Šesti naliv nektarja – KO SRCE POSTANE OČARANO
Asakti ali navezanost na Gospoda
Ko predanikov okus za bhadžano ali vdanostne prakse doseže že velike globine in Krišna Sam postane predmet njegovega vdanega služenja, se v njem prebudi asakti ali navezanost. Na tej stopnji vzpenjalka bhakti požene grozde cvetnih popkov, ki naznanjajo skorajšnjo pojavitev cvetov bhave in nato sadov preme.
Razlika med ruči in asakti je v tem, da se na stopnji ruči predanik osredotoča predvsem na bhadžano, na stopnji asakti pa na Bhadžanijo ali Gospoda, ki je cilj bhadžane. Pravzaprav se bhakta na obeh stopnjah osredotoča tako na bhadžano kot na Bhadžanijo, le da pri ruči njegova stopnja navezanosti še ni dozorela, pri asakti pa je že dozorela. Asakti že toliko očisti zrcalo njegovega srca, da se mu nenadoma zazdi, da v njem že vidi odsev samega Gospoda.
Ko še ni na stopnji asakti, si predanik prigovarja: »Oh ne! Materialne želje so mi um spet odvlekle stran. Ampak jaz ga bom sedaj ponovno usmeril na Gospoda!« Ko se zave, da so materialne stvari in želje obvladale njegov um, ga z zavestnim naporom skorajda odtegne od njih ter ga poskuša usmeriti na Gospodovo obliko, Njegove lastnosti in tako dalje. Na stopnji asakti pa mu um odide h Gospodu samodejno, brez posebnega napora.
Na stopnji ništhe predanik niti ne opazi, kako in kdaj mu um pobegne od vsebin o Gospodovih oblikah, lastnostih in tako naprej ter se preusmeri na materialne stvari. Nasprotno pa na stopnji asakti niti ne opazi, kako in kdaj mu um uide z materialnih vsebin in se spontano zatopi v vsebine o Gospodu. Vendar to ni mogoče za nekoga, ki še ni dosegel stopnje asakti. Samo predanik na tej stopnji lahko ve, kaj je asakti.
Obnašanje predanika, ki je dosegel asakti
Ko zjutraj sreča drugega predanika, ga nagovori: »Od kod prihajaš? Ali je v lični torbici, ki jo nosiš okoli vratu, Gospodova šalagrama-šila? Ko tiho mantraš, ti jezik nenehno drhti ob okušanju nektarja Krišnovega imena. Za mene nesrečnika je velika milost in radost, da lahko uživam v tvoji družbi. Povej mi o vseh svetih krajih, ki si jih obiskal! Opiši mi svete duše, ki si jih srečal in od njih prejel spoznanja, s katerimi si izpopolnil svoje življenje in življenja drugih.« Tako nekaj časa prebije s pitjem nektarja v zaupnih pogovorih.
Na drugem mestu sreča recitatorja Bhagavatama in mu reče: »Po čudoviti knjigi, ki jo nosiš pod roko, sklepam, da si velik učenjak in modrec. Ponižno te prosim, recitiraj mi neki verz iz desetega speva Šrimad-Bhagavatama, da oživita čataka ptici mojih ušes, ki željno čakata na kapljice nektarja njegovega pomena.« In ko posluša predanikove razlage, se mu v zanosu naježi koža.
Spet drugje sreča družbo čistih predanikov in si reče: »O, danes bo moje življenje postalo uspešno, saj se bom v družbi svetih oseb očistil vseh svojih grehov!« S temi mislimi pade prednje v znak velikega spoštovanja. Ko ga najbolj učeni maha-bhagavata, največji izmed vseh zbranih bhakt, ljubeče sprejme v njihovo družbo, predanik ponižno sede predenj. S solzami v očeh ga prosi:
»O gospod, ti si najboljši zdravnik, ki lahko pozdravi hudo materialno bolezen, ki pesti vsa živa bitja v treh svetovih. Sam sem najbolj padla duša in izprijena oseba. Prosim te, izmeri moj utrip, diagnosticiraj mojo bolezen ter mi svetuj, katero zdravilo in dieta lahko izpolnita vse moje želje!« Ob milostnem pogledu tega maha-bhagavate in njegovih nektarskih navodilih občuti neizmerno srečo in tam ostane več dni, da bi služil lotosnim stopalom tega bhakte.
Ko v zanosu ljubezni pohajkuje po gozdu, v naravnem obnašanju živali in ptic vidi znake Krišnove naklonjenosti ali nenaklonjenosti. Tako si v sebi misli: »Če se mi bo srna v daljavi približala za nekaj korakov, to pomeni, da je Krišna milosten do mene. Če pa se bo obrnila in pobegnila, to pomeni, da nimam Njegove milosti.«
Ko drugič na robu vasi zagleda fantka brahmana, ki se igra z drugimi otroci in ga spominja na modreca Sanako[1], ga vpraša: »Povej mi, ali bom lahko uzrl Vradžendra-kumaro – sina Maharadže Nande, Krišno?« Če mu otrok odgovori z nerazločnim »ne«, začne pretehtavati, ali naj njegov odgovor vzame dobesedno ali naj v njem poskuša najti globlji pomen. Ko mu nek otrok odgovori pritrdilno, pa ga preplavi velika sreča.
Včasih se zadržuje doma kakor premožen in skopuški trgovec, ki je lakomen po še večjem bogastvu. »Kam naj grem? Kaj naj naredim? Le kako bom izpolnil svojo željo?« Tako se hudo zaskrbljen cele dneve izgublja v takih mislih. Včasih gre kar spat, pa spet vstane, ali pa enostavno obsedi in zre v prazno.
Ko ga svojci vprašajo, kaj se z njim dogaja, je včasih kar tiho, drugič pa se pretvarja, da je normalen, da prikrije svoja notranja čustva. Njegovi prijatelji mislijo, da se mu je zmešalo. Sosedje so prepričani, da je že od rojstva omejen. Privrženci filozofije mimamse, ki temelji na logiki, ga imajo za neumneža. Vedantisti menijo, da je v iluziji. Privrženci materialistične religije pravijo, da je zaveden. Predaniki vidijo, da je dosegel sámo bit vsega. Žalivci pa zanj govorijo, da se samo pretvarja.
Ampak takega predanika se sploh ne dotika, ali ga drugi cenijo ali ne, ker je zaplul v tok velike nebeške reke asakti ali navezanosti na Gospoda, in še naprej deluje na svoj način.
Tako se končuje Šesti naliv nektarja z naslovom »Ko srce postane očarano« iz knjige Madhurja-kadambini ali Oblaki nektarja, ki jo je napisal veliki učitelj Šrimad Višvanatha Čakravarti.
[1] enega od štirih Kumar, velikih svetnikov v telesih majhnih otrok