Drugi naliv nektarja – PRVE STOPNJE BHAKTI IN NESTANOVITNO VDANO SLUŽENJE
V tej knjigi o bhakti ni prostora za razpravljanje o filozofskih stališčih dualizma in monizma. Kogar zanima razlaga o hkratni enosti in različnosti, jo lahko poišče v knjigi Ajšvarja-kadambini.[1]
Vzpenjalka bhakti
Čista bhakti, ki ni pomešana s karmo in gjano, je kakor drevo-vzpenjalka želja, ki požene v polju naših čutil. Ta bhakti je zavetje srečnih predanikov, ki so dhrita-vrata ali neomajno odločeni, da ne iščejo nobenih drugih sadov mimo bhakti, in madhu-vrata – kakor čebele, obsedene z željo, da okušajo samo nektar. Sámo življenje te vzpenjalke pa je služenje nadsvetnemu zadovoljstvu Gospoda z anukuljo ali privrženostjo.
Vzpenjalka bhakti je kakor kamen modrijanov, ki lahko pretvori železo v zlato. V njeni navzočnosti namreč predanikovo srce in čutila postopoma izgubijo svoja materialna svojstva, ki so kot železo, in privzamejo čiste duhovne odlike, ki so kot zlato.
Na novo vznikla vzpenjalka sadhana-bhakti ali predpisanega vdanega služenja razvije dva navzgor obrnjena lističa. Prvi je klešaghni ali 'olajšanje od vseh vrst materialnih tegob', drugi pa šubhada ali 'začetek vsega dobrega'.
Raga-bhakti in vajdhi-bhakti
Notranja površina teh dveh lističev, ki ji vlada kralj Raga (raga-bhakti), je zelo gladka in nežna, kar kaže, da je rojena iz spontane gorečnosti za vse, kar je povezano z Gospodom. Njena narava je višja, saj jo navdihuje čista, neomadeževana privrženost predanika ali predanice njegovemu ali njenemu Gospodu:
yeṣām ahaṁ priya ātmā sutaś ca
sakhā guruḥ suhṛdo daivam iṣṭam
»Za Moje predanike sem Jaz njihov najdražji, ljubljeni sin, prijatelj, učitelj, dobrotnik in čaščeni Gospod.« (ŠB 3.25.38).
Zunanja površina lističev, kateri vlada kralj Vajdha (vajdhi-bhakti), pa je rahlo groba, kar kaže, da je rojena iz poslušnosti pravilom svetih spisov. Njena narava je nižja, ker ji manjka spontana privrženost, saj je tukaj predanikov odnos z Gospodom pomešan s strahospoštovanjem:
tasmād bhārata sarvātmā
bhagavān īśvaro hariḥ
śrotavyaḥ kīrtitavyaś ca
smartavyaś cecchatābhayam
»O kralj Parikšit, kdor želi postati neustrašen, naj posluša, govori in meditira o Gospodu kot Nadduši, Vsevišnji Božanski Osebnosti, Vrhovnem Gospodarju in Odrešitelju od vseh nesreč.« (ŠB 2.1.5).
Tako v ragi kot v vajdhi pa so v skoraj enaki meri prisotni simptomi klešaghni ali prenehanja materialnih nadlog ter šubhade ali začetka vseh ugodnosti.
Bhakti uniči materialne nadloge
Obstaja pet vrst kleš, ki jih bhakti uniči: avidja, asmita, raga, dveša in abhiniveša.
Beseda kleša dobesedno pomeni 'trpljenje' ali 'nadloge', toda tukaj jo lahko razumemo v pomenu 'vzroki trpljenja'. Ti vzroki so opisani v Patandžalijevih Joga-sutrah, kjer avtor v tretji sutri Sadhana pade razloži, da gre v resnici za pet različnih vrst ali vzrokov trpljenja:
Avidja ali nevednost je zmotno mišljenje, da so minljive stvari trajne, da je trpljenje blaženost, da so nečiste stvari čiste in da je nejaz naš pravi jaz.
Asmita ali lažni ego je istovetenje s telesom in njegovimi razširitvami; mišljenje, da je le neposredno čutno zaznavanje stvarno.
Dveša ali zavračanje je odpor do nesreče ali vzrokov nesreče.
Abhiniveša ali osredotočenost na telo je nagonsko oklepanje telesnih užitkov in strah, da nam jih bo smrt odvzela.
Ti vzroki trpljenja porodijo nagnjenost k pravilnemu ali napačnemu delovanju, kar nadalje porodi religioznost ali nereligioznost oziroma grešna in pobožna dela. Glede na posledice svojih grešnih ali pobožnih del pa človek doživlja srečo ali nesrečo.
Kleše vključujejo tudi štiri posledice grehov: 1) prarabdha ali dozorele, 2) aprarabdha ali še ne dozorele, 3) rudha/kuta ali v obliki semena ter 4) bidža ali kot vzklilo seme.
Bhakti podarja dobro srečo
Tako kot obe vrsti bhakti uničujeta klešo, obe tudi podarjata šubho ali dobro srečo. To je potrjeno v Šrimad-Bhagavatamu:
yasyāsti bhaktir bhagavaty akiñcanā
sarvair guṇais tatra samāsate surāḥ
harāv abhaktasya kuto mahad-guṇā
manorathenāsati dhāvato bahiḥ
»Vsi polbogovi in vse njihove vzvišene lastnosti se razodevajo v osebi čistega predanika Vsevišnje Božanske Osebnosti. Po drugi strani pa oseba brez bhakti ali ljubezni do Gospoda, ki jo ženejo le minljive materialne želje njenega uma, ne more imeti nobenih dobrih lastnosti.« (ŠB 5.18.12)
Šubha ali dobra sreča vključuje lastnosti, kot so nezanimanje za posvetno življenje, zanimanje za Vsevišnjega Gospoda, dobrohotnost, usmiljenost, odpuščanje, resnicoljubnost, preprostost, uravnoteženost, odločnost, resnost, spoštljivost, ponižnost in prijaznost do vseh.
bhaktiḥ pareśānubhavo viraktir
anyatra caiṣa trika eka-kālaḥ
prapadyamānasya yathāśnataḥ syus
tuṣṭiḥ puṣṭiḥ kṣud-apāyo 'nu-ghāsam
»Kdor se preda Vsevišnji Božanski Osebnosti, začne razvijati bhakti in neposredno doživljati Vsevišnjega Gospoda ter hkrati rahljati vse svoje materialne vezi – tako kot človek, ki začne jesti, hkrati uživa v jedi in se nahrani ter poteši svojo lakoto.« (ŠB 11.2.42)
Ta verz nam pove, da oba simptoma – uničenje nevednosti in pojavitev dobrih lastnosti – nastopita hkrati. Vendar pa ašubha in šubha, umikanje neželenih lastnosti in razvijanje ugodnih lastnosti, ponavadi ne potekata enako hitro, podobno kot se lističa vzklile rastlinice ne razvijata povsem enako. Tako se bhakti postopoma razvija po različnih stopnjah. Te stopnje so zelo pretanjene in jih je težko opaziti, a so jih določili modreci, ki so podrobno proučili njihove različne simptome.
Šradha ali vera
Prizadevni predanik najprej razvije šradho ali vero. Šradha pomeni, da ima 1) trdno zaupanje v svete spise, ki govorijo o bhakti, in 2) pristno željo, da zavzeto izvaja sadhano ali opravila, opisana v teh spisih. Ti dve vrsti vere se bodisi porodita spontano ali pa ju vzbudi močno pridiganje drugega predanika.
Sadhu-sanga ali druženje s predaniki
V vsakem primeru pa ga vera pripelje do sadhu-sange, ko sprejme zavetje lotosnih stopal duhovnega učitelja in pri njem poizveduje o sadačari ali pravilnem delovanju. Ko sledi njegovim napotkom, pridobi dobro srečo, da se lahko druži z naklonjenimi enako mislečimi predaniki ter pride v stik s samouresničenimi bhaktami.
Bhadžana-krija ali prakticiranje bhakti
Nato sledi bhadžana-krija, ko se praktikant bhakti začne resno posvečati vdanemu služenju. Bhadžana-krija je prav tako dveh vrst: 1) aništhita ali nestanovitna in 2) ništhita ali stanovitna.
Nestanovitno vdano služenje
Nestanovitno vdano služenje se razvija skozi šest stopenj:
- utsaha-maji ali pretirano samozaupanje,
- ghana-tarala ali sporadično prizadevanje,
- vjudha-vikalpa ali neodločenost,
- višaja-sangara ali bojevanje s čutili,
- nijamakšama ali nezmožnost spoštovanja zaobljub in
- taranga-rangini ali uživanje v ugodnostih, ki jih prinaša bhakti.
Pretirana vnema
Podobno kot otrok iz brahmanske družine, ki je šele začel študirati svete spise in misli, da je že postal učenjak, vreden vsega spoštovanja, si tudi začetnik na poti vdanega služenja lahko domišlja, da že vse ve. Temu pravimo utsaha-maji ali 'pretirana vnema'.
Sporadično prizadevanje
Kakor se brahmanski otrok enkrat pridno uči, drugič pa svoj študij zanemarja, ker spisov ne razume ali pa izgubi veselje do učenja, tako tudi začetnik na poti bhakti včasih zavzeto opravlja različne oblike vdanega služenja, včasih pa jih zanemarja. Ker je izmenjaje marljiv in malomaren, se njegovo prizadevanje imenuje ghana-tarala, kar pomeni 'gosto-redko' oziroma 'močno-šibko'.
Neodločenost
Sadhaka ali praktikant bhakti razmišlja: »Ali naj samo srečno živim kot družinski človek ob čaščenju Gospoda ter tudi ženo in otroke vključim v služenje Krišni, da postanejo vajšnave? Ali pa naj se družini odpovem in odidem v Vrindavano, da tam dosežem popolnost z neprenehnim mantranjem in poslušanjem o Gospodu brez vsakih motenj?
Ali naj počakam do konca življenja, ko se bom že zasitil vsakovrstnega uživanja in naposled dojel, da je ves materialni svet le gozdni požar trpljenja? Ali pa je bolje, da se odpovem svetu že sedaj?
Ampak sveti spisi pravijo:
tām īkṣetātmano mṛtyuṁ
tṛṇaiḥ kūpam ivāvṛtam
›Druženje z žensko vodi v smrt tako kot s travo prekrit opuščen vodnjak.‹ (ŠB 3.31.40)
yo dustyajān dāra-sutān
suhṛd rājyaṁ hṛdi-spṛśaḥ
jahau yuvaiva malavad
uttamaśloka-lālasaḥ
›Kakor človek, ki pusti za sabo svoje iztrebke, je kralj Bharata že v mladosti odvrgel vse materialne stvari, ki se jim je zelo težko odreči – lépo ženo, poslušne sinove, predane prijatelje, ogromno kraljestvo in vse, kar si srce poželi, ker ga je pritegnil Utamašloka – Vsevišnji Gospod, katerega opevajo najizvrstnejši verzi.‹ (ŠB 5.14.43)
Naj se torej že v mladosti odpovem varljivemu družinskemu življenju? Po drugi strani pa tudi ne bi bilo prav, če se odpovem svetu že zdaj. Mar ne bi moral počakati, da najprej umreta moja ostarela starša?
aho me pitarau vṛddhau
bhāryā bālātmajātmajāḥ
anāthā mām ṛte dīnāḥ
kathaṁ jīvanti duḥkhitāḥ
›Ojoj! Moja starša sta ostarela, moja žena pa ima dojenčka v naročju in še druge majhne otroke. Brez mene bodo ostali brez zaščite in bodo hudo trpeli. Le kako bodo živeli brez mene?‹ (ŠB 11.17.57)
In Gospod pravi, da bo človek, ki se je odrekel družinskemu življenju, ko še ni potešil svojih želja, tudi v redu odpovedi nenehno razmišljal o njem:
atṛptas tān anudhyāyan
mṛto ’ndhaṁ viśate tamaḥ
›Tako nepotešen tudi ob smrti še vedno misli na svojo družino ter odide v svet teme in nevednosti.‹ (ŠB 11.17.58)
Po teh Gospodovih izjavah lahko vidim, da še nisem pripravljen, da bi se odpovedal svetu. Zato bom za zdaj ostal z družino in poskušal živeti čim bolj preprosto. Kasneje, ko potešim svoje želje, pa bom odšel v Vrindavano in se tam posvetil čaščenju Gospoda štiriindvajset ur na dan.
Saj tudi sam Gospod pravi:
na jñānaṁ na ca vairāgyaṁ
prāyaḥ śreyo bhaved iha
›Za predanika na poti vdanega služenja sta gjana ali filozofija in vajragja ali vzdržnost nekoristni.‹ (ŠB 11.20.31)
Glede na ta verz vajragja ali odpoved ni dobra za negovanje bhakti. Ampak če nekoga k odpovedi navede sama bhakti, takšna odpoved ni slaba, temveč je to anubhava ali posledica bhakti, ki je njej podrejena in je za bhakti ugodna!
No, tu je seveda tudi aforizem o sanjasiju iz njaje ali logike:
yad yad āśramam agāt sa bhikṣukas
tat-tad-anna-paripūrṇam aikṣata
›Če sanjasi pride v kateri koli ašram, vedno dobi več kot dovolj hrane.‹
V življenju odpovedi mi ne bi bilo treba skrbeti za vzdrževanje telesa, zato bi morda moral stopiti v red odpovedi?
Po drugi strani pa sveti spisi spet pravijo:
tāvad rāgādayaḥ stenās
tāvat kārā-gṛhaṁ gṛham
tāvan moho ’ṅghri-nigaḍo
yāvat kṛṣṇa na te janāḥ
›Moj dragi Gospod Krišna, vse dokler se ljudje ne predajo Tebi, so zanje materialne stvari, na katere so navezani, kakor roparji, njihov dom je kot ječa, njihova ljubeča privrženost do družinskih članov pa kakor okovi na nogah.‹ (ŠB 10.14.36)
Seveda pa je družinsko življenje ječa le za tistega, ki je nanj navezan. Gospodovemu predaniku družinsko življenje nič ne škodi.
Ampak ne vem, ali naj doma vdano služim s petjem in mantranjem? Ali s poslušanjem o Gospodu? Ali s služenjem Njegovim Božanstvom? Ali pa naj se zgledujem po kralju Ambariši, ki je v družinskem življenju opravljal vseh devet členov bhakti?«
Tako predanik v svojem umu venomer niha med življenjem v odpovedi in družinskim življenjem ter pretehtava različne možnosti. Temu pravimo vjudha-vikalpa ali 'neprenehno ugibanje'.
Bojevanje s čutili
Višnu-purana pravi:
viṣayāviṣṭa cittānāṁ
viṣṇvāveśaḥ sudūrataḥ
vāruṇī dig gataṁ vastu
vrajannaindrīṁ kim āpnuyāt
»Kogar v srcu še vedno privlači materialno uživanje, nikakor ne more postati vdan Gospodu Višnuju. Mar lahko človek, ki gre na vzhod, najde nekaj, kar je na zahodu?«
Ko predanik vidi, da ga materialno uživanje odvrača od Krišne in ovira njegovo stanovitnost v vdanem služenju, se odloči, da bo odvrgel svoje odvisnosti in se zatekel k petju Svetega imena. A njegovi poskusi odrekanja se pogosto končajo z uživanjem tistega, kar poskuša odvreči.
V Bhagavatamu je to takole opisano:
jāta-śraddho mat-kathāsu
nirviṇṇaḥ sarva-karmasu
veda duḥkhātmakān kāmān
parityāge ’py anīśvaraḥ
tato bhajeta māṁ prītaḥ
śraddhālur dṛḍha-niścayaḥ
juṣamāṇaś ca tān kāmān
duḥkhodarkāṁś ca garhayan
»Ko Moj predanik pridobi vero v pripovedi o Meni, se mu vse materialne dejavnosti zagnusijo, saj ve, da čutno zadovoljevanje vodi v trpljenje. A kljub prizadevanjem se ne more znebiti svojih materialnih želja in včasih spet podleže istemu čutnemu uživanju, ki prinaša le trpljenje. Toda predanik, ki se tega sramuje, naj Me še naprej srečno časti z ljubeznijo, vero in trdnim prepričanjem.« (ŠB 11.20.27-28)
Ta nenehni boj z željami po čutnem uživanju zaradi preteklih navad, v katerem predanik enkrat zmaga in drugič izgubi, se imenuje višaja-sangara ali 'bojevanje s čutnim zadovoljevanjem'.
Nezmožnost spoštovanja zaobljub
Tedaj predanik sklene: »Od danes naprej bom vsak dan mantral toliko in toliko krogov na svoji džapi ali molku in se tolikokrat priklonil Gospodu in vajšnavam. Služil bom drugim predanikom, govoril ne bom o ničemer, kar ni povezano z Gospodom, in ne bom se več družil z ljudmi, ki le opravljajo druge.«
Čeprav vsak dan dela take zaobljube, pa se jih ne more vedno držati. To se imenuje nijamakšama ali 'nezmožnost spoštovanja zaobljub'. Višaja-sangara pomeni, da predanik ne more opustiti čutnega uživanja, nijamakšama pa, da ne zmore izboljšati svojega vdanega služenja.
Uživanje v ugodnostih
Bhakti je po sami svoji naravi vseprivlačna, zato predanik, v katerem prebiva bhakti, začne privlačiti druge ljudi. In kot pravi stara modrost: janānurāga-prabhavā hi sampad – »Kdor postane privlačen za druge, mu to prinese bogastvo.«
Bhakti prinaša veliko priložnosti za labho ali materialno korist, pudžo ali čaščenje in pratištho ali ugled. A to je le plevel okrog vzpenjalke bhakti. Iskanje range ali lastnih užitkov sredi teh ugodnosti, ki so kakor plevel, je podobno tarangi ali majhnim valovom v oceanu bhakti in se zato imenuje taranga-rangini, 'uživanje v materialnih ugodnostih'.
Tako se končuje Drugi naliv nektarja z naslovom »Prve stopnje bhakti in nestanovitno vdano služenje« iz knjige Madhurja-kadambini ali Oblaki nektarja, ki jo je napisal veliki učitelj Šrimad Višvanatha Čakravarti.
[1] Ta Višvanathova knjiga je žal izgubljena in je ne gre zamenjati s knjigo z istim naslovom, a drugo tematiko, ki jo je napisal njegov učenec Šrila Baladeva Vidjabhušana.