Osmi naliv nektarja ‒ KO SE IZPOLNIJO VSE SRČNE ŽELJE
Prema – čista ljubezen do Boga
V drugem poglavju je bilo opisano, da na bhakti-kalpa-lati ali vzpenjalki želja vdanega služenja najprej vznikneta dva lističa sadhana-bhakti, ki uničujeta materialne tegobe in podarjata dobro srečo. Ko sedaj predanik posluša in poje o Gospodu ter opravlja druge vdanostne prakse s povsem omehčanim srcem, pa se naenkrat začno pojavljati mnogi novi, še veliko bolj gladki in nežni sijajni lističi – anubhave ali ekstatični simptomi, kot so solze, naježena koža, smeh, jok in ples, ki se privijajo k cvetovom bhave. Tako sijajno blesteči in povsem razcveli cvetovi bhave dozorijo in rodijo sadove preme.
Ampak kaj je pri tej vzpenjalki bhakti res osupljivo? Čeprav njeni lističi sadhana-bhakti dozorijo v popke asakti ali navezanosti, ti popki dozorijo v cvetove ali bhavo, ti cvetovi pa dozorijo v sadove ali premo, nobeden od njih ne izgubi svoje prvotne oblike, temveč se združno čudovito svetijo na vedno nove in nove načine.
Če so bila prej predanikova neštevilna čustva z vrvmi navezanosti čvrsto priklenjena na njegovo telo, družino, sorodnike, dom in denar, pa sedaj prema te vezi z lahkoto pretrga. S svojo lastno močjo potopi vsa majična ali posvetna čustva v maharaso ali izvir božanskega nektarja, ki jih s samim svojim dotikom preobrazi v presijajna duhovna čustva. Nato pa ta poduhovljena čustva tesno zveže s sladkostjo Gospodove oblike, Njegovega imena in lastnosti. Takšna je prema, ki takoj zasenči mnogoštevilne človeške cilje, tako kot ob pojavitvi bleščečega vzhajajočega sonca neštete zvezde pri priči zbledijo.
Prema-bhakti ima dvoje lastnosti:
- Ko predanik uživa božansko raso ali nektar sadu preme, doživlja sandranando ali zgoščeno, najvišjo blaženost.
- Vzvišena hranilna moč te nektarske rase pa je šri krišnakaršini ali njena sposobnost, da privlači samega Krišno.
Obnašanje predanika, ki je dosegel premo
Kako opisati takšnega rasika-bhakto? Ko začne okušati ta nektar, postane povsem opit in se sploh ne ozira več na morebitne ovire. Kakor velik bojevnik, ki v junaškem boju čisto pozabi nase in misli samo na zmago, ali pa kot pohlepen tat, ki ga razmišljanje o neprecenljivem zakladu tako obsede, da zanemari vse nevarnosti, tako tudi predanik popolnoma pozabi na sebe.
Njegovo hrepenenje po Gospodu je kakor nenasitna lakota, ki je človek ne more potešiti, četudi dan in noč uživa neomejene količine najokusnejše hrane vseh štirih vrst. Ta nezaustavljiva želja v srcu ga peče kakor milijone sonc, že naslednji trenutek pa ga sphurti ali nenadna vizija Gospoda prijetno razhladi kakor blagodejni sij milijonov lun, ko lahko uživa v Njegovi brezmejni lepoti, lastnostih in sladkosti.
Ta najbolj čudežna prema predaniku sočasno prinaša hude duševne muke in olajšanje od teh muk. Ko se prema v domovanju njegovega srca stopnjuje, ga začne kakor ognjena sulica prebadati z vročim koprnenjem, da bi osebno srečal ljubljenega Gospoda. Njegova goreča želja zdaj postane tako močna, da je ne morejo več zadovoljiti niti vizije Gospodove oblike in Njegovih iger.
V tem stanju so zanj sorodniki in prijatelji kakor vodnjak brez vode, dom kakor trnova hosta in hrana kot največja kazen. Besede hvale drugih predanikov ga skelijo kakor kačji piki. Vsakdanje obveznosti so zanj smrt in sleherni del svojega telesa čuti kot težko breme. Tolažbo svojih tovarišev doživlja kot strup. V stalni budnosti, saj tako rekoč ne spi, se utaplja v oceanu obžalovanja, in kadar ga spanec le premaga, ga trpinčijo misli, da je zapravil svoje življenje. Misli, da ga Gospod kaznuje, ker mora še naprej živeti v svojem telesu, in vsak vdih in izdih se mu zdi jalov kakor sejanje spraženih semen. Še hujše pa je, da se mu vse, kar mu je prej bilo najljubše, sedaj zdi kot velika napaka. Celo kadar misli na Gospoda, doživlja pravo agonijo.
Prema kakor magnet pritegne Krišno
Nekega dne v tem stanju pa predanikova prema kakor magnet pritegne Gospoda Krišno, da se pojavi pred njegovimi očmi.
Gospod nato preplavi predanikove čute s Svojimi edinstvenimi srečenosnimi lastnostmi: očarujočo lepoto, rajsko vonjavo, prijetnim glasom, nežnim dotikom, opojnim okusom, velikodušnostjo in sočutjem. Te lastnosti, ki so neverjetno prijetne in večno sveže, v predanikovem ljubečem srcu vzbujajo vedno večje hrepenenje po Gospodu. Tako se utaplja v neskončnem oceanu duhovne blaženosti, ki ga besede ne morejo opisati.
Pa vendar, da bi si lahko vsaj malo predstavljali njegovo blaženost, si zamislimo srečo popotnika v puščavi, ko po dolgi izčrpavajoči hoji pod žgočimi žarki poletnega sonca najde zavetje v hladni senci ogromnega banjanovca, pod njegovo gosto krošnjo pa uzre na stotine vrčev z ledeno mrzlo vodo iz bistrega potoka v bližini. Ali olajšanje slona, ki je bil dolgo časa ujet v gozdnem požaru in ga naposled ohladi naliv iz gostih dežnih oblakov. Ali pa radost človeka, ki trpi za mnogimi boleznimi in si strašno želi spet okušati dobro hrano, ko popije čudovito sladek nektar. Velika sreča, ki jo ob tem občutijo, nam daje le majhen vpogled v neizmerno blaženost, kakršno doživlja predanik v premi.
Gospod preplavi predanikove čute s Svojimi lastnostmi
Gospod najprej razodene Svojo lastnost sundarje ali očarujoče lepote očem skrajno osuplega predanika. Ob sladkosti Krišnove lepote se vsa njegova čutila in um pretvorijo v oči, da lahko gledajo Gospoda. Tedaj ga preplavijo simptomi zanosne ljubezni, kot so solze, drhtenje in odrevenelost, nakar od ekstaze omedli.
Da bi ga oživil, Gospod nato razodene Svojo lastnost surabhje ali opojne telesne vonjave nosnicam Svojega predanika, nakar vsa njegova čutila in um privzamejo sposobnost nosu, da vonjajo.
Ko od vznesenosti začne drugič omedlevati, mu Gospod reče: »Moj ljubi predanik, s svojo ljubeznijo si Me popolnoma privezal nase. Naj te nič ne skrbi. Zdaj lahko uživaš v Meni do polnega zadovoljstva.« Tako Gospod razkrije Svojo lastnost susvarje ali prijetnega glasu ušesom Svojega predanika, pri katerem tako kot prej vsa njegova čutila postanejo kakor ušesa, da lahko slišijo Gospoda.
Ko predanik tretjič omedli, mu Gospod razodene Svojo lastnost sukumarje ali nežnega dotika, ko nanj milostno položi Svoja mehka lotosna stopala, roke ali prsi – odvisno od predanikove rase ali okusa. Tistim v razpoloženju dasje ali služenja položi lotosna stopala na glavo. Tistim v razpoloženju sakhje ali prijateljstva vzame njihove roke v Svoje. Tistim v razpoloženju vatsalje ali starševske ljubezni s Svojima rokama obriše solze z njihovih lic. Tiste v razpoloženju prejasi ali romantične ljubezni pa s Svojima dolgima rokama nežno stisne k Svojemu srcu. In zopet vsa predanikova čutila privzamejo čut dotika, da bi občutila Njegovo mehkobo.
Ko začne četrtič omedlevati, ga Gospod okrepi s Svojo peto madhurjo ali sladkostjo – surasjo ali okusom nektarja Svojih ustnic. Vendar pa tega ne podari vsem, temveč le predaniku v razpoloženju romantične ljubezni, ki si to želi. Vsa njegova čutila zdaj privzamejo čut okusa in še petič omedli.
Ta blažena omedlevica pa je tako globoka, da ga Gospod sedaj lahko oživi le tako, da mu razodene Svojo šesto lastnost – avdarjo ali velikodušnost. Z avdarjo Gospod vse Svoje lastnosti, namreč lepoto, vonj, zvok, dotik in okus, naenkrat z veliko silo razodene različnim predanikovim čutom.
Zdajci se prema, na Gospodov namig, do skrajnosti poveča, z njo pa enako naraste tudi predanikova goreča želja. Prema postane kakor ogromna luna, ki divje razburka ocean blaženosti v njegovem srcu. Na stotine in stotine valov ekstatičnih čustev mu sproža razdiralna trenja med nasprotujočimi si okusi.
Gospodova karunja ali usmiljenje
Ker pa je luna vladarica uma, tudi mogočna luna preme s svojo energijo prevzame predanikov um in mu omogoči, da lahko sedaj brez trenj uživa v vseh različnih okusih hkrati.
Človekov um je običajno lahko osredotočen samo na eno stvar, ampak zato ne bi smeli misliti, da predanik ne more uživati vseh petih Gospodovih lastnosti hkrati. Po zaslugi Gospodove nepredstavljive nadsvetne energije njegova čutila dobijo čudežno sposobnost, da se vsa hkrati lahko pretvorijo v oči, ušesa in tako naprej ter še bolj polno uživajo madhurje ali sladkosti Gospodove lepote, prijetnega glasu in tako dalje.
Tega pa ni mogoče doumeti s posvetno logiko:
acintyāḥ khalu ye bhāvā
na tāṁs tarkeṇa yojayet
prakṛtibhyaḥ paraṁ yac ca
tad acintyasya lakṣaṇam
»Ne poskušajte razumeti stvari, ki so ačintja ali nedoumljive s posvetno logiko, saj ačintja ravno pomeni 'tisto, kar je onkraj materialnega sveta'.« (Mahabharata, Bhišma-parva 5.22)
Ko Gospod vidi, da si predanik goreče želi istočasno uživati sundarjo in vse druge Njegove dražestne lastnosti, a je pri tem nemočen kakor ptica čataka, ki poskuša v svoj kljun ujeti vse dežne kaplje naenkrat, pri Sebi pomisli: »Le čemu mi bodo vse te čudovite lastnosti, če jih zadržujem le za Sebe?«
In da bi predanik lahko hkrati užival v vseh njih, mu razodene še Svojo sedmo madhurjo – karunjo ali usmiljenje, ki upravlja vse Gospodove šakti ali energije. Karunja kraljuje kot vrhovna vladarica sredi lotosa z osmimi cvetnimi listi, ki predstavljajo osmero šakti, omenjenih v Agama-šastrah.[1]
Ta karunja, znana tudi kot anugraha – dobrotljivost ali naklonjenost –, se izraža v Gospodovih lotosnih očeh. Za Njegove predanike v razpoloženju služabnikov, prijateljev ali nadrejenih se javlja kot vatsalja ali karunja – ljubeča privrženost in usmiljenost. Pri predanikih v razpoloženju romantične ljubezni pa je znana kot čita-vidravini akaršini-šakti ali 'tista, ki topi Krišnovo srce in Ga privlači'.
Tako ima ta Gospodova kripa-šakti ali energija milosti mnoga imena glede na različna razpoloženja Njegovih predanikov. In pod njenim vplivom Gospodova energija Njegove ičha-šakti ali vseprisotne svobodne volje porodi rago ali navezanost v predanikovem srcu ter brezmejno navdušenje celo v atmaramah – samouresničenih, samozadostnih dušah.
Bhakta-vatsalja – ljubeča privrženost Gospoda do Svojih predanikov
Ta kripa-šakti prikliče Gospodovo lastnost bhakta-vatsalje ali ljubeče privrženosti Svojim predanikom, ki kot vrhovna vladarica upravlja vse ostale Njegove srečenosne odlike, katere je opisala Mati Zemlja v prvem spevu Šrimad-Bhagavatama:
satyaṁ śaucaṁ dayā kṣāntis
tyāgaḥ santoṣa ārjavam
śamo damas tapaḥ sāmyaṁ
titikṣoparatiḥ śrutam
jñānaṁ viraktir aiśvaryaṁ
śauryaṁ tejo balaṁ smṛtiḥ
svātantryaṁ kauśalaṁ kāntir
dhairyaṁ mārdavam eva ca
prāgalbhyaṁ praśrayaḥ śīlaṁ
saha ojo balaṁ bhagaḥ
gāmbhīryaṁ sthairyam āstikyaṁ
kīrtir māno 'nahaṅkṛtiḥ
ete cānye ca bhagavan
nityā yatra mahā-guṇāḥ
prārthyā mahattvam icchadbhir
na viyanti sma karhicit
»Resnicoljubnost, čistost, usmiljenost, prizanesljivost, nenavezanost, zadovoljnost, neposrednost, mirnost uma, obvladovanje čutov, odpovedovanje, nepristranskost, potrpežljivost, strpnost, uravnovešenost, poznavanje svetih spisov, znanje, nezanimanje za čutne užitke, voditeljstvo, viteštvo, vplivnost, silnost, pomnjenje, neodvisnost, veščost, lepota, neomajnost, dobrosrčnost, bistroumnost, uglajenost, vrlost, vzdržljivost, energičnost, telesna moč, najvišja sreča, resnost, stanovitnost, zvestost, sloves, čislanost, skromnost – vse te in še mnoge druge vzvišene lastnosti, vredne največjih osebnosti, so vekomaj v popolnosti prisotne v Gospodu.« (ŠB 1.16.26-29)
V Višnu-jamala tantri pa je naštetih osemnajst glavnih pomanjkljivosti pogojenih duš: zbeganost, lenost, delanje napak, navezanost brez ljubezni, velika pohotljivost, muhavost, opitost, zavidanje, nasilnost, bridkost, utrujenost, laganje, gnev, hrepenenje, zaskrbljenost, slepitev, pristranskost in odvisnost od drugih.
A čeprav so te pomanjkljivosti v Gospodu povsem odsotne, pa avatari, kot sta Rama in Krišna, na prošnjo bhakta-vatsalje občasno razodevajo te lastnosti (z izjemo pohotljivosti in navezanosti brez ljubezni). Predaniki pod vplivom bhakta-vatsalje te Gospodove »pomanjkljivosti« cenijo kot čudovite odlike.[2]
Da bi popolnoma užil vse Gospodove madhurje ali sladkosti – Njegovo lepoto, aromo in tako naprej –, jih poživljeni predanik znova in znova okuša. Najbolj osupljivo pa je, da se te sladkosti ves čas samo še povečujejo, tako da vse bolj in bolj uživa v njih. Ko tako neprenehno doživlja nepojmljivo draž bhakta-vatsalje ali Gospodove ljubeče privrženosti do Svojih bhakt, se predanikovo srce začne topiti.
Besedna izmenjava med Gospodom in predanikom
Tedaj ga Gospod ljubeče nagovori:
»Moj najljubši predanik, v mnogih življenjih si se odrekel zadovoljstvom družinskega življenja in bogastvu, samo da bi dosegel Mene. Ob služenju Meni si prenašal najhujši mraz, veter, lakoto, žejo in bolečine. Ko si živel zgolj od miloščine, si pretrpel neštete žalitve in izživljanja drugih ljudi. Vsega tega ti nikakor ne morem povrniti in ostajam tvoj dolžnik.
Blagoslovi, kot so vladanje celi zemlji, oblast nad rajskimi planeti in jogijske mistične moči, so povsem nevredni tebe – tako kot trava in slama, v katerih uživajo krave, nista primerni za človeka. Zato Jaz tebi pač ne morem dati teh blagoslovov. Čeprav Mene ni mogoče premagati, si Me ti osvojil s svojim odličnim značajem in blago naravo, zato ti sedaj izročam samega Sebe.«
S temi Gospodovimi prijetnimi, ljubečimi besedami si predanik v zanosu okrasi svoja ušesa in Ga nagovori:
»Moj ljubi Gospod, moj gospodar! Ti si ocean milosti! Ko so me požirala krdela krokodilov neskončnih nadlog sredi grozljive reke rojstev in smrti, si se Ti milostno ozrl name. Tvoje usmiljenje je vzšlo kakor jutranje sonce in Ti raztopilo kot maslo mehko srce. O Gospod, vzvišen nad vsemi svetovi, kot duhovni učitelj si uničil mojo nevednost in poželenje. Sudaršana-čakra Tvoje daršane ali svete navzočnosti je sesekala te krokodile in me rešila iz primeža njihovih strašnih zob.
Da bi mi izpolnil željo po služenju Tvojim lotosnim stopalom kot dasi ali ljubljena služabnica, si mi v ušesa položil zloge Svoje mantre. Razblinil si moje trpljenje in mi zdaj omogočaš, da se nenehno očiščujem s poslušanjem in petjem Tvojih imen in mislenjem o Tvoji slavi. Z družbo Tvojih dragih predanikov si mi pomagal razumeti, kako naj Ti služim. Ampak jaz nevednež, najnižji od najnižjih, Ti kljub vsemu temu nisem niti malo služil, moj gospodar! Skopuh in sebičnež, kakršen sem, si zasluži kazen, Ti pa si mi namesto tega dal piti sladki nektar Tvoje daršane!
In ob besedah iz Tvojih lotosnih ust, o božanski gospodar, da si Ti postal moj dolžnik, sem zbegan in osramočen. Kaj mi je zdaj storiti? Zagrešil sem na milijone in milijarde žalitev. Ne, gotovo sem storil več kot bilijon žalitev, in bil bi skrajno nesramen, če bi Te prosil, da mi jih vse odpustiš! Zato hočem pretrpeti vse preostale posledice svojih grehov.
Zdaj, ko vidim Tvojo resnično lepoto, mi je postalo jasno, kako sem Te razžalil, ko sem pred kratkim neumestno vzporejal Tvoje temno telo z novonastalim monsunskim oblakom, modrim lotosom in safirjem, Tvoj prelepi obraz z luno in Tvoja nežna stopala z mladimi listnimi poganjki. To je tako, kot bi primerjal gorčično seme z zlato planino Meru, čičerkino zrno s kamnom modrijanov čintamani, šakala s kraljevskim levom ali komarja z nebeškim orlom Garudo.
Takrat sem si domišljal, da pojem hvalo Gospodu, in preprosti ljudje so slavili mojo neumno poezijo, zdaj pa bi se od sramu najraje udrl v zemljo. Danes, ko so moje oči le za kratko uzrle prelestno lepoto Tvoje božanske oblike, vidim, da so bile moje prispodobe kakor zobje ponorele krave, ki poskuša pogristi božansko vzpenjalko želja Tvoje lepote, vendar tega ne more storiti.[3]«
Gospod predaniku osebno pokaže Svoje prebivališče
Tako na mnoge načine veliča Gospoda, ki mu postane izjemno naklonjen. Glede na predanikovo željo in razpoloženje, kot je prejasi-bhava ali odnos romantične ljubezni, mu Gospod razkrije Šri Vrindavano – Svoje nadsvetno prebivališče, kjer se vekomaj srečno igra s Svojimi družabniki.
Tam predanik vidi Krišno z Njegovo najbolj ljubljeno Šri Radho, hčerjo kralja Vrišabhanuja. Ta Maha joga-pitha ali kraj srečanja je kakor drevo želja. Božanski par obkrožajo Radhine sakhi prijateljice na čelu z Lalito ter njihove zaupne mandžari služabnice.
Gospod mu predstavi tudi Subalo in druge Svoje zaupne prijatelje, Svoje krave, ki jih vodi na pašo, reko Jamuno, hrib Govardhano, hrib Nandišvaro, Bhandiravano in druge vrindavanske gozdove, starša Nando in Jašodo in brata Balaramo ter njihove prijatelje, služabnike in služabnice, pa tudi vse druge Vradžavasije, prebivalce Vrindavane.
Ob vseh teh prizorih, prežetih z najizvrstnejšimi dražmi, predanik potone v oceanu blaženosti, nakar Gospod z vsem svojim spremstvom naenkrat izgine.
Gospod izgine izpred predanikovih oči
Ko se predanik čez nekaj časa spet zave, odpre oči v veliki želji, da bi ponovno videl Gospoda, a Ga nikjer ne vidi. Tedaj začne jokati kot dež in se spraševati:
»Ali sem vse to samo sanjal? Ne, ne, nisem sanjal, saj nisem niti malo dremav in nimam zaspanih oči. Ali sem haluciniral? Zagotovo ne, saj nestvarna halucinacija ne more biti tako blažena. Je to bil plod mojega zmedenega uma? Tudi to ni mogoče, saj nimam nobenih znakov zmedenosti. Ali pa je to bila izpolnitev neke globoke skrite želje? Nikakor ne, saj se želje v mojem umu ne morejo niti približno primerjati s tem, kar sem videl. Morda pa je to bil sphurti ali trenutna vizija Gospoda v mojem srcu? Ne, tudi sphurti ni bil, saj vsa moja bežna videnja Gospoda, ki se jih spominjam, nikdar niso bila tako živa!«
Predanik, ki je tako razpet med raznimi dvomi, se zdajci zgrudi na tla, znova in znova proseč Gospoda, da se mu ponovno pokaže. Ko ne dobi Gospodove daršane, v veliki nesreči glasno toži, joče in se valja po tleh, pri čemer si ranjuje telo, dokler ne omedli.
Ko ponovno pride k sebi, včasih samo negibno stoji ali sedi, včasih pa vznemirjeno teče sem ter tja. Enkrat glasno tuli kakor blaznež, drugič pa tiho sedi kakor modrec. Včasih zanemarja svoje družbene in religijske dolžnosti in se neprimerno obnaša. Spet drugič govori nepovezano, kot da ga nosi luna.
V tem pride njegov prijatelj predanik, da ga potolaži in zaupno povpraša, kaj ga teži. Ko mu pove, kaj je doživel, ta vzklikne: »Moj dragi prijatelj, ti si največji srečnež, saj si imel osebno daršano z Gospodom!«
To pojasnilo ga zadovolji in osreči, a le za kratko. Že naslednji trenutek zopet začne tožiti:
»Ojoj! Zakaj mi Gospod ponovno ne nakloni Svoje daršane? Je bil to le dež brezvzročne milosti, ki ga je na to nevredno dušo izlil neki kronski dragulj med maha-bhagavatami? Ali pa je bil to plod neke moje dozdevne službe, ki je po ghunakšara-njaji ali logiki termitskih črk[4] spominjala na pristno vdano služenje? Krišnova milost je res brezvzročna, saj je podaril Svojo daršano celo temu nesrečniku, ki se utaplja v oceanu slabih lastnosti! Ni mi jasno, po kakšni nepredstavljivi sreči sem dobil ta največji zaklad! In zaradi katere težke žalitve sem ga zopet izgubil?
Kaj naj zdaj storim, da ponovno dobim Gospodovo daršano? Jaz sem zgolj neumnež, ki mu nič ni jasno. V svoji veliki nesreči sem čisto zbegan in sploh ne morem razmišljati. Kam naj grem? Kaj naj naredim? Na koga naj se obrnem? Vsi trije svetovi so za mene popolnoma prazni. Tu ni zame ničesar in nimam več nobenega zavetja. Počutim se, kot da me požira plamteči gozdni požar. Za nekaj časa se bom osamil od sveta, da o vsem v miru razmislim.«
Gospod vzame predanika k Sebi
A tudi na samotnem mestu predanik ne najde spokoja in kliče h Gospodu: »Moj ljubi Gospod, Tvoje obličje je kot najlepši lotosov cvet in okoli sebe širiš najslajši nektar! Tvojo prelepo podobo krasi venec iz dišečih gozdnih rož, ki odišavljajo vso Vrindavano in omamljajo čebele, ki brenčijo naokoli. Ali Te lahko še enkrat vidim, četudi le za trenutek? Ko sem enkrat okusil Tvojo madhurjo, si ne želim ničesar drugega več!«
Ko tako žalostno toži, se predanik valja po tleh, težko diha, občasno izgubi zavest in je čisto ob pamet. Potem pa nenadoma spet vsepovsod vidi Gospoda in se silno vzradosti, objema, se smeje, pleše in poje. In ko Gospod ponovno izgine, se utaplja v žalosti in joče.
Tako predanik doseže najvišji življenjski cilj:
ādau śraddhā tataḥ sādhu-
saṅgo ’tha bhajana-kriyā
tato ’nartha-nivṛttiḥ syāt
tato niṣṭhā rucis tataḥ
athāsaktis tato bhāvas
tataḥ premābhyudañcati
sādhakānām ayaṁ premṇaḥ
prādurbhāve bhavet kramaḥ
»Postopno razvijanje bhakti v sadhaki se začne s šradho ali vero, sledijo sadhu-sanga ali druženje s predaniki, bhadžana-krija ali izvajanje vdanostnih praks, anartha-nivriti ali opuščanje neželenih navad, ništha ali stanovitnost, ruči ali okus, asakti ali navezanost, bhava ali začetna ljubezen do Boga in naposled prema ali čista ljubezen do Boga.« (Bhakti-rasamrita-sindhu 1.4.15-16)
Plodovi bhakti v duhovnem svetu
V Madhurja Kadambini so bile podrobno opisane vse stopnje napredovanja v vdanem služenju, omenjene v tem verzu. Onkraj njih pa obstajajo še izvrstnejši plodovi, ki rastejo na najvišjih vejah vzpenjalke želja bhakti, namreč sneha, mana, pranaja, raga, anuraga in maha-bhava, od katerih je vsaka še odličnejša od svoje predhodnice. Predanikovo sedanje fizično telo ne bi moglo prenesti silovitih nasprotij med bogastvi teh okusov – žgoče vročine ljubezni v ločenosti in hladu milijonov lun ob ponovnem snidenju. Ker se ti okusi v njegovem telesu ne pojavljajo, jih tukaj nismo opisali.[5]
V knjigi pa smo opisali značilnosti in vidne simptome različnih stopenj v razvoju bhakti, kot so ruči, asakti, bhava in prema. V svetih spisih lahko najdemo obilico citatov, ki te stopnje podkrepljujejo, vendar jih v knjigi nismo sproti navajali, ker bi to bilo moteče med branjem opisov doživljanja teh stanj. Za tiste, ki jih zanimajo dokazi v svetih spisih, te citate sedaj posebej navajamo.
Opisi različnih stopenj bhakti v svetih spisih
Ruči ali okus opisuje naslednji verz iz Šrimad-Bhagavatama:
tasmiṁs tadā labdha-rucer mahā-mate
priyaśravasy askhalitā matir mama
yayāham etat sad-asat sva-māyayā
paśye mayi brahmaṇi kalpitaṁ pare
»O veliki modrec, ko sem razvil okus za Vsevišnjo Božansko Osebnost, sem začel z neomajno pozornostjo poslušati o Gospodu. Ko sem vse bolj razvijal ta okus, sem dojel, da sem zgolj v nevednosti sprejel grobosnovna in finosnovna telesna prekrivala, saj niti jaz niti Gospod nisva iz tega sveta.« (ŠB 1.5.27)
Šrimad-Bhagavatam daje tudi primer asakti ali navezanosti:
cetaḥ khalv asya bandhāya
muktaye cātmano matam
guṇeṣu saktaṁ bandhāya
rataṁ vā puṁsi muktaye
»Stanje, v katerem zavest živega bitja privlačijo tri prvine materialne narave, je pogojeno življenje. Ko pa dživa razvije navezanost na Vsevišnjo Božansko Osebnost, je njena zavest osvobojena.« (ŠB 3.25.15)
Bhagavatam na drugem mestu takole opiše rati ali bhavo:
tatrānvahaṁ kṛṣṇa-kathāḥ pragāyatām
anugraheṇāśṛṇavaṁ manoharāḥ
tāḥ śraddhayā me ’nupadaṁ viśṛṇvataḥ
priyaśravasy aṅga mamābhavad ratiḥ[6]
»O Vjasadeva, po milosti teh velikih vedantistov sem lahko v njihovi družbi poslušal, ko so govorili o privlačnih dejanjih Gospoda Krišne. Ko sem jih pozorno poslušal, sem razvil rati ali ljubečo privrženost Gospodu.« (ŠB 1.5.26)
Citat za premo v Šrimad-Bhagavatamu pa je naslednji:
premātibhara-nirbhinna-
pulakāṅgo ’tinirvṛtaḥ
ānanda-samplave līno
nāpaśyam ubhayaṁ mune
»O Vjasadeva, tedaj so me vsega preplavili občutki neizmerne sreče in vsak del mojega telesa je ločeno oživel. Potopljen v oceanu ekstaze nisem mogel videti niti sebe niti Gospoda.« (ŠB 1.6.17)
Opisi simptomov različnih stopenj bhakti v svetih spisih
Vidne simptome, ki kažejo na prisotnost ruči v predaniku, opisuje tale verz:
tasmin mahan-mukharitā madhubhic-caritra-
pīyūṣa-śeṣa-saritaḥ paritaḥ sravanti
tā ye pibanty avitṛṣo nṛpa gāḍha-karṇais
tān na spṛśanty aśana-tṛḍ-bhaya-śoka-mohāḥ
»Dragi kralj, reka nektarja nepretrgoma teče iz ust čistih predanikov, ki opevajo slavo Vsevišnje Božanske Osebnosti, Madhusudane. Kdor na tem kraju z veliko pozornostjo in vnemo izpija ta nektar, popolnoma pozabi na lakoto in žejo ter postane imun na strah, žalovanje in iluzijo.« (Šrimad-Bhagavatam 4.29.40)
Kako se v predaniku izraža asakti, je prav tako opisano v Šrimad-Bhagavatamu:
śṛṇvan su-bhadrāṇi rathāṅga-pāṇer
janmāni karmāṇi ca yāni loke
gītāni nāmāni tad-arthakāni
gāyan vilajjo vicared asaṅgaḥ
»Ko opusti vse materialne navezanosti, lahko predanik svobodno hodi po tem svetu ter brez zadržkov posluša in poje o vseugodnem rojstvu, igrah in imenih Gospoda Krišne, ki vselej ščiti Svoje bhakte.« (ŠB 11.2.39)
Tu so opisani simptomi, ki razodevajo bhavo ali rati v predaniku:
yathā bhrāmyaty ayo brahman
svayam ākarṣa-sannidhau
tathā me bhidyate cetaś
cakra-pāṇer yadṛcchayā
»O brahmane, kakor magnetni kamen privlači železo, da gre samodejno k njemu, ko pride v njegovo bližino, tako tudi mojo zavest, preobraženo po Njegovi volji, privlači Vsevišnji Gospod s Sudaršana-čakro v roki. Tako sam nimam nobene neodvisnosti.« (Šrimad-Bhagavatam 7.5.14)
Simptomi preme pa so takole opisani:
evaṁ-vrataḥ sva-priya-nāma-kīrtyā
jātānurāgo druta-citta uccaiḥ
hasaty atho roditi rauti gāyaty
unmāda-van nṛtyati loka-bāhyaḥ
»Zaobljubljen v petje Svetega imena svojega najdražjega Gospoda predanik naposled razvije ljubezen do Boga. Ko se mu srce topi od vznesene ljubezni, se včasih glasno smeje ali joče, včasih postane zelo vznemirjen ali pa poje in pleše kot ponorel, ne oziraje se na svet okoli sebe.« (Šrimad-Bhagavatam 11.2.40)
Opisi vizije Gospoda v srcu in Gospodove daršane v svetih spisih
Šrimad-Bhagavatam opiše tudi sphurti ali hipno videnje Gospoda:
pragāyataḥ sva-vīryāṇi
tīrtha-pādaḥ priya-śravāḥ
āhūta iva me śīghraṁ
darśanaṁ yāti cetasi
»Kakor hitro začnem opevati Njegova sveta dejanja, se Vsevišnji Gospod Šri Krišna, čigar slave in dejanja so prijetni za uho, takoj pojavi na sedišču mojega srca, kot da bi bil pozvan.« (ŠB 1.6.33)
Takole Bhagavatam opiše sakšat-daršano ali neposredno druženje z Gospodom:
paśyanti te me rucirāṇy amba santaḥ
prasanna-vaktrāruṇa-locanāni
rūpāṇi divyāni vara-pradāni
sākaṁ vācaṁ spṛhaṇīyāṁ vadanti
»Draga mati, Moji predaniki vidijo Moj nasmejani obraz in oči z rdečkastim nadihom, ki so kakor vzhajajoče sonce. Tako uživajo v Mojih očarujočih nadsvetnih oblikah, ki jim podarjajo blagoslove, in se naklonjeno pogovarjajo z Menoj.« (ŠB 3.25.35)
Stanje predanika po neposredni Gospodovi daršani je opisano tukaj:
tair darśanīyāvayavair udāra-
vilāsa-hāsekṣita-vāma-sūktaiḥ
hṛtātmano hṛta-prāṇāṁś ca bhaktir
anicchato me gatim aṇvīṁ prayuṅkte
»Ko čisti predanik vidi očarljivo Gospodovo podobo, nasmejano in vseprivlačno, ter sliši Njegove nadvse prijetne besede, pozabi na vse drugo. Njegova čutila in um privlači samo še Gospod, tako da se docela posveti vdanemu služenju. Ob tem kmalu doseže osvoboditev, četudi si zanjo posebej ne prizadeva.« (Šrimad-Bhagavatam 3.25.36)
Obnašanje predanika po neposredni Gospodovi daršani pa Bhagavatam oriše v naslednjem verzu:
dehaṁ ca naśvaram avasthitam utthitaṁ vā
siddho na paśyati yato ’dhyagamat svarūpam
daivād apetam atha daiva-vaśād upetaṁ
vāso yathā parikṛtaṁ madirā-madāndhaḥ
»Tako kot pijan človek ne ve, ali je oblečen ali ne, se tudi samouresničeni predanik, ki je že dosegel svojo večno identiteto, sploh ne zaveda, ali njegovo minljivo telo sedi ali stoji. Pravzaprav niti ne ve, če je po Božji volji svoje telo že zapustil ali če je po Božji volji dobil novo telo.« (ŠB 11.13.36)
V teh verzih iz Šrimad-Bhagavatama bo bralec našel dokaze za vse stopnje bhakti, navedene v naši knjigi.
Od materialne sužnosti do preme
Na koncu še povzemimo, kako je dživa ujeta v materialnem svetu in kako se lahko osvobodi.
Ahankara ali lažni ego ima dve funkciji: ahanta in mamata ali »jaz« in »moje«. Z razvijanjem gjane ali duhovnega znanja ju dživa lahko izkorenini in doseže osvoboditev. Dokler je njena zavest usmerjena na lastno telo in njegove podaljške – z mislenjem »Jaz sem to telo«, »To je moja hiša« in tako naprej –, ostaja ujeta v tem svetu.
Predanik pa razmišlja: »Jaz sem Gospodov služabnik. In Vsevišnji Gospod, ocean očarujoče lepote in duhovne sladkosti, ki je zmeraj v spremstvu Svojih družabnikov, je moj gospodar, kateremu jaz služim.«
Tako duhovno prečiščena zavest o »jaz« in »moje«, ko predanik spozna svojo identiteto Gospodovega služabnika ter ima za svoje edino imetje Gospoda in Njegove družabnike, je simptom preme. Ta prema neskončno presega tako materialno ujetost kot duhovno osvoboditev in je kronski dragulj vseh štirih purušarth ali ciljev človeškega življenja.
Postopno preobražanje zavesti od lažnega ega do pravega jaza poteka na naslednji način.
Ko je materialistična zavest ahante in mamate še zelo gosta, predanik razmišlja: »Materialnemu svetu se ne morem odpovedati, vendar bom postal vajšnava in služil Gospodu.« Ko tako po dobri sreči razvije to majhno vero, se v dživi prebudi za drobec duhovne zavesti in postane primerna za vdano služenje.
Na stopnji sadhu-sange ali druženja s predaniki postane ta majcena duhovna zavest malo gostejša, medtem ko je materialno zavedanje še vedno atjantiki ali absolutno. Na stopnji aništhita-bhadžana-krije ali nestanovitnega vdanega služenja je duhovnost zavesti o jaz in moje eka-deša-vjapini ali delna, medtem ko je materialna zavest purna ali popolna. Na stopnji ništhe ali stanovitnosti je duhovna zavest že bahu-deša-vjapini ali bolj prežemajoča, materialna zavest pa je prajiki ali skoraj popolna.
Ko se v predaniku razvije ruči ali okus, poduhovitev zavesti o jaz in moje postane prajiki ali skoraj popolna, medtem ko je materialistična predstava o jaz in moje še vedno prežemajoča. Na stopnji asakti ali navezanosti je duhovnost ahante in mamate popolna, materialnost pa le še delna.
Na stopnji bhave ali ljubezni do Boga je duhovnost že absolutna, materialnost pa postane abhasa ali le še senca – podobno kot pri badhitanuvriti njaji ali stanju človeka, ki se prebudi iz sanj in za hip še vidi te sanje s svojimi dremavimi očmi. Na stopnji preme ali čiste ljubezni do Boga pa duhovna zavest postane paramatjantiki ali skrajno zgoščena, materialno zavedanje pa je popolnoma odsotno.
Podobno se razvija tudi predanikova meditacija o Gospodu. Na začetku bhadžana-krije ali prakticiranja vdanosti je njegova meditacija kratkotrajna in pomešana s posvetnimi temami. Pri meditaciji na stopnji ništhe ali stanovitnosti obstaja le še abhasa ali sled drugih vsebin. Na stopnji ruči ali okusa pa meditacije ničesar več ne zmoti in postane dolgotrajna. Na stopnji asakti ali navezanosti je meditacija že zelo globoka. Na stopnji bhave predanik vidi Gospoda v svojem srcu, kakor hitro vstopi v meditacijo. Na stopnji preme pa nima več le notranjih vizij, ampak se lahko neposredno druži z Gospodom.
Molitev za božanski blagoslov vsemu svetu
mādhurya vāridheḥ kṛṣṇa
caitanyād uddhṛtaiḥ rasaiḥ
iyaṁ dhinotu mādhurya-
mayī kādambinī jagat
Naj mogočni oblaki nektarja Madhurja-kadambini izlijejo dež duhovne rase, zajete iz oceana sladkosti Šri Krišne Čajtanje, na ta žejni svet in mu prinesejo najvišje zadovoljstvo!
Tako se končuje Osmi naliv nektarja z naslovom »Ko se izpolnijo vse srčne želje« iz knjige Madhurja-kadambini ali Oblaki nektarja, ki jo je napisal veliki učitelj Šrimad Višvanatha Čakravarti.
[1] Teh osem Gospodovih šakti ali energij je naštetih v Hari Bhakti Vilasi (1.5.140): vimala ali čistost, utkaršini ali vzvišenost, gjana ali védenje, krija ali aktivnost, joga ali mistične moči, prahvi ali skromnost, satja ali resnicoljubnost in išani ali vrhovnost.
[2] Omenjeni citat iz Višnu-jamala-tantre navaja Šrila Rupa Gosvami v svojem Bhakti-rasamrita-sindhuju (2.1.246-248), kjer tudi podrobno razloži, kako Krišna razodeva te »pomanjkljivosti«.
[3] Ta primerjava se morda zdi nenavadna, vendar gre za igro besed v sanskrtu, kjer beseda go pomeni 'krava', pa tudi 'besede'.
[4] vzorcev, ki jih insekti naredijo v lesu in včasih slučajno spominjajo na prave črke
[5] Njihove opise, ki jih je podal Šrila Rupa Gosvami v svoji knjigi Šri Udžvala-nilamani, navajamo v dodatku k tej knjigi.
[6] Šri Čakravartipada je tu uporabil besedo rati, čeprav je v večini rokopisov Šrimad-Bhagavatama zapisano ruči. V kritični izdaji Bhagavatama s komentarji ačarij avtor potrjuje, da je v enem rokopisu dejansko zapisano rati.