Pogovori vzhod – zahod: Usmiljenje in sočutje

Prečastiti Hart: Odkar sem prebral vašo knjigo Hrana za duha: Vegetarijanstvo in svetovne religije, sem prenehal jesti meso. Pravzaprav sem o tem že kar dolgo premišljeval. Prav vaša knjiga pa mi je pomagala, da postavim piko na i. Dala mi je poglobljen teološki vpogled v celotno zadevo. Odkar sem prenehal jesti meso, se počutim bolj zdravega in bolj v skladu z Božjim stvarstvom, z notranjim duhom vseh živih stvari. Vedski nauk je v tem pogledu veliko bolj dinamičen od religioznih naukov o prehrani v drugih duhovnih tradicijah. Seveda so tudi v krščanski tradiciji obstajali veliki svetniki (denimo Sveti Frančišek), ki so poosebljali to razpoloženje, vendar menim, da je to mnogo bolj poudarjeno v vedskem gledanju.

Satyaraja dasa: Vedska tradicija, ki prepoznava eno vrsto duše v vseh živih bitjih, naravno sprejema ahimso ali nenasilje, kar pogosto preraste v vegetarijanstvo. Vajšnave se še zlasti izogibajo uživanju mesne hrane. Oni so lakto-vegetarijanci. Vzrok za takšno prehrano pa je le deloma v tem, da nočejo škoditi drugim živim bitjem. Bolj neposreden razlog temelji na navodilih iz spisov, da bo Bog sprejel edino lakto-vegetarijansko hrano kot žrtveno daritev. Bhakta z ljubeznijo ponudi Bogu samo tisto, kar On sprejme kot žrtev, nakar bhakta sprejme "ostanke" kot svoj obrok. Temu se po tradiciji reče prasadam ali "Gospodova milost". Vedska tradicija nalaga, da mora - kdor hoče razviti ljubezen do Boga - jesti samo takšen prasadam. Če pa ta prasadam podelimo drugim, je njegova transcendentalna moč še celo večja. V vsakem primeru pa je ta sveta hrana nerazlična od Boga, saj je z druženjem in ljubeznijo prevzela Njegove lastnosti...

Prečastiti Hart: To je kot pri maši, kjer je hostija identična s Kristusovim telesom, vino pa z njegovo krvjo.

Satyaraja dasa: Da, obstaja podobnost. Toda mi imamo obhajilo trikrat na dan! In prasadam je dejanska hrana - ne le preobrazba kruha v Kristusovo telo ter vina v njegovo kri v obliki ene same hostije in požirka vina. Prasadam je celoten obrok; vsaka drobtinica hrane, ki gre v bhaktova usta, se preobrazi v Božje telo. Tako se bhakta pravzaprav hrani z Božjo milostjo. Z drugimi besedami, vajšnava uživa samo hrano, ki je bila ponujena Bogu kot zakrament. Drugi lahko takšno hrano uživajo samo ob nedeljah, ali pa v najboljšem primeru kadar začutijo navdih, da to storijo.

Prečastiti Hart: Mimogrede, ker se vzdržujete od opijanja, vam bo gotovo ljubo slišati, da vina, ki se danes deli kot Kristusova kri, niso vselej uporabljali pri pretvarjanju v Jezusovo kri. Tako vsaj trdijo nekateri ugledni znanstveniki. Po nekaterih stališčih je bil izvorno to grozdni sok. V biblijskih časih so namreč vse, kar so pridobili iz plodov trte, imenovali vino, če je bilo fermentirano ali pa ne. Obstaja trinajst različnih besed, ki so se uporabljale v hebrejščini in kaldejščini, ter štiri v grščini. V grščini so ponavadi uporabljali besedo oinos. Ta grška beseda ustreza hebrejski yayin ali yain, latinski vinum in angleški wine. V klasični biblijski rabi pa se te besede nanašajo zgolj na grozdni sok. V Septuagintu, grški verziji Biblije, je hebrejska beseda za grozdni sok triintridesetkrat prevedena z grško besedo oinos. Prav tako je uporabljena za označbo drugih vrst pijač, kot so napitki iz lotosovih sadežev in dateljnov.

Satyaraja dasa: Ali je to vaše mnenje ali pa lahko navedete tudi druge učenjake in avtoritete na tem področju?

Prečastiti Hart: Oh, seveda. To je skoraj splošno znanje v krogu učenjakov zgodovine stare zaveze. Po profesorju Samuelu Leeju s Cambridgea je koren hebrejske besede, o kateri sem govoril, yain ali vino. Vseeno pa profesor Lee priznava, da se v biblijskih časih beseda ni nanašala na opojno alkoholno pijačo, pripravljeno s fermentacijo. Bolj je ustrezala gostemu, neopojnemu sirupu, ki so ga pripravljali s kuhanjem. Postopek kuhanja je dal grozdnemu soku trajnost, da se dolgo časa ni pokvaril. Torej ne bi smeli misliti, da so zgodnji biblijski preroki odobravali uporabo opojnih pijač. Beseda vino je v tistih dneh v glavnem pomenila grozdni sok.

Satyaraja dasa: Torej v biblijskih časih opojnih pijač niso gledali z naklonjenostjo?

Prečastiti Hart: Oh, vsekakor ne. Iz Biblije izvemo, da opojne pijače povzročajo zasvojenost (Pregovori 23.35), da so vzrok nasilja (Pregovori 4.17), in da pivce odvračajo od Boga (Amos 6.6).

Satyaraja dasa: To je zares zanimivo ... resnično ... želim si samo, da bi ljudje, ki se na krščanstvo ne spoznajo, dobili znanje o teh stvareh. Toda naj se za trenutek vrnem na vegetarijanstvo. Pri raziskovanju krščanske tradicije sem ugotovil, da so tudi krščanski biblijski preroki zagovarjali vegetarijanstvo, vsaj na eni točki v krščanski zgodovini. To je prav gotovo veljalo za zgodnje cerkvene očete. Vprašanje, ki me muči, pa je tole: kdaj so s tem prenehali? Katere okoliščine so privedle do popularizacije uživanja mesa v krščanski tradiciji?

Prečastiti Hart: Mislim, da sledi vodijo do osvajalca Konstantina, v zgodnjem četrtem stoletju. Vidite, Konstantin ni bil teolog. Ne. On je bil zgolj politik, ki je podedoval preprostejše krščanstvo - "samo veruj v Kristusa".

Satyaraja dasa: Mislim, da je bila to Pavlova doktrina... Pavel za življenja ni nikoli srečal Kristusa. Bil pa je tako pogumen, da si je upal razpravljati z apostoli o vprašanjih doktrine. Razpravljal je s tistimi, ki so se učili neposredno od Kristusa!

Prečastiti Hart: Veste, s to trditvijo lahko zabredete v težave. Pogosto nerazumevanje je, da Pavel ni soglašal z apostoli, v glavnem zato, ker je Pavel poudarjal vero. Upoštevati pa je treba, da je Pavel uporabljal grško besedo pistis, kar pomeni ne le "prepričanje" ali "verovanje", kot ponavadi domnevajo, temveč tudi "popolno predajo". Pomeni tudi praktično uporabo vere. Zato Pavlovo "samo veruj" ni bilo tako preprosto. Njegovo doktrino so kasneje popačili politiki in podleži, toda...

Satyaraja dasa: Razumem. Torej je Pavel skupaj z apostoli trdil, da se mora človek ravnati po starem zakonu, ki je vseboval tudi pravila glede prehrane.

Prečastiti Hart: Ne samo zakon. Pavel je poudarjal duha za zakonom. To je dokaj zapleteno. Dovolj je, če rečemo, da lahko navedemo trdne dokaze za vegetarijanstvo na osnovi stare zaveze, Toraha, kot ste to vi storili v vaši knjigi "Hrana za duha". Toda nekateri pravijo, da je Pavel to zavrgel. Sam Jezus pa je trdil, da je treba te zakone spoštovati, tako vsaj pravi Matej. Toda Pavel je na nek način rekel "ne" - prava stvar je vera v Kristusa.

Satyaraja dasa: Torej v nekem smislu moje stališče vendarle drži. Ker je bila Pavlova doktrina osvajalcu Konstantinu najbolj po volji - ne ravno Pavlova doktrina, temveč popačenje njegove doktrine, ki trdi, da ni "vera" nič več kot "prepričanje" - je rimski imperij sprejel to obliko krščanstva, norme pa so na koncu postavili oblastniki. Izvorno, čisto krščanstvo je tako prekrila ta popačena Pavlova doktrina.

Prečastiti Hart: Zopet pravite, da si je "Konstantin izbral" Pavlovo krščanstvo. Ne vem, če bi temu lahko rekli zavestna izbira. Konstantin ni bil teolog. Skupaj z drugimi politiki ga je zanimalo samo, kaj naj stori, da bi krščanstvo postalo "družbeno sprejemljivo". Ravno tukaj pa je krščanska tradicija dobila najhujši udarec. Vsekakor je točno, da je ta oblika religije ("samo veruj") v teku časa kristjanom dopustila jesti živali. "Dela" preprosto niso prišla vanjo. Zato tisto, kar ješ (to pa velja za "delo" ali "dejanje" kot nasprotje "veri"), pravzaprav ni pomembno; šteje samo tisto, v kar verjameš. Kdo bi si bil mislil, da lahko hrana vpliva na človeško vero ali narobe?!

Seveda so razumni kristjani kaj kmalu spoznali, da je vera brez dejanj mrtva, kot pravi Biblija. In to je implicitno pri Pavlu, kadar uporablja besedo pistis. Torej sta vera in dejanja povezana. Mislim, da je jasno, da se bodo ljudje z iskreno vero v Kristusa - če ga ljubijo, kot pravi sam - držali njegovih zapovedi. Te vključujejo vse zapovedi stare zaveze, kot na primer "Ne ubijaj." To pa se precej izigrava. Protestantje in še zlasti "prerojeni" kristjani - katerikoli že so - postavljajo vero nad dejanja, čeprav Biblija v resnici uči, da morata iti vera in dejanja vštric. Mislim, da se je problem začel, ko je Pavel poskušal pridigati Farizejem, ki so bili preveč zaposleni z deli. Mislim, da je v poskusu, da jim prikaže pomembnost verovanja, pretiraval. Posledica tega pa je bila zanemaritev pomena delovanja. Vse, kar nam je ostalo, je neka vrsta prevarantske vere.

Satyaraja dasa: Neverjetno! Povejte mi, ali obstaja glede tega kakšna vzporednica v stari zavezi?

Prečastiti Hart: Dejansko je vegetarijanstvo lažje podkrepiti z dokazi iz stare zaveze, zlasti še, če jo primerjate z novo zavezo, ki je glede prehrane relativno nejasna. Stara zaveza pravi, da mora človek skrbno čuvati svoje zdravje in življenje (Deut. 4.15). To lahko sprejmemo kot zagovor v prid vegetarijanstvu. Zlasti še v današnjih dneh, ko dokazi trdno podkrepljujejo, da je vegetarijanstvo vsekakor bolj zdravo od uživanja mesa.

Satyaraja dasa: Seveda se bodo našli ljudje, ki se bodo uprli in trdili, da vegetarijanstvo v resnici ni bolj zdravo. Pravijo, da to stališče zagovarjajo samo čudaki in norci. Naj potem proučijo prepričljivo delo pokojnega Paava Airole, vodilnega strokovnjaka za prehrano in naravno biologijo na svetu. Ali pa naj preberejo bolj ortodoksen "Časopis ameriškega zdravstvenega združenja" ali pa "Ameriški časopis za klinično prehrano". Vsi zelo močno podpirajo vegetarijanstvo kot bolj zdravo v primerjavi z uživanjem mesa.

Prečastiti Hart: Če pa zapoved o čuvanju zdravja ne zadostuje, obstaja v stari zavezi še ena, še bolj jasna zapoved: 'tzar baalay hayyim. To je originalna hebrejščina, ki se v prevodu takole glasi: "Človek mora imeti usmiljenje do živali." Če združimo ta dva ukaza, se zdi vegetarijanstvo naraven zaključek. Toda žal tako gleda premalo ljudi ...

Satyaraja dasa: Zdi se, da ima stara zaveza čvrsto stališče glede zaščite pravic živali. Talmud pravi: "Kadar postane človek ponosen v srcu, mu reci: "Mušica je bila tvoj predhodnik v stvarjenju." Toda vrniva se za trenutek h krščanstvu ...

Prečastiti Hart: Da, želim odgovoriti na vaše prvotno vprašanje. Mislim, da se je zagovarjanje uživanja mesa začelo, vsaj v krščanskih krogih, z Aristotelom. On pa je seveda imel glavni vpliv na Tomaža Akvinskega. Aristotelsko-akvinsko stališče zastopa misel, da so živali tukaj za naše zadovoljstvo, in da same po sebi nimajo pomena. Sodobno krščanstvo na široko sprejema ta bolj ali manj egocentričen svetovni nazor. V tradicionalnem krščanstvu pa obstaja še en miselni tok, ki mu lahko rečemo avguštinsko- frančiškanski nazor. Ta šola je po delovanju platonska in v osnovi uči, da so vsa živa bitja bratje in sestre pod Božjim očetovstvom.

Spomnimo se, da je sveti Frančišek zaščitnik živali in da je učil, kako so vsa bitja pod Bogom pristno povezana. Mislim tudi, da je tukaj treba reči, da je - če je Jezus dejansko "princ miru" - avguštinsko-frančiškanska oblika krščanstva bolj avtentična, saj popolneje izraža odlike vsestranskega usmiljenja in prizanesljivosti. To se zelo lepo ujema z vegetarijanskim načinom življenja.

Satyaraja dasa: Hvala vam. Globoko spoštujem to razlago. Sicer bi bilo krščanstvo precej brezsrčna religija. Kako lahko kdo pri čisti zavesti prosi Boga za usmiljenje, če sam ni pripravljen izkazati usmiljenja njim, ki so slabotnejši od njega? To je skrajno hinavstvo! Če prosimo Boga za usmiljenje, nismo pa usmiljeni do slabotnejših od nas, nismo nič drugega kot hinavci. Mar ni tako? Nasilje poraja nasilje. Če sami ne izkažemo usmiljenja, čemu bi ga bili deležni? Nasprotno, izkazala se bo Božanska pravica. Kakor smo posejali, tako bomo poželi. Na vzhodu se temu reče karma.

Prečastiti Hart: Ah, univerzalni zakon vzroka in posledice. Popolnoma verjamem, da zaradi uživanja mesa prihaja do tragičnih reakcij. Krščanska ljubezen bi morala biti vseobsegajoča, razširjena tudi na živali.

Satyaraja dasa: Skozi vso krščansko zgodovino so obstajali drugi...

Prečastiti Hart: Da. V zgodnjih dneh latinskega in bizantinskega krščanstva, kakor tudi v obdobju njegovega popolnega razcveta v srednjem veku, je krščanstvo na ves glas razglašalo pomen in lepoto živalskega carstva. Živali so usmiljeno predstavljene na krščanskih skulpturah, na okrašenih biblijskih rokopisih, na pobarvanih oknih, pa tudi na stenskih preprogah. Enega izmed mojih najljubših citatov pripisujejo svetemu Janezu Krstniku iz četrtega stoletja, ki je dejal: "Svetniki so polni ljubezni in plemenitosti do človeškega rodu in celo do okrutnih zveri," ter "Vsekakor jim moramo iz več razlogov izkazati vse dobro in blagost, predvsem pa zato, ker imajo isti izvor kot mi sami." To videnje skupnega izvora je še posebej zagovarjal sveti Frančišek in so ga prevzeli njegovi privrženci, med katerimi so mnogi bili vegetarijanci.

Mnogi gruzijski svetniki so bili, več sto let pred Frančiškom, znani po svoji ljubezni do živali. Sveti Ivan Zedaznili se je sprijateljil z medvedi v bližini svoje kolibe; Sveti Shio se je sprijateljil z volkom; Sveti David iz Garesje je ščitil jelene in ptice pred lovci, oznanjajoč: "On, v katerega verujem in katerega častim, skrbi za vsa ta bitja, katerim je Sam podaril življenje in jih hrani." Tudi zgodnji keltski svetniki so čutili usmiljenje do živali. Svetniki Wales, Cornwall in Brittany iz Irske so se v petem stoletju po Kristusu podvrgli velikim pokoram zaradi svojih živalskih prijateljev, katere so zdravili in molili zanje. To so seveda dobri primeri. Vendar pa ni dvoma, da krščanstvu kot celoti ni uspelo zgraditi zadovoljive teologije morale glede živali. Po drugi strani pa so vsi vedski svetniki in preroki sprejeli vegetarijanstvo in blagohotnost do živali. Še enkrat pa pravim, da je to tako, ker imate bolje razvito teologijo morale glede odnosa do živali.

Satyaraja dasa: Zakaj menite, da tako pomemben del teologije morale v krščanski tradiciji manjka?

Prečastiti Hart: Oh, obstaja cela vrsta izrazito religijskih opravičil za zlorabo živali. Lahko bi jih povzel v treh ločenih kategorijah: (1) živali "pripadajo nam" in "z njimi lahko ravnamo, kot nas je volja"; (2) ker so "ne-racionalne", nimajo duše; (3) ne čutijo bolečine.

Ob skrbni proučitvi Biblije nam bo postalo povsem jasno, da so ti argumenti docela neupravičeni. Kot sami veste, je vedska književnost v tem pogledu še jasnejša. Kakorkoli že, ljudje bi morali razmišljati o teh stvareh in se sami odločiti.

Satyaraja dasa: Toda ne glede na zaključek, do katerega kdo pride, mislim, da mora nujno končati s tem: da sta Kristusova ljubezen in usmiljenje univerzalna in da se naravno širita tudi na živali, saj so one tudi Očetovo delo. Pravi kristjan mora priti do tega razumevanja. Mora razviti ta del religijske občutljivosti...

Prečastiti Hart: To sega nad krščanstvo; to je preprosto nesektaška religijska občutljivost, kot pravite. Kdor se ima za kristjana, mora upoštevati vsaj doktrino o razprostiranju Kristusove ljubezni na vsa živa bitja. Če ne pride do tega, je le težko kristjan.

Satyaraja dasa: Najpogosteje slišim razumevanje o "oblasti nad živalmi". Mislim, da ste ga omenili kot prvega od treh opravičil za uživanje mesa v biblijski tradiciji: "Živali pripadajo nam in z njimi lahko počnemo, kakor nas je volja."

Prečastiti Hart: To je prava sramota. V Bibliji uporabljena hebrejska beseda prihaja od korena radak in je izpeljana kot yirdu, kar v sebi nosi smisel upravljanja in zaščitništva. Z drugimi besedami, Biblija od nas zahteva, da skrbimo za svoje bolj skromno obdarjene brate in sestre - ne pa da jih ubijamo in jemo. Kralj ima, na primer, oblast nad svojimi podaniki. To pa še ne pomeni, da jih lahko je ali zlorablja. Ne. Zanje mora skrbeti, jim pomagati in jih celo ljubiti. To je oblika oblastništva, o katerem govori Biblija. Rad bi tudi dejal, da se biblijski stih, ki nam daje oblast nad živalmi, pojavlja v Stvarjenju (1.26). Samo tri verze kasneje v Stvarjenju (1.29) se priporoča vegetarijanska prehrana. Z drugimi besedami, Bog nam daje oblast nad živalmi, samo tri verze pozneje pa prepoveduje njihovo uporabo za hrano. Posredno je torej rečeno, da oblast, ki nam jo daje, ne more vključevati uporabe živali za hrano.

Satyaraja dasa: Da, o tem govorim v svoji knjigi. V naslednjem verzu - Stvarjenje 1.30 - pa Bog tudi jasno razloži, da imajo živali dušo. Tako je razkrinkana tudi racionalizacija številka dva. Bog pravi, da imajo vsa živa bitja - na zemlji, v morju ali v zraku - v svojih telesih "živo dušo". Za "dušo" uporablja besedo nepesh, za "živo" pa besedo chayah. Isti dve besedi je uporabil tudi za opis duše v človeških telesih. Tako imajo živali in ljudje isto vrsto duše, vsaj po Bibliji.

Prečastiti Hart: Da, človek se vpraša, zakaj je bil Tomaž Akvinski tako zbegan glede teh stvari... Ali mi lahko poveste nekaj več o etiki v vedski književnosti? Všeč mi je, kako so v vedskih besedilih te stvari kristalno jasne. Ne more se pojaviti kak Akvinski - hočem reči, da ne more priti do zmede in težav, ki so povezane z doktrino Akvinskega - če vedsko književnost znanstveno proučujete.

Satyaraja dasa: Da, to drži. Vedska književnost je popolnoma jasna, kadar govori o vegetarijanstvu in o položaju živali. To je pomembno. Kdor ne more razumeti, da ni telo in da ne bi smel po nepotrebnem povzročati bolečine živim bitjem - ti dve osnovni stališči - nikakor ne more dalje napredovati. To je duhovna slepa ulica; če ne razjasnimo teh dveh stališč, je napredek nemogoč. Pred 500 leti je Krišna osebno sestopil v liku Svojega bhakte. To je bila zaupna manifestacija Boga po imenu Caitanya Mahaprabhu. Ali se spomnite knjige, ki sem vam jo dal pred nekaj tedni: Indijska duhovna renesansa: Življenje in čas Gospoda Caitanye?

Prečastiti Hart: Da, ravno končujem z branjem...

Satyaraja dasa: V enem poglavju je opisano srečanje Gospoda Caitanye s Chand Kazijem, muslimanskim voditeljem v Navadvipi, v Zahodni Bengaliji.

Prečastiti Hart: Spominjam se dogodka. Pogovarjala sta se o važnosti vegetarijanstva v Koranu in Vedah.

Satyaraja dasa: Da, in to je bilo zelo pomembno. Chand Kazi je poskušal zaustaviti sankirtano, skupno petje svetega imena na ulici. Gospod Caitanya je ponavadi Svoje bhakte peljal na ulice, kjer so peli: Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare. Ko se je Chand Kazi s silo uprl, bi mu Gospod Caitanya lahko podrobno razložil vse o svetem imenu. Njegovo razumevanje je bilo znanstveno in že pred tem je velikokrat razjasnil ta stališča vdanega petja. Tokrat pa tega ni storil. Namesto da bi razložil sveto ime, katerega je Chand Kazi obsojal, je izgovoril razsvetljujoč monolog o vegetarijanstvu. Čemu je to storil? Čemu govoriti o vegetarijanstvu, če je pa tisto, čemur je Kazi nasprotoval, petje svetih imen?

Prečastiti Hart: Razumem. Ker višjih tem ni mogoče razumeti brez popolnega razumevanja Gospodovih poti usmiljenja, je Caitanya Svojo lekcijo začel z razlago vegetarijanstva.

Satyaraja dasa: Točno. Chand Kazi ni mogel dojeti ljubezni do Boga ter pomena petja Njegovega svetega imena z ljubeznijo in vdanostjo. Zato se je Gospod Caitanya potrudil in razložil pomen vegetarijanstva, v njem zaobseženo usmiljenje ter široko duhovno vizijo. Za podkrepitev Svojih pogledov je uporabljal tako Koran - Kazijev lastni spis - kot tudi vedsko književnost. Ta pristop je uporabljal tudi moj duhovni učitelj njegova božanska milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Kadarkoli je sodeloval v medreligijskih razgovorih, je zelo zavestno zadrževal pogovor na dveh temeljnih točkah: "Mi nismo to telo" in "Ne ubijajte!"

Prečastiti Hart: Zelo zanimivo... Radoveden sem, ali je Gospod Caitanya kasneje, ko je šel v Orisso, prav tako naletel na enako vrsto odpora - ali je bil kak Chand Kazi tudi v Jagannatha Puriju?

Satyaraja dasa: To ni prav znano. Seveda je bil Gospod Caitanya v kasnejših zabavah bolj priljubljen, zato je takrat pri navadnih ljudeh srečeval manjši odpor. Napravil je na tisoče in tisoče bhakt. Vendar pa človek v tem materialnem svetu vedno naleti na odpor, kar še zlasti velja za tiste, ki poskušajo pridigati sporočilo Boga. Tedaj je živel nek politični vodja po imenu Govinda Vidyadhara, ki se je zoperstavil poslanstvu Caitanye Mahaprabhuja. Zgodovinski podatki iz Jagannatha Purija pričajo, da je ta podli politik poskušal umoriti kralja Prataparudro, vdanega privrženca Gospoda Caitanye. Nekatera poročila iz arheološkega pregleda Indije potrjujejo, da je Govinda Vidyadhara, čeprav ni ubil kralja, uspel ubiti kraljevega sina. Toda kakorkoli že, to nikakor ni zaustavilo poslanstva Gospoda Caitanye...

Prečastiti Hart: Da, želel sem slišati nekaj več o vedski književnosti in usmiljenju do živali. Zdi se, da glede tega obstajajo etične smernice, ki privržencem vaše tradicije dajejo jasno sliko o pomenu pravic živali. To ste mi hoteli opisati...

Satyaraja dasa: Vedska tradicija bolj podpira sarva-bhuta-hita ("posvečenost za dobro vseh bitij") kot loka-hita ("posvečenost za blagor človeštva"). Prvi etični sistem, po vedski tradiciji, vključuje tudi drugega. Zato je popolnejši. Kdor skrbi za vsa živa bitja, naravno skrbi tudi za človeštvo. Narobe pa ne velja vedno. Vedsko stališče je, da moramo v vseh živih bitjih videti isto življenjsko silo - ne glede na "zunanje oblačilo" (telo). Ljudje, ki ne morejo razumeti načela življenja v živalih, lahko pridejo do napačnega zaključka glede življenjske energije in tako izgubijo občutek humanosti. Zato je sarva-bhuta-hita ali želja delati dobro za vsa živa bitja višji etični kodeks v vedski tradiciji. To privede do vegetarijanstva pri vseh privržencih vaisnava-dharme, izvorne vedske poti. Mi pa, seveda, trdimo, da morajo vse svetovne religije - če hočejo razumeti globlje duhovne resnice - priti do tega vseobsegajočega etičnega zakona. Kdor se isti z zunanjim telesom in enači živali z njihovimi zunanjimi telesi in jih uživa za hrano - nikakor ne more napredovati na poti nazaj k Bogu.

Prečastiti Hart: To pomeni, da pripadniki vedske literature vidijo vsa živa bitja enako?

Satyaraja dasa: Da. Krišna to potrjuje v Bhagavad-giti (5.18): "Ponižni modrec po zaslugi pravega znanja vidi z enakimi očmi učenega brahmano, kravo, slona, psa in človeka, ki jé pse (ki ne pripada nobeni kasti)."

Prečastiti Hart: Ah, to je prava duhovna vizija.