi morali izbrati za prijatelja in kako je treba služiti vaiṣṇavi.