VERZ 6

dṛṣṭaiḥ svabhāva-janitair vapuṣaś ca doṣair
na prākṛtatvam iha bhakta janasya paśyet
gaṅgāmbhasāṁ na khalu budbuda-phena-paṅkair
brahma-dravatvam apagacchati nīra-dharmaiḥ

dṛṣṭaiḥ – gledati nanj s posvetnimi očmi; svabhāva-janitaiḥ – porojeno iz lastne narave; vapuṣaḥ – telesa; ca – in; doṣaiḥ – s pomanjkljivostmi; na – ne; prākṛtatvam – materialno stanje; iha – v tem svetu; bhakta janasya – čistega bhakte; paśyet – bi morali videti; gaṅgā-ambhasām – vode reke Ganges; na – ne; khalu – vsekakor; budbuda-phena-paṅkaiḥ – z mehurčki, peno in blatom; brahma-dravatvam – duhovna narava; apagacchati – je uničena; nīra-dharmaiḥ – značilnosti vode.

Čisti bhakta, ki je utemeljen v svojem naravnem položaju in je zavesten Kṛṣṇe, se ne istoveti s telesom. Nanj ne bi smeli gledati na materialen način. Morali bi spregledati, da je njegovo telo rojeno v družini nizkega rodu, da je njegov telesni ten neprimeren, da je njegovo telo deformirano, bolno ali pa onemoglo. Te pomanjkljivosti je iz posvetnega zornega kota mogoče opaziti na telesu čistega bhakte, toda kljub takim navideznim hibam, telo čistega bhakte ne more biti onesnaženo. To je ravno tako kot z vodo reke Ganges, ki je včasih v deževnem obdobju polna mehurčkov, pene in blata, a se ne onesnaži. Tisti, ki so napredni v duhovnem razumevanju, se bodo kopali v Gangesu, ne ozirajoč se na stanje vode.

KOMENTAR: Śuddha-bhakti, duši lastne dejavnosti – z drugimi besedami: transcendentalno služenje Gospodu z ljubeznijo – se opravljajo na osvobojeni ravni. V Bhagavad-gīti (14.26) je rečeno:

māṁ ca yo ’vyabhicāreṇa
bhakti-yogena sevate
sa guṇān samatītyaitān
brahma-bhūyāya kalpate

»Kdor Mi služi s čisto vdanostjo in v nobenih okoliščinah ne zaide s te poti, se pri priči dvigne nad guṇe materialne narave in doseže raven Brahmana.«

Avyabhicāriṇī bhakti se nanaša na neomajno vdanost. Kdor vdano služi Kṛṣṇi, mora biti prost materialnih motivov. V Gibanju za zavest Kṛṣṇe se mora zavest posameznika spremeniti. O materialni zavesti govorimo, kadar je zavest usmerjena v materialno uživanje, o zavesti Kṛṣṇe pa takrat, kadar je usmerjena v služenje Kṛṣṇi. Predana duša služi Kṛṣṇi ne oziraje se na materialno (anyābhilāṣitā-śūnyam). Jñāna-karmādy-anāvṛtam: neomajno vdano služenje, ki se nahaja nad dejavnostmi telesa in uma, kot so jñāna (špekulativno umovanje) in karma (plodonosno delovanje), se imenuje čista bhakti-yoga. Bhakti-yoga je naravno opravilo duše in ko nekdo dejansko neomajno, čisto vdano služi Gospodu, je že osvobojen (sa guṇān samatītyaitān [Bg. 14.26]). Kṛṣṇov bhakta ni podložen materialnim okoliščinam, čeprav se lahko zdi, da so značilnosti njegovega telesa materialno pogojene. Zato na čistega bhakto ne bi smeli gledati iz materialnega zornega kota. Kdor sam ni dejansko bhakta, ne more v popolnosti videti drugega bhakte. V prejšnjih verzih je že bilo omenjeno, da obstajajo tri vrste bhakt – kaniṣṭha-adhikārī, madhyama-adhikārī in uttama-adhikārī. Kaniṣṭha-adhikārī ni sposoben razlikovati med bhaktami in abhaktami. Zanima ga le čaščenje Božanstva v templju. Madhyama-adhikārī pa razlikuje med bhaktami in abhaktami, kot tudi med bhaktami in Gospodom, zato se različno vede do Vsevišnje Božanske Osebnosti, bhakt in abhakt.

Nihče ne bi smel kritizirati telesnih pomanjkljivosti čistega bhakte. Če take pomanjkljivosti obstajajo, jih je treba spregledati. Videti pa bi morali glavno opravilo duhovnega učitelja, čisto vdano služenje Vsevišnjemu Gospodu. Kot izjavlja Bhagavad-gītā (9.30):

api cet sudurācāro
bhajate mām ananya-bhāk
sādhur eva sa mantavyaḥ
samyag vyavasito hi saḥ

»Bhakto je treba smatrati za sādhuja, sveto osebo, tudi če se včasih zdi, da zagreši najnizkotnejše dejanje, saj je po svoji identiteti služabnik, zaposlen z ljubezenskim služenjem Gospodu. Z drugimi besedami - ne bi ga smeli imeti za navadno osebo.«

Čistega bhakto, ki vdano služi Gospodu, ne bi smeli omalovaževati, ker ni rojen v družini brāhmaṇ ali gosvāmījev. Pravzaprav družina gosvāmījev, ki temelji na materialnih kriterijih, kasti ali nasledstvu, ne more obstajati. Naziv gosvāmī je dejansko monopol čistih bhakt. Zato govorimo o šestih Gosvāmījih na čelu z Rūpo Gosvāmījem in Sanātano Gosvāmījem. Rūpa Gosvāmī in Sanātana Gosvāmī sta postala praktično mohamedanca in sta zato spremenila svoji imeni v Dabira Khāsa in Sākara Mallika, toda Śrī Caitanya Mahāprabhu ju je osebno spreobrnil v gosvāmīja. Naziv gosvāmī se ne nasledi. Beseda gosvāmī se nanaša na tistega, ki obvladuje svoje čute in je njihov gospodar. Bhakta ni pod upravo čutov, ampak je njihov gospodar, zato ga je treba nasloviti s svāmī ali gosvāmī, čeprav ni rojen v družini gosvāmījev.

Gosvāmīji, ki so nasledniki Śrī Nityānande Prabhuja in Śrī Advaite Prabhuja, so v skladu s to razlago vsekakor bhakte, toda med njimi in bhaktami iz drugih družin ne bi smeli delati razlike. Ne glede na to, ali bhakte izhajajo iz družin predhodnih ācārij ali pa iz navadnih družin, jih je treba obravnavati enako. Ne bi smeli misliti, »Oh, tukaj je ameriški gosvāmī,« in ga zato zapostavljati. Prav tako pa ne bi smeli misliti: »Tukaj je nityānanda-vaṁśa-gosvāmī.« Nekateri protestirajo, ker v Gibanju za zavest Kṛṣṇe podeljujemo naslov gosvāmī ameriškim vaiṣṇavam. Včasih jim ljudje naravnost rečejo, da njihova sannyāsa ali naziv gosvāmī ni verodostojen. Toda v skladu z izjavo Śrīla Rūpa Gosvāmīja v tem verzu, ni razlike med ameriškim gosvāmījem in gosvāmījem iz družine ācārij.

Po drugi strani pa bhakta, ki mu je bil dodeljen naziv gosvāmī, a njegov oče ni brāhmaṇa ali pa gosvāmī iz družine Nityānande ali Advaite Prabhuja, ne bi smel biti po nepotrebnem ponosen, da je postal gosvāmī. Zmeraj bi se moral zavedati, da takoj, ko postane materialno ponosen, pade. Gibanje za zavest Kṛṣṇe se ukvarja z duhovno znanostjo, v kateri ni prostora za zavist. Namenjeno je paramahaṁsam, ki so prosti vse zavisti (paramaṁ nirmatsarāṇām). Nihče ne bi smel zavidati, ne glede na to, ali je rojen v družini gosvāmījev, ali pa mu je bil naziv gosvāmī dodeljen. Takoj, ko se v nekom porodi zavist, pade z ravni paramahaṁse.

Vedeti moramo, da z ocenjevanjem telesnih pomanjkljivosti vaiṣṇave delamo žalitev njegovim lotosnim stopalom. Taka žalitev je zelo resna. Śrī Caitanya Mahāprabhu jo je poimenoval hātī-mātā ali žalitev ponorelega slona. Ponoreli slon lahko povzroči katastrofo, še posebej, če ga spustimo v lepo urejen vrt. Zelo pozorno bi se morali izogibati vsakemu žaljenju vaiṣṇav. Vsak bhakta bi moral biti pripravljen sprejeti navodilo od nadrejenega vaiṣṇave, nadrejeni pa bi moral na vse načine pomagati podrejenemu. Nadrejenost in podrejenost je odvisna od duhovnega napredka v zavesti Kṛṣṇe. Dejavnosti čistega vaiṣṇave je prepovedano opazovati iz materialnega zornega kota. Še posebej je to nevarno za začetnika. Zato se je treba izogibati ocenjevanju čistega bhakte na podlagi zunanjih kriterijev, hkrati pa je treba poskušati videti njegove notranje značilnosti in razumeti, kako je zaposlen s transcendentalnim ljubezenskim služenjem Gospodu. S tem se je mogoče izogniti materialnemu pogledu na čistega bhakto. Tako lahko postopoma tudi sami postanemo čisti bhakta.

Tisti, ki mislijo, da je zavest Kṛṣṇe omejena na določeno skupino ljudi, določeno skupino bhakt ali določeno geografsko področje, so navadno nagnjeni k temu, da vidijo zunanje značilnosti bhakt. Taki začetniki, ki niso sposobni ceniti vzvišenega služenja naprednega bhakte, poskušajo privesti mahā-bhāgavato na svojo raven. S takimi ovirami se srečujemo, ko širimo zavest Kṛṣṇe po vsem svetu. Žal nas obkrožajo bratje po Bogu, ki so začetniki in ki ne cenijo izjemnih dejavnosti razširjanja zavesti Kṛṣṇe na vseh koncih sveta. Želijo nas privesti na svojo raven ter nas kritizirajo na vse mogoče načine. Obžalujemo njihovo naivno delovanje in skromno znanje. Opolnomočeno osebo, ki dejansko zaupno služi Gospodu, ne bi smeli imeti za navadnega človeka, saj je rečeno, da tisti, ki ga Kṛṣṇa ne opolnomoči, ne more razširjati zavesti Kṛṣṇe po vsem svetu.

Kdor tako kritizira čistega bhakto, dela s tem žalitev (vaiṣṇava-aparādho), ki je velika ovira in nevarnost pri napredovanju v zavesti Kṛṣṇe. Človek, ki užali lotosna stopala bhakte, ne more imeti nobene duhovne dobrobiti. Zato bi moral vsakdo skrbno paziti, da ne zavida opolnomočenemu vaiṣṇavi ali śuddha-vaiṣṇavi. Prav tako je žaljivo misliti, da je opolnomočeni vaiṣṇava predmet disciplinskih ukrepov. Žaljivo mu je poskušati svetovati ali ga popravljati. Napredni vaiṣṇava in vaiṣṇava začetnik se razlikujeta po svojih dejanjih. Napredni vaiṣṇava zmeraj deluje kot duhovni učitelj, začetnik pa je vedno učenec. Duhovni učitelj ni dolžan upoštevati nasveta svojega učenca, prav tako pa ni dolžan izpolnjevati navodil tistih, ki niso njegovi učenci. To je povzetek in bistvo nasveta Śrīla Rūpe Gosvāmīja v šestem verzu.