Prvi naliv nektarja – NAJVIŠJA ODLIČNOST BHAKTI
Mangalačarana – Molitve za priklic božanskih blagoslovov
»Milost Šri Krišne Čajtanje Mahaprabhuja je neustavljiva kakor gosti dežni oblaki nad obzorjem, ki z nalivi čudovito sladkega nektarja popolnoma oživijo semena devetvrstne bhakti, posajena v poljih naših src. Njegova milost pri priči pogasi žgočo poletno vročino materialnega poželenja in poteče vzradoščeno reko vseh živih bitij. Naj ti oblaki Gospodove milosti v daljavi zlijejo zadovoljstvo in radost tudi na to nevredno dušo, ki je kakor izsušeno drevo v puščavi.«
bhaktiḥ pūrvaiḥ śritā tāṁ tu
rasaṁ paśyed yad-ātta-dhīḥ
taṁ naumi satataṁ rūpa-
nāma-priya-janaṁ hareḥ
»Po poti bhakti so stopali tudi prejšnji mahadžane, kot so Prahlada, Dhruva in četvero Kumar, toda sedaj lahko po milosti Šrila Rupe Gosvamija inteligentni predaniki vidijo bhakti v njeni popolni obliki bhakti-rase. Znova in znova se priklanjam njemu, ki je zelo pri srcu Gospodu Čajtanji.«
Najvišja Resnica je Gospod Krišna, utelešenje vseh duhovnih draži
Znanost o bhakti ali vdanem služenju Gospodu bomo obrazložili s pomočjo šabda-pramane ali dokazov iz svetih spisov, ki so najboljši od vseh vrst dokazov.
Taitirija Upanišada – po predstavitvi različnih materialnih telesnih prekrival, kot so ana-maja ali prehranitveni nagon, prana-maja ali preživetveni nagon in mano-maja ali nagon po spekulativnem umovanju –, pravi, da je podstat ali počivališče vseh teh prekrival ananda-maja ali blaženo bivanje v Brahmanu ali Absolutu: brahma pucchaṁ pratiṣṭhā (2.5.2).
Kasneje v isti Taitirija Upanišadi pa je poudarjeno rečeno, da je param-ananda-maja puruša ali blažena Vrhovna Osebnost višji celo od brezosebnega Brahmana kot paratpara-tatva ali najvišja Vrhovna Resnica, ki je utelešenje rase ali duhovnega užitka: raso vai saḥ rasaṁ hy evāyaṁ labdhvānandī bhavati – »Gospod je sama rasa, in ko dživa doseže to raso, postane blažena.« (2.7.2)
In Šrimad-Bhagavatam, ki je smetana vseh svetih spisov in kralj vseh dokazov, nam pove, da je popolno utelešenje rase ali duhovnih draži edinole Gospod Šri Krišna:
mallānām aśanir nṛṇāṁ nara-varaḥ strīṇāṁ smaro mūrtimān
gopānāṁ sva-jano 'satām kṣiti-bhujāṁ śāstā sva-pitroḥ śiśuḥ
mṛtyur bhoja-pater virāḍ aviduṣāṁ tattvaṁ paraṁ yogināṁ
vṛṣṇīnām para-devateti vidito rangaṁ gataḥ sāgrajaḥ
»Ko je Krišna s Svojim starejšim bratom vstopil v areno za rokoborbo, so Ga različni ljudje videli na različne načine. Rokoborcem se je Krišna zdel kakor grom, navadni ljudje so ga imeli za največjega človeka, žene so ga videle kot samega Kupida, kravji pastirji kot svojega sorodnika, brezbožni vladarji kot roko pravice, Njegova starša kot svojega otroka, kralj Bhodže Kamsa kot lastno smrt, nerazumni kot Gospodovo vesoljno obliko, jogiji kot Absolutno Resnico in Vrišniji kot svoje najvišje čaščeno Božanstvo.« (ŠB 10.43.17)
Tudi v Bhagavad-giti (14.27) je Krišna osebno potrdil, da je On vzvišen nad Brahmanom: brahmaṇo hi pratiṣṭhāham – »In Jaz sem izvor brezosebnega Brahmana.« Zaključek vseh teh dokazov je torej, da je absolutna resnica Šri Vradžaradža-nandana – Gospod Krišna, sin kralja Vradže, ki je večna osebnost z Njemu lastnimi nadsvetnimi imeni, oblikami, lastnostmi, igrami in tako naprej.
Bhakti se, tako kot Gospod, pojavi le po svoji mili volji
Le po Svoji neodvisni volji in ne zaradi kakršnega koli materialnega vzroka se Gospod nekomu razodene, da ga lahko vidi in sliši z očmi in ušesi ali ga dojame z umom in razumom – tako kot se je po Svoji mili volji pojavil kot Krišna v dinastiji kralja Jaduja in kot Rama v dinastiji kralja Raghuja.
Kakor Vsevišnji Gospod je tudi bhakti – ki je Njegova lastna notranja energija in ni različna od Njega – samonikla in ni odvisna od nobenega materialnega vzroka. Šrimad-Bhagavatam nam pojasni:
sa vai puṁsāṁ paro dharmo
yato bhaktir adhokṣaje
ahaituky apratihatā
yayātmā suprasīdati
»Najvišje opravilo za vse človeštvo je tisto, ki ljudem omogoča doseči ljubeče vdano služenje nadsvetnemu Gospodu. Takšna bhakti, ki je brezvzročna in neprekinjena, lahko popolnoma zadovolji človekov jaz.« (ŠB 1.2.6)
V tem verzu uporabljena beseda ahajtuki ali 'brez vzroka' pomeni, da vdano služenje nima materialnega vzroka.
Gospod še pravi: yadṛcchaya mat-kathādau – »Kdor se tako ali drugače naveže na poslušanje o Meni ...« (ŠB 11.20.8), mad-bhaktiṁ vā yadṛcchayā – »... na nek način pridobi Mojo bhakti ali vdano služenje.« (ŠB 11.20.11) In yadṛccha-yaivopacitā – »Bhakti se razvija po svoji lastni volji.«
Beseda jadričhaja v teh dveh verzih torej pomeni 'po njeni lastni neodvisni mili volji'. Tudi sanskrtski slovar besedo jadričha opredeljuje s pomenoma svajrita ali 'ravnanje po lastni volji, samostojno, neodvisno' in svečha ali 'delovati samosvoje'.
Nekateri pa besedo jadričha razumejo v pomenu 'po dobri sreči'. Ampak ta pomen je tukaj neprimeren, saj se moramo potem vprašati o vzroku te dobre sreče ali usode. Ali je njen vzrok šubha-karma ali materialna pobožnost ali pa ta dobra sreča ni odvisna od pobožnih del? Če vzamemo, da je bhakti rezultat dobre sreče, katere vzrok so pobožna dela, bi to pomenilo, da bhakti zavisi od materialne karme. To pa je v nasprotju z njeno samoniklo naravo. Če pa predpostavimo, da dobra sreča ni posledica pobožnih del, potem je njen vzrok nedoločljiv in nepojasnjen. Kako bi lahko torej dobra sreča bila vzrok bhakti?
Milost Gospoda ali milost predanika kot vzrok bhakti
Spet drugi menijo, da je vzrok bhakti Gospodova milost, ampak potem je treba ugotoviti vzrok te milosti. Tudi ta izjava torej potrebuje dodatno razlago in prav tako ni neizpodbitna. Nekateri to trditev potem dopolnijo in predlagajo, da je vzrok bhakti Gospodova nepogojena ali brezvzročna milost. Ampak če je ta milost nepogojena, bi morali v praksi videti, da Gospod podeljuje bhakti povsod enako. Ker pa tega ne vidimo, bi to pomenilo, da v Gospodu obstaja pomanjkljivost vajšamje ali pristranskosti. Zatorej tudi Gospodova brezvzročna milost ne more biti vzrok bhakti.
S tem v zvezi lahko nekdo reče, da Gospod dejansko je pristranski, saj kaznuje hudodelce in ščiti Svoje predanike. Toda ta Gospodova pristranskost v resnici ni pomanjkljivost ali dušanam, temveč okras ali bhušanam, ki še polepšuje Njegov značaj. Gospodova bhakta-vatsalja ali naklonjenost Svojim predanikom kraljuje nad vsemi Gospodovimi lastnostmi in razrešuje vsa protislovja. O tem bomo podrobno govorili v Osmem nalivu nektarja.
Velikokrat je tudi rečeno, da je nepogojena milost predanika tista, ki je vzrok vdanosti ali bhakti v drugi osebi – čeprav je temu mogoče oporekati, da je tudi milost predanika, tako kot Gospodova milost, lahko pristranska. Za madhjama-bhakto ali predanika na srednji stopnji resnično velja, da pri razdeljevanju milosti deluje pristransko oziroma dela razlike. Toda Bhagavatam ima to pristranskost za njegovo naravno lastnost: prema-maitri-kṛpopekṣā yaḥ karoti sa madhyamaḥ – »Madhjama-bhakta izkazuje premo ali ljubezen svojemu Gospodu, prijateljuje z drugimi predaniki, podarja milost nedolžnim ljudem in nasprotuje tistim, ki so sovražni do bhakti.« (ŠB 11.2.46)
Ker se Gospod rad podredi Svojemu predaniku, dovoljuje, da Njegova milost sledi milosti Njegovega predanika. Tako da predlog, da je vzrok bhakti milost predanika, vsekakor ni napačen. A četudi se strinjamo s tem predlogom, je še vedno vzrok njegove milosti sama bhakti, ki prebiva v njegovem srcu. Če sam predanik ne bi imel bhakti, ne bi mogel dajati milosti drugim. Bhakti je vzrok predanikove milosti, ki je vzrok bhakti v drugi osebi. Bhakti je vzrok bhakti. Samonikla in neodvisna narava bhakti je tako nesporno potrjena.
Bhakti-rasamrita-sindhu (1.2.14) vsebuje izjavo: yaḥ kenāpy atibhāgyena jāta śraddho 'sya sevane – »Kdor po izjemni dobri sreči razvije vero v služenje Gospodu ...« Toda na tem mestu beseda atibhagjena ali 'izjemna dobra sreča' pomeni bhakta-karunja ali 'milost predanika', ki prekaša šubha-karmo ali srečo zaradi pobožnih del.
Vsekakor ni nemogoče, da predanik podari milost drugim, ne da bi čakal, da mu to naroči Gospod. Ker Gospod v odnosu s Svojim predanikom rad sprejme podrejeno vlogo, ga opolnomoči, da lahko deli Njegovo lastno milost, s čimer postavi v ospredje Svojega predanika. Gospod kot Paramatma nadzira delovanje zunanjih čutil džive ali živega bitja, ki je posledica njegovih preteklih del, vendar pa podarja posebno milost Svojim predanikom.
V Bhagavad-giti Krišna sam izjavlja, da po Njegovi prasadi ali milosti lahko pridobimo najvišji mir in dosežemo Njegovo večno prebivališče: mat-prasādāt parāṁ śāntiṁ ... mat-saṁsthām adhigacchati (BG 18.62 in 6.15)[1]. Ta prasada pa se izraža tako, da Gospod pooblasti Svojega predanika, da drugim deli Njegovo lastno kripa-šakti ali milost. Z drugimi besedami, Gospodovo milost prejmejo pogojene duše prek milosti predanika, ki razdeljuje Gospodovo milost drugim, kot je bilo prej pojasnjeno.
Pobožno delovanje odpira vrata do bhakti
Na stotine citatov iz Šrimad-Bhagavatama in tudi drugih svetih spisov navaja, da se Gospod pojavlja po Svoji lastni volji, na primer svecchāvatāra caritair ... – »Gospod se pojavi in deluje po Svoji vrhovni volji ...« (ŠB 4.8.57) in svecchā mayasya ... – »Po Njegovi vrhovni volji ...« (ŠB 10.14.2). Ampak če gledamo zunanje razloge, lahko rečemo, da je Gospod prišel, da bi olajšal breme zla na Zemlji in ponovno vzpostavil religijo.
Na podoben način nekateri citati v svetih spisih pravijo, da nam niškama-karma ali predpisane dolžnosti, ki jih opravljamo brez osebnih motivov, in druga pobožna dela odpirajo vrata do bhakti. S takšnimi izjavami ni nič narobe.
Toda Bhagavatam pravi:
yaṁ na yogena sāṅkhyena
dāna-vrata-tapo-'dhvaraiḥ
vyākhyā-svādhyāya-sannyāsaiḥ
prāpnuyād yatnavān api
»Četudi se nekdo še tako trudi v mistični jogi, spekulativni filozofiji, deljenju miloščine, pokorah, zaobljubah, opravljanju obrednih žrtvovanj, proučevanju svetih spisov, poučevanju vedskega znanja ali življenju v redu odpovedi, Me še vedno ne more doseči.« (ŠB 11.12.9)
Ta in podobni citati nam jasno govorijo, da dobrodelnost, askeza in druga pobožna dela niso pravi vzroki bhakti.
Vendar pa Šrimad-Bhagavatam na drugem mestu pravi:
dāna-vrata-tapo-homa-
japa-svādhyāya-saṁyamaiḥ
śreyobhir vividhaiś cānyaiḥ
kṛṣṇe bhaktir hi sādhyate
»Bhakti ali vdano služenje Gospodu Krišni dosežemo z dobrodelnostjo, spoštovanjem zaobljub, askezo, žrtvenimi daritvami, recitiranjem manter, študiranjem Ved, spoštovanjem regulativnih načel in mnogimi drugimi zaželenimi praksami.« (ŠB 10.47.24)
Toda ta izjava se nanaša na satviki-bhakti ali bhakti v materialni prvini vrline, ki je člen v sistemu gjane, in ne na nirguna-prema-bhakti ali transcendentalno, popolnoma duhovno bhakti, ki je člen do preme.
Nekateri seveda pravijo, da dana ali dobrodelnost tukaj pomeni darovanje Višnuju in vajšnavam; vrata so zaobljube, kot je post na dan ekadašija; tapa ali askeza pa je odrekanje čutnim užitkom, da bi dosegli Gospoda. Vse to so torej ange ali členi sadhana-bhakti. Če rečemo, da je mogoče s temi angami doseči bhakti, to ni narobe, saj to zgolj pomeni, da je sadhana-bhakti ali regulirana bhakti vzrok sadhja-bhakti ali izpopolnjene bhakti: bhaktyā sañjātayā bhaktyā (ŠB 11.3.31). S tem je zopet potrjena brezvzročna narava bhakti, protislovja pa so razrešena.
Brez bhakti druge duhovne poti ne dajo rezultatov
śreyaḥ-sṛtiṁ bhaktim udasya te vibho
kliśyanti ye kevala-bodha-labdhaye
teṣām asau kleśala eva śiṣyate
nānyad yathā sthūla-tuṣāvaghātinām
»Moj ljubi Gospod, vdano služenje Tebi je najboljša pot do samouresničenja. Kdor opusti to pot bhakti in se posveti gjani ali spekulativnemu umovanju, se bo samo zelo namučil, a ne bo dosegel želenega cilja. Tako kot človek, ki mlati prazno slamo, ne more dobiti zrnja, tudi filozof, ki le teoretizira, ne more doseči samouresničenja. Njegova edina nagrada so le težave.« (ŠB 10.14.4)
tyaktvā sva-dharmaṁ caraṇāmbujaṁ harer
bhajann apakvo 'tha patet tato yadi
yatra kva vābhadram abhūd amuṣa kim
ko vārtha āpto 'bhajatāṁ sva-dharmataḥ
»Če predanik opusti svojo dharmo ali materialne dolžnosti, predpisane v svetih spisih, in se posveti vdanemu služenju Gospodu, lahko na nezreli stopnji včasih pade s svojega položaja, a se mu ni treba bati neuspeha. Po drugi strani pa nekdo, ki ni predan Gospodu, četudi zelo vestno opravlja svoje dharmične dolžnosti, ne dobi ničesar.« (ŠB 1.5.17)
pureha bhūman bahavo 'pi yoginas
tvad-arpitehā nija-karma-labdhayā
vibudhya bhaktyaiva kathopanītayā
prapedire 'ñjo 'cyuta te gatiṁ parām
»O vsemogočni Gospod, v preteklosti so mnogi jogiji, ki so zvesto opravljali svoje predpisane dolžnosti, naposled predali vsa svoja prizadevanja Tebi in se tako dvignili na raven bhakti ali vdanega služenja. S takšnim vdanim služenjem, ki so ga izpopolnili s poslušanjem o Tebi in opevanjem Tvoje slave, so Te spoznali, o Nezmotljivi, in so se Ti zlahka predali ter dosegli Tvoje najvišje prebivališče.« (ŠB 10.14.5)
Te izjave iz svetih spisov potrjujejo, da se morajo gjaniji, karmiji in jogiji, da bi dosegli svoj želeni cilj, nujno posvetiti vdanemu služenju ali bhakti.
Bhakti podarja rezultate neodvisno od drugih duhovnih poti
Po drugi strani pa pot bhakti ni nikoli in na noben način odvisna od karme, gjane ali joge, da bi predanik lahko dosegel svoj želeni cilj, premo. Ravno nasprotno, kot pravi Gospod v Šrimad-Bhagavatamu:
tasman mad-bhakti-yuktasya
yogino vai mad-ātmanaḥ
na jñānaṁ na ca vairāgyaṁ
prāyaḥ śreyo bhaved iha
»Za predanika na poti bhakti ali ljubečega služenja Meni, ki je v mislih zmeraj pri Meni, sta gjana ali filozofsko iskanje in vairagja ali odrekanje bolj kot ne nekoristni za doseganje najvišje popolnosti.« (ŠB 11.20.31)
dharmān santyajya yaḥ sarvān
māṁ bhajet sa ca sattamaḥ
»Kdor nima drugega zavetja razen Mojih lotosnih stopal, naposled opusti vse druge poti in časti samo še Mene. Tak predanik je najboljši od vseh velikih duš.« (ŠB 11.11.32)
Ta in mnogi podobni verzi dokazujejo, da je bhakti popolnoma neodvisna od drugih duhovnih poti. Medtem ko lahko praktikanti karme, gjane in joge dosežejo svoje želene rezultate edinole s pomočjo bhakti, pa sama bhakti ni niti najmanj odvisna od teh metod, da bi podarila svoje lastne rezultate. Sveti spisi pravijo:
yat karmabhir yat tapasā
jñāna-vairāgyataś ca yat
yogena dāna-dharmeṇa
śreyobhir itarair api
sarvaṁ mad-bhakti-yogena
mad-bhakto labhate 'ñjasā
svargāpavargaṁ mad-dhāma
kathañcid yadi vāñchati
»Vse pridobitve, ki jih omogočajo karma ali plodonosna dela, tapa ali askeza, gjana ali filozofski študij, vajragja ali nenavezanost, mistična joga, dobrodelnost in vse druge discipline za doseganje življenjske popolnosti, Moj predanik zlahka doseže zgolj z bhakti ali vdanim služenjem. Če si morda želi oditi v raj, doseči duhovno osvoboditev ali pa živeti v Mojem prebivališču, zlahka dobi te blagoslove.« (ŠB 11.20.32-33)
bhagavad-bhakti-hīnasya
jātiḥ śāstraṁ japas tapaḥ
aprāṇasyeva dehasya
maṇḍanaṁ loka-rañjanam
»Brez bhakti ali vdanega služenja Gospodu so dobro rojstvo, poznavanje svetih spisov, recitiranje manter in askeza kakor okrasje na mrtvem telesu – lahko le ugajajo preprostim ljudem, nimajo pa nobene koristi.« (Hari-bhakti-sudhodaja 3.11.12)
Brez bhakti so torej vsa ta prizadevanja jalova. Tako kot je telo odvisno od navzočnosti duše, so tudi gjana, karma in joga popolnoma odvisne od nadvse vzvišene Bhakti-devi.
V karmi, gjani in jogi je uspeh odvisen od čistosti
Poti karme, gjane in joge so poleg tega tudi odvisne od številnih pogojev. V smriti spisih so podrobno opisani pogoji za pravilno izvajanje obredov karma-kande ali materialistične religije, kot so čistost kraja, pravi čas, primernost kandidata, točne sestavine in pravilna izvedba. Za bhakti pa to ne velja:
na deśa-niyamas tatra
na kāla-niyamas tathā
nocchiṣṭādau niṣedhaś ca
śrī harer nāmni lubdhakaḥ
»O lovec, pri recitiranju Gospodovega imena ni nobenih strogih pravil glede kraja, časa in čistosti (če si nismo umili ust in podobno).« (Višnu-dharma)
Nasprotno, Gospodovo sveto ime slovi kot popolnoma neodvisno:
sakṛd api parigītaṁ
śraddhayā helayā vā
bhṛgu-vara nara-mātraṁ
tārayet kṛṣṇa nāma
»O Šonaka riši, Krišnovo ime lahko osvobodi vsakogar, ki ga samo enkrat iskreno izgovori, najsibo z vero ali s prezirom.« (Padjavali 26 – Skanda Purana, Prabhasa khanda)
Bhakti potemtakem ni odvisna od čistosti kraja in časa niti od pravilnega postopka. To pa ne velja za karma-jogo, kjer že najmanjša napaka ogrozi celoten postopek.
mantro hīnaḥ svarato varṇato vā
mithyāprayukto na tam artham āha
yathendra-ṣatruḥ svarato 'parādhāt
sa vāgvajro yajamānaṁ hinasti
»Če se mantra med obredom intonira ali izgovori napačno, ne samo da nima želenega učinka, temveč se lahko kakor grom obrne proti osebi, v korist katere se obred izvaja. Prav to se je zgodilo, ko je Tvašta Riši hotel ustvariti sovražnika kralja Indre, pa je med žrtvenim obredom napačno izgovoril besedo indra-šatruh. Tako je ta beseda namesto pomena 'Vritrasura, sovražnik Indre' dobila pomen 'Indra, sovražnik Vritrasure', mantra pa je delovala kot Indrov grom, s katerim je ta ubil Vritrasuro.« (Paninija-šikša, 52)
V gjana-jogi je pogoj, ki ga morajo izpolnjevati njeni sledilci, notranja čistost ali čistost uma. Um očistijo z izvajanjem karma-joge brez osebnih želja. Tako je vstop v gjana-jogo pogojen z niškama karma-jogo ali pobožnim delovanjem brez materialnih motivov. A če gjani po nesreči stori že najmanjšo duračaro ali nedostojno dejanje, ga šastre obsodijo kot vantašija ali 'tistega, ki jé svoje izbljuvke':
yaḥ pravrajya gṛhāt pūrvaṁ
tri-vargāvapanāt punaḥ
yadi seveta tān bhikṣuḥ
sa vai vāntāśy apatrapaḥ
»Kdor stopi v red sanjase, se s tem odpove trojnim materialnim opravilom družinskih ljudi, namreč religiji, ekonomiji in čutnemu uživanju. A če se sanjasi zopet vrne k tem materialističnim opravilom, je kakor brezsramen človek, ki jé svoje lastne izbljuvke.« (ŠB 7.15.36).
Primer za to so Kamsa, Hiranjakašipu in Ravana, ki so bili vsi zelo učeni gjaniji, a jih zaradi njihovih pregreh enoglasno obsojajo vsi sveti spisi.
Pri prakticiranju bhakti trenutne nečistoče niso ovira
Po drugi strani pa ima predanik, četudi ga vznemirja poželenje, potrebno adhikaro ali pogoj, da začne prakticirati bhakti. Sámo prakticiranje bhakti namreč uniči poželenje in druge nečistoče.
vikrīḍitaṁ vraja-vadhūbhir idaṁ ca viṣṇoḥ
śraddhānvito 'nuśṛṇuyād atha varṇayed yaḥ
bhaktiṁ parāṁ bhagavati pratilabhya kāmaṁ
hṛd-rogam āśv apahinoty acireṇa dhīraḥ
»Predanik, ki z vero posluša ali opisuje Gospodove igrive prigode z mladimi gopi pastiricami iz Vrindavane – potem ko je dosegel čisto vdano služenje Gospodu –, hitro postane miren in premaga bolezen srca, poželenje.« (ŠB 10.33.39)
Tukaj nam čas glagola pratilabhja ali 'potem ko je dosegel' pove, da se bhakti najprej pojavi, ko so v srcu še vedno prisotne poltene želje. Njena pojavitev pa potem poltene želje izbriše. To je mogoče, ker je bhakti vrhovno neodvisna.
In čeprav se v predaniku včasih pojavijo nečistoče, kot je poželenje, sveti spisi izjavljajo:
api cet su-durācāro
bhajate mām ananya-bhāk
sādhur eva sa mantavyaḥ
samyag vyavasito hi saḥ
»Gospodov predanik je sveta oseba, četudi zagreši najodurnejše dejanje, saj je njegova odločnost pravilno usmerjena.« (BG 9.30)
bādhyamāno 'pi mad-bhakto
viṣayair ajitendriyaḥ
prayaḥ pragalbhayā bhaktyā
viṣayair nābhibhūyate
»Dragi Udhava, če Moj predanik še ni docela obvladal svojih čutov, ga lahko nadlegujejo materialne želje, a zaradi njegove neomajne vdanosti Meni ga čutni užitki ne bodo premagali.« (ŠB 11.14.18)
Iz teh primerov lahko vidimo, da šastra nikoli ne obsoja predanikov, ki so stopili na pot bhakti, a jih še vedno pestijo napake, kot je poželenje. Višnujevi služabniki so Adžamilo obravnavali kot bhakto, čeprav je izustil Gospodovo ime le po naključju, iz naklonjenosti do svojega sina. Čeprav je tako izgovorjeno sveto ime nama-abhasa ali še ne čisto, pa sveti spisi Adžamilo kljub temu slavijo kot bhakto.
Tako vidimo, da je za uspeh v karmi, gjani in jogi pogoj notranja čistost oziroma čistost kraja, pripomočkov in ostalega. Če ti pogoji niso izpolnjeni ali pa če njihov izvajalec naredi kakšno napako, to ovira napredovanje na njegovi poti. In tudi če se te duhovne discipline izvajajo popolno, ne morejo obroditi sadov brez bhakti, saj je le bhakti tista, ki jim vdihuje življenje. Karma, gjana in joga so torej vse odvisne od bhakti. Nekateri dejavniki pogojujejo njihovo uspešnost, nekateri pa njihovo uspešnost onemogočajo. Te discipline same po sebi niso neodvisne.
Bhakti je vzvišena celo nad duhovno osvoboditvijo
Nadalje, samo neveden človek lahko reče, da je bhakti zgolj sredstvo za doseganje gjane. V resnici šastra odločno izpostavlja najvišjo odličnost bhakti celo nad mokšo ali duhovno osvoboditvijo, ki je končni cilj gjane: muktiṁ dadāti karhicit sma na bhakti-yogam – »Gospod zlahka podeli mukti ali osvoboditev, le redko pa podari Svojo bhakti.« (ŠB 5.6.18)
muktānām api siddhānāṁ
nārāyaṇa-parāyaṇaḥ
su-durlabhaḥ praśāntātmā
koṭiṣv api mahā-mune
»O veliki modrec, med mnogimi milijoni osvobojenih duš in popolnih gjanijev le zelo redko naletimo na nekoga, ki je popolnoma predan Gospodu Narajani in je povsem spokojen.« (ŠB 6.14.5)
Sam vsemogočni Gospod je kot Vamanadeva postal Upendra ali mlajši brat kralja Indre, ker je želel uživati v podrejenem odnosu do njega in mu biti v vsem na razpolago. Glede na spoznanja vzvišenih učenjakov je Gospod s tem razodel Svojo neprimerljivo milost, saj v resnici On ni nikomur podrejen. Podobno včasih tudi gjana navidez privzame nadrejen položaj nad bhakti, ampak to je tako le zato, ker bhakti milostno igra vlogo njene pomočnice. Čeprav je bhakti nadsvetna in vrhovno neodvisna, kot satviki-bhakti sprejme materialno prvino vrline in postane člen gjane, da bi ji bila v oporo. Takšno je razumevanje modrih.
Bhaktyā sañjātayā bhaktyā – »Bhakti poraja bhakti.« Po teh besedah iz Šrimad-Bhagavatama (11.3.31) sadhana-bhakti dozori v prema-bhakti. In prema je kronski dragulj vseh duhovnih dosežkov. Bhakti-devi je Gospodova veličastna notranja energija in je tako kot sam Gospod vseprisotna, vseobvladujoča, vsehranljiva, vseprivlačna, vrhovno neodvisna in samonikla. To so le nekatere izmed njenih neomejenih lastnosti.
Če nekdo še vedno daje prednost drugim disciplinam in ne bhakti, je taka oseba popolnoma nerazumna. Kaj naj še rečemo? Kdor odklanja pot bhakti, ga sveti spisi nimajo zares za človeka: ko vai na seveta ... vinā naretaram (ŠB 5.18.11 in ŠB 3.13.50) – »Vdano služenje Gospodu lahko zavrne le nekdo, ki je nečlovek.«
Tako se končuje Prvi naliv nektarja z naslovom »Najvišja odličnost bhakti« iz knjige Madhurja-kadambini ali Oblaki nektarja, ki jo je napisal veliki učitelj Šrimad Višvanatha Čakravarti.
[1] Šri Čakravartipada navaja ti dve šloki, kot da bi bili ena sama. Dejansko besedilo prve šloke je tat-prasādāt, a ker se tukaj tat ali 'Njegova' nanaša na Gospoda, je mat ali 'Moja' ravno tako pravilno.