Tretji naliv nektarja – ODSTRANITEV OVIR V RAZVOJU BHAKTI
Po bhadžana-kriji pride na vrsto anartha-nivriti ali odpravljanje neželenih navad, ki ovirajo napredek bhakti.
Obstajajo štiri vrste anarth, ki so posledica:
- preteklih grehov,
- preteklih pobožnih del,
- žalitev in
- nepopolnega izvajanja bhakti.
Anarthe od grešnih in pobožnih dejanj
Anarthe, ki so posledica preteklih grehov, spadajo v kategorijo petih prej omenjenih kleš, namreč materialne nevednosti, lažnega ega, materialne navezanosti, odbojnosti in strahu pred smrtjo.
Dve anarthi, ki sta posledica pobožnih del, sta želja po uživanju sadov pobožnih del in želja po duhovni osvoboditvi. Nekateri modreci tudi anarthe od pobožnih del uvrščajo med kleše.
Anarthe zaradi žalitev Svetega imena
Anarthe, ki so posledica aparadh ali žalitev, se tukaj nanašajo na anarthe od nama-aparadh ali žalitev Svetega imena, ne pa od seva-aparadh ali žalitev med vdanim služenjem in čaščenjem Božanstev, kot so vstopanje v hram v čevljih itd. Ačarje so razkrili, da se seva-aparadhe običajno izničijo ob samem petju Svetega imena, recitiranju stoter ali hvalnic, ki lahko izkoreninijo njihove učinke, in neprekinjenem služenju Gospodu. Vsakodnevno izvajanje teh opravil že v kali zatre učinke seva-aparadhe.
»Grešiti na račun petja Svetega imena«
Vendar pa predanik ne sme postati malomaren in računati na to, da ga bodo ta vdanostna opravila obvarovala pred učinki seva-aparadhe; tedaj seva-aparadha postane nama-aparadha – anartha, ki zavre njegov napredek. Takšna nama-aparadha se imenuje nāmno balād yasya hi pāpa-buddhir ali 'grešiti na račun petja Svetega imena'. Petje Svetega imena je primarna anga ali člen vdanega služenja, zato se v tem verzu beseda nama ali 'Sveto ime' lahko nanaša tudi na vse druge ange bhakti, ki uničujejo anarthe.
Tudi po dharma-šastri ali religijskih spisih za posvetne ljudi človek ne sme grešiti z mislijo, da bo pozneje izničil učinek svojega greha s prajaščito ali ustreznimi pokorami. Na ta način se učinek njegovega greha ne izniči, temveč samo še poveča.
Poglejmo si sedaj naslednja citata iz svetih spisov:
na hy aṅgopakrame dhvaṁso
mad-dharmasyoddhavāṇv api
mayā vyavasitaḥ samyaṅ
nirguṇatvād anāśiṣaḥ
»Dragi Udhava, Jaz Sam sem utemeljil metodo vdanega služenja, zato je ta pot nadsvetna in popolnoma brez materialnih motivov. Predanik, ki krene po tej poti, četudi stori kakšno napako, nikoli ne utrpi niti najmanjše izgube.« (ŠB 11.29.20)
viśeṣato daśārṇo ’yaṁ
japa-mātreṇa siddhi-daḥ
»Zgolj z recitiranjem te desetzložne mantre lahko dosežemo vso popolnost.« (Dhjanačandra Gosvami: Gaura Govindarčana-smarana-padhati, 136)
Ali je torej nama-aparadha, če predanik ne prakticira nekaterih ang ali členov bhakti oziroma jih izvaja le delno? Nikakor! Grešiti na račun Svetega imena je žalitev le, če predanik namerno greši z mislijo, da bo z močjo vdanega služenja lahko izničil slabe posledice.
Grehi so dejanja, obsojena v svetih spisih, ki zanje nalagajo ustrezne pokore. Toda šastre, ki obsojajo nepopolno izvedbo obredov na poti karme, nikoli ne obsojajo nepopolnega izvajanja vseh ang na poti bhakti. V tem pogledu ni bojazni, da bi morda storili žalitev.
ye vai bhagavatā proktā
upāyā hy ātma-labdhaye
añjaḥ puṁsām aviduṣāṁ
viddhi bhāgavatān hi tān
yān āsthāya naro rājan
na pramādyeta karhicit
dhāvan nimīlya vā netre
na skhalen na pated iha
»Tudi preprosti ljudje zlahka spoznajo Vsevišnjega Gospoda, če sledijo metodi, ki jo je priporočil sam Gospod – bhagavata-dharmi ali vdanemu služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti. Kdor sprejme to pot vdanega služenja, ne bo nikoli zbegan. Tudi če teče po njej z zaprtimi očmi, se ne bo nikdar spotaknil ali padel.« (ŠB 11.2.34-35)
Beseda nimilja-netra ali 'zapre oči' pomeni, da ima ta človek oči (ni slep), a jih zapre. Beseda dhavan ali 'steče' se nanaša na hitro stopanje s podaljšanimi koraki, na skhalet pa pomeni 'brez spotikanja'. To so neposredni besedni pomeni. Pričujoči verz govori o predaniku, ki se iskreno posveti vdanemu služenju in izvaja njegove primarne ange. Čeprav sicer pozna vse ange bhakti, lahko zanemarja nekatere sekundarne ange, kot da bi bil v nevednosti, vendar s tem ne zagreši aparadhe in bo kljub temu dosegel svoj cilj. Če je predanik »zaprl oči«, to ne pomeni, da ne pozna svetih spisov (šruti in smriti, ki sta kakor dve očesi), saj bi to bilo v nasprotju z neposrednim pomenom.
Da lahko predanik teče z zaprtimi očmi oziroma namerno zanemarja nekatere ange vdanega služenja, medtem ko goreče sledi svojemu cilju, pa ne pomeni, da mu je dovoljeno storiti katero koli od dvaintridesetih seva-aparadh. Kot že rečeno, ta verz govori o bhakti, ki iskreno stopa po poti vdanega služenja, kot jo je priporočil sam Gospod, tako da je pri njem namerna seva-aparadha izključena. Vendar nikoli ne sme namerno zagrešiti katere od dvaintridesetih seva-aparadh, začenši z vstopanjem v hram v čevljih. Padma Purana ostro obsoja človeka, ki seva-aparadhe počne premišljeno:
harer apy aparādhān yaḥ
kuryād dvi-pada-pāṁśanaḥ
»Kdor zagreši žalitev Gospodu Hariju, je le žival na dveh nogah.« (Bhakti-rasamrita sindhu, 1.2.119)
Če so bile nama-aparadhe, dolgotrajne ali nedavne, storjene nevede, a nanje sklepamo po njihovem učinku – zaustavljenem napredku –, mora predanik venomer peti in recitirati Sveto ime. Ko tako postane stanoviten v vdanem služenju, lahko svoje aparadhe postopoma izniči. Če pa so bile storjene s polnim zavedanjem, je mogoče njihove učinke odpraviti z nekaterimi drugimi postopki.
Prva in tretja žalitev – »Obrekovanje vajšnave« in »Nespoštljivost do guruja«
Sadhu-ninda ali obrekovanje vajšnave je prva od desetih žalitev Svetega imena. Ninda se tukaj nanaša tudi na sovražnost, škodoželjnost in podobno.
Kdor slučajno zakrivi to žalitev, se mora pokesati: »O moj bog, jaz sem največji grešnik – užalil sem sveto osebo!« Po pregovoru »klin se s klinom izbija« lahko svojo žalitev izniči tako, da z iskrenim obžalovanjem pade pred tega vajšnavo in ga poskuša zadovoljiti s prikloni, besedami hvale in izrazi spoštovanja. Če vajšnave to še ne pomiri, naj mu dlje časa služi na načine, ki so temu bhakti pogodu. Včasih pa je aparadha tako velika, da vajšnave jeza še vedno ne mine. Tedaj naj žalivec – popolnoma skrušen, ker se ima za največjega nesrečnika, ki bo moral zaradi svoje žalitve milijone let trpeti v peklu – pusti vse drugo in se popolnoma posveti neprenehni nama-sankirtani ali petju Svetega imena. In božanska moč nama-sankirtane ga bo sčasoma zagotovo razbremenila njegove žalitve. To je potrjeno v Padma Purani:
nāmāparādha-yuktānāṁ
nāmāny eva haranty agham
»Sveto ime sámo po sebi lahko osvobodi žalivca.« (Brahma Khanda 25.23)
Ampak na podlagi tega citata ne bi smel misliti: »Torej se bom poslužil tega najvišjega načina za očiščenje, pa se mi ne bo treba poniževati s priklanjanjem in služenjem vajšnavi, katerega sem užalil.« S takšno miselnostjo v resnici zakrivi le še eno aparadho – grešenje na račun petja Svetega imena.
Prav tako ne sme misliti, da se žalitev sadhu-ninda nanaša samo na vajšnavo, katerega krasijo vse vrline, omenjene v šastrah:
kṛpālur akṛta-drohas
titikṣuḥ sarva-dehinām
satya-sāro ’navadyātmā
samaḥ sarvopakārakaḥ
»Dragi Udhava, sveti predanik je usmiljen in nikoli nikomur ne stori žalega. Tudi če so drugi do njega nasilni, je strpen in prizanesljiv do vseh živih bitij. Živi le za resnico, je brez zavisti ali ljubosumja in je enak tako v sreči kot v nesreči. Tako vselej deluje za blagor vseh.« (ŠB 11.11.29)
Žalivec ne more zmanjšati resnosti svojega dejanja s tem, da izpostavi kakšno pomanjkljivost v vajšnavi, katerega je užalil – misleč, da mu bo žalitev »nižjega« vajšnave oproščena. V odgovor na to Padma Purana (Brahma Khanda 25.9-10) pravi: sarvācāra vivarjitāḥ śaṭha-dhiyo vrātyā jagad vañcakāḥ – »Če se nekdo preda Gospodu, ga moramo imeti za sadhuja ali sveto osebo, četudi je nemoralen, neuglajen, goljufiv, ni prejel samskar ali zakramentov in je poln posvetnih želja.« Kaj potem reči šele o čistem vajšnavi!
Če nekdo zagreši resno žalitev maha-bhagavati, se ta zaradi svoje vzvišene narave ne razjezi. A žalivec mora kljub temu pasti pred stopala tega vajšnave in mu poskušati na vse načine ustreči, da bi se opral žalitve. Vajšnava namreč lahko žalitve oprosti, toda prah z njegovih stopal žalitev ne dopusti ter poskrbi, da prestopnik prejme posledice svojih žalitev. To je potrjeno v Šrimad-Bhagavatamu:
serṣyaṁ mahāpūruṣa-pāda-pāṁsubhir
nirasta-tejaḥsu tad eva śobhanam
»Prah z lotosnih stopal vzvišenih svetih oseb zavistne žalivce oropa vse njihove moči.« (ŠB 4.4.13)
Toda običajna pravila ne veljajo za močne, nepredvidljive, najbolj vzvišene maha-bhagavate, ki lahko včasih podarijo nedoumljivo milost tudi najbolj nezaslužnim ljudem in največjim žalivcem. Tako je Džada Bharata, katerega je kralj Rahugana prisilil, da nosi njegov palankin, in ga obsipal z grobimi besedami, žaljivemu kralju kljub temu podaril svojo milost. Uparičara Vasu, kralj dežele Čedi, je podobno naklonil milost ateističnim in krivoverskim dajtjam, ko so ga prišli trpinčit.[1] Šri Nitjananda Prabhu pa se je usmilil celo najbolj grešnega Madhaja, ki je ranil Njegovo čelo, da Mu je potekla kri.
Enako kot prvo aparadho moramo obravnavati tudi tretjo aparadho ali žalitev Svetega imena – guru-avagja ali 'nespoštljivost do guruja'.
Druga žalitev – »Enačenje polbogov z Gospodom«
Zavestna bitja (čajtanja) so dveh vrst: neodvisna in odvisna. Neodvisno bitje je išvara ali vseprežemajoči Gospod, odvisna bitja pa so džive, ki prežemajo le posamezna telesa in so delci zavesti – Gospodove energije.
Išvara-čajtanja je prav tako dveh vrst: prvega se maja ali zavajajoča materialna energija nikoli ne dotakne, medtem ko drugi sprejme dotik maje po lastni mili volji.
Prva vrsta išvare nosi imena, kot sta Narajana in Hari:
harir hi nirguṇaḥ sākṣāt
puruṣaḥ prakṛteḥ paraḥ
sa sarva-dṛg upadraṣṭā
taṁ bhajan nirguṇo bhavet
»Gospod Hari je Vsevišnja Božanska Osebnost, ki je nad materialno naravo in nikoli ne pride v stik z materialnimi prvinami. On je vsevidna večna priča v srcu vsakogar. Kdor Ga časti, se prav tako osvobodi okov materialnih prvin.« (ŠB 10.88.5)
Druga vrsta išvare ima imena, kot je Šiva:
śivaḥ śakti-yutaḥ śaśvat
tri-liṅgo guṇa-saṁvṛtaḥ
»Gospod Šiva je vedno spojen s svojo osebno energijo, materialno naravo. Po svoji lastni volji sprejema tri gune ali materialne prvine, ki ga navidezno prekrivajo.« (ŠB 10.88.3)
Čeprav se zdi, da je Šiva prekrit z materialnimi prvinami, ne bi smeli misliti, da pripada kategoriji džive. O tem Brahma-samhita pravi:
kṣīraṁ yathā dadhi vikāra-viśeṣa-yogāt
sañjāyate na hi tataḥ pṛthag asti hetoḥ
yaḥ śambhutām api tathā samupaiti kāryād
govindam ādi-puruṣaṁ tam ahaṁ bhajāmi
»Za jogurt, ki je preobraženo mleko, lahko rečemo, da je mleko in hkrati ni mleko, iz katerega izhaja. Podobno je gospod Šiva preobrazba Vsevišnjega Gospoda za uničenje materialnega vesolja. Spoštljivo se priklanjam temu prvobitnemu Gospodu Govindi.« (Brahma-samhita 5.45)
Purane in drugi sveti spisi Šivo včasih poveličujejo kot išvaro, toda Šrimad Bhagavatam nam pojasni:
sattvaṁ rajas tama iti prakṛter guṇās tair
yuktaḥ paraḥ puruṣa eka ihāsya dhatte
sthity-ādaye hari-viriñci-hareti saṁjñāḥ
śreyāṁsi tatra khalu sattva-tanor nṛṇāṁ syuḥ
»Nadsvetna Božanska Osebnost je posredno povezana s tremi prvinami materialne narave – vrlino, strastjo in nevednostjo – in samo za stvarjenje, vzdrževanje in uničenje materialnega sveta privzame tri oblike kot Brahma, Višnu in Šiva. Od teh treh lahko vsi ljudje prejmejo najvišjo dobrobit od Višnuja, ki je oblika vrline.« (ŠB 1.2.23)
Iz te šloke izhaja, da je v kategoriji išvare tudi Brahma, ki je gospodar materialne prvine strasti. Vendar moramo vedeti, da Brahma postane išvara ali gospodar le kot dživa, ki ji Vsevišnji Gospod podari Svojo moč (išvara-aveša):
bhāsvān yathāśma-śakaleṣu nijeṣu tejaḥ
svīyam kiyat prakaṭayaty api tadvad atra
brahmā ya eṣa jagad-aṇḍa-vidhāna-kartā
govindam ādi-puruṣaṁ tam ahaṁ bhajāmi
»Častim prvobitnega Gospoda Govindo, ki s Svojo močjo obdari Brahmo, da ta lahko ustvari vesolje – tako kot sonce materializira del svoje lastne svetlobe v sijočih draguljih, kot je surjakanta.« (Brahma-samhita 5.49)
pārthivād dāruṇo dhūmas
tasmād agnis trayīmayaḥ
tamasas tu rajas tasmāt
sattvaṁ yad brahma-darśanam
»Drva so preobražena zemlja, dim je boljši od surovega lesa, še boljši pa je ogenj, ker z njegovo pomočjo lahko opravljamo jagje ali žrtvene obrede, ki nam pomagajo do višjega znanja. Tako je tudi radžas ali materialna prvina strasti boljša od tamasa ali prvine nevednosti, toda najboljša je satva ali prvina vrline, ker človek v vrlini lahko spozna Absolutno Resnico.« (ŠB 1.2.24)
Tako kot je dim boljši od lesa, je strast boljša od nevednosti. Vendar pa v dimu ne moremo videti ognja, tako kot v zadimljeni radžo-guni ali prvini strasti ne moremo spoznati kakor ogenj sijočega Vsevišnjega Gospoda. V ognjeni prvini vrline pa lahko skoraj neposredno opažamo Gospodov čisti duhovni sijaj.
Toda tako kot je ogenj navzoč v lesu, čeprav ga ne vidimo, je Gospod neopazno prisoten v prvini nevednosti. Zato v stanju sušupti – globokem spanju brez sanj, ki je učinek tamo-gune ali prvine nevednosti – doživljamo srečo, ki je skoraj podobna sreči ob spoznanju Gospoda v Njegovem brezosebnem vidiku. Takšno je pravilno razumevanje kategorij išvare.[2]
Od dživ ali zavestnih bitij, ki so odvisna od Gospoda, nekatere niso prekrite z nevednostjo, druge pa so prekrite. Med prekrite džive spadajo devate ali polbogovi ter ljudje in živali. Neprekrite džive pa so dveh vrst: prve so obdarjene z Gospodovo ajšvarja-šakti ali Njegovo energijo duhovnega veličastja, medtem ko druge niso tako obdarjene.
Neobdarjene neprekrite džive na splošno delimo v dve skupini: gjanije, ki se zlijejo z Gospodom, kar je obžalovanja vredno stanje, in bhakte, ki razvijajo odnos z Gospodom in uživajo nektarsko blaženost. Džive, ki pa so obdarjene z ajšvarja-šakti, se prav tako delijo v dve kategoriji: nekatere so gjaniji, ki so zatopljeni v duhovni sferi, druge pa so zavzete z ustvarjanjem v materialni sferi. Med prve na primer prištevamo četvero Kumar, med druge pa gospoda Brahmo.
Lahko rečemo, da se Višnu in Šiva ne razlikujeta, saj sta oba v kategoriji išvara-čajtanje. Toda niškama predanik brez materialnih želja, ki želi edinole Gospoda, mora znati presoditi, kdo je vreden čaščenja in kdo ne. To pa lahko vidi po kriteriju nirgune in sagune: kdo od njiju je nad materialnimi prvinami (Gospod Višnu) in kdo je v dotiku z njimi (gospod Šiva).
Brahma in Višnu pa se popolnoma razlikujeta, saj pripadata različnim vrstam čajtanje – gospod Brahma je dživa, Gospod Višnu pa je išvara. Včasih Purane pravijo, da se Brahma in Višnu ne razlikujeta. Toda to moramo razumeti na primeru sonca in dragulja surjakante, ki je prepojen s sončno svetlobo. Dragulj surjakanta kakor povečevalno steklo absorbira sončne žarke in materializira sončno toploto, ko zažge tkanino ali papir. Brahma se ne razlikuje od Višnuja samo v tem smislu.
V nekaterih mahakalpah je gospod Šiva – enako kot gospod Brahma – prav tako dživa, obdarjena z Gospodovo šakti:
kvacij jīva-viśeṣatvaṁ
harasyoktam vidher iva
»Tako kot velja za Brahmo, včasih posebna dživa sprejme tudi vlogo Šive.« (Laghu bhagavatamrita, 27)
Tako sveti spisi Šivo včasih omenjajo v isti kategoriji kot Brahmo:
yas tu nārāyaṇaṁ devaṁ
brahma-rudrādi-daivataiḥ
samatvenaiva vīkṣeta
sa pāṣaṇḍī bhaved dhruvam
»Kdor ima Brahmo, Šivo in druge polbogove za enakovredne Gospodu Narajani, je brezbožen žalivec.« (Hari-bhakti-vilasa 1.117)
Ljudje brez tega razumevanja si izmišljajo svoje lastne ideje in izjavljajo: »Edini Gospod je Višnu in ne Šiva. Jaz sem Višnujev predanik, zato ne maram za Šivo.« Ali pa obratno: »Bog je Šiva in ne Višnu. Jaz častim edinole Šivo in mi ni mar za Višnuja.« Tovrstne debate so nama-aparadha. A če takšne žalivce razsvetli predanik s celovitim znanjem o tej temi, lahko dojamejo, v kakšnem smislu se Šiva in Višnu ne razlikujeta. S tem spoznanjem in z nama-kirtano lahko izničijo svojo aparadho.
Četrta žalitev – »Nespoštljivost do svetih spisov«
Četrta žalitev Svetega imena je šruti-šastra-ninda, ki jo zagreši, kdor je nespoštljiv do svetih spisov šruti, ki ljudem priporočajo poti karme in gjane. Žalivec na te spise gleda zviška, češ da nikjer ne omenjajo bhakti, ter obsoja tiste, ki jim sledijo, češ da so zgolj posvetneži. Takšno žalitev lahko izniči tako, da z istimi usti, s katerimi je obrekoval šruti, ki oznanjajo karmo in gjano, venomer hvali te iste svete spise kot tudi njihove privržence ter hkrati glasno poje Sveto ime.
Te žalitve se lahko razbremeni, če ima to srečo, da mu do pravega razumevanja pomaga predanik z resničnim poznavanjem šruti. Namreč, te šruti so izjemno milostne do kljubovalnih ljudi, ki so povsem zaslepljeni z materialnimi željami in nedostojni za prakticiranje bhakti, saj jih postopoma pripravijo do tega, da sprejmejo avtoriteto šaster ali svetih spisov.
Na podlagi opisanih prvih štirih žalitev lahko razumemo tudi vzrok za nastanek in način za izničenje preostalih šestih žalitev Svetega imena.
Anarthe od nepopolnega izvajanja bhakti
In nazadnje so tu še anarthe, ki se porajajo vzporedno z bhakti. Tako kot ob glavni rastlini hkrati zraste plevel, tako bhakti prinese predaniku tudi bogastvo in druge materialne ugodnosti (labha), čaščenje in spoštovanje (pudža) ter vzvišen položaj in slavo (pratištha).
Ko se ta plevel od nepopolnega izvajanja bhakti razraste, njegov vpliv preplavi predanikovo srce in začne dušiti rast glavne rastline, katero goji – vzpenjalke bhakti.
Postopek izničenja anarth
Pri vseh štirih vrstah anarth poteka anartha-nivriti ali odpravljanje neželenih navad v petih stopnjah:
- eka-deša-vartini ali omejeno oziroma delno izničenje,
- bahu-deša-vartini ali splošno izničenje,
- prajiki ali skoraj popolno izničenje,
- purna ali popolno izničenje in
- atjantiki ali absolutno izničenje.
Pri anarthah, ki so posledica aparadh ali žalitev, njihovo izničenje poteka na naslednji način. Od začetka bhadžana-krije ali izvajanja vdanostnih praks je izničenje delno – po aforizmu iz logike grāmo-dagdhaḥ pato bhagnaḥ – »Vas je dogorela, obleka preperela.«[3] Ob nadaljnjem izvajanju bhakti, ko predanik razvije ništho ali stanovitnost v vdanem služenju, je izničenje že bolj splošno. Ko razvije rati ali bhavo, ljubezen do Boga, je izničenje skoraj popolno. Ko razvije premo, čisto ljubezen do Boga, je izničenje popolno. In ko predanika Gospod sprejme v Svojo osebno družbo, je izničenje njegovih anarth absolutno, saj ni mogoče, da bi se lahko zopet pojavile.
Predanikom, ki so že dosegli Gospodova lotosna stopala, se včasih pripetijo stvari, ki utegnejo koga napeljati na misel, da so se v njih ponovno pojavile anarthe, toda to misel si mora z razsodnostjo izbiti iz glave. V primeru kralja Čitraketuja, ki je že dosegel Gospodova lotosna stopala, je bila njegova nenamerna maha-aparadha ali velika žalitev gospoda Šive le navidezna in ne dejanska, saj njegova napaka ni imela slabih posledic. Ko je padel s položaja Gospodovega spremljevalca in privzel telo demona Vritrasure, je še vedno izkazoval vse obilje svoje preme.[4]
Džaja in Vidžaja pa sta svojo navidezno žalitev storila zaradi osebne želje, porojene iz njune preme. Svojo željo sta takole izpovedala: »O Prabhu! O Vsevišnji Gospod! O Narajana! Ti želiš uživati v junaškem boju, vendar razen naju dveh nihče ni dovolj močan, da bi se Ti lahko postavil po robu. Midva imava veliko moč, vendar pa Ti nisva sovražna. Na nek način urêdi, da postaneva Tvoja sovražnika, da boš lahko užival v sreči junaške borbe. Ne moreva prenesti, če vidiva, da karkoli manjka v Tvoji popolnosti. Zatorej Te prosiva – obvladaj Svojo naklonjenost do teh dveh predanikov in izpolni to najino molitev, saj sva Tvoja zvesta služabnika.«[5]
Izkoreninjenje anarth, ki so posledica preteklih grehov, poteka takole. Ob izvajanju bhadžana-krije ali predpisanega vdanega služenja je izkoreninjenje skoraj popolno, ob pojavu ništhe ali stanovitnosti je izkoreninjenje popolno, ob pojavu asakti ali navezanosti pa absolutno.[6]
Izkoreninjenje anarth, ki so posledica (nepopolnega izvajanja) bhakti, poteka v naslednjem vrstnem redu. Ob bhadžana-kriji ali sadhana-bhakti je izkoreninjenje delno. Ko predanik razvije ništho ali stanovitnost, je izkoreninjenje popolno, ko razvije ruči ali okus, pa postane absolutno.
Do teh zaključkov so prišli samouresničeni modreci, ki so to temo temeljito proučili.
Tudi Gospodov predanik se mora očistiti anarth
Kdo bi utegnil oporekati, da te stopnje anartha-nivriti ne veljajo za Gospodove predanike, saj je v šastrah na stotine verzov, kot so:
aṁhaḥ saṁharad akhilaṁ sakṛd
udayād eva sakala-lokasya
taraṇir iva timira-jaladhiṁ
jayati jagan-maṅgalaṁ harer nāma
»Ko sonce vzide, pri priči razblini nepredirno temo celega sveta. Tako tudi Sveto ime, če ga srečna oseba samo enkrat izusti, izniči vse njene grehe. Vsa slava Svetemu imenu, ki podarja takšne blagoslove vsemu vesolju!« (Šrila Rupa Gosvami: Padjavali, 16)
na hi bhagavann aghaṭitam idaṁ
tvad-darśanān nṛṇām akhila-pāpa-kṣayaḥ
yan-nāma sakṛc chravaṇāt
pukkaśo ’pi vimucyate saṁsārāt
»O moj Gospod, kdor uzre Tvoje obličje, se nemudoma osvobodi vse materialne onesnaženosti. To nikakor ni nemogoče, saj lahko takšno osvoboditev doseže celo čandala ali najnižji med ljudmi, ki enkrat samkrat sliši Tvoje Sveto ime!« (Šrimad-Bhagavatam 6.16.44)
Vse to je res. Sveto ime nedvomno ima takšno neprecenljivo moč. Toda Sveto ime ni zadovoljno z žalitvami zoper Njega, zato v žalivcu ne razodene Svoje polne moči in iz tega razloga se v tej osebi še naprej javljajo grešna nagnjenja.
Pa vendar se jamadute, služabniki boga smrti Jame, ne morejo polastiti takšne osebe, kot vidimo v primeru Adžamile:
sakṛn manaḥ kṛṣṇa-padāravindayor
niveśitaṁ tad-guṇa-rāgi yair iha
na te yamaṁ pāśa-bhṛtaś ca tad-bhaṭān
svapne ’pi paśyanti hi cīrṇa-niṣkṛtāḥ
»Kdor se le enkrat popolnoma preda Krišnovim lotosnim stopalom, ko ga pritegnejo Njegovo ime, oblika, lastnosti in igre – četudi še ni popolnoma spoznal Gospoda –, se s tem popolnoma spokori za svoje grehe. Zato niti v svojih sanjah ne vidi Jame ali njegovih služabnikov z vrvmi za lovljenje grešnikov.« (Šrimad-Bhagavatam 6.1.19)
Kljub temu pa se lahko žalivec Svetega imena očisti le, če se osvobodi nama-aparadh. Med obravnavanjem desetih žalitev Padma Purana pravi:
nāmno balād yasya hi pāpa-buddhir
na vidyate tasya yamair hi śuddhiḥ
»Kdor greši na račun petja Svetega imena, se ne more očistiti, četudi tisoče let prakticira jamo ali predpisana pravila joge.« (Padma Purana, Brahma-khanda 25.16)
V tem verzu se beseda jamair nanaša na jamo in nijamo oziroma pravila in prepovedi v joga-šastrah. Z drugimi besedami, čeprav je aparadhi ali žalivec osvobojen od Jame ali gospodarja smrti, pa ga joga in druge metode za očiščenje ne morejo osvoboditi njegovih anarth.
Kdor zaradi žalitev izgubi milost Svetega imena, je kakor služabnik, ki užali svojega zelo bogatega in vplivnega gospodarja. Gospodar tedaj do njega postane ravnodušen in neha skrbeti zanj. Tako ta služabnik začne trpeti v revščini in stiski. Vendar pa gospodar ni zares ravnodušen do svojega služabnika, saj ima z njim osebni odnos. Če mu ta zopet postane zvest, se ga gospodar polagoma usmili, služabnikovo trpljenje pa počasi preneha. Podobno tudi žaljivi Gospodov predanik nekaj časa trpi razne nadloge. Ko pa ponovno začne iskreno služiti bhaktam, šastram in guruju, mu Sveto ime zlagoma nakloni Svojo milost in odstrani njegova zla nagnjenja. Postopnemu odpravljanju anarth torej ni mogoče oporekati.
Včasih se kdo sprašuje, zakaj ne prejema polne milosti Svetega imena, saj ni nikoli storil nobene aparadhe? Toda ne bi smel tako razmišljati. Morda aparadh ni storil pred kratkim, temveč že v preteklosti. Prisotnost aparadh dejansko lahko vidimo po njihovem učinku. Učinek je, da žaljivi predanik med nama-kirtano ali petjem Svetih imen ne izraža nobenih simptomov preme, kot je opisano v Šrimad-Bhagavatamu:
tad aśma-sāraṁ hṛdayaṁ batedaṁ
yad gṛhyamāṇair hari-nāma-dheyaiḥ
na vikriyetātha yadā vikāro
netre jalaṁ gātra-ruheṣu harṣaḥ
»Če petje Svetega imena človeku ne stopi srca, če se mu oči ne napolnijo s solzami in se mu koža ne naježi, ima zagotovo kamen namesto srca.« (ŠB 2.3.24)
Velike žalitve povzročijo materialno vročičnost
Ob naslednjem verzu o aparadhah iz knjige Bhakti-rasamrita-sindhu se pojavi še en dvom:
ke te 'parādhā viprendra
nāmno bhagavataḥ kṛtāḥ
vinighnanti nṛṇāṁ kṛtyaṁ
prākṛtaṁ hyānayanti hi
»O veliki brahmana! Kakšne žalitve Gospodovega imena izničijo sadove vseh pobožnih del žalivca, da začne tudi nadsvetne teme gledati z materialnimi očmi?« (Padma Purana, Brahma Khanda 25.14)
Z drugimi besedami – neprenehno poslušanje in petje Gospodovega imena, Njegovih odlik in tako naprej naj bi v predaniku porodilo premo, služenje tirtham ali svetim krajem naj bi mu prineslo popolnost, stalno uživanje ghija, mleka, betela in vseh drugih vrst prasadama ali Gospodu darovane hrane pa naj bi uničilo vse njegove želje po čutnem uživanju. Katere so torej tiste najhujše žalitve, ki izničijo te sadove in povzročijo, da v očeh žalivca vse te duhovno močne dejavnosti postanejo materialne?
Tu se zastavlja to zelo vznemirjujoče in zastrašujoče vprašanje. Ali iz tega sledi, da oseba, ki zagreši nama-aparadho, celo razvije odpor do Gospoda in sedaj ne more niti sprejeti zavetja duhovnega učitelja niti opravljati drugih vrst vdanega služenja?
To je resnično tako. Podobno kot človek z visoko vročino izgubi ves okus za hrano in ne more jesti, tako tudi predanik, ki zagreši velike aparadhe, izgubi okus za poslušanje, petje in ostale vdanostne prakse. O tem ni dvoma. Ko pa bolniku vročina sčasoma malo pade, se mu povrne nekaj okusa za hrano. A ker trpi za kronično vročino, ga mleko, riž in druga hranljiva živila še vedno ne morejo okrepčati. Malo mu pomagajo, a še ne morejo pozdraviti njegove podhranjenosti. Le postopoma si lahko bolnik s pomočjo zdravil in diete povrne svoje nekdanje zdravje. Takrat pa lahko njegovo telo ponovno izkoristi vso moč normalne hrane.
Podobno se tudi predaniku, ki je dolgo časa trpel posledice svoje aparadhe, trpljenje polagoma nekoliko zmanjša in razvije nekaj okusa za vdano služenje. Tako ponovno postane pripravljen za bhakti. Ob rednih odmerkih poslušanja in petja Gospodovega imena ter drugih vdanostnih praks se nato vse postopoma razodene. Sveti vajšnave so to takole opisali:
ādau śraddhā tataḥ sādhu-
saṅgo ’tha bhajana-kriyā
tato ’nartha-nivṛttiḥ syāt
tato niṣṭhā rucis tataḥ
athāsaktis tato bhāvas
tataḥ premābhyudañcati
sādhakānām ayaṁ premṇaḥ
prādurbhāve bhavet kramaḥ
»Postopno razvijanje bhakti v sadhaki se začne s šradho ali vero, sledijo sadhu-sanga ali druženje s predaniki, bhadžana-krija ali izvajanje vdanostnih praks, anartha-nivriti ali opuščanje neželenih navad, ništha ali stanovitnost, ruči ali okus, asakti ali navezanost, bhava ali začetna ljubezen do Boga in naposled prema ali čista ljubezen do Boga.« (Bhakti-rasamrita-sindhu 1.4.15-16)
Trpljenje nežaljivega predanika je le Gospodova milost
Če predanik, ki poje Gospodovo ime in vdano služi na druge načine, ne kaže simptomov preme in je še vedno nagnjen k pregreham, nekateri sklepajo, da je vzrok temu njegova nama-aparadha. In ko vidijo, da takšen predanik trpi razne materialne nadloge, domnevajo, da njegova prarabdha karma ali posledice njegovih preteklih dejanj še niso izničene.
Prej smo že govorili o Adžamili, ki je izgovarjal Gospodovo ime brez aparadhe, ko je svojemu sinu dal ime Narajana in ga je vsak dan ves čas klical po tem imenu. A čeprav ni zagrešil žalitve Svetega imena, ni razodeval simptomov preme in je bil tudi nagnjen h grešnim odnosom s prostitutko. Judhišthira in ostali Pandave pa so že dosegli družbo samega Vsevišnjega Gospoda, tako da so bili zagotovo osvobojeni preteklih karmičnih posledic, a so kljub temu morali trpeti mnoge navidez običajne stiske.
Tako kot sadno drevo rodi plodove šele v pravem letnem času, tudi Sveto ime Svojemu nežaljivemu predaniku – čeprav je že zadovoljno z njim – razodene Svojo milost šele ob pravem času. Vsi grehi, ki jih stori zaradi prejšnjih slabih navad, so za predanika povsem neškodljivi, kakor ugriz kače brez strupnikov. In bolezen, žalosti in težke življenjske preizkušnje niso posledica njegove prarabdhe. Sam Gospod je zatrdil:
yasyāham anugṛhṇāmi
hariṣye tad-dhanaṁ śanaiḥ
tato ’dhanaṁ tyajanty asya
svajanā duḥkha-duḥkhitam
»Kadar hočem Svojemu predaniku izkazati posebno milost, mu postopoma odvzamem vse imetje. Ko ostane brez denarja, trpi eno stisko za drugo in družina in sorodniki ga zapustijo.« (Šrimad-Bhagavatam 10.88.8)
Na drugem mestu v svetih spisih pa Gospod pravi:
nirdhanatva mahā-rogo
mad-anugraha lakṣaṇam
»Kdor se osvobodi težke bolezni materialnega posedovanja, je v resnici prejel Mojo milost.«
Izkušeni Gospod zmeraj skrbi za blagor Svojega predanika in mu namenja vse vrste trpljenja le kot Svojo milost, samo da bi povečal njegovo ponižnost in koprnenje po Njem. V takšnem predaniku ni več prisotnih posledic od preteklih dejanj, zato ni mogoče reči, da trpi zaradi preteklih grehov.
Tako se končuje Tretji naliv nektarja z naslovom »Odstranitev ovir v razvoju bhakti« iz knjige Madhurja-kadambini ali Oblaki nektarja, ki jo je napisal veliki učitelj Šrimad Višvanatha Čakravarti.
[1] Dživa Gosvami je v svoji Bhakti-sandarbhi (179) opisal ta dogodek iz Višnu-dharmotara Purane. Nekoč je Uparičaro Vasuja zadelo prekletstvo, da je moral oditi na Patalaloko, nižji planet demonskih ateistov, vendar pa je tudi tam še naprej opravljal svojo bhadžano. Tedaj so ga dajtje napadli, a ga zaradi njegove duhovne moči njihovo orožje ni moglo raniti. Nato so začeli glasno oznanjati ateizem, misleč, da ga bodo tako omajali in potem ubili. Ko je Vasu videl njihovo odločenost, da mu škodujejo, je do njih začutil veliko usmiljenje in jih spreobrnil v Gospodove predanike.
[2] Namreč, da v Šivi prebiva nadsvetna resnica in je zato višji išvara od Brahme, čeprav je Šiva gospodar prvine nevednosti, ki je nižja od strasti.
[3] Pomen tega aforizma je, da se ogenj najprej vname na enem mestu in čez nekaj časa zajame celo vas, natrgana obleka pa se sčasoma raztrga do konca. Tako je tudi izničenje anarth najprej delno in postopoma postane splošno.
[4] Ta zgodba je podrobno opisana v Šestem spevu Šrimad-Bhagavatama (14. do 17. poglavje).
[5] Ta zgodba pa je opisana v Tretjem spevu Šrimad-Bhagavatama (15. poglavje).
[6] Podobno poteka tudi izničenje anarth, ki so posledica preteklih pobožnih del.