Druva išče pravico

Druva je bil majhen deček, ki je imel brata, s katerim se je zelo rad igral. Toda bil je to polbrat, od prve kraljice rojen, Druva pa je bil sin služkinje. Čeprav sta imela istega očeta, velikega kralja Tanapado, in sta imela na dvoru popolnoma enake privilegije, je kraljico ta enakost zelo motila. Tako je nekega dne, ko sta se fanta igrala z očetom in mu oba sedela na kolenih, kraljica zahtevala, da se Druva umakne s kraljevega prestola, češ on pač le ni modre kraljeve krvi, saj po materi pripada nižjemu sloju. Kralj Utanapada se je prav tako strinjal s kraljico in Druva je ves užaljen zapustil kraljeve sobane. Vse skupaj ga je tako potrlo, da se je zatekel k materi v naročje in se zjokal.

»Mati, zakaj je življenje tako krivično? Rad bi bil vplivnejši in bogatejši kralj od očeta ter imel večje kraljestvo, kot ga premoreta tako oče kot ded skupaj.«

»Oh, moj dragi Druva, ko bi le bilo tako enostavno. Saj veš, da sem jaz iz nižje kaste in da te bo ta pečat spremljal vse življenje. Edini, ki ti lahko v življenju pomaga pri katerem koli problemu, je vzdrževalec in lastnik vseh svetov, sam bog. Obrni se nanj, kajti le on ti zares lahko pomaga.«

»Kje pa najdem tega boga, mati?«

»Modreci in svetniki ga hodijo vedno iskat v gozdove Himalaje. Pravijo, da je tam prostor, kjer človek v miru lahko sliši, se pogovori in celo vidi boga.«

»Če je tako, pa pojdem, mati. Zaželite mi srečno pot in takoj, ko se pogovorim z bogom, se zopet vidiva.«

Tako je Druva pri svojih petih letih starosti zapustil svoj dom in se odpravil proti gozdu. Čeprav so mu vsi branili, ga pregovarjali in prosili, naj ostane, je Druva odločno zahteval prosto pot. Ko je prispel globoko v gozd, je taval sem ter tja in klical boga. Pa je takrat mimo prineslo prav modreca Narado.

»Kaj pa ti, sinko? Si se izgubil? Kar sam samcat takole sredi gozda.«

»Ne, ne, jaz sem Druva in iščem boga. A mogoče veš, kje bi ga lahko našel?«

»Pa saj se hecaš, Druva, kajne? Ti si še vendar otrok. Zakaj nisi doma med prijatelji in obdan z igračami?«

»Ni mi do igre. Ne morem se vrniti nekam, kjer nisem dobrodošel. Edini, ki mi lahko pomaga, je bog sam in modrec, če mi lahko pomagaš, bi ti bil zelo hvaležen. Če pa ne veš, kje je bog, se pač posloviva in pojdiva vsak svojo pot.«

»No, vidim, da si se zares odločil spoznati boga, zato me dobro poslušaj. Tule v bližini si poišči miren kotiček pod drevesom, nepremično vzravnano sedi, osredotoči misli na notranji glas in čez nekaj mesecev boš imel vse odgovore in zahteve izpolnjene. Čim manj časa porabi za telesne potrebe hranjenja in spanja ter ves čas ponavljaj mantro: OM NAMO BAGAVATE VASUDEVAJA.

Druva je tako sprejel modreca Narado za svojega duhovnega učitelja. Do potankosti je upošteval njegova navodila in po nekaj mesecih je nebo pred njim začelo sijati z zaslepljujočo belo svetlobo. Iz te svetlobe se je naenkrat pojavila ogromna ptica Garuda, na kateri je bil sam bog v obliki Narajana. Druvo so preplavila globoka čustva božanske ljubezni in solze so v potokih lile iz njegovih oči. Dlake so mu šle pokonci in imel je občutek, da bo vsak čas padel v nezavest. Glas mu je zastal v grlu in nikakor ni bil sposoben izustiti niti besedice. Narajan ga je rešil iz zadrege in se s svojo školjko dotaknil Druvove glave. Tako je Druva prišel k sebi in izkazal spoštovanje vseprežemajočemu vrhovnemu izvoru vsega, Narajanu, in izrekel svoje spoznanje:

»Ah, vsemogočni Narajan, iskal sem razbito steklo, materialno obilje, ugled in moč, dobil pa sem neprecenljiv dragulj, tebe. Ne želim si ničesar drugega, kot le tvoje družbe in možnosti, da sem vključen v dejavnosti, ki so namenjene tvojemu zadovoljstvu. Še nikoli nisem videl, doživel, niti občutil take topline, ljubezni in vseh mogočih novih čustev, ki me prevevajo ob tvojem razodetju.«

»Nič ne skrbi, Druva, storil bom tako, da bo vsem zadoščeno.«

Tako je Narajan ustvaril poseben planet Druvaloka, ki je po obilju enak Narajanovim transcendentalnim planetom in ga mi poznamo kot zvezdo severnico. Ta planet ni podvržen zakonom materialne narave in vplivu časa, čeprav se nahaja v tem vesoljnem prostoru. Po zaključku vseh štirih dob (satja, treta, dvapara in kali), ko nastopi veliko uničenje in je posesana celotna mahatatva, ostane Druvaloka nedotaknjen in tam še naprej vlada ekspanzija Narajana in omogoča, da se lahko Druva druži z njim in vsemi njegovimi spremljevalci, ostalimi prebivalci na planetu.