Peti naliv nektarja – POJAVITEV NADSVETNEGA OKUSA

Ruči ali okus za vdanostne prakse

Ko predanik v svojem srcu nosi zlati medaljon bhakti, ki sije z žarom stanovitnega vdanega služenja in ga poganja njegova lastna energija, se pojavi ruči. Ruči je poseben okus za petje, poslušanje in druge vdanostne prakse, ki je veliko močnejši od privlačnosti do česar koli drugega. Za razliko od prejšnjih stopenj bhakti sedaj predanik ob neprenehnem vdanem služenju s poslušanjem, petjem in tako naprej ne čuti niti najmanjše utrujenosti. Ko razvije takšen okus, ga vdanostne prakse hitro povsem zasvojijo – tako kot za dečka brahmana, ki po dolgotrajnem marljivem proučevanju svetih spisov dojame njihov pravi smisel, študij zdaj ni več naporen, temveč mu postane užitek.

To lahko razumemo na podlagi naslednjega primera. Bolnik z zlatenico izgubi sposobnost pravilnega okušanja, tako da ima kandis sladkor zanj odvraten okus. Toda kandis sladkor je tudi zdravilo za to bolezen, in če ga zlatenični bolnik redno uživa, četudi je zanj grenek, sčasoma pozdravi svojo bolezen in razvije pravi okus zanj. Podobno tudi srce džive, ki je okuženo z materialno nevednostjo in drugimi klešami, lahko ozdravi, če redno jemlje zdravilo petja in poslušanja o Gospodu ter drugih vdanostnih praks. Tako sčasoma razvije okus zanje.

Dve vrsti ruči

Ruči je dveh vrst:

1. okus za vdano služenje, ki zavisi od zunanje izvrstnosti v zvezi z Gospodovim imenom, Njegovo obliko, lastnostmi, igrami itd., in
2. okus za vdano služenje, ki ni odvisen od zunanje izvrstnosti.

Nek predanik lahko na primer uživa v kirtani le, če je prijetna ušesom in umetelno izvedena. V opisih Gospodovih lastnosti in iger uživa le, če jih z bogatim jezikom pripoveduje dober govornik. V čaščenju Božanstev uživa samo, če so kraj, pripomočki in materiali za čaščenje v skladu z njegovimi željami. Takšna odvisnost od zunanje izvrstnosti je podobna izbirčnosti človeka brez apetita, ki ima posebne želje glede raznolikosti in kakovosti jedi v njegovem obroku.

Vzrok za to so sledi nečistoč v srcu predanika. Če torej vidimo, da ruči ali okus pri predaniku zavisi od zunanje izvrstnosti v kirtani in drugih vdanostnih praksah, to kaže na doša-abhaso ali sledi nečistoč v srcu.

Predanika z drugo vrsto okusa za vdano služenje, ki ne zavisi od zunanje izvrstnosti, pa takoj obide veliko zadovoljstvo, kakor hitro se posveti kateri od vdanostnih praks, kot sta šravana in kirtana. Če pa je ob tem prisotna tudi zunanja izvrstnost v zvezi z Gospodovim imenom, obliko itd., ga sreča in zanos povsem preplavita. To pomeni, da v njegovem srcu ni več niti najmanjše nečistoče.

Obnašanje predanika, ki je dosegel ruči

Sadhaka, ki je dosegel ruči, govori svojemu prijatelju:

»Moj dragi prijatelj, namesto da uživaš v nektarju Krišnovih imen, govoriš o pridobivanju in ohranjanju materialnih stvari. Ampak kaj jaz tebi govorim? Jaz sam sem največji grešnik! Po milosti duhovnega učitelja sem prejel najdragocenejši dragulj bhakti, a jaz nesrečnik sem nanj čisto pozabil – kakor človek, ki pozabi na dragulj, zašit v robu njegovega oblačila. Ker se nisem zavedal njegove vrednosti, sem v želji po drobcu lažne sreče iskal le počene školjke[1] na obali oceana čutnega zadovoljevanja. Tako sem taval sem ter tja in zaman potratil svoje življenje. Namesto da bi se posvetil vdanemu služenju, sem se vdajal duhovni lenobi.

Ojoj! Moj jezik je izprijen, saj uživam v grenkem okusu varljivega posvetnega opravljanja, kot da je nektar, nimam pa volje za opevanje Gospodovih imen, lastnosti in iger. Kako sem nesrečen! In moja ušesa? Kadar sedem k pogovorom o Gospodu, zdajci zaspim; če zaslišim posvetno opravljanje, pa takoj napnem ušesa in sem čisto zbujen. Tako sem neštetokrat omadeževal družbo predanikov. In katerih grehov nisem storil, celo kot že uveli starec, samo da bi zadovoljil svoj nenasitni trebuh? Ne vem, kako dolgo in v katerem peklu bom moral trpeti za vse te grehe!«

Tako predanik iskreno obžaluje svoje prejšnje stanje.

Predanik čistega srca sčasoma postane kakor čebela, ki okuša nektar zrelega plodu z drevesa želja Ved – iz Velike Upanišade ali Šrimad-Bhagavatama. Zmeraj je v družbi predanikov in se z njimi pogovarja samo o Gospodovih nektarskih igrah, v katerih vedno znova uživa in jih veliča, saj ga posvetne teme več niti malo ne privlačijo. Na svetem mestu se odločno posveti čistemu služenju Gospodu. Nepoučeni ljudje mislijo, da se mu je zmešalo.

Sedaj ga plesna učiteljica Ruči prime za obe roki in mu osebno pokaže nov plesni korak zanosnega načina meditacije in služenja Gospodu. V tistem predanik začne doživljati izjemno, nepredstavljivo blaženost. In kdo bi lahko opisal šele njegovo blaženost, ko ga bosta, ob pravem času, navedli k plesu dve glavni plesni učiteljici, bhava in prema?!

 

Tako se končuje Peti naliv nektarja z naslovom »Pojavitev nadsvetnega okusa« iz knjige Madhurja-kadambini ali Oblaki nektarja, ki jo je napisal veliki učitelj Šrimad Višvanatha Čakravarti.

 

[1] Školjke porcelanke, ki so se uporabljale kot menjalno sredstvo.