Skoči na glavno vsebino

Menjanje telesa

(Razsvetljujoč pogovor o reinkarnaciji, ki sta ga 19. junija 1974 v Hare Krišna centru blizu Frankfurta imela A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, ustanovitelj Mednarodne skupnosti za zavest Krišne ter največji učitelj vede o samospoznavanju današnjega časa, in profesor dr. Karlfried von Dürckheim, ugledni strokovnjak za psihologijo religije ter ustanovitelj terapevtske šole, ki povezuje zahodne in vzhodne poglede na psihologijo zavesti.)

 

Prof. Dürckheim: Kaj se zgodi z osebo, ki umre? Prabhupada: Ni oseba tista, ki umre, pač pa telo. Vede pravijo, da je telo zmeraj mrtvo. Mikrofon, na primer, je narejen iz kovine oziroma je kovina. Kadar v njem ni električnega toka, je kovina. Kadar skozenj steče elektrika, je še vedno kovina. Naj je priključen na električni tok ali ne, ni nič drugega kakor sklop kovine in plastike. Podobno se človeško telo premika zato, ker je v njem življenjska sila. Kadar življenjska sila odide iz telesa, pravimo, da je telo mrtvo. Ampak v resnici je zmeraj mrtvo. Aktivni princip je življenjska sila v njem in samo zaradi nje je telo videti živo. Naj bo »živo« ali »mrtvo«, fizično telo je samo mrtva snov. To je prvi nauk Bhagavad-gite:

aśocyān anvaśocas tvaṁ
prajñā-vādāṁś ca bhāṣase
gatāsūn agatāsūṁś ca
nānuśocanti paṇḍitāḥ

»Vsevišnji Gospod je dejal: „Čeprav govoriš učene besede, v resnici objokuješ tisto, za čemer ni vredno žalovati. Modri ne tožijo niti za živim niti za mrtvim.“« [Bg. 2.11]

Telo ni pravi predmet filozofskega proučevanja, naj bo živo ali mrtvo. Proučevati bi morali aktivni princip, zaradi katerega se mrtvo telo premika – življenje oziroma živo dušo.

Prof. Dürckheim: Kako učite vaše učence, da se zavedajo te sile, ki ni snov in zaradi katere se snov zdi živa? Kar sedaj govorite, je filozofska osnova, ki je nedvomno resnična‚ ampak kako to lahko začutimo?

Kako zaznavati dušo

Šrila Prabhupada: Zelo preprosto. Najprej moramo vedeti, da obstaja aktivni princip, ki povzroča, da se telo premika; ko odide iz telesa, pa telo obmiruje. Šele potem lahko vprašamo, kaj je ta aktivni princip. S tem vprašanjem se začenja Vedanta-sutra, zaključek vedske literature – athātho brahma-jijńāsā: »Kakšna je narava duhovnega jaza?« Študent naj najprej dojame razliko med živim in mrtvim telesom. Tudi če te razlike ne čuti, lahko uvidi, da se telo v prisotnosti aktivnega principa spreminja in premika, v njegovi odsotnosti pa ne. V telesu je očitno nekaj, kar ga premika. To ni težko razumeti.

Sámo telo je zmeraj mrtvo in je podobno velikemu stroju. Tale magnetofon pred mano je mrtev, ampak kakor hitro pritisnem na gumb, začne delovati. Podobno je telo mrtva snov, v njem pa je življenje oziroma aktivni princip. Dokler je ta v telesu, se telo odziva in je videti živo. Če na primer koga od svojih učencev zaprosim, naj pride sem, bo prišel. Kakor hitro aktivni princip zapusti njegovo telo, pa ga lahko kličem na tisoče let, vendar ne bo prišel. To je zelo lahko razumeti. Kaj točno je ta aktivni princip, pa je poseben predmet.

Prof. Dürckheim: Lahko razumem, da v mrtvem telesu mora biti nekaj, kar ga dela živega. Ampak zanima me, kako lahko spoznamo aktivni princip v sebi kot neposredno izkušnjo in ne samo kot intelektualni zaključek?

»Jaz sem Brahman, jaz sem duh«

Šrila Prabhupada: To ni le intelektualni zaključek – vi sami ste ta aktivni princip. Kot sem že rekel, je edina razlika med živim in mrtvim telesom v tem, da v mrtvem telesu ni aktivnega principa. Jaz sem torej aktivni princip. V Vedah je rečeno so 'ham: »Jaz sem aktivni princip.« Še ena vedska maksima je ahaṁ brahmāsmi: »Jaz nisem materialno telo, temveč Brahman ali duh.« To je samospoznanje. Samospoznana oseba je opisana v Bhagavad-giti na naslednji način. Brahma-bhūtaḥ prasannātmā: »Kdor spozna samega sebe, postane radosten. Na śocati na kāṅkṣati: »Tedaj več ne hrepeni po ničemer in ne tarna za ničemer.« Samaḥ sarveṣu bhūteṣu: »Enak je do vseh – do ljudi, živali in vseh živih bitij.« In mad-bhaktiṁ labhate parām: »Takrat začne vdano služiti Krišni.« Nihče ne more vdano služiti, če prej ne spozna samega sebe. Kdor misli, da je materialno telo, ne more vdano služiti ali vsaj ne dolgo. Moji učenci so se naučili, kako zmeraj vdano služiti.

Prof. Dürckheim: Ampak kakšen vaš učenec utegne reči: »Jaz sem duh,« čeprav tega ni nujno doživel.

Šrila Prabhupada: Kako tega ne bi mogel doživeti? Vsakdo v bistvu ve, da ni to telo, celo otrok! Tako na primer zmeraj rečem: »To je moj prst.« Nikoli ne rečem: »Jaz prst.« Kaj je potem ta »jaz«? Moji učenci vedo: »Jaz sem duhovna duša, delec Boga, zato je moja dolžnost, da Mu služim.« Lahko vidite, da služijo Bogu. Če ne bi spoznali svojega jaza, ne bi mogli služiti Vrhovnemu Jazu. To nam ilustrira primer odnosa med služabnikom in gospodarjem. Služabnik ve, da mu gospodar daje hrano, zavetje in vse, kar potrebuje, zato skrbno opravlja svojo službo. Podobno velja tudi za vdano služenje Krišni, ki je opisano v Bhagavad-giti:

māṁ ca yo ’vyabhicāreṇa
bhakti-yogena sevate
sa guṇān samatītyaitān
brahma-bhūyāya kalpate

»Kdor vedno vdano služi in v nobenih okoliščinah ne pade, pri priči preseže gune materialne narave in se dvigne na raven Brahmana ali samospoznanja.« To je naša metoda. S petjem in recitiranjem Krišnovega svetega imena so ti evropski in ameriški fantje in dekleta dovršeno spoznali gospodarja, Vrhovno Bitje, in Mu zmeraj vdano služijo. Če ne bi spoznali sebe, kako bi lahko ves čas tako delovali?

Še en znak samospoznane osebe je, da je enaka do vseh živih bitij. Misli si: »Bog mi je dal dovolj hrane v obliki sadja, zelenjave, žita in mleka, ki je zelo hranljivo, okusno in vsebuje vse potrebne vitamine. Zakaj bi potem ubijal živali? Zakaj bi drugim zadajal bolečino? Samospoznana oseba vidi: »Tudi ona ima dušo. V njej deluje isti aktivni princip, le drugačno telo ima. Zakaj bi jo ubil?« Isti aktivni princip deluje v ribi, žuželki, drevesu, rastlini, ptici, živali in v meni. To je samospoznanje.

Reinkarnacija v tem življenju

Aktivni princip je duša, ki se seli iz enega telesa v drugo. Pravzaprav se seli že v tem življenju: iz telesa dojenčka v telo otroka, iz otroškega telesa v telo mladostnika, iz tega pa v telo odraslega človeka. Telo se menja, duša pa ostane zmeraj ista. Telo je materialno, duša pa je duhovna. Kdor pride do tega razumevanja, je spoznal samega sebe.

Prof. Dürckheim: Mislim, da v zahodnem svetu doživljamo zgodovinsko prelomnico, saj ljudje v Evropi in Ameriki prvič začenjajo resno jemati notranja doživetja, s pomočjo katerih lahko spoznamo to resnico. Na vzhodu so seveda zmeraj obstajali filozofi, ki so poznali doživetja, ob katerih smrt izgubi svoj strašen značaj in postane začetek drugačnega, popolnejšega življenja. Tudi pri svojih učencih sem opazil, da se vedno, kadar gredo skozi neko vrsto smrti, zbudijo na novi stopnji. Ljudje morajo doživeti izkušnjo preseganja njihovih običajnih potreb, strahov in navad, da bi lahko v sebi začutili drugo raven in uvideli, da tam deluje povsem drugačen princip.

Šrila Prabhupada: Bhakta Gospoda Krišne avtomatično spozna ta drugačni princip, saj nikoli ne misli, da je telo. On misli ahaṁ brahmāsmi: »Jaz sem duhovna duša.« Prvo navodilo Gospoda Krišne Arjuni v Bhagavad-giti je bilo: »Moj dragi Arjuna, zelo si zaskrbljen zaradi telesa, ampak moder človek ne pripisuje velike pomembnosti materialnemu telesu, niti mrtvemu niti živemu.« Vsi ljudje tega sveta zelo skrbijo za telo. Dokler je živo, ga lepo oblačijo in negujejo, ko umre, pa nad njim postavijo kip ali spomenik, ne vedoč, kaj se je zgodilo z aktivnim principom. Ko telo umre, nihče ne ve, kam je odšel aktivni princip. To je nevednost.

Prof. Dürckheim: V prvi svetovni vojni sem preživel štiri leta na fronti. Bil sem eden od dveh oficirjev v svojem polku, ki nista bila ranjena. Na bojišču sem se velikokrat srečal s smrtjo. Videl sem ljudi, ki so bili ubiti tik ob meni. Kar naenkrat je njihova življenjska sila izstopila. Bilo je, kakor vi pravite, samo še telo brez duše. Takrat, ko je bila smrt blizu in sem bil pripravljen nanjo, sem tudi sam spoznal nekaj, kar nima nič skupnega s smrtjo.

Šrila Prabhupada: Da, to je samospoznanje.

Prof. Dürckheim: To je v meni pustilo zelo globoko sled. Ta štiri leta so bila začetek moje notranje poti.

Šrila Prabhupada: V Vedah je rečeno nārāyaŠa-parāḥ sarve na kutaścana bibhyati: »Duša, ki je spoznala Boga, se ne boji ničesar.«

Prof. Dürckheim: Proces samospoznavanja je niz notranjih doživetij, mar ne? Evropejci, ki so doživeli vojno, koncentracijska taborišča, bojišča in bombardiranje, so v srcih zadržali dragocen spomin na trenutke, ko je bila smrt blizu, ko so bili ranjeni ali skoraj raztrgani na koščke, pa so doživeli iskrico svoje večne narave. Kadar predavam, na koncu vedno kdo pride k meni in reče: »Spomnili ste me na izkušnjo, ki sem jo doživel pred časom, pa sem mislil, da se mi je morda zmešalo, zdaj pa razumem, da je to bilo doživetje, na katerem bi moral graditi svoje prihodnje notranje življenje.« Ta notranja doživetja, ob katerih ljudi prevzame občutek božanske stvarnosti in dojamejo, da telesni obstoj ni vse na svetu, so skrita v njih, in ko jih pravilno razumejo, ne potrebujejo več vojn, da bi jih vzeli resno.

Telo je kakor sen

Šrila Prabhupada: To, da se razlikujemo od materialnega telesa, pravzaprav doživljamo vsako noč. Kadar sanjamo, naše telo leži v postelji, mi pa odidemo nekam drugam. Med sanjanjem pozabimo na telo, ki leži na postelji. Delujemo v različnih telesih in na različnih krajih. Podobno čez dan pozabimo na telesa iz sanj, v katerih smo potovali sem ter tja ali pa leteli po nebu. Ponoči pozabimo svoje telo iz budnega stanja, podnevi pa pozabimo telo iz sanj. Jaz sam pa vedno obstajam, kar je dokaz, da nisem nobeno od teh teles. Obstajam v obeh telesih in včasih pozabim eno, včasih pa drugo. Zatorej nisem niti fizično telo niti um. To je samospoznanje. Gospod Krišna v Bhagavad-giti pravi:

indriyāṇi parāṇy āhur
indriyebhyaḥ paraṁ manaḥ
manasas tu parā buddhir
yo buddheḥ paratas tu saḥ

»Čutila za delovanje so višja od tope snovi, um je višji od čutil, razum je še višji od uma, on sam (duša) pa celo višji od razuma.« (Bg. 3.42.)

Prof. Dürckheim: Ali lahko duša obstaja ločeno od materialnega telesa?

Šrila Prabhupada: Da. Čista zavest, duša, ne potrebuje materialnega telesa. Kadar na primer sanjate, pozabite na sedanje telo, vendar zadržite zavest. Duša je kakor voda: voda je kristalno čista, ampak kakor hitro pade na zemljo, postane umazana. Podobno smo tudi mi, duhovne duše, čisti, ampak kakor hitro pridemo v stik z materialno eksistenco, naša zavest postane onesnažena. To je razlog, zakaj se ljudje bojujejo. Zmotno se enačijo s telesom, misleč: »Jaz sem Nemec«, »Jaz sem Anglež«, »Jaz sem črn«, »Jaz sem bel« – toliko telesnih označb. Te označbe so nečistoče. Ko pa človek zbistri zavest in spozna, da je delec Boga in da je njegova dolžnost služiti Njemu, je to zavest Krišne.

Prof. Dürckheim: To je edina pot do miru – samospoznanje odgovornih ljudi.

Šrila Prabhupada: Da. Po Bhagavad-giti je samospoznan, kdor razume, da ni uživalec. Ljudje poskušajo uživati ta svet, ampak to je zgrešena ideja. Pravi uživalec je Vsevišnji Gospod. Poskušajo zasesti to ali ono deželo, ker mislijo: »To je Nemčija.« »To je Anglija.« »To je Francija.« »To je Indija.« »To je moja dežela.« Ker niso spoznali sebe, ni miru. Ampak vedeti bi morali, da nobena dežela ni naša. Vse pripada Bogu. In to je dejstvo, saj nismo mi ustvarili zemlje. Vojne bodo prenehale šele takrat, ko bomo dojeli, da smo vsi Božji sinovi, da vse pripada Bogu in da lahko uporabljamo Očetovo lastnino samo za naše potrebe in ne več kot toliko. Ko bodo ljudje razvili tako zavest Krišne, bo zavladal mir.

Prof. Dürckheim: Pri svojem delu se vedno znova srečujem z naslednjim problemom: Velika razlika je, če samo verjameš, da si Božji sin, ali pa si to tudi doživel. Kako ustvariti stanje, v katerem učenci to lahko izkusijo?

Šrila Prabhupada: To je zelo preprosto. Recimo, da je kdo rojen po očetovi smrti. Izkušnja nas uči, da brez očeta sin ne bi mogel obstajati. Zato mora verjeti, da ga je spočel oče. To pravzaprav ni vera, ampak znanost. Brez očeta sin ne more obstajati, brez sina pa nima smisla govoriti o očetu. Če obstajamo, potem mora obstajati tudi Vrhovni Oče. To je potrjeno v Bhagavad-giti:

sarva-yoniṣu kaunteya
mūrtayaḥ sambhavanti yāḥ
tāsāṁ brahma mahad yonir
ahaṁ bīja-pradaḥ pitā

Krišna oziroma Bog pravi: »Vedi, da so vse življenjske vrste rojene v maternici materialne narave, Jaz pa sem oče, ki daje seme.« Samo poglejte, kako preprosto je Krišna to pojasnil! Materialna narava je mati, ki daje telo, duše pa so duhovni delci, s katerimi Bog oplodi materialno naravo, nakar zaživijo v različnih življenjskih vrstah. Samospoznanje je torej enakost do vseh živih bitij – ne samo do ljudi, ampak tudi do živali. Ljudje brez duhovnega znanja mislijo, da humanitarna dejavnost pomeni skrbeti za ljudi, uboge živali pa pošiljajo v klavnice. Vse to se dogaja samo zato, ker mislimo, da smo telo. Kakor hitro dojamemo, da nismo telo, ampak aktivni princip znotraj telesa, bodo vse zmotne predstave odstranjene. To je začetek samospoznavanja.

Prof. Dürckheim: In to razumevanje mora biti doživetje.

Vsi vedo, da niso to telo

Šrila Prabhupada: V resnici vsakdo doživlja, da ni telo; ljudje samo zaradi nespameti mislijo drugače! Vsakdo ve, da ni to telo, saj lahko vidi: »Sedaj sem v tem telesu, ampak pred desetimi leti sem bil v drugem telesu. Zato nisem niti to niti ono telo, temveč se od telesa razlikujem.« To sploh ni težko doživeti: »Jaz obstajam. Obstajal sem v telesu dojenčka, otroka in mladeniča, tako da sem zamenjal že veliko teles. To pomeni, da nisem telo.« Telo je kakor obleka. Recimo, da nosite črn plašč. Naslednji trenutek lahko oblečete belega, ampak vi niste niti črn niti bel plašč. Samo preoblekli ste se. Podobno menjamo telesa, vendar nismo telo. To je samospoznanje. Najprej moramo ljudem dopovedati, da niso telo, temveč duša znotraj telesa. Vi niste ta plašč. Če bi vam rekel »gospod Črni plašč«, bi to bila moja nespamet. Vi niste niti črn niti bel plašč. To je samospoznanje.

Prof. Dürckheim: Pa vendar je pri tem določena težava. Nekdo lahko intelektualno razume, da ni telo, a se še vedno boji smrti. Kdor to dojame z izkušnjo, pa se več ne boji, ker ve, da v resnici ne more umreti.

Šrila Prabhupada: Izkušnjo sprejmemo od višjih avtoritet, od nekoga, ki ima višje znanje. Bolj ko napredujemo v znanju, bolj popolna je naša izkušnja.

Prof. Dürckheim: Jaz bi rekel ravno narobe: več ko imamo izkušenj, več višjega znanja dobimo.

Šrila Prabhupada: Ampak pridobivanje izkušenj utegne biti počasno, medtem ko lahko višje znanje dobimo takoj. Krišna na primer pravi, da nismo materialno telo. Namesto da dolga leta sam poskušam doživeti izkušnjo, da nisem telo, lahko sprejmem znanje od Krišne, ki je popoln, in tako pridobim izkušnjo o svoji nesmrtnosti.

Prof. Dürckheim: Da, razumem.

Šrila Prabhupada: Zato vedsko navodilo pravi tad-vijńānārtham sa gurum evābhigacchet śrotriyaṁ brahma niṣ˜ham: »Kdor želi prvorazredno izkušnjo življenjske popolnosti, se mora obrniti na guruja. Guru pa je, kdor je dovršeno slišal od svojega guruja.« To je guru-parampara, nasledstvo učencev. Znanje dobim od popolne osebe, potem pa ga dam nespremenjenega naprej. Krišna nam daje znanje v Bhagavad-giti, mi pa ga prenašamo naprej. Jaz sem vedno neizkušen, ker je moja sposobnost razumevanja zelo majhna. Zato moram sprejeti izkušnjo od osebe, ki je popolna – potem bo moja izkušnja popolna. Če hočemo znanje pridobiti sami, bomo doživljali neuspeh za neuspehom in porabili veliko časa; bolje je, da znanje sprejmemo od popolne osebe in postanemo popolni.

Prof. Dürckheim: Kakšna pa je vaša metoda za spoznavanje najvišje resnice?

Šrila Prabhupada: Najpreprostejša metoda je, da se družimo z Očetom oziroma z Absolutno Resnico. Z Bogom se lahko družimo, ker je absoluten. To pomeni, da ni razlike med imenom, obliko, zabavami, prebivališčem in osebnimi predmeti Boga ter Njim samim. V tem relativnem svetu se ime razlikuje od osebe, v absolutnem svetu pa ni take razlike. Zato mi učimo in pridigamo, da se lahko s petjem svetega imena Boga neposredno družimo z Bogom. Če se neposredno družimo z Bogom, pa postopoma razvijemo božje lastnosti. Takrat lahko razumemo Boga in izpopolnimo življenje. Vedska odredba pravi:

harer nāma harer nāma harer nāma eva kevalam
kalau nāsty eva nāsty eva nāsty eva gatir anyathā

»V tej dobi kali, ko ljudi ne zanima razumevanje Absolutne Resnice, temveč se samo bojujejo in prepirajo, lahko dosežejo popolnost samospoznanja samo in edino s petjem Gospodovega svetega imena. Druge poti ni. Druge poti ni. Druge poti ni.«

Cilj človeškega življenja

Prof. Dürckheim: Zdi se mi, da je ena razlika med vzhodno modrostjo in krščanstvom v tem, da nauk vzhoda uči odrešitev duše od telesa, krščanstvo pa spoznavanje duše v telesu. Z drugimi besedami, zanima me, kako vi gledate na reinkarnacijo?

Šrila Prabhupada: V Bhagavad-giti piše, da smo mi duh, ki živi znotraj telesa. Trpimo samo zato, ker smo vstopili v materialno telo. Zato bi morali stremeti za tem, da se telesa rešimo. Reinkarnacija torej pomeni, da sem duhovna duša, ki vstopi v telo. V naslednjem življenju vstopim v neko drugo telo, ki je lahko bodisi telo psa, mačke ali kralja, ampak v vsakem primeru moram trpeti štiri nadloge: rojstvo, starost, bolezen in smrt. Da bi se torej izognili trpljenju, se moramo rešiti materialnega telesa. To je pravi problem.

Prof. Dürckheim: Za to je potrebno veliko življenj.

Šrila Prabhupada: Lahko traja veliko življenj ali pa eno samo. Če v tem življenju pridobimo znanje, da je vzrok našega trpljenja telo in delamo na tem, da se ga osvobodimo, lahko to storimo že v tem življenju.

Prof. Dürckheim: Ampak to ne pomeni, da moram telo ubiti, temveč uvideti, da je moj duh neodvisen od mojega telesa, mar ne?

Šrila Prabhupada: Ne, ne, seveda ni treba ubiti telesa. V vsakem primeru ga morate nekega dne zapustiti in sprejeti drugega. To je zakon narave, ki se mu ne morete izogniti.

Skrivnost nesmrtnosti

Prof. Dürckheim: V katerih pogledih soglašate s krščanstvom...

Šrila Prabhupada: Ni pomembno, ali je kdo kristjan, musliman ali hindujec. Znanje je znanje. Kjer koli je na razpolago, ga moramo vzeti. Vsako živo bitje je ujeto v materialnem telesu – to je znanje, ki enako velja za hindujce, muslimane, kristjane ali kogar koli drugega. Duša je ujeta v telesni kletki, zaradi česar mora trpeti rojstvo, starost, bolezen in smrt. Vsi pa želimo večno življenje popolne vednosti in blaženosti. Da bi dosegli ta cilj, se moramo rešiti tega telesa. Krščanski nazor, da smo duh, ki ima telo, je zmoten. Mi smo duša, ki jo pokriva telo. Telo je kakor plašč. Moj plašč, na primer, je pomemben samo tako dolgo, dokler ga uporabljam. Ko je ponošen, ni več pomemben; vržem ga stran in oblečem novega. Pomembna je torej duša, ne telo.

Prof. Dürckheim: Mislim, da bo vaše sporočilo zelo cenila današnja mladina na zahodu, ki pravi odraslim: »Učili ste nas, kako obdržati položaj na svetu, biti koristen za skupnost in se lepo obnašati. Nikoli pa nas niste vprašali, kdo v resnici smo in kaj naj bi postali.« V tem je težava.

Šrila Prabhupada: Da, ljudem je treba najprej povedati, da niso telo, temveč duša. Da bi to razumeli, pa naj pojejo Hare Krišna mantro.