Lovec in modrec

Nekoč je živel lovec Mrigari. Bil je to zelo okruten lovec, saj je naokrog po gozdu nastavljal najstrašnejše pasti, iz katerih se živali nikakor niso mogle rešiti in so umirale v hudih bolečinah. Mrigari je imel trdo srce in ga pogled na trpeče živali niti malo ni ganil.

Nekega dne se je po tem gozdu sprehajal modrec Narada. Ko je naletel na kakšno ujeto žival, jo je izpustil in ji pomagal na noge. Vse bolj pa je bil začuden, ko je videl, da so te pasti v velikem številu nastavljene po vsem gozdu. Tako so sedaj ranjene živali trumoma bežale iz svojih pasti in Mrigari je takoj vedel, da je nekaj narobe. Prijel je za lok, si nadel tok s puščicami, pograbil sulico in se pognal v gozd. Že od daleč je opazil asketa, kako hodi od pasti do pasti in osvobaja živali. Zakoračil je proti njemu in ko se mu je čisto približal, se je na veliko začudenje Mrigari povsem umiril in vljudno pozdravil.

Narada se je ozrl: »Dober dan. A ti nastavljaš te pasti? Zakaj pa loviš na ta način? Zakaj ne pobiješ živali takoj, če jih že moraš loviti? Zakaj jih puščaš trpeti v teh hudih bolečinah?«

Mrigari je zaradi vpliva bližine svetnika Narade popolnoma spremenil svoj značaj in je mirno odgovoril: »Nikoli nisem pomislil na to, da te živali trpijo. Enostavno mehansko opravljam svoje delo tako, kot me je naučil moj oče. Tudi njega je poučeval njegov oče in tako nazaj. Živali pojemo, kože ustrojimo in prodamo in tako iz roda v rod živi naša družina.«

»Pa nisi nikoli slišal za zakon akcije-reakcije, ki vlada v vsem vesolju? Kar seješ, to žanješ. Danes jaz tebe, jutri ti mene. A se zavedaš, kaj te čaka v prihodnosti, če ne boš spremenil svojega življenja? Na, poglej si svojo usodo,« je dejal Narada in s pomočjo svoje mistične moči podaril lovcu vizijo v njegovo bodoče življenje. V lovčevi viziji je na tisoče razjarjenih živali dirjalo proti njemu, ga prebadalo s svojimi rogovi, grizlo po vsem telesu, trgalo njegove ude, ga teptalo in paralo s svojimi ostrimi kremplji.

»Dovolj, dovolj!« je vpil lovec. »Kaj je to, kaj se dogaja z mano?«

Narada je popustil: »Ja, saj si hotel videti svojo prihodnost. Vse to te čaka, če boš nadaljeval s svojim ustaljenim načinom življenja.«

»Ne, prosim, ne. Nočem tega. Pomagaj mi, modrec, pouči me, kako naj nadaljujem,« je padel na kolena Mrigari.

»Najprej zlomi lok in puščice, potem te bom zares začel poučevati.«

»Ampak kako? To vendar ne gre, kako bom preživljal družino?«

»Ne skrbi«, ga je pomiril Narada, »Če se prepustiš vodstvu razsvetljene duše, bo vse v najlepšem redu, le zaupaj mi in stori vse tako, kot ti bom rekel.«

Mrigari je begal z očmi sem ter tja in s pogledom, polnim dvomov, opazoval svoj lok pa spet modreca Narado. Ko pa je pomislil na prizore iz svoje prihodnosti, ga je spreletel srh in je dejal: » No, prav, pa naj bo. Prosim te, modrec, vodi me.«

Pograbil je lok, ga prelomil na pol, polomil puščice in zalučal sulico daleč v gozd. Padel je na kolena pred modreca Narado in ga prosil za pomoč.

» Najprej bova osvobodila vse živali, nato boš vse svoje ustrojene kože in ostalo imetje podaril naokrog. Potem se s svojo družino preseli k reki Ganges in si na obrežju postavi nov dom. Pred hišo posadi sveto rastlino Tulasi in jo vsak dan zalij ter kroži okrog nje, ko boš ponavljal svete mantre. Vsakomur, ki pride mimo, mu izkaži spoštovanje, ga povabi v hišo, da si odpočije, naje in napije do polnega zadovoljstva. Ne skrbi, ničesar ti ne bo manjkalo, če boš iskreno radodaren in iz srca pripravljen pogostiti vsakega romarja. Če boš upošteval moja navodila, boš živel srečno in zdravo do konca svojih dni in še naprej.«

Narada se je poslovil, Mrigari pa je ves presrečen stekel domov, da pove ženi, kaj se mu je zgodilo.

Pretekel je mesec ali dva in Narada je bil na obisku pri modrecu Parvata Muniju. Parvata je slišal za dogodek z lovcem in je izrazil željo, da bi ga rad spoznal.

» Seveda«, je dejal Narada, » pojdiva, tudi sam bi ga rad obiskal.«

Ko sta se modreca bližala Mrigarijevi kolibi, sta že od daleč opazila velikega postavnega človeka v belem, ki z vzdignjenimi rokami teče proti njima in vzklika v znak dobrodošlice. Preden pa je padel pred njuna stopala v znak spoštovanja, je previdno odstranil mravlje, da jih ne bi pomendral. Narada in Parvata Muni sta se spogledala: » To pa je sprememba.«

» Kar naprej, kar naprej,« je veselo vabil Mrigari, »in hvala za vse te dragocene napotke, ki si mi jih dal. Šele sedaj počasi vidim, kako se odvija življenje v resnici in kako univerzalni kozmični zakoni urejajo to vesolje. Mimoidoči romarji so prezadovoljni in mi res ničesar ne manjka, kot si sam dejal, tako da ves višek dobrin delim naprej tistim, ki so jih potrebni.«

Tudi sam Narada je bil presenečen, saj je vsake pol ure prišel kdo mimo, izkazal Mrigariju spoštovanje, ga prosil za blagoslov in mu daroval hrano, obleko, začimbe ... Tako je Mrigari v bistvu postal lokalni svetnik, saj so ljudje ob njegovi spremembi in odločnosti pri upoštevanju Naradovih načel čutili velik navdih za duhovno življenje. Parvata Muni pa je dejal: »Sedaj, moj dragi Narada, resnično ne moreš več prikriti svoje čistoče nesebičnega delovanja in vdanosti Narajanu. Zato neprestano padam pred tvoja stopala v znak spoštovanja.«