Kralj brez prsta

Nekoč je živel kralj, ki je imel zelo pametnega ministra. Izkazalo se je, da je ta minister vedno imel prav in zato je kralj vselej za vse odločitve in nasvete iskal pomoč pri njem. Bil pa je minister zelo pobožen človek in ni delal razlik med revnimi in bogatimi, grdimi in lepimi, živalmi in ljudmi ... Skratka, bil je zelo priljubljen minister, saj je vedno ponavljal: »Vse je le milost, vse je vselej le milost božanska, milost vsevišnjega.«

Tako je ob vseh hudih in slabih dogodkih komentiral le z istimi besedami. Pa so bili to časi obilne letine, časi hudega pomanjkanja, suše, povodnji, poroke, politični uspehi, vojne, karkoli se je pripetilo, je bil ministrov komentar vedno isti. Čeprav je bil ta minister kralju nadvse v pomoč, pa so mu ti pobožni komentarji, polni milosti, začeli iti v nos: »No, prav, moj dragi minister. Razumem, da je milost obilna letina, dobro potomstvo, zdravje itd., toda kako lahko govoriš o milosti takrat, ko celo kraljestvo trpi zaradi pomanjkanja ali pa kake hude bolezni?«

»Vse, kar se zgodi, je milost boga, ker vse pripada njemu in on je vse. Vsak atom je prežet z njegovo prisotnostjo, vse se odvija po njegovi volji, le kako bi potem nekaj lahko bila milost, spet drugo pa ne?«

»Ah, težko je dojeti ta tvoja filozofska dognanja. Naj bo, do sedaj se nisi nikdar zmotil.«

Pogosto sta kralj in minister odhajala skupaj v gozd na lov. Tako se je nekega dne kralju na lovu pripetila nesreča in je bil ob prst. To ga je zelo ujezilo in je rekel: »Menda ne boš spet trdil, da je to samo milost vsevišnjega?«

»Vse je božanska milost, zakaj bi izguba tvojega prsta bila izjema?«

Kralj je pobesnel in vrgel ministra v temnico. Minister pa je mirno dejal: »Vse to je milost, brez izjeme.«

Leta so tekla in kralj je nekako shajal tudi brez ministrovih nasvetov. Tudi na lov je hodil sam in tako je nekega dne globoko v gozdu padel v roke hudim razbojnikom in ljudožercem. Takoj so ga zvezali in vrgli na žrtveni oltar. Odločili so se, da ga bodo uporabili kot žrtveno jagnje in mu odsekali glavo. Tik preden je meč švignil proti kraljevemu vratu, pa je nekdo od vračev opazil, da kralj nima prsta. Takoj so ga odvezali in nagnali domov, saj takega nepopolnega daru ne morejo žrtvovati. Kralj je dojel ministrovo modrost o milosti in je takoj odhitel v ječo. Padel pred ministra na kolena in ga prosil odpuščanja.

»Prav, dojel sem, prosim te, oprosti mi. Toda še vseeno ne vem, kako je lahko milost, da si ti bil kar nekaj let v ječi?«

»Spomni se, kako sva hodila na lov. Zmeraj sva hodila skupaj. Kaj bi se zgodilo, ko bi naju ujeli kanibali? Tebe bi izpustili, ker nimaš prsta, jaz pa bi ostal brez glave. Ker pa sem bil v ječi in si ti bil na lovu sam, imam po milosti vsevišnjega še vedno svojo glavo na svojem mestu.«