O papigi in vrani

Nekoč je v prekrasni vili neke bogate družine živela prelepa papiga. Bila je zelo bistra, znala je oponašati vse mogoče glasove in je imela veliko zlato kletko, okrašeno z diamanti. Vsi v družini so jo imeli zelo radi in so res z ljubeznijo skrbeli zanjo ter jo hranili z najboljšimi semeni, oreščki in sadeži. Papiga je bila popolnoma zadovoljna in je s svojim petjem veselo zabavala vse člane družine. Včasih, ko so njeno kletko postavili na veliko teraso, je lahko videla letati naokrog tudi druge ptice.

Tako je vsako popoldne na drugi strani dvorišča v letni kuhinji služkinja čistila za kuharji in pomivala posodo. Vsakič je ob tem času na bližnje drevo priletela vrana in začela krakati, če slučajno služkinje še ni bilo. Na ta način je vrana vsak dan izprosila ostanke hrane in se do sitega najedla. Papiga je s terase opazovala dogajanje in nekega dne se ni mogla več zadržati: »Kaj se pa tako grdo dereš kra – kra? A ne znaš lepo prositi? Pa kaj bi prosila, a ne, ko pa vsak dan dobiš le na pol pokvarjene pomije. In poglej, kakšno razcefrano perje imaš. Le kako lahko taka letaš naokoli in spuščaš te grozne glasove? Očedi se, zapoj lepo, zabavaj ljudi in imela boš vse obilje, ki ga imam jaz. Le kdo te bo prenašal tako črno sitnobo?«

Vrana je veselo brskala naprej po pomijah in se ni ozirala na papigino provociranje. Toda papiga ni in ni mogla nehati in se je še naprej širokokljunila ter napihovala kot balon. Vrana je napolnila svoj trebuh, pogasila žejo v bližnji mlaki in mirno zletela na papigino kletko: »Že res, da lepo poješ, imaš krasno perje, čist dom, zdravo hrano in svoje oboževalce. Uh, saj res, in kdo me bo prenašal? No, iz dneva v dan letam svobodno po vsem širnem nebu, med zelenimi gozdovi, nad prelepimi slapovi in rekami, se veselo družim s prijatelji in nikoli se še nihče ni pritožil.«

Vrana se je nagnila naprej in s kljunčkom potrkala ob rešetko:

»Hja, kletka je res zlata in razkošje, ki ga uživaš je res božansko. Ampak vseeno ga ne bi nikoli zamenjala za svojo svobodo, pa tudi če bi do konca življenja morala jesti najbolj gnilo hrano. Kajti to, kako živim, ko živim svobodno, je smisel mojega obstoja in se sprejemam tako, kot sem, srečno krakajočo smrdljivo vrano.«

Vrana je še naprej vsako popoldne malicala »Pri papigi«, toda papiga je vselej le čemerno sklonila glavo in prenehala peti.