VERZ 3
utsāhān niścayād dhairyāt
tat-tat-karma-pravartanāt
saṅga-tyāgāt sato vṛtteḥ
ṣaḍbhir bhaktiḥ prasidhyati
Obstaja šest načel, ugodnih za vdano služenje Kṛṣṇi: (1) navdušenje, (2) trud z zaupanjem, (3) potrpljenje, (4) delovanje v skladu z regulativnimi načeli (kot so śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ smaraṇam [ŚB 7.5.23] – poslušanje, petje, spominjanje na Kṛṣṇo), (5) izogibanje družbi abhakt in (6) hoja po sledeh predhodnih ācārij. Teh šest načel nedvomno zagotavlja popoln uspeh čistega vdanega služenja Kṛṣṇi.
KOMENTAR: V vdanem služenju Kṛṣṇi ni prostora za sentimentalno umovanje ali namišljen zanos. Njegovo bistvo je v praktičnem delovanju. Śrīla Rūpa Gosvāmī je definiral vdano služenje v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.1.11):
anyābhilāṣitā-śūnyaṁ
jñāna-karmādy-anāvṛtam
ānukūlyena kṛṣṇānu-
śīlanaṁ bhaktir uttamā
»Uttamā bhakti ali neomajna vdanost Vsevišnji Božanski Osebnosti, Śrī Kṛṣṇi, zajema dobronamerno vdano služenje Gospodu. Tako vdano služenje mora biti brez kakršnih koli drugih motivov in osvobojeno plodonosne karme, brezosebne jñāne ter vseh ostalih sebičnih želja.«
Bhakti se na določen način vzgaja. Takoj, ko omenimo »vzgajanje«, govorimo o dejavnosti. Duhovno življenje ne pomeni, da neaktivno sedimo in meditiramo, kot to učijo nekateri lažni yogīji. Taka nedejavna meditacija je lahko primerna za tiste, ki ne vedo za vdano služenje Kṛṣṇi in se zato včasih priporoča kot način za prenehanje zavajajočega materialnega delovanja. S tovrstno meditacijo se vsaj začasno prekine nesmiselno delovanje. Vdano služenje pa ne samo, da konča vse nesmiselne posvetne dejavnosti, ampak človeka zaposli s koristnim vdanim služenjem. Śrī Prahlāda Mahārāja priporoča:
śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ
smaraṇaṁ pāda-sevanam
arcanaṁ vandanaṁ dāsyaṁ
sakhyam ātma-nivedanam
[ŚB 7.5.23]
Obstaja naslednjih devet procesov vdanega služenja Kṛṣṇi:
- poslušanje imena in slav Vsevišnje Božanske Osebnosti
- opevanje in slavljenje Krišne
- spominjanje na Gospoda
- služenje Gospodovim stopalom
- čaščenje Božanstva
- posvečanje molitev Gospodu
- služenje Gospodu kot služabnik
- prijateljevanje z Njim
- popolna samopredaja Gospodu
Śravaṇam ali poslušanje je prvi korak v pridobivanju duhovnega znanja. Poslušati ne bi smeli nepooblaščene osebe, ampak bi morali pristopiti k primerni osebi, kot to priporoča Bhagavad-gītā (4.34):
tad viddhi praṇipātena
paripraśnena sevayā
upadekṣyanti te jñānaṁ
jñāninas tattva-darśinaḥ
»Poskusi izvedeti resnico tako, da se predaš duhovnemu učitelju. Ponižno mu postavljaj vprašanja in mu služi. Samospoznane osebe ti lahko posredujejo znanje, ker so videle resnico.«
Muṇḍaka Upaniṣad svetuje še tad-vijñānārthaṁ sa gurum evābhigacchet: »Za razumevanje transcendentalne znanosti, je treba pristopiti k verodostojnemu duhovnemu učitelju.« Ponižno sprejemanje zaupnega duhovnega znanja tako ne temelji zgolj na umskem razglabljanju. Śrī Caitanya Mahāprabhu je s tem v zvezi rekel Rūpi Gosvāmīju:
brahmāṇḍa bhramite kona bhāgyavān jīva
guru-kṛṣṇa-prasāde pāya bhakti-latā-bīja
»Med tavanjem po vsem univerzumu, ki ga je ustvaril Brahmā, lahko srečna duša dobi seme bhakti-late, ovijalke vdanega služenja. To se zgodi po milosti guruja in Kṛṣṇe.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 19.151) Materialni svet je za živa bitja, ki so po naravi ānandamaya, iskalci zadovoljstva, ječa. Dejansko se želijo osvoboditi ujetosti v ta svet pogojene sreče, vendar so, ker ne poznajo načina za osvoboditev, usojena na prehajanje iz enega telesa v drugo, iz ene življenjske vrste v drugo in z enega planeta na drugega. Živa bitja tako tavajo po celem materialnem vesolju. Tisto živo bitje, ki ima veliko srečo in pride v stik s čistim bhakto ter ga s potrpljenjem posluša, začne stopati po poti vdanega služenja. Taka priložnost se ponudi tistemu, ki je iskren. Mednarodna skupnost za zavest Kṛṣṇe jo ponuja celemu človeštvu. Tistemu, ki ima srečo in izkoristi to priložnost ter začne vdano služiti Kṛṣṇi, se pot osvoboditve takoj odpre.
Priložnost za vrnitev domov, nazaj k Bogu, bi morali sprejeti z velikim navdušenjem. Brez navdušenja ni uspeha. Celo v materialnem svetu mora človek delovati z velikim navdušenjem, da bi dosegel uspeh na določenem področju. Študent, poslovnež, umetnik ali kdor koli drug mora delovati na ta način, če želi biti uspešen. Podobno velja tudi za vdano služenje Kṛṣṇi. Navdušenje pomeni biti aktiven; toda za koga? Odgovor je, da je treba zmeraj delovati za Kṛṣṇo, kṛṣṇārthākhila-ceṣṭā (Bhakti-rasāmṛta-sindhu).
Za dosego popolnosti v bhakti-yogi je treba dejavnosti vdanega služenja Kṛṣṇi v vseh življenjskih obdobjih opravljati pod vodstvom duhovnega učitelja. Svojega delovanja ni potrebno omejiti ali zožiti. Kṛṣṇa je vseprežemajoč, zato ni nič neodvisno od Njega, kar potrjuje sam v Bhagavad-gīti (9.4):
mayā tatam idaṁ sarvaṁ
jagad avyakta-mūrtinā-
mat-sthāni sarva-bhūtāni
na cāhaṁ teṣv avasthitaḥ
»V Svoji nepojavni obliki prežemam celo vesolje. Vsa živa bitja so v Meni, Jaz pa nisem v njih.« Človek mora pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja vse v svojem življenju urediti tako, da je ugodno za služenje Kṛṣṇi. Na primer prav sedaj uporabljamo diktafon. Materialist, ki ga je izumil, je to storil z namenom, da ga uporablja poslovnež ali pisec posvetnih tem. Gotovo ni nikoli pomislil, da bi diktafon uporabili pri služenju Bogu, a mi ga uporabljamo za pisanje literature o zavesti Kṛṣṇe. Proizvajalec diktafona seveda deluje povsem znotraj Kṛṣṇove energije. Vsi sestavni deli te naprave, vključno z elektronskimi funkcijami, so narejeni iz različnih kombinacij in vzajemnega delovanja petih osnovnih elementov materialne energije: bhūmi, jala, agni, vāyu in ākāśa. Izumitelj je uporabil svoje možgane za izdelavo te komplicirane naprave. Tako možgani, kot tudi vse sestavine naprave pa prihajajo od Kṛṣṇe. To je v skladu z Njegovo izjavo mat-sthāni sarva-bhūtāni: »Vse je odvisno od Moje energije.« Bhakta lahko tako razume, da ni nič neodvisno od Kṛṣṇove energije, in zato je treba vse povezati s služenjem Njemu.
Napor v zavesti Kṛṣṇe, pri katerem uporabljamo inteligenco, se imenuje utsāha ali navdušenje. Bhakte najdejo pravilen način za uporabo vsega pri služenju Kṛṣṇi (nirbandhaḥ kṛṣṇa-sambandhe yuktaṁ vairāgyam ucyate). Vdano služenje ni nedejavna meditacija. V duhovnem življenju je v ospredju praktično delovanje.
Te dejavnosti moramo opravljati s potrpljenjem. V zavesti Kṛṣṇe ne smemo biti nestrpni. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je ustanovila ena oseba in na začetku ni bilo nobenega odziva, a ker smo še naprej potrpežljivo vdano služili, so ljudje postopoma začeli razumevati pomen tega Gibanja in sedaj tudi sami vneto sodelujejo. Pri vdanem služenju ne bi smeli biti nepotrpežljivi. Potrpežljivo bi morali izpolnjevati navodila duhovnega učitelja in biti odvisni od milosti guruja in Kṛṣṇe. Za uspešno delovanje v zavesti Kṛṣṇe sta potrebna tako potrpljenje kot zaupanje. Normalno je, da mladoporočenka pričakuje od moža otroka, vendar ga ne more dobiti takoj po poroki. Seveda si lahko takoj po poroki prizadeva, da ga dobi, za kar pa se mora predati možu ter zaupati, da bo otrok spočet in čez čas tudi rojen. Podobno tudi v vdanem služenju predaja pomeni, da mora človek razviti zaupanje. Bhakta razmišlja, avaśya rakṣibe kṛṣṇa: »Kṛṣṇa me bo zagotovo zaščitil in mi pomagal, da Mu bom uspešno vdano služil.« To je zaupanje.
Kot je bilo že pojasnjeno, ne bi smeli biti nedejavni, temveč z velikim navdušenjem upoštevati regulativna načela - tat-tat-karma-pravartana. Zanemarjanje regulativnih načel bo uničilo vdano služenje. V Gibanju za zavest Kṛṣṇe obstajajo štiri osnovna regulativna načela, ki prepovedujejo nezakonite spolne odnose, jedenje mesa, igranje iger na srečo in opijanje. Bhakta se jih mora držati z navdušenjem. Če popusti pri katerem koli izmed njih, bo njegovo napredovanje zagotovo ustavljeno. Śrīla Rūpa Gosvāmī zato priporoča, tat-tat-karma-pravartanāt: »Strogo se je treba držati regulativnih načel vaidhī bhakti.« Poleg teh štirih prepovedi (yama), obstajajo tudi pozitivna regulativna načela (niyama), kot je vsakodnevno recitiranje šestnajstih krogov na japa-māli. Vse te dejavnosti je treba opravljati z vero in navdušenjem. To je tat-tat-karma-pravartana ali opravljanje različnih dejavnosti vdanega služenja.
Naslednji dejavnik, potreben za uspeh v vdanem služenju, je izogibanje družbi nezaželenih oseb, kot so karmīji, jñānīji, yogīji in drugi abhakte. Nekoč je Śrī Caitanyo Mahāprabhuja eden izmed njegovih bhakt, ki je bil družinski človek, povprašal o splošnih načelih vaiṣṇavizma, kot tudi o splošnih dejavnostih vaiṣṇave. Śrī Caitanya Mahāprabhu mu je takoj odgovoril, asat-saṅga-tyāga, – ei vaiṣṇava-ācāra: »Za vaiṣṇavo je značilno, da se ne druži s posvetnimi ljudmi ali abhaktami.« Śrīla Narottama dāsa Ṭhākura zato priporoča, tāṅdera caraṇa sevi bhakta-sane vāsa: »Treba je živeti v družbi čistih bhakt in se držati regulativnih načel, ki so jih predstavili predhodni ācārye, šest Gosvāmījev (Śrī Rūpa Gosvāmī, Śrī Sanātana Gosvāmī, Śrī Jīva Gosvāmī, Śrī Raghunātha dāsa Gosvāmī, Śrī Gopāla Bhaṭṭa Gosvāmī in Śrī Raghunātha Bhaṭṭa Gosvāmī).« Če živimo v družbi bhakt, so možnosti za druženje z abhaktami zelo majhne. Mednarodna skupnost za zavest Kṛṣṇe odpira mnoge centre, samo da bi povabila ljudi v družbo bhakt in k življenju v skladu z regulativnimi načeli vdanega služenja.
Vdano služenje zajema duhovne dejavnosti. Na tej ravni ni onesnaženosti s tremi guṇami materialne narave. To je viśuddha-sat-tva, raven čiste vrline ali vrline, ki je prosta onesnaženosti z guṇama strasti in nevednosti. V Gibanju za zavest Kṛṣṇe pričakujemo od vsakogar, da zgodaj vstane (pred četrto uro zjutraj) in prisostvuje maṅgala-āratiju ali jutranjemu čaščenju, da bere Śrīmad-Bhāgavatam, poje kīrtano in tako dalje. Na način neprestano, štiriindvajset ur na dan, vdano služimo, kar se imenuje sato vṛtti ali hoja po sledeh predhodnih ācārij, ki so vsak trenutek vešče zapolnili s Kṛṣṇe zavestnimi dejavnostmi.
Kdor se strogo drži navodila, ki ga je dal Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu – namreč, delovati z navdušen, zaupanjem in potrpežljivostjo, izogibati se družbi neželenih oseb, držati se regulativnih načel in ostati v družbi bhakt – bo zagotovo napredoval v vdanem služenju Kṛṣṇi. V zvezi s tem Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura dodaja, da pridobivanje znanja s filozofskim umovanjem, zgrinjanje posvetnega bogastva z napredovanjem v plodonosnem delovanju in želja po yoga-siddhijih, materialnih popolnostih, nasprotujejo načelom vdanega služenja. Postati je treba povsem nezainteresiran za take nestalne dejavnosti, svojo pozornost pa preusmeriti k regulativnim načelom vdanega služenja. V Bhagavad-gīti (2.69) je rečeno:
yā niśā sarva-bhūtānāṁ
tasyāṁ jāgarti saṁyamī
yasyāṁ jāgrati bhūtāni
sā niśā paśyato muneḥ
»Kar je za vsa bitja noč, je za samoobvladanega čas budnosti, kar je za vsa bitja čas budnosti, pa je za introspektivnega modreca noč.«
Vdano služenje Gospodu je življenje in duša živega bitja. Je končni cilj in najvišja popolnost človeškega življenja. V to moramo biti prepričani, hkrati pa razumeti, da vse dejavnosti razen vdanega služenja – kot so umsko razglabljanje, plodonosno delovanje in trud za dosego mističnih popolnosti – ne bodo nikoli obrodile trajnega sadu. Popolna vera na poti vdanega služenja omogoča dosego končnega cilja, rezultat poskusa hoje po drugih poteh pa je samo nemir. V sedmem spevu Śrīmad-Bhāgavatama je zapisano: »Človek mora biti povsem prepričan, da um tistih ljudi, ki so opustili vdano služenje, da bi s katerim koli drugim namenom opravljali strogo askezo, kljub temu ni očiščen, ker nimajo informacij o transcendentalnem ljubezenskem služenju Gospodu.«
Tam je prav tako rečeno: »Čeprav lahko umski špekulatorji in plodonosni delavci opravljajo strogo askezo in pokore, vseeno padejo, ker nimajo informacij o Gospodovih lotosnih stopalih.« Gospodovi bhakte pa nikoli ne padejo. V Bhagavad-gīti (9.31) Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, zagotavlja Arjuni: kaunteya pratijānīhi na me bhaktaḥ praṇaśyati. »O Kuntījin sin, smelo razglasi, da Moj bhakta nikoli ne propade.«
Kṛṣṇa pravi v Bhagavad-gīti (2.40) tudi:
nehābhikrama-nāśo ’sti
pratyavāyo na vidyate
svalpam apy asya dharmasya
trāyate mahato bhayāt
»Človek, ki gre po tej poti, ničesar ne izgubi in nikoli ne nazaduje, že majhen napredek pa ga lahko reši pred najstrašnejšo nevarnostjo.«
Vdano služenje Kṛṣṇi je tako čisto in popolno, da je, kdor z njim začne, zagotovo pripeljan do končnega uspeha. Včasih človek opusti svoje vsakodnevne materialne dejavnosti in se zaradi sentimenta zateče pod okrilje lotosnih stopal Vsevišnjega Gospoda ter Mu začne tako vdano služiti. Tudi če tak nezreli bhakta pade, ničesar ne izgubi. Po drugi strani pa, kakšna je korist tistega, ki opravlja predpisane dolžnosti svoje varṇe in āśrame, a ne služi Gospodu? Čeprav se padli bhakta lahko rodi v družini nizkega rodu, bo kljub temu nadaljeval z vdanim služenjem, kjer je ostal. Vdano služenje Kṛṣṇi je ahaituky apratihatā, ni posledica nobenega materialnega vzroka, noben materialni vzrok ga ne more ustaviti in nobena materialna motnja ga ne more trajno ovirati. Zato mora biti bhakta prepričan v svoje delovanje in se ne zmeniti preveč za dejavnosti karmījev, jñānījev in yogīijev.
Plodonosni delavci, filozofski umovalci in mistični yogīji imajo vsekakor mnogo dobrih lastnosti, a vse dobre lastnosti se samodejno razvijejo v značaju bhakte. Za to ni potreben noben dodaten napor. Śrīmad-Bhāgavatam (5.18.12) potrjuje, da je tisti, ki je razvil čisto vdanost Kṛṣṇi, postopoma obdarjen z vsemi dobrimi lastnostmi polbogov. Bhakta se materialno ne onesnaži, ker ga materialno delovanje ne zanima. Takoj se ustali na ravni duhovnega življenja. Kdor pa deluje posvetno – najsi bo tako imenovani jñānī, yogī, karmī, filantrop, nacionalist ali kaj drugega – se ne more dvigniti na višjo raven, raven mahātme. Ostane durātmā ali omejen. V Bhagavad-gīti (9.13) je rečeno:
mahātmānas tu māṁ pārtha
daivīṁ prakṛtim āśritāḥ
bhajanty ananya-manaso
jñātvā bhūtādim avyayam
»O Pṛthin sin, tisti, ki niso v iluziji, so pod zaščito božanske narave. Take velike duše se povsem posvetijo vdanemu služenju, saj vedo, da sem izvorna in neizčrpna Vsevišnja Božanska Osebnost.«
Ker so vsi Gospodovi bhakte pod zaščito Njegove vrhovne energije, ne bi smeli skreniti s poti vdanega služenja Kṛṣṇi in se podati na pot karmījev, jñānījev ali yogījev. Temu pravimo utsāhān niścayād dhairyāt tat-tat-karma-pravartanāt, predpisano opravljanje dejavnosti vdanega služenja z navdušenjem, potrpljenjem in zaupanjem. Na ta način je mogoče brez ovir napredovati v vdanem služenju Kṛṣṇi.