VERZ 5

kṛṣṇeti yasya giri taṁ manasādriyeta
dīkṣāsti cet praṇatibhiś ca bhajantam īśam
śuśrūṣayā bhajana-vijñam ananyam anya-
nindādi-śūnya-hṛdam īpsita-saṅga-labdhyā

kṛṣṇa – sveto ime Gospoda Kṛṣṇe; iti – tako; yasya – čigar; giri – v besedah ali govoru; tam – njega; manasā – v umu; ādriyeta – je treba spoštovati; dīkṣā – iniciacija; asti – je; cet – če; praṇatibhiḥ – z izkazovanjem spoštovanja; ca – tudi; bhajantam – zaposlen z vdanim služenjem; īśam – Vsevišnji Božanski Osebnosti; śuśrūṣayā – s praktičnim služenjem; bhajana-vijñam – kdor je napreden v vdanem služenju; ananyam – brez odstopanja; anya-nindā-ādi – kritiziranja drugih in tako dalje; śūnya – povsem brez; hṛdam – čigar srce; īpsita – zaželene; saṅga – družbe; labdhyā – z dosego.

Bhakto, ki poje sveto ime Gospoda Kṛṣṇe, je treba spoštovati v umu, tistemu, ki je prejel duhovno iniciacijo [dīkṣo] in časti Božanstvo, je treba izkazati ponižno spoštovanje in čistemu bhakti, ki je duhovno napreden, ki neomajno vdano služi Kṛṣṇi in čigar srce je popolnoma prosto vseh nagnjenj po kritiziranju drugih, je treba zvesto služiti ter se z njim družiti.

KOMENTAR: Za inteligentno uporabo šestih vrst ljubezenskih izmenjav omenjenih v prejšnjem verzu, je treba s pomočjo pazljivega razlikovanja izbrati za to primerne osebe. Śrīla Rūpa Gosvāmī tako svetuje, da naj bi se z vaiṣṇavami družili na primeren način, v skladu z njihovim položajem. V tem verzu pojasnjuje, kako se vesti do treh vrst bhakt - kaniṣṭha-adhikārījev, madhyama-adhikārījev in uttama-adhikārījev. Kaniṣṭha-adhikārī je začetnik, ki je od duhovnega učitelja prejel hari-nāma iniciacijo in se trudi peti Kṛṣṇovo sveto ime. Tako osebo je treba spoštovati v umu kot kaniṣṭha-vaiṣṇavo. Madhyama-adhikārī je prejel od duhovnega učitelja duhovno iniciacijo in je pod njegovim vodstvom popolnoma zaposlen s transcendentalnim ljubezenskim vdanim služenjem Gospodu. Madhyama-adhikārī je na srednji ravni vdanega služenja. Uttama-adhikārī ali najvišji bhakta pa je zelo napreden v vdanem služenju. Ne zanima ga kritiziranje drugih, njegovo srce je povsem čisto in dejansko je dosegel neomajno zavest Kṛṣṇe. Po besedah Śrīla Rūpe Gosvāmīja je druženje s takim mahā-bhāgavato ali popolnim vaiṣṇavo in služenje njemu najbolj zaželeno.

Ne bi smeli ostati kaniṣṭha-adhikārī, ki se nahaja na najnižji ravni vdanega služenja in ga zanima samo čaščenje Božanstva v templju. Tak bhakta je opisan v enajstem spevu Śrīmad-Bhāgavatama (11.2.47):

arcāyām eva haraye
pūjāṁ yaḥ śraddhayehate
na tad-bhakteṣu cānyeṣu
sa bhaktaḥ prākṛtaḥ smṛtaḥ

»Kdor zelo skrbno časti Božanstvo v templju, a se ne zna vesti do bhakt ali ljudi nasploh, se imenuje prākṛta-bhakta ali kaniṣṭha-adhikāri.«

Zato se je treba dvigniti z ravni kaniṣṭha-adhikārīja na raven madhyama-adhikārīja. Madhyama-adhikārī je prav tako opisan v Śrīmad-Bhāgavatamu (11.2.47):

īśvare tad-adhīneṣu
bāliśeṣu dviṣatsu ca
prema-maitrī-kṛpopekṣā
yaḥ karoti sa madhyamaḥ

»Madhyama-adhikārī je bhakta, ki časti Vsevišnjo Božansko Osebnost kot najvišji predmet ljubezni, sklepa prijateljstva z Gospodovimi bhaktami, je usmiljen do nevednih in se izogiba tistim, ki že po naravi zavidajo.« Tako se pravilno vdano služi Krišni in drugim živim bitjem.

Śrīla Rūpa Gosvāmī nam torej v tem verzu svetuje, kako se obnašati do različnih bhakt. Praktično, iz izkušnje vidimo, da obstajajo različne vrste vaiṣṇav. Prākṛta-sahajiye navadno pojejo Hare Kṛṣṇa mahā-mantro, a so navezani na ženske, denar in opojna sredstva. Čeprav lahko take osebe pojejo Gospodovo sveto ime, še niso primerno očiščene. Spoštovati jih je treba v umu, hkrati pa se izogibati njihovi družbi. Do tistih, ki so nedolžni, toda zavedeni s slabo družbo, a so hkrati željni sprejeti primerno navodilo od čistega bhakte, je treba biti naklonjen. Tistim bhaktam začetnikom, ki jih je dejansko iniciral verodostojni duhovni učitelj in ki z vso resnostjo izpolnjujejo njegova navodila, pa moramo izkazati ponižno spoštovanje.

Gibanje za zavest Kṛṣṇe daje priložnost vsakomur, ne glede na družbeni položaj (kasto), veroizpoved ali barvo kože. Vsakdo je vabljen, da se pridruži temu Gibanju, sede z nami, sprejme prasādo in posluša o Kṛṣṇi. Kadar se kdo resno zanima za zavest Kṛṣṇe in želi biti iniciran, ga sprejmemo za učenca petja Gospodovega svetega imena. Ko pa je bhakta začetnik dejansko iniciran in zaposlen z vdanim služenjem v skladu z navodili duhovnega učitelja, ga moramo takoj šteti za verodostojnega vaiṣṇavo in mu izkazati spoštovanje. Med mnogimi takimi vaiṣṇavami lahko srečamo koga, ki zelo resno služi Gospodu in se strogo drži vseh regulativnih načel, poje predpisano število krogov na japa-māli ter neprestano razmišlja, kako razširiti Gibanje za zavest Kṛṣṇe. Takega vaiṣṇavo štejemo za uttama-adhikārīja oziroma zelo naprednega bhakto, katerega družbe si je treba zmeraj želeti.

Proces, s katerim se bhakta naveže na Kṛṣṇo, je opisan v Caitanya-caritāmṛti (Antya 4.192):

dīkṣā-kāle bhakta kare ātma-samarpaṇa
sei-kāle kṛṣṇa tāre kare ātma-sama

»Ob iniciaciji, ko se bhakta popolnoma preda služenju Gospodu, ga Kṛṣṇa sprejme za Sebi enako dobrega.«

Śrīla Jīva Gosvāmī je razložil dīkṣo ali duhovno iniciacijo v Bhakti-sandarbhi (868):

divyaṁ jñānaṁ yato dadyāt
kuryāt pāpasya saṅkṣayam
tasmād dīkṣeti sā proktā
deśikais tattva-kovidaiḥ

»Z dīkṣo se postopoma zmanjša interes za materialno uživanje in postopoma poveča interes za duhovno življenje.«

Videli smo veliko praktičnih primerov tega, še posebej v Evropi in Ameriki. Mnogi učenci, ki se nam pridružijo, izhajajo iz bogatih in uglednih družin, a zelo hitro izgubijo ves interes za materialno uživanje, duhovnemu življenju pa se posvetijo z veliko vnemo. Kljub temu da prihajajo iz bogatih družin, jih veliko sprejme življenjske pogoje, ki niso zelo udobni. Dejansko so za Kṛṣṇo pripravljeni sprejeti kakršne koli življenjske razmere, samo da lahko živijo v templju in se družijo z vaiṣṇavami. Tisti, ki je tako nezainteresiran za materialno uživanje, je primeren, da ga inicira duhovni učitelj. Śrīmad-Bhāgavatam (6.1.13) za napredovanje v duhovnem življenju predpisuje: tapasā brahmacaryeṇa śamena ca damena ca. »Kdor je resen glede sprejetja dīkṣe, se mora biti pripravljen podvreči askezi, celibatu ter obvladovanju telesa in uma.« Če je pripravljen na to in si želi duhovno razsvetlitev (divyaṁ jñānam), je primeren kandidat za iniciacijo. Divyaṁ jñānam se tehnično imenuje tad-vijñāna ali znanje o Vsevišnjem. Tad-vijñānārthaṁ sa gurum evābhigacchet: Tisti, ki ga zanimajo duhovne teme o Absolutni Resnici, mora biti iniciran oziroma sprejeti dīkṣo, za kar pa je treba pristopiti k duhovnemu učitelju. Śrīmad-Bhāgavatam (11.3.21) prav tako predpisuje: tasmād guruṁ prapadyeta jijñāsuḥ śreya uttamam. »Kogar dejansko zanima duhovna znanost o Absolutni Resnici, mora pristopiti k duhovnemu učitelju.«

Ne bi smeli sprejeti duhovnega učitelja, nato pa ne izpolnjevati njegovih navodil, ali pa ga sprejeti samo zaradi popularnosti duhovnega življenja. Biti moramo jijñāsu, vedoželjni in se učiti od verodostojnega duhovnega učitelja. Vsa poizvedovanja pa se morajo nanašati izključno na duhovno znanost (jijñāsuḥ śreya uttamam). Beseda uttamam se nanaša na tisto, kar je nad materialnim znanjem. Tama se nanaša na 'temo tega materialnega sveta', ut pa pomeni 'transcendentalen'. Navadno se ljudje zelo zanimajo za posvetne teme, a ko nekdo izgubi ta interes in ko ga zanimajo samo duhovne teme, je primeren kandidat za iniciacijo. Tistega, ki ga dejansko inicira verodostojni duhovni učitelj in ki resno služi Gospodu, je treba smatrati za madhyama-adhikārīja.

Petje Kṛṣṇovega svetega imena je tako vzvišeno, da je tisti, ki se skrbno izogiba desetim žalitvam pri petju Hare Kṛṣṇa mahā-mantre, postopoma zagotovo povzdignjen na raven, kjer razume, da med Gospodovim svetim imenom in Njim Samim ni razlike. Bhakta začetnik bi moral zelo ceniti človeka s takim razumevanjem. Vedeti je treba, da brez nežaljivega petja Gospodovega svetega imena gotovo ni mogoče postati primeren kandidat za napredovanje v zavesti Kṛṣṇe. V Śrī Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.69) je rečeno:

yāhāra komala śraddhā, se ‘kaniṣṭha’ jana
krame krame teṅho bhakta ha-ibe ‘uttama’

»Tisti, čigar vera je šibka in krhka, se imenuje začetnik, a se bo s postopnim izvajanjem procesa dvignil na raven prvorazrednega bhakte.« Vsakdo začne vdano služiti Kṛṣṇi na začetni ravni, toda če pravilno recitira predpisano število krogov harināme, se korak za korakom dviga do najvišje ravni, uttama-adhikārīja. Gibanje za zavest Kṛṣṇe predpisuje dnevno recitiranje šestnajstih krogov na japa-māli, saj se ljudje na Zahodu niso sposobni koncentrirati dalj časa. Zato je predpisano minimalno število krogov. Toda Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je govoril, da je tistega, ki ne recitira vsaj štiriinšestdeset krogov (sto tisoč imen) na japa-māli, treba imeti za padlega (patita). Po njegovi presoji je praktično vsakdo izmed nas padel, toda ker z vso resnostjo in brez dvoličnosti poskušamo služiti Vsevišnjemu Gospodu, lahko pričakujemo milost Gospoda Śrī Caitanye Mahāprabhuja, ki slavi kot patita-pāvana, odrešitelj padlih.

Ko je Śrīla Satyarāja Khān, veliki bhakta Śrī Caitanye Mahāprabhuja, vprašal Gospoda, kako lahko prepozna Vaiṣṇavo, je ta odgovoril:

prabhu kahe, – »yāṅra mukhe śuni eka-bāra
kṛṣṇa-nāma, sei pūjya, – śreṣṭha sabākāra«

»Če slišimo, da človek samo enkrat izgovori besedo 'Kṛṣṇa', ga moramo imeti za najboljšega med navadnimi ljudmi.« (Cc. Madhya 15.106) Gospod Caitanya Mahāprabhu je nadaljeval:

»ataeva yāṅra mukhe eka kṛṣṇa-nāma
sei ta ’vaiṣṇava, kariha tāṅhāra sammāna«

»Tistega, ki pa ga zanima petje Kṛṣṇovega svetega imena ali ki, po zaslugi rednega petja, rad poje Kṛṣṇovo ime, je treba imeti za vaiṣṇavo in mu zato vsaj v umu izkazati spoštovanje.« (Cc. Madhya 15.111) Naš prijatelj, znani angleški glasbenik, je pritegnjen s petjem Kṛṣṇovega svetega imena in Njegovo sveto ime je nekajkrat celo omenil v svojih pesmih. Doma izkazuje spoštovanje Kṛṣṇovim slikam, pa tudi pridigarjem zavesti Kṛṣṇe. V vsakem oziru zelo ceni Kṛṣṇovo ime in Njegova dejanja, zato mu brez zadržkov izkazujemo spoštovanje, saj dejansko vidimo, da ta gospod postopno napreduje v zavesti Kṛṣṇe. Tako osebo bi morali vedno spoštovati. Zaključek je, da morajo vaiṣṇave zmeraj spoštovati vsakogar, ki se z rednim petjem svetega imena trudi napredovati v zavesti Kṛṣṇe. Po drugi strani pa smo bili priča temu, da so nekateri naši sodobniki, ki naj bi bili veliki pridigarji, postopoma padli na raven materialnega dojemanja življenja, ker so prenehali peti Gospodovo sveto ime.

Gospod Caitanya Mahāprabhu je v Svojem poučevanju Sanātane Gosvāmīja vdano služenje Kṛṣṇi razdelil v tri skupine.

śāstra-yukti nāhi jāne dṛḍha, śraddhāvān
‘madhyama-adhikārī’ sei mahā-bhāgyavān

»Tisti, katerega znanje o zaključku śāster ni obsežno, a je razvil veliko vero v petje Hare Kṛṣṇa mahā-mantre in neustrašno vdano služi Kṛṣṇi v skladu s pravili, je znan kot madhyama-adhikārī. Tak človek je velik srečnež.« (Cc. Madhya 22.67) Madhyama-adhikārī je śraddhāvān, oseba z neomajno vero in je dejansko kandidat za nadaljnje napredovanje v vdanem služenju. V Caitanya- caritāmṛti (Madhya 22.64) je zato rečeno:

śraddhāvān jana haya bhakti-adhikārī
‘uttama’, ‘madhyama’, ‘kaniṣṭha’ – śraddhā-anusārī

»Bhakta sodi na začetno, srednjo ali najvišjo raven vdanega služenja glede na razvitost svoje śraddhe (vere).« Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.62) znova razlaga:

‘śraddhā’-śabde – viśvāsa kahe sudṛḍha niścaya
kṛṣṇe bhakti kaile sarva-karma kṛta haya

»S transcendentalnim služenjem Kṛṣṇi so samodejno opravljene vse nižje dejavnosti. Tako prepričanje ali trdna vera, ki je ugodna za opravljanje dejavnosti vdanega služenja, se imenuje śraddhā.« Śraddhā, vera v Kṛṣṇo, je začetek zavesti Kṛṣṇe. Vera pomeni trdna vera. Besede Bhagavad-gīte so avtoritativna navodila za ljudi z vero in kar koli pravi Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti, je treba sprejeti takšno, kakršno je, brez interpretiranja. Arjuna je Bhagavad-gīto sprejel na ta način in ko jo je slišal, je rekel Kṛṣṇi: sarvam etad ṛtaṁ manye yan māṁ vadasi keśava. »O Kṛṣṇa, vse, kar si mi povedal, v celoti sprejemam kot resnico.« (Bg. 10.14)

To je pravilno razumevanje Bhagavad-gīte in to je śraddhā. Ne gre za to, da nekdo v skladu z lastno svojevoljno razlago sprejme del Bhagavad-gīte, drugi del pa zavrže. To ni śraddhā. Śraddhā pomeni v celoti sprejeti navodila Bhagavad-gīte, še posebej njeno zadnje navodilo: sarva-dharmān parityajya mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja. »Opusti vse vrste religije in se samo predaj Meni.« (Bg. 18.66) Ko nekdo v popolnosti razvije vero v omenjeno navodilo, postane ta trdna vera temelj njegovega napredovanja v duhovnem življenju.

Kdor se povsem posveti petju Hare Kṛṣṇa mahā-mantre, postopoma spozna svojo duhovno identiteto. Kṛṣṇa se brez petja Hare Kṛṣṇa mantre z vero ne razodene: sevonmukhe hi jihvādau svayam eva sphuraty adaḥ. (Bhakti-rasāmṛta-sindhu 1.2.234) Vsevišnje Božanske Osebnosti ni mogoče spoznati na umeten način. Gospodu moramo služiti z vero. Tako služenje se začne z jezikom (sevonmukhe hi jihvādau), kar pomeni, da bi morali zmeraj peti Gospodovo sveto ime in jesti kṛṣṇa-prasādo. Nič drugega ne bi smeli peti ali jesti. Vsevišnji Gospod se razodene bhakti, ki se z vero drži tega procesa.

Ko človek spozna, da je Kṛṣṇov večni služabnik, izgubi interes za vse, razen za služenje Kṛṣṇi. Zmeraj misli na Kṛṣṇo, išče načine za širjenje Kṛṣṇovega svetega imena in razume, da je njegovo edino opravilo razširiti Gibanje za zavest Kṛṣṇe po vsem svetu. Tako osebo je treba imeti za uttama-adhikārīja in brez odlašanja se je treba s pomočjo omenjenih šestih procesov (dadāti pratigṛhṇāti in tako dalje) družiti z njim. Naprednega uttama-adhikārī vaiṣṇavo je treba vsekakor sprejeti za duhovnega učitelja in mu darovati vse, kar posedujemo, saj je pravilo, da je treba vse izročiti duhovnemu učitelju. Še posebej brahmacārī bi moral prositi miloščino in jo izročiti duhovnemu učitelju. Vedenja naprednega bhakte ali mahā-bhāgavate pa ne bi smeli posnemati brez lastnega samospoznanja, saj taka imitacija vodi v degradacijo.

Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu svetuje bhakti, naj bo dovolj inteligenten, da razlikuje med kaniṣṭha-adhikārījem, madhyama-adhikārījem in uttama-adhikārījem. Moral pa bi poznati tudi lasten položaj in ne bi smel poskušati posnemati bhakt na višji ravni. Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura je dal nekaj praktičnih nasvetov v zvezi z uttama-adhikārī vaiṣṇavo, ki ga je mogoče prepoznati po njegovi sposobnosti, da mnoge padle duše spreobrne v vaiṣṇavizem. Kdor ni dosegel ravni uttama-adhikārīja, ne bi smel postati duhovni učitelj. Vaiṣṇava začetnik ali vaiṣṇava na srednjem nivoju tudi lahko sprejmeta učence, a ti morajo biti na isti ravni. Razumeti pa je treba, da pod njunim nezadovoljivim vodstvom ne morejo primerno napredovati do končnega cilja življenja, zato mora biti učenec pazljiv in za duhovnega učitelja sprejeti uttama-adhikārīja.