O seksu in trpljenju
Sledeči pogovor med Njegovo Božansko Milostjo A. C. Bhaktivedanta Svāmī Prabhupādo in nekaj njegovimi učenci se je odvijal januarja 1974 med zgodnjim jutranjim sprehodom po Beneški plaži v Kaliforniji.
Bhakta: Śrīla Prabhupāda, tukaj v Kaliforniji je skoraj 50% mera ločitev. Zakaj mislite, da je tako?
Śrīla Prabhupāda: V Indiji je pregovor, da tisti, ki je poročen, toži in tisti, ki ni poročen prav tako. Poročen moški toži: »Zakaj sem se poročil? Lahko bi ostal svoboden.« In neporočen moški toži: »Oh, zakaj nisem sprejel žene? Lahko bi bil srečen.«
[Smeh.]
Ob seksu se zaplodi otroka in takoj ko se pojavi otrok, je trpljenje. Otrok trpi in tudi starši trpijo, da bi poskrbeli zanj. Toda imajo še enega otroka. Zato je v Srimad-Bhagavatamu [7.9.45] rečeno: trpyanti neha krpana bahu-duhkha-bhajah. V povezavi z reprodukcijo je veliko težav in problemov, ampak čeprav se to ve, se vedno znova to počne.
Seks je glavna sreča v tem materialnem svetu. To je glavna sreča in je gnusna. Kaj je ta sreča? Kanduyanena karayor iva duhkhaduhkham: je kot drgnjenje dveh rok ene ob drugo, da si olajšamo srbenje. Seks proizvede toliko slabih rezultatov, ampak še vedno nekdo ni zadovoljen. Zdaj obstaja kontracepcija, splav – toliko stvari. Maya [iluzija] je tako močna; pravi: »Ja, delaj to in se zapleti v to.«
Zato Bhagavatam pravi: kandutivan manasijam visaheta dhirah. Človek, ki je dhira, trezen in priseben, tolerira ta srbeč občutek spolnega poželenja. Nekdo, ki lahko tolerira srbeč občutek, si lahko prihrani veliko težav, nekdo, ki ne more pa je v trenutku zapleten v to. Če gre za nezakonit ali zakonit seks, je seks prinašalec problemov.
Bhakta: Śrīla Prabhupāda, tukaj zdaj prvič hodimo. Vse izgleda drugačno in novo.
Śrīla Prabhupāda: [Se smeje.] To je materialni svet. Včasih tavamo v to smer, včasih v drugo in si mislimo: »O, to je novo.« Brahmanada bhramite: tavamo po celem univerzumu in poskušamo izvedeti nekaj novega. Ampak nič ni novo: vse je staro.
Ko se moški postara, na splošno misli: »Oh, to življenje je tako težavno.« In dovoljeno mu je zamenjati telo. Za otroka se skrbi in ta človek pomisli: »Zdaj imam tako udobno življenje.« Ampak spet se postara, kar se mu gnusi. Torej Krišna je tako ljubezniv in pravi: »V redu, zamenjaj telo.« To je punah punas carvita-carvananam – žvečenje že prežvečenega. Krišna daje živemu bitju veliko priložnosti: »V redu, postani drevo. V redu, postani kače. V redu, postani polbog. V redu, postani kralj. Postani popravljavec čevljev. Pojdi na rajske planete. Pojdi na peklenske planete.« Obstaja toliko variant življenja, ampak pri vseh je živo bitje ujeto v tem materialnem svetu. Išče svobodo, ampak ne ve, da je svoboda na voljo samo pod okriljem Krišne. Tega pa živo bitje noče sprejeti.
Ob pogledu na trpljenje v tem materialnem svetu impersonalisti hočejo narediti življenje za nekaj nediferenciranega (nirvisesa – brez oblike) in budisti ga vidijo kot nič (praznino) (sunyavadi). Ampak nobena trditev ni možna. Nekaj časa lahko ostaneš nediferenciran ampak spet si zaželiš raznolikosti. Véliki, véliki sannyasi-ji [oseba, ki se odpove posvetnemu življenju] veliko pridigajo o brahma satyam jagan mithya ['Brahman (brezosebni, vseprežemajoči aspekt Vsevišnjega) je resničen; ta univerzum je iluzija'], se pa spet vrnejo k Brahmanu pri političnem in socialnem delu. V Brahmanu ne morejo dolgo ostati, torej morajo sprejeti to materialno varianto, saj je raznolikost mati užitka. Naš predlog je torej tale: Pridite k resnični varianti, zavesti Krišne. Potem bo vaše življenje uspešno.
Bhakta: Večina ljudi poskuša toliko uživati v tem življenju, da sploh ne razmišljajo o naslednjem življenju.
Śrīla Prabhupāda: Ne vedo, kaj je naslednje življenje, zato njegovo vrednost, pomen izničijo. Pravijo: »Ni naslednjega življenja« in na ta način so zadovoljni. Ko zajec vidi nevarnost, zapre oči in misli, da ni nevarnosti. Ti podleži so takšni. Vse to je neznanje.
Bhakta: Obstaja filozofija, ki se imenuje stoicizem, ki pravi, da ker je življenje namenjeno za trpljenje, bi morali samo postati zelo čvrsti in veliko trpeti.
Śrīla Prabhupāda: Torej je njihova ideja, da je nekdo, ki lahko trpi brez pritoževanja, prvorazredni človek. Verjeti v tako filozofijo pomeni, da ne veš, kako končati trpljenje. Ena skupina filozofov trdi, da trpljenja ne moremo odpraviti in zato moramo biti močni in ga tolerirati. Druga skupina filozofov pa pravi, da ker je življenje polno trpljenja, moramo vrednost, pomen življenja izničiti.. Ampak nobena skupina nima informacije, da obstaja pravo življenje, kjer ni trpljenja – to trdi gibanje za zavest Krišne: da je življenje brez trpljenja. Anandamayo 'bhyasat: preprosto blaženost. Ples, hrana in petje, brez trpljenja. Lahko to kdo odkloni? Ali obstaja kateri takšen bedak'
Bhakta: Ljudje zanikajo obstoj takšnega življenja.
Śrīla Prabhupāda: Ampak recimo, da tako življenje obstaja: kjer lahko preprosto plešeš, ješ in večno srečno živiš. A ne bi žele tega sprejeti?
Bhakta: Vsak bi to žele sprejeti. Ampak ljudje, da to ne obstaja.
Śrīla Prabhupāda: Torej bi morala biti naša prva trditev, da obstaja takšno življenje: samo sreča brez trpljenja. Vsi bodo rekli: »Ja, tega si želim« in bodo to sprejeli. Ker pa se je ljudi na žalost vedno znova prevaralo, zavajalo, mislijo, da je to še ena prevara. Pridiganje o zavesti Krišne torej pomeni prepričati ljudi, da obstaja življenje polno sreče, brez trpljenja.
Bhakta: Kaj jih bo prepričalo, da jih tudi mi ne zavajamo?
Śrīla Prabhupāda: Povabite jih naj pridejo v naš tempelj in vidijo naše predane bakte. Lepo pojemo, plešemo in jemo. To je praktičen dokaz.
Bhakta: Ampak ali ni potrebno, da se človek prej očisti, preden lahko spozna te stvari?
Śrīla Prabhupāda: Ne. Mi pravimo: »Pridite in pojte Hare Krišna z nami; tako boste očiščeni. Ničesar ne želimo od vas. Dali vam bomo hrano; vse vam bomo dali. Preprosto pridite in pojte z nami. To je naše sporočilo.«