Kako je Čintamani pomagala Bilvamangalu

Bilvamangala je bil dober človek. Srečno poročen, bogat, priljubljen, zdrav. Skratka, imel je dobro karmo in vsej materialni sreči navkljub je bil dobrega srca. No, imel je samo eno napako. Noro je bil zaljubljen v Čintamani, ki je veljala za lokalno prostitutko. Tako jo je vsak dan obiskoval vsaj za trenutek, če ne drugače.

Nekega večera je kljub hudemu neurju Bilvamangala krenil proti Čintamanijini hiši. Reka je tako narasla, da je odneslo most in Bilvamangala se je odločil podivjano reko preplavati. Voda ga je odnesla daleč navzdol in je na drugi strani le s težavo zlezel na breg. Čintamani je bila prepričana, da Bilvamangala ne bo prišel in je zato glavna vrata na dvorišču zapahnila. Tako je moral Bilvamangala plezati preko visokega zidu in se otresati raznih žužkov, plazilcev in kač, ki so se skrivali v gostem bršljanu, s katerim je bila poraščena visoko zidana ograja okrog hiše. Skratka, ko je dosegel njeno okno, je komaj še dihal in Čintamani je bila zaprepadena.

»Poslušaj, Bilvamangala, če bi ti vso to vnemo in privrženost do mene usmeril v duhovno rast, bi bil že zdavnaj razsvetljena duša.«

Te besede so Bilvamangalo streznile kot škaf ledene vode. Zato je naslednji dan brez besed zapustil vse in se odpravil na romarsko pot proti Vrindavanu, kjer je bog uprizoril svoje najbolj privatne zabave. Pot je bila dolga in naporna, Bilvamangala pa je živel kot asket. Če se ga je kdo usmilil in mu ponudil streho nad glavo in topel obrok, je to z veseljem sprejel. Ko pa tega ni bilo, je pač nevznemirjeno nadaljeval pot.

Nekega dne je tako naletel na lokalnega bramana (svečenika), ki mu je z veseljem ponudil prostor pod svojo streho in malo hrane, da se okrepi. Problem pa je bil, da je ta bramana imel zelo lepo ženo, ki je Bilvamangalo takoj zbodla v oči, ko mu je stregla in se vrtela okrog njega. Svečenik je to opazil in mu ponudil svojo ženo za eno noč, saj je po tradiciji gostu treba ponuditi vse, še posebej, če je romar.

Bilvamangala se ni mogel upreti skušnjavi, navkljub sramotnemu položaju, da žena pripada svečeniku in da je on asket na romanju s popolnoma duhovnim ciljem. Zaprl se je v sobo in čakal, da se svečenikova žena očedi ter izpolni moževo zahtevo. Kasneje je potrkala in vstopila. Bila je prelepa mlada deklina in se je počasi, a samozavestno približala Bilvamangalu. Ta jo je zaprosil, če si lahko razpne lase. Dekle je iz lasne fige izvleklo dve dolgi igli in ju podalo Bilvamangalu. Dolgi črni lasje so omahnili pod svojo težo prav vse do njenih bokov. Bilvamangala je stopil korak nazaj in si v trenutku zaril dolgi ostri igli v svoje oči.

Tako si je z velikim ogorčenjem nad svojimi pohotnimi željami Bilvamangala sodil sam. Pravijo, da je kljub svojemu stanju našel pot do Vrindavana in tam postal eden najbolj znanih svetnikov. Zelo znana je tudi njegova knjiga »Krišna karnamrita«. Bilvamangala je bil znan po tem, kako se je po več dni zatopil v meditacijo in celo pozabil jesti. Zato je Govinda zelo ljubeče kar sam skrbel za svojega družabnika in mu nosil mleka ter se z njim pogovarjal pod pretvezo, da je navaden vaški deček iz bližnje soseske.