Četrti naliv nektarja – KO ZAČNE TEČI NEKTAR

Ništha ali stanovitna bhakti

V drugem nalivu nektarja smo navedli, da obstajata dve vrsti bhadžana-krije ali izvajanja vdanostnih praks: aništhita in ništhita oziroma nestanovitna in stanovitna. Najprej smo opisali nestanovitno bhadžana-krijo in njenih šest vrst, po tem pa smo začeli obravnavati anartha-nivriti ali opuščanje neželenih navad, ne da bi opisali stanovitno bhadžana-krijo. Tako smo storili, ker Šrimad-Bhagavatam pravi:

śṛṇvatāṁ sva-kathāḥ kṛṣṇaḥ
puṇya-śravaṇa-kīrtanaḥ
hṛdy antaḥ stho hy abhadrāṇi
vidhunoti suhṛt satām

naṣṭa-prāyeṣv abhadreṣu
nityaṁ bhāgavata-sevayā
bhagavaty uttama-śloke
bhaktir bhavati naiṣṭhikī

»Gospod Krišna je kot Nadduša navzoč v srcu vsakogar. Iz ljubezni do Svojih predanikov v njihovem srcu odstranjuje vse nečistoče, medtem ko neprenehno poslušajo Njegova sporočila, ki prinašajo najvišjo srečo.

Ob rednem služenju grantha-bhagavate ali knjige Bhagavatama ter bhakta-bhagavate ali čistega bhakte nečistoče v srcu predanika skoraj povsem izginejo, v njem pa se prebudi neomajna vdanost do Utamašloke – Vsevišnjega Gospoda, ki ga sveti spisi slavijo z vzvišenimi verzi.« (ŠB 1.2.17-18)

Prvi verz govori o stopnji aništhite ali nestanovitne bhakti, medtem ko se najšthiki ali stanovitna bhakti pojavi kasneje v drugem verzu. »Odstranjevanje materialnih nečistoč«, ki nastopi med tema dvema stopnjama, pa se nanaša na stopnjo anartha-nivriti. Besede »skoraj povsem izginejo« pomenijo, da del anarth še vedno ni uničen.

Tako je po Šrimad-Bhagavatamu pravilen vrstni red naslednji: nestanovitna bhadžana-krija, potem anartha-nivriti in nato stanovitna bhadžana-krija. Po tem vrstnem redu bomo tudi mi sedaj obravnavali stanovitno bhakti.

Pet ovir do stanovitnosti

Ništha ali stanovitnost je stopnja bhakti, ko predanik doseže neomajnost. Dokler so v njem še prisotne anarthe, ne more doseči stanovitnosti, čeprav si vsak dan prizadeva zanjo. To mu onemogoča pet trdovratnih ovir: 1) laja ali zaspanost, 2) vikšepa ali odvračanje pozornosti, 3) apratipati ali nezainteresiranost za duhovne teme, 4) kašaja ali nagnjenost k slabim navadam in 5) rasasvada ali okus za materialno uživanje.

Predanik doseže stanovitnost po stopnji anartha-nivriti, ko so te ovire skoraj popolnoma odstranjene. Simptom ništhe je torej odsotnost teh petih ovir.

Laja je zaspanost, ki se javlja med kirtano ali petjem, še bolj med šravano ali poslušanjem in še bolj med smarano ali meditiranjem o Gospodu.

Vikšepa pomeni uhajanje pozornosti na posvetne teme med vdanim služenjem, kot je denimo pogovarjanje med mantranjem.

Apratipati pomeni, da tudi v odsotnosti laje in vikšepe predanik včasih enostavno ne more pravilno mantrati, poslušati in meditirati.

Kašaja je javljanje starih navad, kot so jeza, pohlep in napuh.

Rasasvada pa je nezmožnost, da se predanik vživi v kirtano in ostale vdanostne prakse, če dobi priložnost za materialno čutno uživanje.

Ništhita ali stanovitna bhakti se pojavi šele v odsotnosti teh slabosti:

tadā rajas-tamo-bhāvāḥ
kāma-lobhādayaś ca ye
ceta etair anāviddhaṁ
sthitaṁ sattve prasīdati

»Ko se v srcu predanika naseli nepreklicno služenje z ljubeznijo, vsi učinki materialnih prvin strasti in nevednosti, kot sta poželenje in pohlep, pri priči izginejo iz njegovega srca. Tedaj se utrdi v vrlini in postane popolnoma srečen.« (Šrimad-Bhagavatam 1.2.19)

Beseda ča pomeni 'in' ter tukaj označuje, da so posvetna čustva, značilna za prvini strasti in nevednosti, prisotna tudi še na stopnji ništhe. Toda besedi etair anavidham ali 'nanj ne vplivajo več' nam povesta, da te nečistoče – čeprav so v manjši meri še vedno prisotne vse do stopnje bhave – sedaj niso več ovira za napredovanje bhakti.

Stanovitnost v vdanostnih praksah

Ništha je dveh vrst:

1. stanovitnost, ki se neposredno nanaša na bhakti ali vdanostne prakse, in
2. stanovitnost v lastnostih, ki podpirajo razvoj bhakti.

Stanovitnost v vdanostnih praksah ima nešteto oblik, ki pa jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine:

1. kajiki ali telesna stanovitnost,
2. vačiki ali glasovna stanovitnost in
3. manasi ali miselna stanovitnost.

Po mnenju nekaterih modrecev predanik najprej doseže stanovitnost v telesnih službah, nato v glasovnih praksah ali kirtani in nazadnje v miselnih praksah ali meditaciji. Drugi pa menijo, da v resnici ni takšnega vrstnega reda; na kateri način bo predanik gorečnost za služenje Gospodu najprej razvil, je odvisno od njegove individualne narave, saj imajo različni predaniki različne telesne, glasovne in miselne sposobnosti.

Stanovitnost v lastnostih, ki podpirajo bhakti

Lastnosti, ki podpirajo razvoj bhakti, so ponižnost, spoštljivost, ljubeznivost in usmiljenost. Včasih opazimo stanovitnost v teh lastnostih tudi pri samoobvladanem predaniku, ki še ni dosegel stanovitnosti v bhakti. Po drugi strani pa včasih ne vidimo stanovitnosti v teh lastnostih pri predaniku, ki je že stanoviten v bhakti, a je še vedno aroganten.

Pravo stanje stvari lahko prepoznajo samo najbolj izkušeni. Učeni modreci znajo presoditi, ali je nekdo že dosegel stopnjo ništhe, po njegovi stanovitnosti v sami bhakti in ne v lastnostih, ki bhakti podpirajo.

To potrjujeta prej navedena verza bhaktir bhavati naiṣṭhikī – ob nastopu najšthiki-bhakti – in tadā rajas-tamo-bhāvāḥ ... etair anāviddhaṁ – čeprav so še prisotne sledi lastnosti, porojenih iz materialnih prvin strasti in nevednosti, te lastnosti predanika ne morejo več omajati.

Zaključek je, da je kriterij za razlikovanje med stanovitnim in nestanovitnim vdanim služenjem v tem, ali je predanik zelo navdušen za poslušanje, petje in druge vdanostne prakse ali pa jih opravlja površno in zanje nima pravega veselja.

 

Tako se končuje Četrti naliv nektarja z naslovom »Ko začne teči nektar« iz knjige Madhurja-kadambini ali Oblaki nektarja, ki jo je napisal veliki učitelj Šrimad Višvanatha Čakravarti.