VERZ 1
vāco vegaṁ manasaḥ krodha-vegaṁ
jihvā-vegam udaropastha-vegam
etān vegān yo viṣaheta dhīraḥ
sarvām apīmāṁ pṛthivīṁ sa śiṣyāt
vācaḥ – govora; vegam – nagon; manasaḥ – uma; krodha – jeze; vegam – nagon; jihvā – jezika; vegam – nagon; udara-upastha – trebuha in spolnih organov; vegam – nagon; etān – te; vegān – nagone; yaḥ – kdor koli; viṣaheta – je sposoben prenašati; dhīraḥ – razumni; sarvām – ves; api – vsekakor; imām – ta; pṛthivīm – svet; saḥ – taka osebnost; śiṣyāt – lahko ima učence.
Razumna oseba, ki je sposobna prenašati nagon govora, zahteve uma, izbruhe jeze ter nagone jezika, trebuha in spolnih organov, ima lahko učence po vsem svetu.
KOMENTAR: Mahārāja Parīkṣit je v Śrīmad-Bhāgavatamu (6.1.9-10) Śukadevi Gosvāmīju zastavil vrsto inteligentnih vprašanj. Eno izmed njih se je glasilo: »Zakaj se ljudje znova in znova podvržejo pokori, če ne morejo obvladovati čutov?« Na primer tat zelo dobro ve, da je za svojo krajo lahko ujet in celo vidi, kako je policija ujela drugega tatu, a bo še naprej kradel. Izkušnje si pridobivamo s poslušanjem in opazovanjem. Kdor je manj inteligenten, pridobiva izkušnje z opazovanjem, bolj inteligentni pa jih pridobiva s poslušanjem. Ko inteligentni človek izve iz zakonov in śāster ali spisov, da ni dobro krasti in ko sliši, kako je tat ujet ter kaznovan, se vzdrži kraje. Manj inteligenten človek pa mora biti ujet in kaznovan zaradi kraje, da bi s takimi dejanji prenehal. Toda malopridnež in neumnež lahko sliši, vidi ter je celo kaznovan, a bo s krajo nadaljeval. Tudi če ga država kaznuje in tako opravi pokoro, bo, takoj ko pride iz ječe, znova kradel. Zaporno kazen lahko razumemo kot pokoro, toda kakšna je njena korist? Zato je Mahārāja Parīkṣit vprašal:
dṛṣṭa-śrutābhyāṁ yat pāpaṁ
jānann apy ātmano ’hitam
karoti bhūyo vivaśaḥ
prāyaścittam atho katham
[ŚB 6.1.9]
kvacin nivartate ’bhadrāt
kvacic carati tat punaḥ
prāyaścittam atho ’pārthaṁ
manye kuñjara-śaucavat
[ŚB 6.1.10]
Pokoro je primerjal s slonovim kopanjem. Slon se lahko zelo lepo okopa v reki, toda takoj, ko pride na obalo, potrese po sebi pesek. Kakšna je potem korist od njegovega kopanja? Podobno lahko tisti, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, pojejo Hare Kṛṣṇa mahā-mantro, obenem pa zagrešijo mnoga prepovedana dejanja, misleč, da bo petje nevtraliziralo posledice teh dejanj. Med desetimi vrstami žalitev, ki jih je mogoče zagrešiti pri petju Gospodovega svetega imena, se ta imenuje nāmno balād yasya hi pāpa-buddhiḥ, kar pomeni: »Grešiti, zanašajoč se na moč petja Hare Kṛṣṇa mahā-mantre.« Podobno nekateri kristjani zahajajo v cerkev, da bi se spovedali grehov, misleč, da jih bo priznanje grehov duhovniku in opravljanje določene pokore osvobodilo grehov, storjenih med tednom. Toda kakor hitro je sobota mimo in nastopi nedelja, začnejo znova z grešnim delovanjem, računajoč, da jim bo naslednjo soboto spet odpuščeno. Mahārāja Parīkṣit, najinteligentnejši kralj tistega časa, obsoja tako vrsto prāyaścitte ali pokore. Śukadeva Gosvāmī, ki je bil enako inteligenten, kar se za duhovnega učitelja Mahārāje Parīkṣita tudi spodobi, je v svojem odgovoru potrdil kraljevo izjavo glede pokore. Grešnega dejanja ni mogoče nevtralizirati s pobožnim dejanjem. Tako je prava prāyaścitta ali pokora prebujanje naše uspavane zavesti Kṛṣṇe.
Dejanska pokora zajema pridobitev pravega znanja, za kar obstaja standardni proces. Če se držimo napotkov o higieni, ne zbolimo. Človeško bitje naj bi se izurilo v skladu z določenimi načeli za prebuditev izvornega znanja. Tako metodično življenje imenujemo tapasya. Na raven pravega znanja se je mogoče postopno dvigniti z opravljanjem askeze, s celibatom (brahmacaryo), z obvladovanjem uma in čutov, z darovanjem imetja v miloščino, z zaprisego resnicoljubnosti, s čistostjo in z vadbo yoga-āsan. Kdor pa ima veliko srečo in se druži s čistim bhakto, zlahka preseže vse vaje obvladovanja uma s procesom mistične yoge, če se preprosto drži regulativnih načel zavesti Kṛṣṇe – vzdržnosti od nezakonitih spolnih odnosov, jedenja mesa, opijanja ter iger na srečo – in služi Vsevišnjemu Gospodu pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja. Śrīla Rūpa Gosvāmī priporoča ta lahek proces.
Najprej je treba obvladati govor. Vsakdo izmed nas ima sposobnost govora in takoj, ko se nam ponudi priložnost, začnemo govoriti. Če ne govorimo o zavesti Kṛṣṇe, govorimo o vseh mogočih neumnostih. Žaba na polju se oglaša z regljanjem. Podobno želi vsakdo, ki ima jezik, govoriti, pa četudi je vse, kar ima za povedati, le neumnost. Toda žabino regljanje privablja kačo: »Prosim, pridi in me pojej.« Žaba nadaljuje z regljanjem, čeprav s tem le vabi smrt. Govorjenje materialističnih ljudi in zagovornikov brezosebne filozofije māyāvāde lahko primerjamo z regljanjem žab. Zmeraj govorijo neumnosti in tako kličejo smrt. Obvladovanje govora pa ne pomeni zaprisege molka (zunanjega procesa maune), kot si to predstavljajo zagovorniki filozofije māyāvāde. Molk je lahko določen čas v pomoč, a se v končni fazi izkaže za neuspešnega. Smisel obvladovanja govora, kot ga je predstavil Śrīla Rūpa Gosvāmī, je v pozitivnem procesu kṛṣṇa-kathā, uporabi govora za slavljenje Vsevišnjega Gospoda, Śrī Kṛṣṇe. Tako lahko s pomočjo jezika slavimo Gospodovo ime, podobo, lastnosti in zabave. Kdor oznanja kṛṣṇa-kathā, se zmeraj nahaja izven objema smrti. To je pomen obvladovanja nagona govora.
Nemirni ali vihravi um (mano-vega) je mogoče obvladati tako, da ga osredotočimo na Kṛṣṇova lotosna stopala. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.31) je zapisano:
kṛṣṇa – sūrya-sama; māyā haya andhakāra
yāhāṅ kṛṣṇa, tāhāṅ nāhi māyāra adhikāra
Kṛṣṇa je kot sonce, māyā pa kot tema. Kadar je prisotno sonce, ni govora o temi. Podobno uma ne morejo vznemirjati māyini vplivi, če je v njem prisoten Kṛṣṇa. Yogijski proces negiranja vseh materialnih misli pri tem ne bo v pomoč. Poskus ustvarjanja vakuuma v umu je umeten. Vakuum ne bo ostal. Um tistega, ki zmeraj misli na Kṛṣṇo in kako Mu najbolje služiti, pa je samodejno obvladan.
Podobno je mogoče obvladati tudi jezo. Povsem je sicer ni mogoče odpraviti, toda če postanemo jezni na tiste, ki klevetajo Gospoda in Njegove bhakte, je jeza obvladana na Kṛṣṇe zavesten način. Gospod Caitanya Mahāprabhu se je razjezil na nizkotna brata Jagāija in Mādhāija, ki sta zmerjala in udarila Nityānando Prabhuja. Gospod Caitanya je v Svoji Śikṣāṣṭaki zapisal: tṛṇād api sunīcena taror api sahiṣṇunā. »Morali bi biti bolj ponižni od travne bilke in tolerantnejši od drevesa.« Vprašamo se lahko, zakaj se je potem Gospod razjezil. Gre za to, da moramo biti zmeraj, ko nas nekdo žali, pripravljeni prenašati vse te žalitve. Ko pa nekdo kleveta Kṛṣṇo ali Njegovega čistega bhakto, se mora iskreni bhakta razjeziti in postati kot ogenj za žalivca. Krodhe, jeze, ne moremo zaustaviti, lahko pa jo pravilno uporabimo. Hanumān je bil jezen, ko je podtaknil ogenj na Lanki, a ga vseeno slavimo kot največjega bhakto Gospoda Rāmacandre. To pomeni, da je jezo uporabil na pravilen način. Še en primer je Arjuna, ki se ni bil pripravljen boriti, toda Kṛṣṇa je vzpodbudil njegovo jezo: »Moraš se boriti!« Brez jeze se ni mogoče boriti. Jeza pa je obvladana, ko je uporabljena pri služenju Gospodu.
Kar se tiče nagona jezika, vemo, da želi jezik okušati okusne jedi. Na splošno mu ne bi smeli dovoliti, da je, kar želi, ampak bi ga morali obvladati tako, da mu damo prasādo. Bhakta je samo, kadar mu Kṛṣṇa da prasādo. To je način obvladovanja nagona jezika. Prasādo bi morali uživati ob določenem času. Ne bi smeli zahajati v restavracije ali slaščičarne, samo da bi ugodili kapricam jezika ali trebuha. Nagona jezika in trebuha je mogoče obvladati, če se držimo načela, da uživamo samo prasādo.
Podobno je lahko tudi nagon spolnih organov ali spolni nagon obvladan, kadar spolnih organov ne uporabljamo po nepotrebnem. Spolne organe naj bi uporabili za spočetje Kṛṣṇe zavestnih otrok, drugače pa ne. Gibanje za zavest Kṛṣṇe ne vzpodbuja sklenitev zakonske zveze zaradi zadovoljevanja spolnih organov, ampak za spočetje Kṛṣṇe zavestnih otrok. Takoj, ko otroci malo zrastejo, gredo v šolo, imenovano gurukula, kjer so vzgojeni v bhakte, popolnoma zavestne Kṛṣṇe. Obstaja potreba po mnogih Kṛṣṇe zavestnih otrocih in če je nekdo sposoben vzgojiti Kṛṣṇe zavestno potomstvo, lahko uporabi svoje spolne organe.
Kdor je v zavesti Kṛṣṇe popolnoma izveden v metodah obvladovanja nagonov, se lahko usposobi za verodostojnega duhovnega učitelja.
V svojem pojasnilu Upadeśāmṛte, imenovanem Anuvṛtti, Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura piše, da naše materialno istovetenje ustvari tri vrste nagonov – nagon govora, nagon oziroma zahteve uma in zahteve telesa. Življenje živega bitja postane neugodno, ko postane žrtev teh treh nagonov. Kdor pa te zahteve ali nagone omeji, se imenuje tapasvī ali oseba, ki se je posvetila askezi. S tako tapasyo se je mogoče dvigniti nad negativne vplive Gospodove zunanje, materialne energije.
Nagon govora se nanaša na nepotrebno govorjenje, kot je govorjenje zagovornikov brezosebne filozofije māyāvāde ali tistih, ki opravljajo plodonosne dejavnosti (tehnično imenovane karma-kāṇḍa), ali materialistov, ki želijo preprosto brez omejitev uživati v življenju. Vse tovrstno govorjenje ali literatura so praktični primeri nagona govora. Mnogi ljudje govorijo nesmisle in pišejo mnoge nekoristne knjige, kar je vse posledica omenjenega nagona. Da bi se postavili po robu temu nagnjenju, moramo govor usmeriti v teme, povezane s Kṛṣṇo. To pojasnjuje Śrīmad-Bhāgavatam (1.5.10-11):
na yad vacaś citra-padaṁ harer yaśo
jagat-pavitraṁ pragṛṇīta karhicit
tad vāyasaṁ tīrtham uśanti mānasā
na yatra haṁsā niramanty uśik-kṣayāḥ
[ŚB 1.5.10]
»Gospodove slave same po sebi posvetijo atmosfero celega vesolja. Svete osebe zato smatrajo besede, ki ne opisujejo teh slav, za romarsko mesto za vrane. Vse popolne osebe, ki so prebivalci duhovnega sveta, v njih ne najdejo nobenega zadovoljstva.«
tad-vāg-visargo janatāgha-viplavo
yasmin prati-ślokam abaddhavaty api
nāmāny anantasya yaśo ’ṅkitāni yat
śṛṇvanti gāyanti gṛṇanti sādhavaḥ
[ŚB 1.5.11]
»Po drugi strani pa je literatura, ki je polna opisov duhovnih slav imena, podob, zabav in tako dalje neomejenega Vsevišnjega Gospoda, povsem drugačna. Polna je transcendentalnih besed, ki vodijo k revoluciji v brezbožnih življenjih zavedene civilizacije sveta. Tako duhovno literaturo, tudi če je nepopolno sestavljena, poslušajo, opevajo in sprejemajo povsem iskreni, očiščeni ljudje.«
Zaključek je, da se lahko vzdržimo nekoristnega, nesmiselnega govorjenja samo, kadar govorimo o vdanem služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti. Vedno bi se morali truditi uporabljati moč govora samo za napredovanje v zavesti Kṛṣṇe.
Vznemirjenje nemirnega uma je dveh vrst. Prvo se imenuje avirodha-prīti ali neomejena navezanost, drugo pa virodha-yukta-krodha ali jeza, ki izvira iz frustriranosti. Privrženost filozofiji māyāvāde, vera v plodonosne rezultate karma-vāde in vera v načrte, ki temeljijo na materialnih željah, se imenujejo avirodha-prīti. Navadno jñānīji, karmīji in materialistični načrtovalci pritegnejo pozornost pogojenih duš. Toda ko materialisti ne uresničijo svojih načrtov in ko se njihovi napori izjalovijo, postanejo jezni. Jeza je posledica neuresničenih materialnih želja.
Tudi telesne zahteve je mogoče razdeliti v tri skupine: zahteve jezika, trebuha in spolnih organov. Ti organi so v telesu v ravni črti. Telesne zahteve se začnejo z jezikom. Če nekdo uspe obrzdati zahteve jezika, tako da uživa prasādo, bosta tudi njegova nagona trebuha in spolnih organov samodejno obvladana. V zvezi s tem Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura pravi:
śarīra avidyā jāla, jaḍendriya tāhe kāla,
jīve phele viṣaya-sāgare
tā’ra madhye jihvā ati, lobhamāyā sudurmati,
tā’ke jetā kaṭhina saṁsāre
kṛṣṇa baḍa dayāmaya, karibāre jihvā jaya,
sva-prasāda-anna dila bhāi
sei annāmṛta khāo, rādhā-kṛṣṇa-guṇa gāo,
preme ḍāka caitanya-nitāi
»O bratje! Materialno telo je mreža nevednosti, čuti pa so naši smrtni sovražniki, saj dušo pahnejo v ocean materialnega čutnega uživanja. Med vsemi čuti je jezik najbolj lakomen in neobvladljiv, zato ga je v tem svetu zelo težko obvladati. O bratje! Gospod Kṛṣṇa pa je tako ljubezniv, saj nam je pustil ostanke lastne hrane, samo da bi nam pomagal obvladati jezik. Užijmo zdaj to kṛṣṇa-prasādo, ki je kakor nektar, slavimo Śrī Śrī Rādho in Kṛṣṇo ter z ljubeznijo vzklikajmo: Caitanya! Nitāi!« Obstaja šest ras (okusov) in če nekoga katera koli izmed njih vznemiri, pride pod nadzor nagona jezika. Nekateri ljudje so navezani na jedenje mesa, rib, rakov, jajc in drugih stvari, ki so nastale iz semena in krvi ter se jedo v obliki mrtvih teles. Drugi pa imajo raje zelenjavo, ovijalke, špinačo ali mlečne izdelke, toda le zaradi zadovoljitve zahtev jezika. Takemu jedenju zaradi čutnega uživanja, ki zajema tudi prekomerno uporabo začimb kot sta čili in tamarind, se Kṛṣṇe zavestna oseba odpove.
Zadovoljevanje prepovedanih zahtev vključuje tudi uživanje pana, haritakīja, betelovih oreščkov, začimb, uporabljenih pri izdelovanju pana, tobaka, LSD-ja, marihuane, opija, alkoholnih pijač in čaja. Māyinega vpliva se je mogoče rešiti samo, če uživamo izključno ostanke Kṛṣṇi darovane hrane. Hrano, ki Mu jo darujemo, je predpisal sam Gospod Kṛṣṇa in zajema zelenjavo, žitarice, sadje, mlečne izdelke in vodo. Toda kdor je prasādo zaradi njenega odličnega okusa ali pa se z njo prenajeda, prav tako postane žrtev poskusa zadovoljitve zahtev jezika. Śrī Caitanya Mahāprabhu nas je poučil, naj se izogibamo zelo okusnim jedem tudi, ko gre za prasādo. Darovanje okusnih jedi Božanstvu z namenom, da nato sami pojemo to okusno hrano in sprejem bogataševega povabila z namenom okušanja okusnih jedi, je prav tako poskus zadovoljitve zahtev jezika. V Caitanya-caritāmṛti (Antya 6.227) je rečeno:
jihvāra lālase yei iti-uti dhāya
śiśnodara-parāyaṇa kṛṣṇa nāhi pāya
»Kdor teče sem ter tja v želji po zadovoljitvi svojega jezika ter je zmeraj navezan na želje, povezane s svojim trebuhom in spolnimi organi, ne more doseči Kṛṣṇe.«
Kot je že bilo rečeno, so jezik, trebuh in spolni organi razvrščeni v ravni črti in sodijo v isto skupino. Gospod Caitanya je dejal, bhāla nā khāibe āra bhāla nā paribe: »Ne oblači se razkošno in ne jej okusnih jedi.« (Cc. Antya 6.236)
Tisti, ki trpijo zaradi bolezni trebuha, vsaj v skladu s to analizo, niso sposobni obvladovati nagona trebuha. Mnoge življenjske nevšečnosti nastanejo samodejno, ko želimo jesti več, kot je potrebno. Zahteve trebuha pa omejimo tudi, če postimo na dneve, kot sta Ekādaśī in Janmāṣṭamī.
Kar zadeva nagon spolnih organov, je le-ta dveh vrst: primerni in neprimerni. Nanaša se na dovoljene in nedovoljene spolne odnose. Zreli moški se lahko poroči v skladu z navodili śāster in spolne organe uporabi za spočetje dobrih otrok. To je dovoljeno in religiozno. V nasprotnem primeru pa lahko zahteve spolnih organov zadovolji na mnoge umetne načine in brez kakršnih koli omejitev. Tisti, čigar spolno življenje je glede na definicijo śāster nezakonito, kar pomeni, da razmišlja, načrtuje, govori o, ima take spolne odnose ali pa spolne organe zadovoljuje na umetne načine, je ujet v māyinih krempljih. Ta navodila ne veljajo samo za družinske ljudi, temveč tudi za tyāgīje oziroma ljudi v življenjskem redu odpovedi. Śrī Jagadānanda Paṇḍita v sedmem poglavju svoje knjige Prema-vivarta pravi:
vairāgī bhāi grāmya-kathā nā śunibe kāne
grāmya-vārtā nā kahibe yabe milibe āne
svapane o nā kara bhāi strī-sambhāṣaṇa
gṛhe strī chāḍiyā bhāi āsiyācha vana
yadi cāha praṇaya rākhite gaurāṅgera sane
choṭa haridāsera kathā thāke yena mane
bhāla nā khāibe āra bhāla nā paribe
hṛdayete rādhā-kṛṣṇa sarvadā sevibe
»Moj dragi brat, sprejel si življenjski red odpovedi, zato ne bi smel poslušati pogovorov o posvetnih stvareh, prav tako pa, ko nekoga srečaš, ne bi smel govoriti o posvetnih temah. Na ženske ne bi smel pomisliti niti v sanjah. Ob sprejetju življenjskega reda odpovedi si dal zaobljubo, ki ti prepoveduje druženje z njimi. Če se želiš družiti s Caitanyo Mahāprabhujem, se moraš zmeraj spominjati dogodka s Choṭo Haridāso in kako ga je Gospod zavrgel. Ne jej razkošnih jedi in ne oblači se razkošno. Zmeraj ostani ponižen in z vsem srcem služi Śrī Śrī Rādhi-Kṛṣṇi.«
Sklenemo lahko, da tistega, ki je sposoben obvladati teh šest nagonov (govora, uma, jeze, jezika, trebuha in spolnih organov), imenujemo svāmī ali gosvāmī. Svāmī pomeni gospodar, gosvāmī pa gospodar »go« ali čutov. Naziv svāmī je samodejno dodeljen tistemu, ki sprejme življenjski red odpovedi. To pa ne pomeni, da je gospodar svoje družine, skupnosti ali družbe, ampak čutov. Če to ni, ga ne bi smeli imenovati gosvāmī, temveč go-dāsa, služabnik čutov. Vsi svāmīji in gosvāmīji bi morali iti po sledeh šestih Gosvāmījev iz Vṛndāvane ter se popolnoma posvetiti transcendentalnemu ljubezenskemu služenju Gospodu. Za razliko od njih pa go-dāse služijo čutom ali pa materialnemu svetu in nimajo nobene druge zaposlitve. Prahlāda Mahārāja je podrobneje opisal go-dāso kot adānta-go oziroma tistega, čigar čuti niso obvladani. Adānta-go ne more postati Kṛṣṇov služabnik. V Śrīmad-Bhāgavatamu (7.5.30) je Prahlāda Mahārāja rekel:
matir na kṛṣṇe parataḥ svato vā
mitho ’bhipadyeta gṛha-vratānām
adānta-gobhir viśatāṁ tamisraṁ
punaḥ punaś carvita-carvaṇānām
»Za tiste, ki so se odločili za nadaljevanje bivanja v tem materialnem svetu, da bi lahko zadovoljevali čute, ni nobene možnosti, da postanejo zavestni Kṛṣṇe, ne z lastnim naporom, ne po zaslugi navodil drugih in ne s skupnimi posvetovanji. Njihovi neobvladani čuti jih vlečejo v najmračnejše predele nevednosti in zato kot ponoreli ‘žvečijo prežvečeno’.«