VERZ 2
atyāhāraḥ prayāsaś ca
prajalpo niyamāgrahaḥ
jana-saṅgaś ca laulyaṁ ca
ṣaḍbhir bhaktir vinaśyati
ati-āhāraḥ – prenajedanje ali prekomerno kopičenje; prayāsaḥ – prekomeren trud; ca – in; prajalpaḥ – posvetni pogovor; niyama – pravila; āgrahaḥ – preveč navezan na (ali agrahaḥ – preveliko zanemarjanje); jana-saṅgaḥ – druženje s posvetnimi ljudmi; ca – in; laulyam – goreče hrepenenje ali pohlep; ca – in; ṣaḍbhiḥ – s temi šestimi; bhaktiḥ – vdano služenje Kṛṣṇi; vinaśyati – je uničeno.
Vdano služenje Kṛṣṇi je uničeno, ko se nekdo preveč zaplete v naslednjih šest dejavnosti: (1) prenajedanje ali kopičenje več sredstev, kot je potrebno; (2) prekomeren trud za pridobitev materialnih stvari, ki jih je zelo težko dobiti; (3) nepotrebno govorjenje o posvetnih temah; (4) upoštevanje pravil svetih spisov, samo da bi se jih držali in ne zaradi duhovnega napredovanja ali pa neupoštevanje pravil svetih spisov ter neodvisno ali svojevoljno delovanje; (5) druženje s posvetnimi ljudmi, ki jih zavest Kṛṣṇe ne zanima; (6) pohlep po posvetnih dosežkih.
KOMENTAR: Človeško življenje je namenjeno preprostemu življenju in globokemu razmišljanju. Materialni svet je ustvarjen tako, da so vsa pogojena živa bitja, ki so pod nadzorom Gospodove tretje energije, prisiljena delovati. Vsevišnja Božanska Osebnost ima tri osnovne energije ali moči. Prva se imenuje antaraṅga-śakti ali notranja energija, druga taṭastha-śakti ali mejna energija in tretja bahiraṅga-śakti ali zunanja energija. Živa bitja, ki se nahajajo med notranjo in zunanjo energijo, predstavljajo mejno energijo. Jīvātme ali atomsko majhna živa bitja so podrejena Vsevišnji Božanski Osebnosti, Śrī Kṛṣṇi kot Njegovi večni služabniki in morajo biti zmeraj pod nadzorom ali notranje ali zunanje energije. Ko so pod nadzorom notranje energije, razkrijejo svoje naravne, izvorne dejavnosti - namreč, neprekinjeno vdano služijo Gospodu. To je potrjeno v Bhagavad-gīti (9.13):
mahātmānas tu māṁ pārtha
daivīṁ prakṛtim āśritāḥ
bhajanty ananya-manaso
jñātvā bhūtādim avyayam
»O Pṛthin sin, tisti, ki niso v iluziji, so pod zaščito božanske narave. Take velike duše se povsem posvetijo vdanemu služenju, saj vedo, da sem izvorna in neizčrpna Vsevišnja Božanska Osebnost.«
Beseda mahātmā se nanaša na širokosrčne ljudi in ne na tiste, ki so omejeni. Slednji se zmeraj ukvarjajo z zadovoljevanjem svojih čutov, včasih pa razširijo področje svojega delovanja, da bi s pomočjo nekega »izma«, kot je nacionalizem, humanitarizem ali altruizem, napravili kaj dobrega za druge. Svojemu čutnemu uživanju se lahko odpovejo na račun čutnega uživanja drugih, kot so družinski člani, člani skupnosti ali družba – gledano tako nacionalno kot internacionalno. Vse to pa je pravzaprav čutno uživanje, razširjeno iz osebne na skupno in družbeno raven. Te dejavnosti so lahko zelo dobre iz materialnega zornega kota, toda duhovno nimajo nobene vrednosti. Njihov temelj je osebno ali razširjeno čutno uživanje. Toda šele ko človek zadovolji čute Vsevišnjega Gospoda, ga lahko imenujemo mahātmā ali širokosrčna oseba.
V prej omenjenem verzu Bhagavad-gīte se besedi daivīṁ prakṛtim nanašata na nadzor notranje energije ali energije zadovoljstva Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ta energija zadovoljstva je utelešena kot Śrīmatī Rādhārāṇī ali Njena ekspanzija Lakṣmī, boginja sreče. Edina zaposlitev individualnih duš, jīv, ki so pod nadzorom notranje energije, je zadovoljiti Kṛṣṇo ali Viṣṇuja. To je naloga mahātem. Tisti, ki pa niso mahātme, so durātme ali omejene osebe. Taki umsko omejeni durātme so pod nadzorom Gospodove zunanje energije, mahāmāye.
Dejansko so vsa živa bitja v materialnem svetu pod upravo mahāmāye, katere naloga je, da jih privede pod vpliv treh nadlog: adhidaivika-kleśa (trpljenje, ki ga povzročajo polbogovi, in ki se pojavlja v obliki suš, potresov, neurij), adhibhautika-kleśa (trpljenje, ki ga povzročajo druga živa bitja, kot so insekti ali sovražniki) in adhyātmika-kleśa (trpljenje, ki ga povzročata telo in um, in ki se pojavlja v obliki mentalnih in fizičnih težav). Daiva-bhūtātma-hetavaḥ: pogojene duše, ki so zaradi nadzora zunanje energije pod vplivom teh treh nadlog, trpijo na različne načine.
Glavni problemi, s katerim se srečujejo pogojene duše, so ponavljajoče se rojstvo, bolezen, starost in smrt. Prav vsak v materialnem svetu mora delati za vzdrževanje svojega telesa in duše. Toda kako izpopolniti svoje delo na način, ki je ugoden za prebujanje zavesti Kṛṣṇe?
Vsakdo potrebuje stvari, kot so: žitarice, obleka, denar in druge nujne potrebščine za vzdrževanje telesa. Toda človek naj ne bi kopičil več, kot potrebuje za zadovoljitev osnovnih potreb. Če se držimo tega naravnega načela, ne bo težav z vzdrževanjem telesa.
Živa bitja, ki so nižje na evolucijski lestvici, v skladu z naravno ureditvijo ne jedo ali kopičijo več, kot potrebujejo. Posledično v živalskem kraljestvu navadno ni ekonomskih problemov ali pomanjkanja potrebščin. Če postavimo vrečo riža na javno mesto, bodo priletele ptice, pojedle nekaj zrn in odletele. Človek pa bo odnesel celo vrečo. Pojedel bo, kolikor more, preostanek pa shranil. Tako prekomerno kopičenje (atyāhāro), zaradi katerega sedaj trpi ves svet, sveti spisi prepovedujejo.
Posledica prekomernega kopičenja in prenajedanja je tudi prayāsa ali nepotreben trud. V skladu z Božjo ureditvijo lahko vsakdo v katerem koli delu sveta živi zelo mirno, če ima nekaj zemlje in kravo, ki daje mleko. Ni potrebe, da se človek seli iz kraja v kraj, da bi zaslužil za preživetje, saj lahko doma pridela žitarice in dobi mleko od krav. To lahko reši vse ekonomske probleme. Človeku je na srečo dana bolj razvita inteligenca za prebujanje zavesti Kṛṣṇe oziroma razumevanje Boga, svojega odnosa z Njim in končnega cilja življenja - ljubezni do Boga. Žal pa tako imenovani civilizirani ljudje, ki jim ni mar za spoznavanje Boga, uporabljajo svojo inteligenco, da si pridobijo več stvari, kot pa jih potrebujejo, in da jedo, da bi zadovoljili jezik. Po Božji ureditvi je mogoče proizvesti dovolj mleka in žitaric za ljudi po vsem svetu. Namesto da bi uporabili bolj razvito inteligenco za prebujanje zavesti Boga, tako imenovani inteligentni ljudje zlorabljajo svojo inteligenco, ko proizvajajo mnoge nepotrebne in neželene stvari. Odpirajo tovarne, klavnice, javne hiše in trgovine z alkoholnimi pijačami. Če se ljudem svetuje, naj ne kopičijo preveč stvari, naj ne jedo preveč ali pa naj ne delajo po nepotrebnem za umetne udobnosti, mislijo, da se jih spodbuja k vrnitvi k primitivnemu načinu življenja. Ljudje si navadno ne želijo preprostega življenja in globokega razmišljanja. To je žalostno stanje, v katerem se nahajajo.
Človeško življenje je namenjeno spoznanju Boga in človeku je v ta namen dana bolj razvita inteligenca. Kdor verjame, da je bolj razvita inteligenca namenjena dosegi nečesa višjega, se mora držati navodil, zapisanih v vedski literaturi. S sprejetjem teh navodil od višjih avtoritet se je dejansko mogoče ustaliti v popolnem znanju in življenju dati smisel.
Śrī Sūta Gosvāmī govori o pravi dharmi v Śrīmad-Bhāgavatamu (1.2.9):
dharmasya hy āpavargyasya
nārtho ’rthāyopakalpate
nārthasya dharmaikāntasya
kāmo lābhāya hi smṛtaḥ
»Vse stanovske dolžnosti (dharme) so vsekakor namenjene končni osvoboditvi. Nikoli jih ne bi smeli opravljati zaradi materialnih koristi. Kdor opravlja vrhovno dolžnost (dharmo), materialnega dobička in koristi nikoli ne bi smel uporabiti za čutno uživanje.«
Opravljanje stanovskih dolžnosti v skladu z navodili svetih spisov, je prvi korak človeške civilizacije. Človekovo bolj razvito inteligenco je treba izuriti v razumevanju osnov dharme. V človeški družbi obstajajo različna pojmovanja religije, znana kot hinduizem, krščanstvo, židovstvo, mohamedanstvo, budizem in tako dalje, kajti človeška družba brez religije ni prav nič boljša od živalske.
Religija je, kot je bilo že prej omenjeno (dharmasya hy āpavargyasya nārtho ’rthāyopakalpate), namenjena dosegi osvoboditve in ne kruha. Včasih človeška družba ustvari sistem tako imenovane religije, katere namen je materialni napredek, kar pa močno odstopa od namena resnične dharme. Religija zajema razumevanje Božjih zakonov, kajti njihovo pravilno upoštevanje vodi v končni fazi iz materialne zapletenosti. To je pravi smisel religije. Ljudje pa se žal zatekajo tudi k religiji zaradi materialnih koristi, kar je posledica atyāhāre ali prekomerne želje po materialnem napredku. A prava religija ljudi uči, naj bodo zadovoljni z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, ob tem pa naj razvijajo zavest Kṛṣṇe. Čeprav je ekonomski napredek potreben, pa ga resnična religija odobrava zgolj za preskrbo z osnovnimi potrebščinami za materialni obstoj. Jīvasya tattva jijñāsā: smisel človeškega življenja je v poizvedovanju o Absolutni Resnici. Če se ne trudimo v tej smeri, se poveča le trud za zadovoljevanje lastnih umetnih potreb (prayāsa). Kdor želi napredovati na duhovni poti, se mora izogibati posvetnim prizadevanjem.
Še ena ovira na duhovni poti je prajalpa, nepotrebno govorjenje. V družbi prijateljev se takoj začne tako govorjenje, ki je kot regljanje žab. Če že moramo govoriti, naj bo to o gibanju za zavest Kṛṣṇe. Tiste, ki niso del tega gibanja, zanimajo branje kupov časopisov, revij in romanov, reševanje križank ter druge nesmiselne stvari. Tako ljudje samo izgubljajo dragoceni čas in energijo. Na Zahodu starejši ljudje, ki so se umaknili iz aktivnega življenja, igrajo karte, lovijo ribe, gledajo televizijo in debatirajo o nesmiselnih družbeno-političnih temah. Prajalpa zajema vse te in druge ničvredne dejavnosti. Inteligentne osebe, ki jih zanima zavest Kṛṣṇe, pa nikoli ne bi smele sodelovati v njih.
Jana-saṅga se nanaša na druženje s tistimi, ki jih zavest Kṛṣṇe ne zanima. Takemu druženju se je treba skrbno izogibati. Śrīla Narottama dāsa Ṭhākura je zato svetoval, naj živimo samo v družbi Kṛṣṇe zavestnih bhakt (bhakta-sane vāsa). V njihovi družbi pa bi morali zmeraj vdano služiti Kṛṣṇi. Za napredovanje na določenem področju je zelo priporočljiva družba tistih, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Materialisti zato ustanavljajo različna združenja in klube, ki jim pomagajo v njihovih prizadevanjih. Na primer v poslovnem svetu srečamo instituciji, kot sta borza in trgovinska zbornica. Na podoben način smo ustanovili Mednarodno skupnost za zavest Kṛṣṇe (ISKCON), da bi ljudem omogočili druženje s tistimi, ki niso pozabili Kṛṣṇe. Duhovna družba, ki jo ponuja ISKCON, se povečuje iz dneva v dan. Mnogi ljudje iz različnih delov sveta se pridružujejo Skupnosti, da bi prebudili svojo uspavano zavest Kṛṣṇe.
Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura piše v svojem komentarju, imenovanem Anuvṛtti, da spada v kategorijo atyāhāre (kopičenja več kot je potrebno) tudi prekomeren trud suhoparnih filozofov in umovalcev za pridobivanje znanja. Śrīmad-Bhāgavatam izjavlja, da je trud filozofskih umovalcev, ki pišejo mnoge knjige o suhoparni filozofiji brez zavesti Kṛṣṇe, povsem brezploden. Prizadevanja karmījev, ki pišejo knjige o ekonomskem razvoju, spadajo prav tako v atyāhāro. Tudi tisti, ki si ne želijo zavesti Kṛṣṇe in ki jih zanima samo povečevanje materialnega posedovanja, bodisi v obliki znanstvenih spoznanj bodisi v obliki denarnih koristi, so prav tako pod nadzorom atyāhāre.
Ker karmīji ne poznajo svoje prihodnosti, delajo, da bi nakopičili čim več denarja za naslednje generacije. Taki neumni ljudje, ki jih zanima služenje več in več denarja za sinove in vnuke, ne poznajo položaja, v katerem se bodo znašli v prihodnjem življenju. Obstajajo mnogi dogodki, ki govorijo o tem. Nekoč je veliki karmī za svoje sinove in vnuke nakopičil ogromno bogastvo. Kasneje se je v skladu s svojo karmo rodil čevljarju, ki je živel v neposredni bližini hiše, ki jo je v prejšnjem življenju sam zgradil za svoje otroke. Zgodilo pa se je, da so ga, ko je prišel v svojo bivšo hišo, bivši sinovi in vnuki pretepli s čevlji. Karmīji in jñānīji bodo še naprej zapravljali svoja življenja z brezplodnimi dejavnostmi, če se ne bodo začeli zanimati za zavest Kṛṣṇe.
Držati se nekaterih pravil svetih spisov zaradi takojšnjih koristi, kot to oznanjajo utilitaristi, se imenuje niyama-āgraha. Zanemarjanje pravil śāster, ki so namenjeni duhovnemu razvoju, pa se imenuje niyama-agraha. Beseda āgraha pomeni »vneto sprejeti«, agraha pa se nanaša na »nesprejemanje«. Ko kateri koli izmed teh besed dodamo besedo niyama (»pravila«), nastane beseda niyamāgraha. Tako ima niyamāgraha, glede na kombinacijo besed, dva pomena. Tisti, ki jih zanima zavest Kṛṣṇe, se ne bi smeli držati pravil zaradi ekonomskega napredka, ampak bi se jih morali držati z veliko vero, da bi napredovali v zavesti Kṛṣṇe. Strogo bi se morali držati regulativnih načel, tako da se vzdržijo nezakonitih spolnih odnosov, jedenja mesa, iger na srečo in opijanja.
Prav tako se je treba izogibati družbi māyāvādījev, ker samo kritizirajo vaiṣṇave (bhakte). Bhukti-kāmīje, ki jih zanima materialna sreča, mukti-kāmīje, ki si želijo osvoboditve s stopitvijo z brezobličnim Absolutom (Brahmanom), in siddhi-kāmīje, ki so željni popolnosti mistične yoge, uvrščamo med atyāhārīje. Druženje s takimi osebami nikakor ni zaželeno.
Želje po krepitvi uma z izpopolnitvijo v mistični yogi, po zlitju z obstojem Brahmana in po svojevoljnem materialnem razcvetu, spadajo v kategorijo pohlepa (laulya). Vsi poskusi doseganja takih materialnih koristi ali tako imenovanega duhovnega napredovanja so ovira na poti zavesti Kṛṣṇe.
Sodobni spor med kapitalisti in komunisti je posledica neupoštevanja nasveta Śrīla Rūpe Gosvāmīja glede atyāhāre. Sodobni kapitalisti kopičijo več bogastva, kot je to potrebno; komunisti, ki jim njihovo blaginjo zavidajo, pa želijo podržaviti vse bogastvo in premoženje. Komunisti ne znajo rešiti problema bogastva in njegove delitve, zato ni nobene spremembe, ko premoženje preide iz rok kapitalistov v roke komunistov. V nasprotju s tema filozofijama pa zavest Kṛṣṇe govori, da vse bogastvo pripada Kṛṣṇi. Tako rešitev ekonomskih problemov človeštva ni mogoča, če vse bogastvo ne pride pod Kṛṣṇovo upravo. Kadar je bogastvo v rokah komunistov ali kapitalistov, ni torej nobene rešitve. Če nekdo na cesti najde bankovec za sto dolarjev, ga lahko pobere in da v žep. Tak človek ni pošten. Nekdo drug lahko zagleda denar in se odloči, da ga bo pustil ležati na tleh, saj se tuje lastnine ni primerno niti dotikati. Čeprav drugi človek ne vzame denarja za lastno korist, pa se ne zaveda njegove pravilne uporabe. Tretji, ki zagleda sto dolarski bankovec, pa ga pobere, poizve, kdo ga je izgubil in ga vrne lastniku. Tako ne ukrade denarja, da bi ga zapravil zase, prav tako pa ga ne pusti ležati na cesti. S tem, ko ga pobere in vrne lastniku, je tako pošten kot tudi moder.
Problema sodobne politike ni mogoče rešiti s prenosom premoženja iz rok kapitalistov v roke komunistov, kajti izkazalo se je, da tudi ko komunisti dobijo denar, le-tega uporabijo za lastno čutno uživanje. Vse bogastvo sveta dejansko pripada Kṛṣṇi in vsako živo bitje, človek ali žival, ima prirojeno pravico uporabiti Božjo lastnino za lastno preživetje. Če pa si nekdo prisvoji več, ne glede na to ali je kapitalist ali komunist, postane tat in bo kaznovan v skladu z zakoni narave.
Bogastvo sveta mora biti uporabljeno v korist vseh živih bitij, saj je tak načrt Matere Narave. Vsakdo ima pravico živeti in uporabljati Gospodovo bogastvo. Ljudje drug drugemu ne bodo več kratili pravic, ko se naučijo umetnosti znanstvene uporabe Gospodove lastnine. Potem bo mogoče ustvariti idealno družbo. Temelj take duhovne družbe je zapisan v prvi mantri Śrī Īśopaniṣade:
īśāvāsyam idaṁ sarvaṁ
yat kiñca jagatyāṁ jagat
tena tyaktena bhuñjīthā
mā gṛdhaḥ kasya svid dhanam
»Gospod je upravitelj in lastnik vsega živega in neživega v vesolju. Zato smemo sprejeti samo nujno potrebne stvari, ki so nam dodeljene kot naš delež, ne smemo pa vzeti drugih stvari, dobro vedoč, komu pripadajo.«
Kṛṣṇe zavestni bhakte dobro vedo, da je Gospod popolno uredil ta materialni svet za zadovoljitev vseh življenjskih potreb vseh živih bitij, ne da bi morala le-ta posegati v pravice in življenja drugih. Ta popolna ureditev vsakomur dodeljuje primeren delež bogastva v skladu z njegovimi dejanskimi potrebami. Tako lahko vsakdo mirno živi v skladu z načelom preprostega življenja in globokega razmišljanja. Žal pa materialisti, ki nimajo ne vere v Božji načrt ne želje po duhovnem razvoju, zlorabljajo inteligenco, ki jim jo je dal Gospod, saj jo uporabljajo le za povečevanje materialnega bogastva. Izmišljajo si mnoge sisteme, kot sta kapitalizem in materialni komunizem, da bi z njimi izboljšali svoj materialni položaj. Tako višji cilji kot Božji zakoni jih ne zanimajo. Vedno so v skrbeh, kako uresničiti brezštevilne želje po čutnem uživanju in za to so zmeraj pripravljeni zlorabiti druga živa bitja.
Ko bo človeška družba opustila te osnovne zmote, ki jih je naštel Śrīla Rūpa Gosvāmī (atyāhāra in tako dalje), bo izginilo vse sovraštvo med ljudmi in živalmi, kapitalisti in komunisti in tako naprej. Poleg tega bodo odpravljeni tudi vsi problemi ekonomskega ter političnega neskladja in nestabilnosti. Čista zavest se prebudi s primernim duhovnim izobraževanjem in delovanjem, ki ga na znanstven način predstavlja Gibanje za zavest Kṛṣṇe.
Gibanje za zavest Kṛṣṇe nudi duhovno skupnost, ki lahko pripelje do miru v svetu. Vsak inteligenten človek bi moral očistiti svojo zavest in se osvoboditi šestih omenjenih ovir v vdanem služenju, tako da se iskreno zateče pod okrilje Gibanja za zavest Kṛṣṇe.