VERZ 10

karmibhyaḥ parito hareḥ priyatayā vyaktiṁ yayur jñāninas
tebhyo jñāna-vimukta-bhakti-paramāḥ premaika-niṣṭhās tataḥ
tebhyas tāḥ paśu-pāla-paṅkaja-dṛśas tābhyo ’pi sā rādhikā
preṣṭhā tadvad iyaṁ tadīya-sarasī tāṁ nāśrayet kaḥ kṛtī

karmibhyaḥ – od vseh plodonosnih delavcev; paritaḥ – v vsakem pogledu; hareḥ – Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost; priyatayā – ker jim je bolj naklonjen; vyaktim yayuḥ – je rečeno v śāstrah; jñāninaḥ – tisti, ki so napredni v znanju; tebhyaḥ – višji od njih; jñāna-vimukta – osvobojeni z znanjem; bhakti-paramāḥ – tisti, ki vdano služijo Kṛṣṇi; prema-eka-niṣṭhāḥ – tisti, ki so dosegli čisto ljubezen do Boga; tataḥ – višji od njih; tebhyaḥ – boljše od njih; tāḥ – one; paśu-pāla-paṅkaja-dṛśaḥ – gopīje, ki so zmeraj odvisne od pastirčka Kṛṣṇe; tābhyaḥ – nad vsemi ostalimi; api – vsekakor; sā – Ona; rādhikā – Śrīmatī Rādhikā; preṣṭhā – zelo draga; tadvat – podobno; iyam – to; tadīya-sarasī – Njeno jezero, Śrī Rādhā-kuṇḍa; tām – Rādhā-kuṇḍa; na – ne; āśrayet – se bi zatekel k; kaḥ – kdo; kṛtī – najsrečnejši.

V śāstrah je rečeno, da je izmed vseh vrst plodonosnih delavcev Vsevišnjemu Gospodu Hariju najljubši, kdor je napreden v poznavanju višjih življenjskih vrednot. Med mnogimi naprednimi v znanju (jñānīji) lahko začne tisti, ki je s pomočjo svojega znanja dejansko osvobojen, vdano služiti Gospodu in zato velja za višjega od drugih. Toda še višji je, kdor je dejansko dosegel premo, čisto ljubezen do Kṛṣṇe. Gopīje pa so najbolj vzvišene od vseh vrst naprednih bhakt, ker so zmeraj popolnoma odvisne od transcendentalnega pastirja, Śrī Kṛṣṇe. Med njimi pa ima Kṛṣṇa najraje Śrīmatī Rādhārāṇī. Njena kuṇḍa (jezero) je nadvse draga Kṛṣṇi, prav kakor ta najljubša gopīja. Kdo torej ne bi prebival ob Rādhā-kuṇḍi in v duhovnem telesu, iz katerega prekipevajo zanosni ljubezenski občutki (aprākṛtabhāva), z ljubeznijo služil Božanskemu paru, Śrī Śrī Rādhā-Govindi, ki uprizarja Svojo aṣṭakālīya-līlo, vsakodnevno večno osemdelno zabavo. Resnično; tisti, ki Jima vdano služijo na obali Rādhā-kuṇḍe, so najsrečnejši ljudje v univerzumu.

KOMENTAR: Dandanes se praktično vsakdo ukvarja z neko vrsto plodonosnega delovanja. Tisti, ki si od svojega dela obetajo materialni dobiček, se imenujejo karmīji ali plodonosni delavci. Vsa živa bitja v materialnem svetu so pod urokom māye, kar je opisano v Viṣṇu Purāṇi (6.7.61):

viṣṇu-śaktiḥ parā proktā
kṣetrajñākhyā tathā parā
avidyā-karma-saṁjñānyā
tṛtīyā śaktir iṣyate

Modreci so energije Vsevišnje Božanske Osebnosti razdelili v tri skupine, ki zajemajo: duhovno energijo, mejno energijo in materialno energijo. Materialna energija velja za tretjerazredno (tṛtīyā śaktiḥ). Živa bitja, ki so pod njeno upravo, včasih delajo trdo kot psi in svinje, zgolj za čutno uživanje. Toda po opravljanju pobožnih dejanj postanejo nekateri karmīji v naslednjem življenju ali pa že v tem življenju močno navezani na razne vrste v Vedah opisanih žrtvovanj. Tako so po zaslugi pobožnega delovanja povzdignjeni na rajske planete. Pravzaprav tisti, ki opravljajo žrtvovanja v skladu z vedskimi navodili, odidejo na Mesec ali planete nad njim. V Bhagavad-gīti (9.21) je rečeno: kṣīṇe puṇye martya-lokaṁ viśanti. »Ko so rezultati njihovega tako imenovanega pobožnega delovanja izčrpani, se znova vrnejo na Zemljo, ki se imenuje martya-loka, planet smrti.« Čeprav se lahko ljudje s pomočjo pobožnih dejavnosti povzdignejo na rajske planete in tam uživajo v življenju več tisoč let, pa se morajo, ko izčrpajo rezultate svojega pobožnega delovanja, vseeno vrniti na ta planet.

V takšnem stanju so vsi karmīji, tako tisti, ki delujejo pobožno, kot tisti, ki delujejo brezbožno. Na tem planetu so mnogi poslovneži, politiki in drugi, ki jih zanima zgolj materialna sreča. Na vse mogoče načine si prizadevajo zaslužiti denar in se ne ozirajo na to ali pri tem delujejo pobožno ali ne. Taki ljudje se imenujejo karmīji ali grobi materialisti. Med karmīje spadajo tudi vikarmīji ali ljudje, ki delujejo brez vodstva vedskega znanja. Tisti, katerih delovanje temelji na vedskem znanju, opravljajo žrtvovanja, da bi zadovoljili Gospoda Viṣṇuja in da bi od Njega dobili določene materialne koristi. Na ta način so povzdignjeni na višje planetne sisteme. Taki karmīji so višji od vikarmījev, saj se držijo vedskih navodil in so zato zagotovo dragi Kṛṣṇi. V Bhagavad-gīti (4.11) Kṛṣṇa pravi: ye yathā māṁ prapadyante tāṁs tathaiva bhajāmy aham. »Kakor se Mi kdo preda, tako ga nagradim.« Kṛṣṇa je tako ljubezniv, da izpolni želje karmījev in jñānījev, da o željah bhakt sploh ne govorimo. Čeprav karmīji včasih odidejo na višje planete, pa morajo - vse dokler so navezani na plodonosno delovanje - po smrti spet sprejeti nova materialna telesa. Kdor deluje pobožno, se lahko rodi med polbogovi na višjih planetnih sistemih ali pa doseže kakšen drug položaj, v katerem lahko uživa v višjem standardu materialne sreče. Po drugi strani pa se tisti, ki delujejo brezbožno, degradirajo in se rodijo kot živali, drevesa ali rastline. Zato učeni sveti ljudje takih plodonosnih delavcev, ki jim ni mar za vedska navodila (vikarmījev), ne cenijo. Kot je rečeno v Śrīmad-Bhāgavatamu (5.5.4):

nūnaṁ pramattaḥ kurute vikarma
yad indriya-prītaya āpṛṇoti
na sādhu manye yata ātmano ’yam
asann api kleśada āsa dehaḥ

»Materialisti, ki trdo delajo kot psi in svinje samo zaradi čutnega uživanja, so dejansko nori. Da bi čutno uživali, opravljajo vse mogoče gnusne aktivnosti. Za inteligentnega človeka materialistične dejavnosti nimajo nobenega smisla, ker je njihov rezultat materialno telo, ki je polno nadlog.« Cilj človeškega življenja je rešiti se treh vrst nadlog, ki spremljajo materialni obstoj. Žal so plodonosni delavci obsedeni z željo, da na kakršen koli način zaslužijo denar in si pridobijo začasne materialne udobnosti, s tem pa tvegajo degradacijo v nižje življenjske vrste. Materialisti neumno kujejo mnoge načrte za srečo v tem svetu. Pri tem pa ne zastanejo niti za trenutek in pomislijo, da bodo živeli samo določeno število let, izmed katerih bodo morali večji del porabiti za pridobivanje denarja, namenjenega čutnemu uživanju. Na koncu pa se take dejavnosti tako ali tako končajo s smrtjo. Materialisti ne razmišljajo o tem, da se lahko po zapustitvi sedanjega telesa utelesijo kot nižje živali, rastline ali drevesa. Tako je vse njihovo delovanje v nasprotju s ciljem človeškega življenja. Ne samo, da se rodijo v nevednosti, ampak tudi delujejo na tak način in mislijo, da so deležni materialnih ugodnosti v obliki stolpnic, velikih avtomobilov, uglednih položajev in tako dalje. Ne zavedajo se, da se bodo degradirali in da je vse njihovo delovanje le parābhava, lasten poraz. To je sodba Śrīmad-Bhāgavatama (5.5.5): parābhavas tāvad abodha jātaḥ.

Človek bi zato moral biti željan razumeti znanost o duši (ātma-tattvo). Dokler se ne dvigne na raven ātma-tattve, na kateri razume, da je duša in ne telo, ostaja v nevednosti. Med tisoči in celo milijoni nevednih ljudi, ki zapravljajo čas z zadovoljevanjem svojih čutov, se lahko nekdo dvigne na raven znanja in razume višje življenjske vrednote. Tak človek se imenuje jñānī. Zaveda se, da bo plodonosno delovanje povzročilo njegovo ujetost v materialno svet in seljenje iz telesa v telo. Śrīmad-Bhāgavatam s terminom śarīra-bandha (ujetost v telesnem pojmovanju življenja) nakazuje, da bo tako dolgo, dokler nekdo ohranja kakršno koli predstavo o čutnem uživanju, njegov um osredotočen na karmo, plodonosno delovanje, kar ga bo prisililo v preseljevanje iz telesa v telo.

Jñānī velja za višjega od karmīja, ker se vzdržuje vsaj slepega čutnega uživanja. To je sodba Vsevišnje Božanske Osebnosti. Toda čeprav je jñānī osvobojen karmījeve nevednosti (avidye), pa še zmeraj velja za nevednega, če se ne dvigne na raven vdanega služenja Kṛṣṇi. Kljub temu, da ga smatrajo za jñānīja ali naprednega v znanju, je njegovo znanje nečisto, ker nima informacij o vdanem služenju in zato zapostavlja neposredno čaščenje lotosnih stopal Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Jñānī, ki začne vdano služiti Kṛṣṇi, postane hitro višji od povprečnega jñānīja. Tak napreden človek je opisan kot jñāna-vimukta-bhakti-parama. Kṛṣṇa omenja v Bhagavad-gīti (7.19), kako Mu začne jñānī vdano služiti:

bahūnāṁ janmanām ante
jñānavān māṁ prapadyate
vāsudevaḥ sarvam iti
sa mahātmā sudurlabhaḥ

»Kdor si po mnogih rojstvih in smrtih pridobi pravo znanje, se preda Meni, vedoč, da sem vzrok vseh vzrokov in vse, kar je. Taka velika duša je zelo redka.« Oseba je dejansko modra, ko se preda Kṛṣṇovim lotosnim stopalom, a taka mahātmā, velika duša, je zelo redka.

Človek lahko po tem, ko vdano služi Gospodu v skladu z regulativnimi načeli, pride do ravni spontane ljubezni do Boga in gre tako po stopinjah velikih bhakt kot so Nārada, Sanaka in Sanātana. V tem primeru ga ima Vsevišnja Božanska Osebnost za višjega. Položaj bhakt, ki so razvili ljubezen do Boga, je vsekakor vzvišen.

Med vsemi takimi bhaktami pa veljajo gopīje za najvišje, saj jim ni mar za nič drugega kot za Kṛṣṇovo zadovoljstvo, v zameno pa od Njega ničesar ne pričakujejo. Kṛṣṇa jim včasih povzroči izjemno veliko trpljenje, ko izgine izpred njihovih oči, a Ga vseeno ne morejo pozabiti. Gopīje so bile zelo potrte, ko je Kṛṣṇa odšel iz Vṛndāvane v Mathuro in so preostanek življenja preživele v joku zaradi ločenosti od Kṛṣṇe. Tako na neki način niso bile nikoli ločene od Njega, saj ni razlike med razmišljanjem o Kṛṣṇi in druženjem z Njim. Še več, vipralambha-sevā, razmišljanje o Kṛṣṇi v ločenosti od Njega, kot je to pokazal Śrī Caitanya Mahāprabhu, je precej boljše od neposrednega služenja Kṛṣṇi. Zato so med vsemi bhaktami, ki so razvili neomajno ljubezen do Kṛṣṇe, gopīje najbolj vzvišene. Med vsemi njimi pa je najbolj vzvišena Śrīmatī Rādhārāṇī. Nihče ne more preseči Njenega vdanega služenja. Celo Kṛṣṇa ne more razumeti razpoloženja Śrīmatī Rādhārāṇī, zato sprejme Njeno vlogo in se pojavi kot Śrī Caitanya Mahāprabhu, samo da bi razumel Njene duhovne občutke.

Tako Śrīla Rūpa Gosvāmī postopoma zaključuje, da je Śrīmatī Rādhārāṇī Kṛṣṇova najbolj vzvišena služabnica in da je Njena kuṇḍa (jezero), Śrī Rādhā-kuṇḍa, najbolj vzvišeni kraj. To potrjuje tudi citat iz Laghu-bhāgavatāmṛte (Uttara-khaṇḍa 45), ki je naveden v Caitanya-caritāmṛti:

yathā rādhā priyā viṣṇos
tasyāḥ kuṇḍaṁ priyaṁ tathā
sarva-gopīṣu saivaikā
viṣṇor atyanta-vallabhā

»Enako draga kot je Vsevišnjemu Gospodu Kṛṣṇi (Viṣṇuju) Śrīmatī Rādhārāṇī, Mu je drago tudi Njeno kopališče (Rādhā-kuṇḍa). Med vsemi gopījami Śrīmatī Rādhārāṇī izstopa kot najbolj vzvišena in Gospodu najdražja.«

Vsakdo, ki se zanima za zavest Kṛṣṇe, bi se moral končno zateči k Rādhā-kuṇḍi in tam vse življenje vdano služiti Rādhi-Kṛṣṇi. To je Rūpa Gosvāmījev zaključek desetega verza Upadeśāmṛte.