Uvod
Svetovna slava njegove božanske milosti A.C. Bhaktivedante Swamija, ki je pozneje postal znan kot Śrīla Prabhupāda, se je pričela širiti po letu 1965 – po njegovem prihodu v Ameriko. Preden je odšel iz Indije, je napisal tri knjige; v naslednjih dvanajstih letih jih bo napisal več kot šestdeset. Pred odhodom iz Indije je iniciral enega učenca; v naslednjih dvanajstih letih jih bo iniciral več kot štiri tisoč. Pred njegovim odhodom iz Indije nihče ni verjel, da bi lahko uresničil svojo vizijo svetovnega združenja Kṛṣṇovih bhakt; v naslednjem desetletju bo ustanovil in vzdrževal Mednarodno društvo za zavest Krišne in odprl več kot sto centrov. Preden je odplul v Ameriko, ni bil nikoli zunaj Indije; v naslednjih dvanajstih letih bo med razširjanjem gibanja za zavest Kṛṣṇe mnogokrat prepotoval ves svet.
Morda se zdi, da je njegov življenjski prispevek prišel v poznem izbruhu revolucionarnih duhovnih dosežkov, vendar je bilo prvih devetinšestdeset let njegovega življenja priprava na te dosežke. In čeprav je bil Prabhupāda s svojim naukom za Američane neznan in nenaden pojav – »Videti je bil kot duh, ki se je nenadoma pojavil iz Aladinove svetilke« –, je bil neomahljiv predstavnik stoletja stare kulturne tradicije.
Śrīla Prabhupāda se je rodil 1. septembra 1896 v Kalkuti kot Abhay Charan De. Njegov oče je bil Gour Mohan De, trgovec z blagom, njegovi materi pa je bilo ime Rajani. Ko sta starša v skladu z bengalsko tradicijo najela astrologa, da bi sestavil otrokov horoskop, sta se razveselila ugodne razlage. Astrolog je izrecno napovedal: Ko bo otrok star sedemdeset let, bo prečkal ocean, postal velik verski zagovornik in odprl sto osem templjev.
Abhayev dom v Harrisonovi ulici 151 je bil v indijskem delu severne Kalkute. Abhayev oče Gour Mohan De je pripadal aristokratski trgovski skupnosti suvarṇa-vaṇikov. Bil je v sorodstvu s premožno družino Mullikov, ki so z Britanci več stoletij trgovali z zlatom in soljo. Prvotno so bili Mulliki člani družine De, gotre (rodovnika), katere sledovi sežejo vse do modreca iz davnine Gautame; toda v mogulskem obdobju predbritanske Indije je muslimanski vladar premožni in vplivni veji Dejev podelil naziv Mullik (»lord«). Več generacij pozneje pa se je v družino Mullikov primožila hči Dejev, in odtlej sta bili družini vedno povezani.
Ves sklop posesti na obeh straneh Harrisonove ulice je pripadal Lokanathu Mulliku, Gour Mohan z družino pa je živel v nekaj sobah trinadstropne stavbe v okviru Mullikove posesti. Na nasprotni strani ulice je stal tempelj Rādhe-Govinde, kjer so Mulliki zadnjih sto petdeset let neprekinjeno častili Božanstvi Rādhe in Kṛṣṇe. Različne trgovine na posesti Mullikov so zagotavljale prihodek za Božanstvo in Njegove svečenike. Mullikovi družinski člani so vsako jutro pred zajtrkom odšli v tempelj, da bi videli Božanstvo Rādhe-Govinde. Na velikem pladnju so darovali kuhan riž, kacaurīje in zelenjavo, potem pa so prasādam razdelili jutranjim obiskovalcem Božanstev iz soseščine. Med vsakodnevnimi obiskovalci je bil Abhay Charan v spremstvu matere, očeta ali služabnika.
Gour Mohan je bil čisti vaiṣṇava in je sina vzgajal tako, da bi postal zavesten Kṛṣṇe. Ker so tudi njegovi starši bili vaiṣṇave, se Gour Mohan ni nikoli dotaknil mesa, rib, jajc, čaja ali kave. Bil je svetle polti in zadržan po naravi. Preden je zvečer zaklenil svojo trgovino z blagom, je v sredino sobe postavil na tla skledo z rižem, da podgane zaradi lakote ne bi glodale blaga. Ko se je vrnil domov, je bral iz Caitanya-caritāmṛte in Śrīmad-Bhāgavatama (glavnih spisov bengalskih vaiṣṇav), prebiral japo (rožni venec) in častil Božanstvo Gospoda Kṛṣṇe. Bil je blag in ljubeč in ni Abhaya nikoli kaznoval. Celo takrat, ko ga je bil prisiljen popraviti, se je najprej opravičil: »Ti si moj sin, zato te moram popraviti. To je moja dolžnost. Celo oče Caitanye Mahāprabhuja je opominjal Gospoda. Zato mi ne zameri.«
V Prabhupādov spomin se je za vselej vtisnila slika očetovega vdanega češčenja Gospoda Kṛṣṇe. Večkrat je pripovedoval, kako je oče pozno ponoči prihajal domov iz trgovine z blagom in pred domačim oltarjem zvesto častil Gospoda Kṛṣṇo. »Mi smo spali«, se je spominjal Prabhupāda, »oče pa je izvajal ārati. Slišali smo din, din, din – slišali smo zvonec, se prebudili in ga videli, kako se priklanja pred Kṛṣṇo.«
Gour Mohan si je želel, da bi njegov sin izpolnil vajšnavske cilje; hotel je, da Abhay postane služabnik Rādhe in Kṛṣṇe, pridigar Bhāgavatama in da se nauči devocijske umetnosti igranja na boben mṛdaṅgo. Na dom je vsak dan sprejel kakega sādhuja, katerega je vsakokrat zaprosil: »Prosim te, blagoslovi mojega sina, tako da mu bo Śrīmatī Rādhārāṇī izročila Svoje blagoslove.« Ko je Abhayeva mati izrazila željo, da bi njen sin, ko odraste, postal britanski odvetnik (kar bi pomenilo, da bi moral oditi študirat v London), je bila enemu od fantovih stricev zamisel všeč. Gour Mohan pa ni hotel o tem niti slišati; če bi Abhay odšel v Anglijo, bi utegnil prevzeti evropski način oblačenja in obnašanja. »Postal bo pijanec in ženskar«, je nasprotoval Gour Mohan. »Nočem njegovega denarja.«
Gour Mohan je začel svoj načrt izvajati že od zgodnjega Abhayevega otroštva. Najel je poklicnega igralca mṛdaṅge, ki je Abhaya učil standardne ritme za spremljanje kīrtane. Rajani je bila skeptična: »Kakšen smisel ima tako majhnega otroka učiti igrati mṛdaṅgo? To ni pomembno.« Gour Mohan pa je sanjal o sinu, ki bo, ko odraste, pel bhajane, igral na mṛdaṅgo in pridigal Śrīmad-Bhāgavatam.
Ko se je Abhay rodil, je imela njegova mati Rajani trideset let. Kakor njen mož je tudi ona izhajala iz družine Gauḍīya vaiṣṇav z dolgo tradicijo. Bila je temnejše polti kakor mož, in medtem ko je bil mož po naravi miren, je bila ona nagnjena k ognjevitosti. Abhay je gledal, kako njegova mati in oče mirno živita skupaj; noben globlji zakonski prepir ali zapletena nesložnost nista nikoli ogrozila doma. Rajani je bila zvesta in verna, v tradicionalnem vedskem smislu vzorna gospodinja, posvečena skrbi za moža in otroke. Abhay je opazoval preprosto in ganljivo prizadevanje svoje matere, ki je z molitvami in zaobljubami poskušala zavarovati sinovo življenje.
Kakor Gour Mohan je tudi Rajani imela Abhaya za otroka ljubljenca; toda medtem ko je njen soprog izražal ljubezen s popustljivostjo in z načrti za sinov duhovni uspeh, je ona svojo izkazovala s prizadevanjem, da bi Abhaya obvarovala pred vsakršno nevarnostjo, boleznijo in smrtjo. Ob Abhayevem rojstvu se je zaobljubila, da bo jedla z levo roko vse do dne, ko bo sin to opazil in jo vprašal, zakaj jé z napačno roko. Ko jo je nekega dne mali Abhay to vprašal, je takoj prenehala. To je bil samo še en recept za njegov obstanek, saj je menila, da bo z močjo njene zaobljube še naprej rasel vsaj do tedaj, ko jo bo vprašal glede zaobljube. Mati ga je velikokrat peljala k reki Ganges in ga osebno okopala. Ko je zbolel za grižo, ga je pozdravila z vročimi purīji in ocvrtimi slanimi jajčevci. Ko je bil včasih bolan, je Abhay pokazal trmoglavost, ko je zavračal vsako zdravilo. Toda kakor je bil on trmast, je bila njegova mati odločna in mu je na silo spravila zdravilo v usta. Ko Abhay ni hotel iti v šolo, je bil oče popustljiv, Rajani pa je vztrajala in celo najela človeka, ki ga je spremljal do šole.
Velika večina ljudi po vsej severni Indiji sprejema Gospoda Kṛṣṇo za vrhovno obliko Boga. Ta verzija Kṛṣṇe je dejansko v skladu z vedskimi spisi, še posebno z Bhagavad-gīto, najbolj brano knjigo iz vedske literature. Zato je Abhay že od samega rojstva spontano sprejel zavest Kṛṣṇe. Poleg tega pa je bil njegov oče še posebej veren, in kadar ga je Prabhupāda v poznejših letih omenjal, ga je imenoval »čisti Kṛṣṇov bhakta«. Še preden je sin shodil, ga je Gour Mohan že vodil v bližnji tempelj Rādhe-Kṛṣṇe po imenu Rādhā-Govinda Mandir. Prabhupāda se je pozneje spominjal: »Po več ur skupaj sva stala pri vhodu v tempelj Rādhe-Govinde in molila k mūrtiju Rādhe-Govinde. Božanstvo je bilo tako lépo s Svojimi poševnimi očmi.«
Abhaya je očaral tudi praznik Ratha-yātre Gospoda Jagannāthe, ki ga vsako leto priredijo v Kalkuti. Največjo Ratha-yātro v Kalkuti so uprizorili pri templju Rādhe-Govinde s tremi ločenimi vozovi, na katerih so se vozila Božanstva Jagannāthe (Kṛṣṇe), Balarāme in Subhadre. Vozovi so krenili od templja Rādhe-Govinde, šli krajšo pot po Harrisonovi ulici in se vrnili. Tempeljski upravitelji so javnosti tega dne podelili velike količine prasādama Gospoda Jagannāthe.
Ratha-yātro so uprizarjali v mestih po vsej Indiji, toda izvorna Ratha-yātrā, katero vsako leto obišče na milijone romarjev, je potekala tristo milj južno od Kalkute v Jagannātha Purīju. V Purīju je že več stoletij tradicija, da množice z vrvjo vlečejo tri petinštirideset čevljev visoke lesene vozove po dve milji dolgi paradni poti v spomin na eno od večnih iger Gospoda Kṛṣṇe. Abhay je slišal, da je pred štiristo leti sam Gospod Caitanya plesal in vodil zanosno petje Hare Kṛṣṇa na festivalu Ratha-yātre v Purīju. Abhay je včasih gledal železniški vozni red ali vprašal za voznino do Purīja, razmišljajoč, kako bo zbral denar in odšel tja.
Abhay je hotel imeti svoj voz in prirediti svojo Ratha-yātro, in seveda se je za pomoč obrnil na očeta. Gour Mohan mu je kupil rabljeno, tri čevlje visoko repliko rathe (voza); oče in sin sta skupaj napravila podporne stebriče in na vrhu razpela baldahin, da bi bili kar najbolj podobni tistim na velikih vozovih v Purīju. Abhay je v priprave vključil tudi prijatelje, zlasti še sestro Bhavatarini, in bilo je naravno, da je postal njihov vodja. Na njegove prošnje so matere iz soseščine, ki jih je dejavnost otrok zabavala, skuhale posebne jedi, da je lahko na praznovanju Ratha-yātre delil prasādam.
Kot festival v Purīju je tudi Abhayeva Ratha-yātrā trajala osem dni. Zbrali so se njegovi družinski člani, otroci iz soseske pa so v procesiji vlekli voziček ter peli in igrali na bobne in karatāle.
Ko je imel Abhay kakih šest let, je očeta zaprosil za svoje osebno Božanstvo, katero bi lahko častil. Že od zgodnjega otroštva je opazoval očeta, kako doma opravlja pūjo, redno pa je gledal tudi češčenje Rādhe-Govinde in si mislil: »Kdaj bom lahko tudi jaz tako častil Kṛṣṇo?« Gour Mohan je kupil par malih Božanstev Rādhe-Kṛṣṇe in Ju dal sinu. Od tedaj je mladi Abhay vso svojo hrano najprej daroval Rādhi in Kṛṣṇi, po zgledu očeta in svečenika Rādhe-Govinde pa je svojima Božanstvoma daroval svetilko iz ghīja in Ju zvečer dajal počivat.
Ko je Śrīla Prabhupāda v poznih šestdesetih letih v mestih Združenih držav uvajal velike festivale Ratha-yātre in v ISKCON-ovih hramih instaliral Božanstva Rādhe-Kṛṣṇe, je povedal, da ga je vse to naučil njegov oče. Edina zelo pomembna postavka zavesti Kṛṣṇe, ki se je ni naučil od očeta, je dejal, je bila pomembnost tiskanja in razširjanja transcendentalne literature. To ga je naučil izključno njegov duhovni učitelj, katerega je srečal pozneje v svoji mladosti.
V Abhayevih študentskih letih je oče uredil njegovo poroko. Izbral je Radharani Datto, hčer iz družine trgovca, svojega družabnika. Čeprav je bil Abhay poročen, je še več let živel v svoji družini, ona pa pri svoji; tako njegova zakonska odgovornost vzdrževanja družine ni bila takojšnja. Najprej je moral končati študij.
Toda v četrtem letu študija je Abhay začutil odpor do tega, da bi sprejel diplomo. Začel je namreč simpatizirati z nacionalističnim gibanjem, ki se je zavzemalo za nacionalne šole in vladno samostojnost.
V enem letniku pred Abhayem je bil zelo ognjevit nacionalist Subhas Chandra Bose, ki je pozneje postal voditelj Indijske nacionalne vojske, ustanovljene z namenom, da strmoglavi britansko vladavino v Indiji. Ko je Subhas Chandra Bose študente nagovarjal, naj podprejo gibanje za neodvisnost Indije, mu je Abhay prisluhnil. Všeč so mu bili Bosejeva vera v duhovnost, njegovo navdušenje in njegova odločnost. Abhaya ni zanimalo politično udejstvovanje, všeč pa mu je bil ideal gibanja za neodvisnost. Poziv k svarāju, neodvisnosti – čeprav tajen –, je pritegnil domala vse študente in Abhaya med njimi.
Abhaya je še posebno zanimal Mohandas K. Gandhi. Gandhi je s seboj vedno nosil Bhagavad-gīto in govoril, da ga Gītā vodi bolj kot katerakoli druga knjiga. V osebnih navadah je bil čist, saj se je vzdrževal opijanja, uživanja mesa in nezakonskih spolnih odnosov. Živel je preprosto, kakor sādhu, vendar je bil očitno krepostnejši od beraških sādhujev, ki jih je Abhay tolikokrat videval. Abhay je prebiral Gandhijeve govore in spremljal njegovo delovanje. Mogoče bo Gandhi, si je mislil, duhovnost lahko prenesel v delovanje.
Gandhi je indijske študente pozval k opustitvi študija. Šole, ki jih upravljajo tujci, je dejal, vcepljajo suženjsko miselnost; tako postaneš samo lutka v rokah Britancev. Toda diploma je bila vendarle osnova za življenjsko kariero. Abhay je skrbno pretehtal vse možnosti in je leta 1920 – po končanem četrtem letniku študija in uspešnem zaključnem izpitu – zavrnil sprejem diplome. Tako je izrazil svoj protest in pokazal, da se je odzval Gandhijevemu pozivu.
Po pomoru v Jallianwalla Baghu, kjer so britanski vojaki postrelili na stotine neoboroženih Indijcev, ki so se zbrali na mirnem mitingu, je Gandhi pozval k popolnemu nesodelovanju in bojkotu vsega britanskega. Zavrnitev diplome je bila poteza, s katero se je Abhay tesneje pridružil Gandhijevemu gibanju za neodvisnost. Čeprav je bil Abhayev oče vznemirjen, ni bil ogorčen nad sinovim dejanjem. Bolj kot usoda indijske politike ga je skrbela Abhayeva prihodnost. Zato je s pomočjo vplivnega družinskega prijatelja dr. Karticka Chandre Boseja poskrbel za Abhayevo dobro zaposlitev. Dr. Bose, ugledni kirurg in kemični industrialec, je imel v Kalkuti svojo družbo Bosejevi laboratoriji in je Abhaya z veseljem sprejel za vodjo oddelka v svojem podjetju.
Śrīla Prabhupāda se je vse življenje z ljubeznijo spominjal prvega srečanja s svojim duhovnim učiteljem Bhaktisiddhānto Sarasvatījem Ṭhākuro leta 1922. Sprva se Abhay z njim ni hotel spoznati, ker dozdevni sādhuji, ki so obiskovali očetov dom, nanj niso naredili posebnega vtisa. Toda Abhayev prijatelj je vztrajal, da ga mora spoznati in je Abhaya spremljal do prostorov Gaudiya Matha, kjer so ju odvedli na streho in v navzočnost Bhaktisiddhānte Sarasvatīja.
Komaj sta se Abhay in njegov prijatelj spoštljivo priklonila pred svetniško osebo in se pripravila, da sedeta, jima je že dejal: »Vidva sta izobražena mladeniča. Zakaj ne bi oznanjala sporočila Gospoda Caitanye po vsem svetu?«
Abhaya je zelo presenetilo, da ju je sādhu nemudoma zaprosil, naj začneta pridigati v njegovem imenu. Bhaktisiddhānta Sarasvatī je nanj napravil močan vtis; zdaj ga je hotel preizkusiti z inteligentnimi vprašanji.
Abhay je bil oblečen v khādī, belo sukno, ki je tedaj v Indiji izdajalo pristaša Gandhijevega gibanja za politično osamosvojitev. Abhay je torej vprašal v duhu indijskega nacionalizma: »Kdo bo slišal tvoje Caitanyevo sporočilo? Mi smo odvisna dežela. Najprej mora Indija postati neodvisna. Kako bi lahko razširili indijsko kulturo, če smo pod britansko upravo?«
Śrīla Bhaktisiddhānta je odvrnil, da zavesti Kṛṣṇe ni treba čakati na spremembo v indijski politiki in da tudi ni odvisna od tega, kdo je na oblasti. Zavest Kṛṣṇe je tako pomembna, da ne more čakati.
Abhay je osupnil nad njegovo smelostjo. Povsod po Indiji so bili nemiri in vsi so očitno podpirali, kar je rekel Abhay. Mnogi slavni bengalski voditelji, mnogi svetniki, celo sam Gandhi – ljudje, ki so bili izobraženi in duhovno naravnani –, vsi bi najverjetneje zastavili isto vprašanje v izziv relevantnosti tega sādhuja.
Śrīla Bhaktisiddhānta pa je odgovoril, da so vse vlade minljive; večna stvarnost je zavest Kṛṣṇe, pravi jaz pa duhovna duša. Noben politični sistem, ki je ustvarjen od človeka, ne more pomagati človeštvu. To je enoglasna sodba vedskih spisov in verige duhovnih učiteljev. Pravo delo za javni blagor, je dejal, mora preseči interes za minljivo in človeka pripraviti na njegovo naslednje življenje in njegov večni odnos z Vsevišnjim.
Abhay je že uvidel, da pred njim vsekakor ni samo še en dvomljivi sādhu, in je pozorno poslušal Śrīla Bhaktisiddhāntove argumente, čuteč, da ga postopoma prepričuje. Bhaktisiddhānta Sarasvatī je navedel sanskrtske verze iz Bhagavad-gīte, kjer Gospod Kṛṣṇa izjavlja, da bi se morali odpovedati vsem drugim verskim dolžnostim in se predati Njemu, Vsevišnji Božanski Osebnosti. Abhay ni nikoli pozabil Gospoda Kṛṣṇe in Njegovih naukov v Bhagavad-gīti in njegova družina je zmeraj častila Gospoda Caitanyo Mahāprabhuja, čigar poslanstvo je zagovarjal Bhaktisiddhānta Sarasvatī. Zelo pa ga je presenetilo, ko je slišal tako mojstrsko predstavitev teh naukov.
Abhay se je čutil poražen v debati. Toda to mu je bilo všeč. Ko je bil pogovor po dveh urah končan, sta se s prijateljem spustila po stopnicah in stopila na cesto. Śrīla Bhaktisiddhāntova razlaga gibanja za neodvisnost kot začasne in nepopolne stvari je na Abhaya naredila globok vtis. Zdaj se je počutil manj kot nacionalist in bolj kot privrženec Bhaktisiddhānte Sarasvatīja. Prav tako si je mislil, da bi bilo bolje, če ne bi bil poročen. Ta velika osebnost ga je prosila, naj pridiga; lahko bi se takoj pridružil. Toda zapustiti družino, je čutil, bi bilo nepravično.
»Čudovit je!« je Abhay povedal prijatelju. »Sporočilo Gospoda Caitanye je v rokah zelo izkušenega človeka.«
Śrīla Prabhupāda se je pozneje spominjal, da je prav ta večer resnično sprejel Bhaktisiddhānto Sarasvatīja za svojega duhovnega učitelja. »Ne uradno,« je dejal Prabhupāda, »pač pa v srcu. Mislil sem si, da sem srečal čudovito svetniško osebo.«
Po prvem srečanju z Bhaktisiddhānto Sarasvatījem se je Abhay začel pogosteje družiti z bhaktami iz Gaudiya Matha. Dali so mu knjige in mu povedali zgodovino njihovega duhovnega učitelja. Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī je bil sin Bhaktivinode Ṭhākure, še enega velikega vajšnavskega učitelja v liniji od Gospoda Caitanye. Pred Bhaktivinodovim časom so nauk Gospoda Caitanye zameglili učitelji in sekte, ki so se lažno izdajali za privržence Gospoda Caitanye, v resnici pa so se izrazito odklonili od Njegovega čistega nauka; dobro ime vajšnavizma je bilo kompromitirano. Bhaktivinoda Ṭhākura pa je s plodnim pisanjem in s pomočjo svojega družbenega položaja visokega vladnega uradnika znova vzpostavil ugled vajšnavizma. Učil je, da je nauk Gospoda Caitanye najvišja oblika teizma, ki ni namenjen samo dani sekti, religiji ali narodu, temveč vsem ljudem sveta. Prerokoval je, da se bo nauk Gospoda Caitanye razširil po vsem svetu in je hrepenel po tem.
Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī je poučeval povzetek nauka Gospoda Caitanye; da je Gospod Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost in da je treba petje Njegovega svetega imena poudariti nad vsemi drugimi verskimi praksami. V prejšnjih dobah so bile primerne druge metode za doseganje Boga, medtem ko bo v sedanji dobi kali učinkovito edinole petje Hare Kṛṣṇa. Na podlagi avtoritete svetih spisov, kot so Bṛhan-nāradīya Purāṇa in Upaniṣade, sta Bhaktivinoda Ṭhākura in Bhaktisiddhānta Sarasvatī posebno poudarila pomembnost mahā-mantre: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare.
Abhay je poznal te navedke iz svetih spisov, petje svetih imen mu je bilo znano, poznal pa je tudi zaključke Gīte. Toda zdaj, ko je željno prebiral dela velikih ācāriy, je imel sveža spoznanja o obsegu poslanstva Gospoda Caitanye. Zdaj je odkrival globine svoje vajšnavske dediščine in njene učinkovitosti pri uresničevanju najvišje blaginje za ljudi v dobi, obsojeni na kopico težav.
Zaradi službe se je Abhay z ženo in družino preselil v Allahabad, kjer je bil leta 1932 iniciran in je postal učenec Bhaktisiddhānte Sarasvatīja. Zgodba o naslednjih tridesetih letih njegovega življenja v Indiji je zgodba o vedno rastoči želji, da oznanja zavest Kṛṣṇe po vsem svetu, kakor mu je naročil duhovni učitelj.
Vendar pa je prihajalo do očitnega navzkrižja med Abhayevim pridiganjem in njegovimi družinskimi odgovornostmi. Njegova žena je bila verna doma, toda ni bila pripravljena sodelovati pri širjenju zavesti Kṛṣṇe. Celo kadar je Abhay doma nameraval prirediti srečanje in govoriti iz Bhagavad-gīte, je raje ostala v sobi v zgornjem nadstropju in pila čaj. Kljub njeni trmoglavosti je Abhay ostal potrpežljiv in jo je vseeno poskušal vključiti.
Kot farmacevtski trgovski potnik je Abhay veliko potoval z vlakom, zlasti po severni Indiji. Če bi obogatel, je razmišljal, bi lahko uporabil denar za širjenje poslanstva Bhaktisiddhānte Sarasvatīja, in ta misel ga je spodbujala pri njegovem delu.
Abhay ni mogel potovati s svojim duhovnim učiteljem in ga ni mogel pogosto videvati, toda kadarkoli je le mogel, je poskušal izbrati čas za službeno potovanje v Kalkuto, ko je bil tam tudi njegov duhovni učitelj. Tako je v naslednjih štirih letih imel kakih ducat srečanj z duhovnim učiteljem. Čeprav je bil Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī tako neomajen v argumentiranju zoper druge filozofije, da so se mu celo njegovi učenci le previdno približali, kadar je sedel sam, in čeprav Abhay ni bil velikokrat pri njem, je bil Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī z njim vedno prijazen. Prabhupāda se je pozneje spominjal: »Včasih so me bratje po Bogu kritizirali, ker sem se z njim pogovarjal malce sproščeno, in so navajali angleški pregovor ›Norci planejo, kamor se angeli bojijo stopiti‹. Jaz pa sem si mislil: ›Da sem nor? Mogoče res. Toda takšen sem.‹ Moj Guru Mahārāja mi je bil vselej zelo, zelo naklonjen.«
Leta 1935, ob svečanosti dvainšestdesetega rojstnega dne Bhaktisiddhānte Sarasvatīja, je Abhay na srečanju bratov po Bogu v Bombaju predložil pesem in esej. Sestavka so dobro sprejeli in ju tudi objavili v reviji Gaudiya Matha Harmonist. En brat po Bogu je Abhayu neuradno nadel vzdevek kavi, »učeni pesnik«. Toda za Abhaya osebno je bila prava slava njegovih prvih objavljenih sestavkov, ko je pesem prebral Bhaktisiddhānta Sarasvatī in je vzbudila njegovo zadovoljstvo. Zlasti ena kitica je Śrīla Bhaktisiddhānto tako razveselila, da jo je posebej pokazal vsem gostom:
Absolut je čuteč,
Ti si dokazal,
brezosebno nesrečo
Ti si odstranil.
Abhay je v tem preprostem kupletu nekako ujel bistvo pridiganja njegovega duhovnega učitelja proti impersonalističnim filozofijam; za Śrīla Bhaktisiddhānto je bil to znak, kako dobro Abhay pozna um svojega gurudeve. Śrīla Bhaktisiddhānta je bil zadovoljen tudi z Abhayevim esejem in ga je pokazal nekaterim zaupnim učencem. »Vse, kar napiše,« je naročil uredniku Harmonista, »objavi.«
Eno Abhayevih najpomembnejših srečanj z duhovnim učiteljem je bilo v Vṛndāvani leta 1935. Abhay ni bil več novodošlec, temveč verodostojni učenec, ki je delal za društvo, kolikor je kot družinski človek le mogel. Ko se je nekega dne Śrīla Bhaktisiddhānta z Abhayem in drugimi učenci sprehajal ob svetem jezeru Rādhā-kuṇḍe, se je zaupno obrnil k Abhayu. Dejal je, da se nekateri njegovi vodilni učenci prepirajo, kar ga je zelo prizadelo. Učenci so se prepirali, kdo bo zasedel različne sobe in ugodnosti v kalkutskem sedežu Gaudiya Matha. Če so se prepirali že zdaj, kako bo šele, ko bo njihov duhovni učitelj odšel s sveta? Abhay v teh stvareh ni sodeloval in ni niti poznal podrobnosti. Toda ko je poslušal duhovnega učitelja, je tudi sam postal potrt.
Globoko zaskrbljen, je Śrīla Bhaktisiddhānta dejal Abhayu: »Požar bo. Nekega dne bo v kalkutskem Gaudiya Mathu izbruhnil požar in ta požar strankarskih interesov se bo širil in uničeval.« Abhay je poslušal, toda ni vedel, kaj naj si misli. »Bolje bi bilo,« je rekel Bhaktisiddhānta Sarasvatī, »če bi pobral marmor s tempeljskih sten in tako prihranil denar. Če bi lahko to storil in natisnil knjige, bi bilo bolje.«
Śrīla Bhaktisiddhānta je nato naravnost dejal Abhayu: »Želel sem si tiskati knjige. Če boš kdaj imel denar, natisni knjige.« Ko je tako stal ob Rādhā-kuṇḍi in motril duhovnega učitelja, je Abhay začutil, da so te besede globoko vstopile v njegovo življenje – »Če boš kdaj imel denar, natisni knjige.«
Śrīla Bhaktisiddhānta je zapustil smrtni svet decembra 1936. Mesec dni pred njegovim odhodom mu je Abhay napisal pismo. Razmišljal je, da kot gṛhastha duhovnemu učitelju ne more služiti popolno in je hotel vedeti, kaj lahko še naredi. Tako je vprašal: »Ali je kaka posebna služba, ki jo lahko naredim?«
Dva tedna pozneje je Abhay prejel odgovor:
»Popolnoma zaupam, da lahko v angleščini pojasniš naše misli in argumente ljudem, ki ne znajo jezikov [bengalščine in hindija] … To bo zelo koristno tako zate kot za tvoje občinstvo. Trdno upam, da lahko postaneš zelo dober angleški pridigar.«
Abhay je v tem takoj prepoznal isto navodilo, kot ga je dobil na prvem srečanju s Śrīla Bhaktisiddhānto, leta 1922. Razumel ga je kot potrditev. Zdaj ni več dvomil o smislu svojega življenja.
»Požar v maṭhi«, ki ga je napovedal Śrīla Bhaktisiddhānta, je izbruhnil skoraj takoj po učiteljevem odhodu. Nekateri starejši učenci so se prepirali glede nasledstva na vodilnih položajih v maṭhah in stvari so se kaj hitro degradirale do pravnih sporov za lastništvo nad templji. Kot poslovnež in gṛhastha je Abhay le malo sodeloval v dejavnostih Gaudiya Matha, in zdaj mu je bilo to v korist. V pravdanje ni bil vpleten, obžaloval pa je, da so učenci zanemarili naročilo duhovnega učitelja o složnem delovanju in da je bila združena institucija templjev in tiskarn Śrīla Bhaktisiddhānte zaradi tega v razsulu.
Nedolgo zatem je izbruhnil še en, veliko večji prepir – druga svetovna vojna. S svojo taktiko, znano kot »politika odrekanja«, so Britanci potopili veliko število indijskih ladij, ki so prevažale hrano, in uničili velik del vzhodnoindijskega pridelka riža, boječ se, da hrana ne bi padla v sovražnikove roke. Tako so Indijci ostali brez hrane in brez ladij, ki so jih potrebovali za trgovanje. Zaradi tega je Bengalijo prizadela lakota, najhujša v zadnjih stopetdesetih letih.
Abhay je zmogel nakupiti ravno dovolj za preživetje svoje družine, toda mesec za mesecem je videval poti in javna mesta, prenapolnjena z berači, ki so kuhali na improviziranih pečeh in spali pod milim nebom ali pod drevesi. Videl je stradajoče otroke, kako brskajo po smetnjakih za grižljajem hrane. Od tod je bil samo še korak do bojevanja s psi za podelitev odpadkov, kar je postal vsakdanji prizor na ulicah Kalkute.
Abhay je trpljenje zaradi lakote razumel s pomočjo naukov, ki jih je slišal od Śrīla Bhaktisiddhānte. Po Božji ureditvi bi lahko zemlja proizvedla dovolj hrane; težava je samo v človekovem pohlepu in slabem gospodarjenju. »Na svetu ničesar ne manjka,« je dejal Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī. »Edina stvar, ki je primanjkuje, je zavest Kṛṣṇe.« Ta duhovna vizija je bila zdaj očitno potrebnejša kot kdajkoli prej in Abhay je vedno bolj razmišljal, kako naj uporabi tisto, za kar je vedel, da je zdravilo zoper vse bolezni. Bil je prepričan, da ima nujno sporočilo za svetovno prebivalstvo, ki je bilo izmučeno od vojne, in je preudarjal o izdaji publikacije, ki bi svetovne krize predstavljala skozi oči svetih spisov v enako smelem stilu kot njegov duhovni učitelj. Idej mu ni manjkalo, posebej v ta namen pa je varčeval denar, ki ga je zaslužil s svojim delom.
V prednji sobi svojega stanovanja v Kalkuti je Abhay snoval, pisal, urejal in tipkal rokopis za revijo. Naslovil jo je Nazaj k Bogu[1]: »Revijo je po neposrednem naročilu njegove božanske milosti Sri Srimad Bhakti Siddhante Saraswatija Goswamija Prabhupade ustanovil in jo ureja gospod Abhay Charan De.«
Toda moral je znova in znova prositi vladne uradnike, da mu izdajo dovoljenje za uporabo papirja pri tiskanju časopisa. Čeprav je bil samo en glas med milijardami, brez podpore, denarja ali privržencev, je imel zaupanje v guruja in Gospoda Kṛṣṇo. Bil je prepričan v pomembnost svojega sporočila; tako je celo med vojno, sredi eksplozij in smrti, izdal prvo številko, »kajti obstaja velika potreba po tovrstni literaturi.«
V štiridesetih letih so se na indijskem posvetnem odru odigravali veliki nacionalni dogodki. Leta 1947 je Indija dosegla dolgo želeno neodvisnost od Britanije. Toda narodni sreči je kaj kmalu sledila groza, ko je na stotine tisočev ljudi pomrlo v bojih, ki so sledili razdelitvi naroda na Indijo in Pakistan. Prabhupāda se je pozneje spominjal: »Leta 1947 smo videli boj med hindujci in muslimani. Na eni strani so bili hindujci, na drugi strani muslimani. Bojevali so se med sabo in premnogi so umrli. Po smrti pa ni bilo več razlike med hindujci in muslimani – občinski ljudje so trupla zbirali na kupih, da bi jih nekam odvrgli.«
Abhay si ni veliko obetal od mirovnih obljub in indijsko neodvisnost tudi ni imel za rešitev. Do kakšne spremembe lahko pride, če voditelji niso zavestni Boga? V časopisu Nazaj k Bogu je v članku »Pogovori Gandhi-Jinnah« zapisal: »Boj se bo nadaljeval med hindujcem in mohamedancem, med kristjani in kristjani, med budistom in budistom vse do dneva uničenja.« Njegova poanta: vse dokler ljudi obsedajo sebični interesi in želje po čutnem zadovoljevanju, se bodo še naprej bojevali. Prava enotnost je mogoča samo na ravni duhovnega razumevanja in služenja Vsevišnjemu.
Celo kadar Abhay ni zbral dovolj denarja za redno izdajanje številk Nazaj k Bogu, je nadaljeval s pisanjem. Njegov najbolj ambiciozen projekt je bil komentar k Bhagavad-gīti, poleg tega pa je oznanjal sporočilo Gospoda Caitanye tudi s pisanjem pisem. Pisal je mnogim vladnim voditeljem, uglednim znancem in ljudem, katerih članke je bral in katerih delovanje je pritegnilo njegovo pozornost v časopisju. Predstavljajoč se kot ponižni služabnik, je razlagal svoje predstave o tem, kako v praksi uporabiti izvorno indijsko kulturo zavesti Kṛṣṇe kot uspešno rešitev za vsakovrstne dileme. Včasih je od vladnih uradov in tajnikov na pisma dobil odgovore, največkrat pa se naslovniki zanje niso zmenili.
Abhay pri tem seveda ni mogel izvzeti Mohandasa Gandhija in je razmišljal, kako bi ga lahko vključil v vdano služenje. Gandhi je imel zaradi pogumnih, asketskih in moralnih dejanj v korist svojih rojakov zelo velik vpliv na indijske množice. Poleg tega je Abhay do njega čutil posebno naklonjenost, saj je bil kot mladenič njegov privrženec. 7. decembra 1947 je Abhay Gandhiju napisal dolgo pismo v New Delhi. Vedel je, da je bil Gandhi v sporu z mnogimi prejšnjimi privrženci, ki so prevzeli vodstvo naroda in so zanemarjali njegove doktrine o hindujsko-muslimanski enotnosti in agrarizmu. Tako hindujci kot muslimani so bili do njega kritični. Pri oseminsedemdesetih letih je bil telesno šibak in potrt.
Abhay je vedel, da Gandhi pisma verjetno nikoli ne bo dobil, a ga je kljub temu poslal. Poimenujoč se kot Gandhijev »neznani prijatelj«, je zapisal: »Kot iskreni prijatelj ti pravim, da se moraš nemudoma umakniti iz aktivne politike, če ne želiš neslavno umreti.« Čeprav je iskreno priznaval Gandhijevo čast in ugled, je dejal, da se bo vse izgubilo v iluziji, če se Gandhi ne bo umaknil iz politike in se posvetil razumevanju in oznanjanju Bhagavad-gīte. Zlasti še sedaj, ko je bil Gandhi pri koncu življenja, je svaril Abhay, bi moral zapustiti politično torišče in se obrniti k Absolutni Resnici. Abhay je Gandhija zaprosil, naj se umakne vsaj za en mesec, da bi skupaj razpravljala o Bhagavad-gīti.
Abhay ni na pismo nikoli prejel odgovora in mesec dni pozneje, 30. januarja, je Gandhi moral umreti. Abhayevo pismo pred mesecem dni se je zdaj bralo kot prerokba.
Medtem ko se je Abhay vse bolj intenzivno posvečal pisanju in pridiganju, so njegove poslovne in družinske zadeve pojemale. Čutil je, da se poseben verz, ki ga je izgovoril Gospod Kṛṣṇa v Śrīmad-Bhāgavatamu, nanaša nanj: »Kadar sem do koga posebej milosten, mu postopoma odvzamem vse materialno imetje. Prijatelji in sorodniki nato zavržejo obubožanega nesrečneža« – ostane mu samo Kṛṣṇa. Ko je Abhayev posel v Allahabadu zabredel v hude dolgove, je poskusil odpreti tovarno v Lucknowu. Najprej je bila videti dobičkonosna, a je sčasoma tudi prinesla izgubo in so jo morali zapreti.
Abhay je še naprej vzdrževal ženo in otroke v kalkutskem stanovanju, a je v glavnem živel ločeno od njih. Preselil se je nazaj v Allahabad, v prodajo farmacevtskih izdelkov pa je vlagal vse manj in manj energije. Bolj se je zanimal za pridiganje.
Ko je pokrovitelj bolnišnice v mestu Jhansi Abhaya povabil, naj pride predavat v Gita Mandir, je z veseljem pristal. Občinstvo Jhansija, večinoma mladi študentje medicine in zaposleni ljudje, je njegovo predavanje dobro sprejelo. Toda njihovo odobravanje je bilo v glavnem družbeno in kulturno. Vajeni so bili poslušati mnoge govornike, ki so jih povabili na programe s predavanji in niso nikoli mislili, da bo Abhay v Jhansiju poskusil ustanoviti stalen center. Abhay pa je bil vizionarski in ambiciozen. Allahabadske zadeve je prepustil sinu, sam pa je poskusil ustvariti duhovno gibanje v Jhansiju.
Abhay je bil star šestinpetdeset let; razmišljal je, da bi moral zdaj začeti zelo resno izpolnjevati naročila duhovnega učitelja. Nekemu človeku iz Jhansija je dejal: »Ves svet čaka, gospod Mitra, na duhovno revolucijo.« Ker je Gaudiya Math, ustanova njegovega duhovnega učitelja, zaradi bojev in stalnih razkolov postala neučinkovita, je poskusil ustanoviti gibanje bhakt, ki bi delovalo v svetovnem merilu. Čeprav je imel samo enega ali dva aktivna pomočnika, je dobil v uporabo zapuščen tempelj in pričel je uresničevati, kar si je v duhu zamislil kot nekakšne duhovne Združene narode. Napisal je ustanovno listino in gibanje uradno registriral kot Ligo bhakt.
Medtem ko se je ukvarjal s temi zadevami, je nekega dne prejel brzojavko, da so vlomilci oropali njegovo firmo v Allahabadu. Služabniki so mu pokradli denar, zdravila in vse, kar je še bilo vrednega. Novico je prebral molče, potem pa se je zasmejal in izrekel stih iz Bhāgavatama: Kṛṣṇova milost bo strla materialno uspešnost iskrenega bhakte. Ko je Abhayu prijatelj iz Jhansija svetoval, naj se vrne v Allahabad, je odvrnil: »Ne, to je dobro zame. Najprej me je razžalostilo, toda zdaj vidim, da je ene velike navezanosti konec, moje življenje pa je zdaj popolnoma predano in posvečeno Śrī Śrī Rādhi-Kṛṣṇi.«
Med obiskom družine v Kalkuti je Abhay dokončno pretrgal z družinskimi odgovornostmi. Tam je še vedno imel majhno podjetje in poskušal je zbrati denarna sredstva za svoje misijonarsko delo v Jhansiju. Toda neizbežno je zopet zabredel v družinske odgovornosti: nekaj njegovih otrok je bilo še vedno neporočenih, plačati je bilo treba najemnino in račune. Četudi bi razvil trgovino z zdravili v Kalkuti, bi družina še vedno terjala vse, kar bi zaslužil, in četudi bi pristal na zahteve družine in živel doma, bi največja težava še vedno ostala: vdanega služenja niso jemali resno.
Kakšen smisel ima, je razmišljal, če ne postanejo bhakte? Žena in sorodniki se niso zanimali za njegovo pridiganje v Jhansiju; hoteli so, da več časa porabi za poslovne in družinske zadeve. Njegov tast se je pritoževal: »Zakaj venomer govoriš o Bogu?« Toda ko so na obisk prišli prijatelji, je Abhay zopet pridigal in govoril iz Bhagavad-gīte, kakor v Jhansiju. Žena in drugi člani družine pa so kakor prej pili čaj v ločeni sobi. Prabhupāda se je pozneje spominjal: »Kolikor sem le mogel, sem jo hotel pripraviti do tega, da bi delala z mano pri širjenju zavesti Kṛṣṇe, hotel sem pridobiti njeno pomoč. A bila je zelo trmasta. Tako sem končno, po tridesetih letih, doumel – ona mi ne bo v nikakršno pomoč.«
Abhay je ženi vedno svetoval, naj ne pije čaja: ta navada ni sodila v dosledno vajšnavsko družino. Končno je dejal: »Zdaj moraš izbrati med menoj in čajem. Ali gre čaj ali pa jaz.« Abhayeva žena je v šali odvrnila: »No, se bom pač morala odpovedati možu.«
Potem pa je nekega dne storila resno napako. Možev izvod Śrīmad-Bhāgavatama je zamenjala za čajne piškote. Ko je Abhay prišel domov in začel iskati sveto knjigo, mu je povedala, kaj se je zgodilo. Abhay je bil pretresen in dogodek je pospešil njegovo odločitev, da za vedno odide od doma. V razpoloženju neomajne odločnosti je zapustil družino in posel.
Petdeseta leta so bila za Abhaya zelo težavna. Vrnil se je v Jhansi, vendar je moral zapustiti svoje poslopje, ko je guvernerjeva žena vztrajala, da ga namesto za Ligo bhakt uporabijo za ženski klub. Brez stalnega bivališča in prave podpore se je odpovedal bivanju v Jhansiju – ne pa tudi načrtu o ustanovitvi svetovnega združenja bhakt. Potem se je preselil v delhijsko āśramo in nekaj časa živel z nekaterimi brati po Bogu; zdaj je bil spet prepuščen samemu sebi, beraški redovnik, ki je iz tedna v teden prebival v različnih templjih ali v domovih redkih premožnih, pobožnih ljudi, ki so ga bili pripravljeni sprejeti. Glede hrane, obleke in zavetišča so bili to najtežji časi, ki jih je kdaj preživljal. Še od otroštva je vedno imel primerno hrano in dobro obleko in mu nikoli ni bilo treba skrbeti, kje bo živel. Bil je očetov otrok ljubljenec, pri Bhaktisiddhānti Sarasvatīju pa je bil deležen posebnega vodstva in naklonjenosti. Toda v petdesetih letih je bil Abhay sam.
Čas je porabil za pisanje in obiskovanje darovalcev, katerim je pridigal Bhagavad-gīto. Potreboval je denar, toda njegov cilj ni bil najti trajno bivališče, temveč natisniti transcendentalne knjige in ustanoviti močno gibanje za širjenje zavesti Kṛṣṇe. Zato je obiskoval premožne ljudi po pisarnah in domovih, jim predstavljal rokopise in razlagal svoje poslanstvo. Toda odzvali so se le redki. In tudi če so se odzvali, so ponavadi prispevali samo pet ali deset rupij. Toda končno je le zbral dovolj, da je lahko spet natisnil Nazaj k Bogu.
Ker Abhay ni imel dovolj denarja niti za nakup primerne obleke, je mrzlo delhijsko zimo preživel brez suknjiča. Redno je hodil k tiskarju, kjer je prebiral zadnje krtačne odtise revije Nazaj k Bogu. Ko ga je tiskar vprašal, zakaj je tako zaverovan v izdajanje svojega časopisa tudi v takšni stiski, je odgovoril: »To je moje poslanstvo.« Uspelo mu je, da je z majhnimi zneski v presledkih plačeval tiskarju.
Ko mu je tiskar izročil izvode časopisa, je Abhay šel po mestu in jih prodajal. Sédel je v čajnico, in ko je kdo prisedel k njemu, ga je zaprosil, naj vzame izvod Nazaj k Bogu. V člankih in uvodnikih je Abhay grajal materialistične in ateistične tokove sodobne civilizacije. Črpal je tudi iz svojih izkušenj. V odgovor na odpor (vljuden in nevljuden), katerega je izkusil med prodajanjem Nazaj k Bogu, je napisal članek: »Ni časa, kronična bolezen današnjega človeka«. Abhayevi sestavki nikoli niso bili zbadljivi, hrupni ali fanatični, kljub njegovi obupni revščini in nujnosti njegovega sporočila. Pisal je v pričakovanju, da bo našel bralce, ki bodo pripravljeni poslušati tehtno filozofijo in voljni sprejeti resnico, še posebno, kadar je predstavljena logično, umestno in avtoritativno.
Poleg prodajanja Nazaj k Bogu v čajnicah in pošiljanja izvodov darovalcem je Abhay razpošiljal tudi brezplačne izvode – tako v Indiji kot tudi v tujino. Že leta se je zanimal za široko občinstvo angleško govorečih bralcev zunaj Indije in zdaj jih je hotel doseči. Zbral je naslove knjižnic, fakultet ter kulturnih in vladnih zastopstev zunaj Indije in razposlal toliko primerkov Nazaj k Bogu, kolikor si je lahko privoščil. Sestavil je pismo za zahodne bralce, v katerem jim je namignil, da bi morali biti še celo bolj dovzetni od njegovih rojakov.
Na domači fronti je Abhay poslal izvode Nazaj k Bogu indijskemu predsedniku dr. Rajendri Prasadu in priložil pismo, v katerem ga je posvaril pred nevarno usodo, ki čaka družbo pod upravo brezbožnih – »Prosim vas torej, da jih rešite pred velikim padcem.« Njegovo visokost je zaprosil, naj vsaj bežno prebere naslove priloženih izvodov Nazaj k Bogu in uredniku odobri srečanje z njim. »Trenutno sam kličem v divjini,« je zapisal Abhay. Njegova visokost ni nikoli odgovorila.
Celo v vročini delhijskega poletja, ko so se temperature dvignile do petinštirideset stopinj, je Abhay še naprej vsak dan odhajal prodajat svojo štirinajstdnevno publikacijo. Nekoč ga je zadela vročinska kap in se je opotekal po cesti, dokler ga prijatelj ni vzel v avto in ga odpeljal k zdravniku. Spet drugič ga je nabodla krava in je nekaj časa zanemarjen ležal ob cesti. V takšnih trenutkih se je včasih spraševal, zakaj je zapustil dom in službo in zakaj je zdaj, ko se je predal Kṛṣṇi, vse postalo tako težavno. Leta pozneje, ko se je njegovo poslanstvo zavesti Kṛṣṇe uveljavilo v mnogih deželah in z mnogimi učenci, pa je večkrat dejal: »Tedaj nisem mogel razumeti. Zdaj pa vidim, da so vse težave bile darovi. Vse je bila samo Kṛṣṇova milost.«
Medtem ko je v Delhiju še naprej prizadevno tiskal in prodajal Nazaj k Bogu, se je Abhay odločil poiskati stanovanje v Vṛndāvani, osemdeset milj južno od New Delhija. Gauḍīya vaiṣṇave imajo Vṛndāvano za najsvetejši kraj v vesolju zaradi otroških iger Gospoda Kṛṣṇe, ki so se tam odvijale med Njegovo inkarnacijo pred pet tisoč leti. Vodilni privrženci Gospoda Caitanye so pred petsto leti odšli v Vṛndāvano, pisali knjige, postavili templje in poiskali mesta številnih Kṛṣṇovih iger v gozdovih, na pašnikih in ob rečnih bregovih. Abhayeva zamisel je bila, da v mirnem, duhovnem ozračju Vṛndāvane piše eseje, hkrati pa se bo redno vozil v Delhi razdeljevat svoje publikacije in pridobivat prispevke uglednih podpornikov. Najel je preprosto in zelo poceni sobo v templju Vaṁśī-Gopālajīja na bregu reke Yamune, kjer je vstopil v posebno kakovost življenja v Vṛndāvani.
Abhay Vṛndāvane ni videl, kot bi jo videl navaden človek. Kot Kṛṣṇov čisti bhakta je občutil veliko blaženost že ob sprehajanju po prašni poti ali ob opazovanju Kṛṣṇe v oblikah Božanstev, ki jih je bilo mogoče srečati na vsaki ulici, v tisočerih templjih in domovih. Iz svoje male podstrešne sobice je lahko videl pred sabo teči Yamuno, ki se je razširjala v prostrano vijugasto rečno površino, svetlikajočo se v popoldanskem soncu. Zvečer je užival v svežem vetriču z Yamune in poslušal, kako bhakte pojejo večerne molitve v Keśi-ghāṭi. Slišal je, kako po vsem mestu zvenijo tempeljski zvonovi, včasih pa je prenehal s pisanjem in se sprehodil do živahnih četrti, med prebivalce in romarske prišlece. Povsod je slišal petje Hare Kṛṣṇa in mnogi mimoidoči so ga pozdravljali z običajnim »Jaya Rādhe!« in »Hare Kṛṣṇa.«
Vṛndāvana je bila Kṛṣṇovo prebivališče, Abhay pa je bil Kṛṣṇov služabnik. V Vṛndāvani se je počutil doma. Naravno je še naprej razmišljal o pridiganju, hrepeneč po tem, da bi tudi drugi spoznali intimni mir in zamaknjenost Vṛndāvane. Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, je vabil vse duše, da se Mu pridružijo v Njegovem večnem prebivališču; toda celo v Indiji so le redki razumeli. Zunaj Indije pa ljudje niso vedeli sploh ničesar o Vṛndāvani ali Yamuni, niti o tem, kaj pomeni biti prost materialnih želja. Abhay je razmišljal; zakaj tega ne bi imeli ljudje po vsem svetu? To je bilo prebivališče miru, toda o njem ni nihče vedel ničesar in ljudi tudi ni zanimalo. Vendar pa je bilo to tisto, po čemer so v resnici hrepeneli.
Z močno željo, da razglasi slavo večne Vṛndāvane, je Abhay v Vṛndāvani skoraj nepretrgano delal za izdajo posameznih številk Nazaj k Bogu. Toda vožnja sem ter tja je postala težavna. Z jutranjim vlakom se je odpeljal v Delhi in ker tam ni imel kje prenočiti, se je še istega večera vračal v Vṛndāvano. Tako mu v mestu ni ostalo veliko časa, bilo pa je tudi drago. Včasih mu je kak pobožen gospod priskrbel prenočišče, vendar je Abhay kljub minimalnim osebnim izdatkom le s težavo zbral dovolj prispevkov za stroške potovanja, tiskanja in razpošiljanja pisem. Ko je zapovrstjo izdal dvanajst štirinajstdnevnih številk Nazaj k Bogu, je Abhayu zopet zmanjkalo denarja. Tiskar mu je rekel, da ne more tiskati samo iz prijateljstva. Abhay se je vrnil v Vṛndāvano in nadaljeval s pisanjem, vendar brez načrtov za izdajanje.
Nekega dne je Abhay v razpoloženju odpovedi in osamljenosti napisal pesem v bengalščini z naslovom »Vṛndāvana-bhajana«. Uvodni kitici sta bili še zlasti samoreflektivni in osebni.
Sedim sam v Vṛndāvana-dhāmi.
V tem razpoloženju se mi porajajo mnoga spoznanja.
Imam ženo, sinove, hčere, vnuke, vse,
nimam pa denarja, torej so jalova slava.
Kṛṣṇa mi je pokazal golo obliko materialne narave;
po zaslugi Njegove moči sem danes izgubil okus za vse.
Yasyāham anugṛhṇāmi hariṣye tad-dhanaṁ śanaiḥ:
»Komur izročim Svojo milost, mu pomalem odvzamem vse bogastvo.«
Kako da sem lahko razumel to milost vsemilostnega?
Vsi so se me odrekli, videč me brez cvenka –
žena, sorodniki, prijatelji, bratje, vsi.
To je bedno, a me spravlja v smeh. Sam sedim in se smejem.
Koga zares ljubim v tej māyā-saṁsāri?
Kam sta zdaj odšla moja ljubeča oče in mati?
In kje so vsi moji starejši, ki so bili moji ljudje?
Kdo mi bo povedal, kaj je z njimi, povej mi, kdo?
Od družinskega življenja je ostal le še seznam imen.
Neke noči je imel Abhay presenetljive sanje, iste, kot jih je sanjal že večkrat prej, ko je bil še družinski človek. Pojavil se je Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī, prav takšen, kot ga je bil Abhay poznal: visok, učen sannyāsī, prihajajoč naravnost iz duhovnega sveta, iz osebnega Kṛṣṇovega spremstva. Poklical je Abhaya in mu namignil, naj mu sledi. Znova in znova ga je klical in mu namigoval. Abhaya je prosil, naj stopi v stan sannyāse. Pridi, ga je bodril, postani sannyāsī. Abhay se je ves začuden prebudil. To naročilo je razumel kot drugo obliko prvotnega naročila, ki ga je dobil od Śrīla Bhaktisiddhānte Sarasvatīja na prvem srečanju z njim v Kalkuti, isto naročilo, katerega je duhovni učitelj pozneje utrdil v pismu: Postani pridigar v angleškem jeziku in razširi zavest Kṛṣṇe po vsem zahodnem svetu. To je bil namen sannyāse; čemu bi ga duhovni učitelj sicer prosil, naj jo sprejme? V klasični vedski družbeni ureditvi se od moškega pričakuje, da pri petdesetih letih zapusti družino in odtlej živi kot menih v odpovedi, sannyāsī, in preostale dneve posveti recitiranju, poslušanju in oznanjanju Gospodove slave. Abhay je prišel do sklepa, da mu duhovni učitelj pravi: »Zdaj stopi v stan sannyāse in boš lahko zares izpolnil to poslanstvo. Prej ni bil pravi čas.«
Abhay je globoko preudarjal. Ko vaiṣṇava stopi v stan sannyāse, svoje telo, um in besede popolnoma posveti služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti, pri čemer se odpove vsem drugim obveznostim. Abhay je vse to že počel, vendar je čutil, da bi s sprejetjem sannyāse lahko utrdil svoj položaj in dobil še večjo spodbudo za veliko delo, ki je bilo še vedno pred njim. Po vedskem merilu in po zgledu prejšnjih ācāriy je moral vsak, ki je hotel začeti pridigarsko gibanje, postati sannyāsī. Abhay je sprva nasprotoval, zdaj pa je predlog ponovno pretehtaval. Obrnil se je na brata po Bogu Keśavo Mahārājo v Mathuri, ki je Abhayu vztrajno govoril, naj brez odlašanja postane sannyāsī.
V poznejših letih se je Prabhupāda spominjal: »Sam sem sedel v Vṛndāvani in pisal. Brat po Bogu me je vztrajno spodbujal: ›Bhaktivedanta Prabhu, moraš to storiti. Nihče ne more postati pridigar, če ne sprejme življenjskega stanu odpovedi.‹ To je bil moj duhovni učitelj, ki je vztrajal po tem bratu po Bogu. Tako sem, proti svoji volji, pristal.«
Po formalnem obredu sannyāse v Vṛndāvani je Abhay dobil novo ime: Abhay Caraṇāravinda Bhaktivedanta Swami. Toda njegove osnovne težave so ostale. Hotel je oznanjati zavest Kṛṣṇe, le redki pa so bili pripravljeni prisluhniti. S tem, da je postal sannyāsī, se to ni spremenilo.
Do ene spremembe pa je vendarle prišlo; Bhaktivedanta Swami se je odločil, da bo začel pisati knjige. Ko mu je neki knjižničar svetoval, naj piše knjige (te so trajne, medtem ko časopis ljudje enkrat preberejo in nato vržejo stran), je Bhaktivedanta Swami razumel, da mu po tem človeku govori duhovni učitelj. Isto mu je nato predlagal še neki oficir indijske vojske, ki mu je bil všeč Nazaj k Bogu. Bhaktivedanta Swami je oba nasveta sprejel kot razodetji duhovnega učitelja.
Bhaktivedanta Swami je preudarjal o Śrīmad-Bhāgavatamu kot o najbolj pomembnem in avtoritativnem vajšnavskem spisu. Bhagavad-gītā je sicer srčika vsega vedskega znanja, predstavljena v zgoščeni obliki kot abecednik, Śrīmad-Bhāgavatam pa je podroben. Tako Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī kot Bhaktivinoda Ṭhākura sta v bengalščini napisala komentar k Bhāgavatamu. Pravzaprav so skoraj vsi veliki vajšnavski ācārye iz preteklosti napisali komentarje k Śrīmad-Bhāgavatamu, »neoporečnemu vedskemu spisu«. Angleški prevod in komentar te knjige bi nekega dne lahko spremenil srca vsega sveta. In če bi Bhaktivedanta Swami lahko izdal vsaj nekaj knjig, bi se njegovo pridiganje okrepilo; v tujino bi lahko odšel z zaupanjem in ne bi bil praznih rok.
Bhaktivedanta Swami se je vrnil v Delhi z novim namenom. Papirniška in tiskarska prestolnica Indije je bila v četrti starega Delhija Chandni Chowk in Bhaktivedanta Swami je menil, da bo najbolje, če se nekako naseli tam, da bi lahko redno sklepal pogodbe za tiskanje knjig. S pomočjo starega tiskarskega poznanstva se je sestal z lastnikom templja, ki mu je dal brezplačno sobo v templju Rādhe-Kṛṣṇe v bližini Chandni Chowka. Soseska se je imenovala Chippiwada, prenaseljena, mešana hindujsko-muslimanska četrt. Zdaj je Bhaktivedanta Swami lahko delal bodisi v Vṛndāvani bodisi v Delhiju. Z novim navdušenjem je zbral nekaj denarnih prispevkov in znova začel izdajati Nazaj k Bogu, hkrati pa je pričel s prevajanjem in komentiranjem Śrīmad-Bhāgavatama.
Preudarjal je o obsegu projekta, ki se ga je lotil. Bhāgavatam je vseboval osemnajst tisoč verzov v dvanajstih spevih, za katere je izračunal, da bo potreboval najmanj šestdeset zvezkov. Razmišljal je, da bi delo utegnil končati v petih do sedmih letih: »Če bo Gospod ohranil moje telesno zdravje,« je zapisal, »bom lahko delo dokončal in tako izpolnil željo Śrīla Bhaktisiddhānte Sarasvatīja.«
Odločitev Bhaktivedante Swamija, da stopi v stan sannyāse, njegova zamisel o pisanju in izdajanju Śrīmad-Bhāgavatama in njegova želja po pridiganju na zahodu – vse je bilo medsebojno povezano. Za pridiganje bo moral imeti knjige, še posebno, če se je namenil na zahod. Na zahodu je bilo na milijone knjig, toda nič takega, nič, kar bi lahko zapolnilo duhovno praznino v življenju ljudi. Vendar pa ne bo samo pisal, temveč bo knjige osebno vzel s seboj na zahod, jih predstavil in poučeval ljudi – s knjigami in osebno – kako razviti čisto ljubezen do Boga.
Čeprav je bil znan kot pridigar v angleščini, se je Bhaktivedanta Swami zavedal, da ima njegova predstavitev v tujem jeziku mnoge tehnične pomanjkljivosti; ni pa imel urednika, ki bi jih popravil. Vendar ga tehnične napake niso odvračale od tiskanja Śrīmad-Bhāgavatama; bila je nuja. »Če v hiši izbruhne požar,« je zapisal, »gredo hišni stanovalci po pomoč k sosedom, ki utegnejo biti tujci; toda čeprav ne znajo jezika, se žrtve ognja znajo izraziti, sosedi pa razumejo njihovo potrebo, tudi če ni izražena v ustreznem jeziku. Isti duh sodelovanja je potreben za razširjanje transcendentalnega sporočila Śrīmad-Bhāgavatama v onesnaženem ozračju, ki danes preveva ves svet.«
Bhaktivedanta Swami je predstavljal Śrīmad-Bhāgavatam nespremenjen, z največjim spoštovanjem do Śrīla Vyāsadeve, avtorja. Prav to je bila poglavitna odlika Bhaktivedante Swamija. Seveda je dodajal tudi svoja spoznanja, toda ne v smislu, da bi poskušal prekositi prejšnje duhovne učitelje. Pri vsepomembnem predstavljanju vsebine dosledno v paramparā ni imel Bhaktivedanta Swami nobenih težav s »pomanjkljivo in napačno rabo strokovnih izrazov«. Zavedal se je, da brez zvestobe verigi duhovnih učiteljev pojasnila k Bhāgavatamu ne bodo imela vrednosti.
V svoji sobi chippiwadskega templja je za mizo dan in noč tipkal pri majhni luči, ki je na vrvi bingljala s stropa. Sedel je na tleh na tanki rogoznici, s pisalnim strojem na zaboju pred seboj. Strani so se nabirale in shranjeval jih je s kamni na ustreznem mestu. Jedel in spal je samo priložnostno. Bil je popolnoma prepričan, da bo Śrīmad-Bhāgavatam prinesel revolucijo v zavedeno civilizacijo. Zato je prevedel vsako besedo in napisal vsako pojasnilo zelo vestno in zbrano. Toda delati je moral hitro, kolikor je le mogel.
Bhaktivedanta Swami je svoje bivališče v Vṛndāvani preselil v tempelj Rādhe-Dāmodare. Zdaj je lahko celo ne da bi mu bilo treba zapustiti sobo pogledal ven in uzrl oltar in štiri čevlje visoko obliko Vṛndāvana-candre, Božanstva Kṛṣṇe iz črnega marmorja, ki ga je pred več stoletji častil Kṛṣṇadāsa Kavirāja. To je bilo bolje od sobe, ki jo je imel v Vaṁśī-Gopālajījevem templju, saj je zdaj živel v templju Jīve Gosvāmīja, kjer so se zbirale vse velike duše, kot so bili Gosvāmīji Rūpa, Sanātana, Raghunātha in Jīva; tukaj so jedli prasādam, peli in razpravljali o Gospodu Kṛṣṇi in Gospodu Caitanyi. To je bilo najboljše mesto za pisanje Śrīmad-Bhāgavatama.
Med bivanjem v templju Rādhe-Dāmodare si je Bhaktivedanta Swami sam pripravljal obroke. In ko je sédel, da bi zaužil prasādam, je lahko skozi kovano okensko mrežo videl samādhi oziroma grobnico Rūpe Gosvāmīja. Čuteč navzočnost Rūpe Gosvāmīja, je razmišljal o svojem poslanstvu za svojega duhovnega učitelja. Duhovni učitelj Bhaktivedante Swamija in prejšnji duhovni učitelji v verigi učiteljev so hoteli, da se gibanje zavesti Kṛṣṇe razširi po vsem svetu, in ko je Bhaktivedanta Swami vsakodnevno zbiral navdih, sedeč pred samādhijem Rūpe Gosvāmīja, je molil k duhovnim predhodnikom za vodstvo. Zaupno navodilo, ki ga je prejel od njih, je bilo brezpogojen diktat, ki ga ni mogel omajati ali omejiti nihče: nobena vlada, noben založnik, niti kdorkoli drug. Rūpa Gosvāmī je hotel, da odide na zahod; Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī je hotel, da odide na zahod; Kṛṣṇa pa je uredil njegov prihod v tempelj Rādhe-Dāmodare, da bi prejel Njune blagoslove. V templju Rādhe-Dāmodare je čutil, da je vstopil v večno bivališče, ki ga poznajo samo Gospodovi čisti bhakte. Toda čeprav so mu dopustili, da se zaupno druži z njimi na mestu njihovih iger, je čutil, da mu ukazujejo, naj odide –, naj odide iz templja Rādhe-Dāmodare in Vṛndāvane in sporočilo ācāriy izroči pozabljivim delom sveta.
Pisanje je bilo samo polovica bitke; druga polovica je bilo izdajanje. Toda založniki se niso zanimali za serijo Bhāgavatama v šestdesetih zvezkih, Bhaktivedante Swamija pa ni zanimalo nič manjšega. Za izdajanje knjig bo moral torej sam zbirati prispevke in izdajati na lastne stroške.
Tiskarski znanec je Bhaktivedanti Swamiju svetoval, naj odpotuje v Gorakhpur in rokopis pokaže Hanumanu Prasadu Poddarju, znamenitemu založniku verskega tiska. Bhaktivedanta Swami se je podal na petsto milj dolgo potovanje in dobil prispevek v višini štiri tisoč rupij za izdajo prvega zvezka Śrīmad-Bhāgavatama.
Bhaktivedanta Swami je sam bral in popravljal krtačne odtise in je – celo ko je bil prvi zvezek že v tisku – še vedno pisal zadnja poglavja. Ko so bili krtačni odtisi v tiskarni O.K. narejeni, jih je dvignil, se vrnil v sobo v Chippiwadi, jih popravil in prinesel spet nazaj.
Leta 1962 je vsak dan hodil sem ter tja med svojo sobo in tiskarno. Soseska je bila mešanica poslovne in stanovanjske četrti, z otroki, ki so se igrali na nevarni ulici. Sredi tega okolja je hodil Bhaktivedanta Swami s postavo uglajenega, a hkrati odločnega videza. Ko se je pomikal mimo najemniških stanovanj, prodajaln opeke, prodajaln žita, slaščičarn in tiskarn, so bile nad njegovo glavo električne žice, golobje in vrvi za sušenje perila, razpete z balkonov najemniških stanovanj. Končno je prispel do tiskarne O.K., točno nasproti majhne mošeje. Prišel je, da bi oddal popravljene krtačne odtise in skrbno nadzoroval tisk.
Ko je bilo tiskanje končano, je Bhaktivedanta Swami odšel prodajat svoje knjige, kakor je prej prodajal Nazaj k Bogu. Za svoje delo je kmalu prejel ugodni oceni Hanumana Prasada Poddarja in zelo uglednega hindujskega filozofa dr. Radhakrishnana. Prestižni Adyarjev knjižnični bilten je objavil obširno oceno, v kateri je posebej omenil »urednikov obsežen in poglobljen študij tematike«. Njegovi učenjaški bratje po Bogu so tudi napisali pohvalne ocene. Uspelo mu je celo dobiti naročilo za osemnajst izvodov iz ameriške ambasade, ki naj bi jih razdelili v Ameriki s posredovanjem Kongresne knjižnice. Prodaja ustanovam je bila najprej živahna, potem pa se je upočasnila. Bhaktivedanta Swami je kot edini zastopnik porabil po več ur na dan, da bi prodal samo nekaj izvodov. Poleg tega je nosil tudi vso odgovornost zbiranja sredstev za naslednji zvezek. Medtem je nadaljeval s prevajanjem in pisanjem komentarjev. Toda ob sedanjem tempu, s tako počasno prodajo, dela ne bo mogel dokončati za svojega življenja.
Bhaktivedanta Swami je posamezne izvode poslal vodilnim politikom in prejel ugodni oceni od Sri Biswanatha Dasa, guvernerja Uttar Pradesha, in doktorja Zakirja Hussaina, podpredsednika Indije. Doktor Hussain ga je tudi osebno sprejel, nekaj mesecev pozneje pa je dobil priložnost, da se sestane z ministrskim predsednikom, Lalom Bahadurom Shastrijem.
To je bila uradna svečanost v vrtu skupščinske palače, kjer je ministrski predsednik, obdan s pomočniki, sprejel starejšega sādhuja. Bhaktivedanta Swami učenjaškega videza s svojimi naočniki je stopil naprej in predstavil sebe in svojo knjigo, Śrīmad-Bhāgavatam. Ko je ministrskemu predsedniku izročil izvod Prve knjige, je fotograf naredil posnetek avtorja in ministrskega predsednika, kako se smehljata nad knjigo.
Naslednjega dne je Bhaktivedanta Swami ministrskemu predsedniku Shastriju napisal pismo. Kmalu je prejel odgovor, ki ga je ministrski predsednik osebno podpisal:
»Dragi Swamiji, najlepša hvala za vaše pismo. Zares sem vam hvaležen za podarjeni izvod »Srimad Bhagwatama«. Zavedam se, da opravljate dragoceno delo. Menim, da bi bilo dobro, če bi knjižnice v vladnih ustanovah nabavile izvode vaše knjige.«
Bhaktivedanta Swami je z ugodnimi ocenami, ki jih je uporabil kot propagandni material, obiskal možne darovalce pri zbiranju denarnih sredstev za naslednje zvezke. Končno je z rokopisom v roki in denarjem za njegov natis ponovno stopil v tiskarski svet – z nabavljanjem papirja, popravljanjem krtačnih odtisov in spodbujanjem tiskarja, naj se drži róka, da bi bila vsaka knjiga pravočasno gotova. Tako je s svojo vztrajnostjo v nekaj več kot dveh letih uspel izdati še tretjo veliko trdo vezano knjigo, čeprav je bil skoraj brez svojega denarja.
Ob takšnem tempu, ko je njegov ugled v svetu učenjakov rastel, bi Bhaktivedanta Swami lahko kmalu postal priznana osebnost med svojimi rojaki. Toda njegova vizija je bila naravnana na zahod. In zdaj, ko je natisnil tretjo knjigo, je čutil, da je končno pripravljen. Imel je devetinšestdeset let; čas je bil, da začne. Minilo je že več kot štirideset let, odkar je Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī mladega moža v Kalkuti prvič zaprosil, naj oznanja zavest Kṛṣṇe na zahodu. Sprva je mladi Abhay Charan mislil, da je to nemogoče. Zdaj pa ovire družinskih odgovornosti ni bilo več; lahko je svobodno odpotoval na zahod, čeprav brez denarja.
Ko je bila večina težav odstranjenih, so kot zadnje resne ovire preostale še voznina in nekaj papirjev za vladno dovoljenje. Potem pa so bile leta 1965 ena za drugo precej nenadno odstranjene še zadnje ovire.
V Vṛndāvani je Bhaktivedanta Swami srečal poslovneža iz Mathure gospoda Agarwala in mu mimogrede omenil – kot skoraj vsakomur, kogar je srečal –, da želi oditi na zahod. Čeprav je gospod Agarwal Bhaktivedanto Swamija poznal šele nekaj minut, se je ponudil, da mu bo poskusil preskrbeti podpornika v Ameriki, in sicer tako, da bo prosil svojega sina Gopala, ki je bil inženir v Pensilvaniji, naj pošlje nazaj obrazec o podporništvu. Ko je gospod Agarwal ponudil to pomoč, se je Bhaktivedanta Swami toplo priporočil, naj to zares stori.
Bhaktivedanta Swami se je vrnil v Delhi in krenil po že ustaljenih poteh prodaje knjig, čakajoč na sleherno priložnost, ki bi se morda ponudila. Nekega dne so ga na njegovo presenečenje poklicali z Ministrstva za zunanje zadeve in ga obvestili, da je njegovo potrdilo Brez pripomb za potovanje v ZDA pripravljeno. Ker ni bil sprožil nobenega postopka za zapustitev države, je moral na ministrstvu poizvedeti, kaj se je zgodilo. Pokazali so mu Obrazec obvezujoče izjave, ki ga je podpisal gospod Gopal Agarwal iz Butlerja v Pensilvaniji; gospod Agarwal je svečano izjavil, da bo kril stroške Bhaktivedante Swamija med njegovim bivanjem v ZDA.
Sedaj je Bhaktivedanta Swami imel podpornika. Še vedno pa je potreboval potni list, vizum, P-obrazec in voznino. Potni list ni bil težava. Bhaktivedanta Swami je s potnim listom in papirji o podporništvu zdaj odšel v Bombaj, ne prodajat knjige ali zbirat denar za tisk, temveč poiskat podporo za pot v Ameriko. Obrnil se je na Sumati Morarji, direktorico paroplovne linije Scindia, ki mu je pomagala z velikim denarnim prispevkom pri tiskanju drugega zvezka Śrīmad-Bhāgavatama. Papirje o podporništvu je pokazal njenemu tajniku, gospodu Choksiju, katerega je to prepričalo, da je v njegovem imenu odšel h gospe Morarji.
»Vrnil se je Swami iz Vṛndāvane,« ji je povedal. »Izdal je svojo knjigo, za katero ste dali prispevek. Ima podpornika in hoče oditi v Ameriko. Želel bi, da ga pošljete na Scindijini ladji.« Gospa Morarji je rekla ne; Swamiji je prestar, da bi šel v Združene države in da bi tam lahko pričakoval kakršenkoli dosežek. Gospod Choksi mu je prenesel besede gospe Morarji, toda Bhaktivedanta Swami jih je poslušal z neodobravanjem. Ona je hotela, da ostane v Indiji in dokonča Śrīmad-Bhāgavatam. »Zakaj hočete v Združene države?« je oporekala. »Končajte delo tukaj.«
Toda Bhaktivedanta Swami je bil odločen, da gre. Gospodu Choksiju je rekel, naj gospo Morarji prepriča, in ga celo naučil, kaj naj ji reče: »Ta gospod je zelo navdihnjen, da odide v Združene države in tamkajšnjim ljudem oznanja sporočilo Gospoda Kṛṣṇe. …» Toda ko je gospod Choksi to povedal gospe Morarji, je zopet rekla ne; Swami ni bil zdrav. In poleg tega ljudje v Ameriki niso tako nagnjeni k sodelovanju in mu verjetno tako ali tako ne bi prisluhnili.
Ogorčen zaradi neučinkovitosti gospoda Choksija, je Bhaktivedanta Swami zahteval osebni pogovor. Njegova zahteva je bila uslišana in sivolasi, toda odločni Bhaktivedanta Swami je s poudarkom izrazil svojo zahtevo: »Prosim vas, dajte mi vozovnico.«
Sumati Morarji je bila zaskrbljena: »Swamiji. Tako stari ste – prevzemate veliko odgovornost. Ali mislite, da je to v redu?«
»Ne,« jo je prepričeval o nasprotnem in dvignil roko, kot da bi hotel pomiriti dvomečo hčerko. »To je v redu.«
»Toda ali veste, kaj mislijo moji tajniki? Pravijo: ›Swamiji bo tam umrl.‹«
Bhaktivedanta Swami je napravil grimaso, kot da bi hotel zavrniti nerazumne govorice. Zopet je vztrajal, naj mu da vozovnico. »V redu,« je rekla. »Preskrbite si P-obrazec, jaz pa bom uredila, da vas pošljemo z našo ladjo.« Bhaktivedanta Swami se je blesteče nasmejal in srečno zapustil njene pisarne, mimo njenih osuplih in nezaupljivih uradnikov.
Gospa Morarji je zanj rezervirala mesto na eni od svojih ladij, Jaladuti, ki bo odplula iz Kalkute trinajstega avgusta. Poskrbela je, da bo potoval na ladji, katere kapitan bo imel razumevanje za potrebe vegetarijanca in brāhmaṇe, in je kapitanu Jaladute Arunu Pandiji naročila, naj vzame s seboj dodatno zelenjavo in sadje za Swamija. Gospod Choksi je zadnja dva dneva porabil, da je z Bhaktivedanto Swamijem v Bombaju dvignil letake iz tiskarne, mu nabavil obleko in ga odpeljal na postajo, da ujame vlak za Kalkuto.
Nekaj dni pred odhodom Jaladute je Bhaktivedanta Swami prispel v Kalkuto. Čeprav je v tem mestu preživel dobršen del življenja, zdaj ni imel kje prebivati. Bilo je, kot je zapisal v »Vṛndāvana-bhajani«: »Imam ženo, sinove, hčere, vnuke, vse, / nimam pa denarja, torej so jalova slava.« Čeprav so ga v istem mestu kot otroka tako skrbno vzgajali, so ti dnevi za vekomaj minili. Bival je pri bežnem znancu in je dan pred odhodom odpotoval v bližnji Māyāpur obiskat samādhi-grobnico Śrīla Bhaktisiddhānte. Nato se je vrnil v Kalkuto. Bil je pripravljen.
Imel je samo kovček, dežnik in zalogo posušenega žita. Ni vedel, kaj bo v Ameriki lahko jedel; morda bo tam na razpolago samo meso. V tem primeru je bil pripravljen jesti samo kuhan krompir in žito, ki ga je nesel s seboj. Njegova glavna prtljaga, več zabojev njegovih knjig, je potovala posebej s Scindijino tovorno družbo. Dvesto kompletov v treh zvezkih – že sama pomisel na knjige mu je vlivala zaupanje.
Ko je prišel dan odhoda, je to zaupanje potreboval. Napravil bo zelo važno prelomnico s svojim prejšnjim življenjem, in bil je star. Odhajal je v neznano in najbrž negostoljubno deželo. Biti reven in neznan v Indiji je bilo eno; celo v tistih dneh kali-yuge, ko so indijski voditelji zavračali kulturo Indije in posnemali zahod, je bila to še vedno Indija, preostanek vedske civilizacije. Lahko se je sestal z milijonarji, guvernerji, ministrskim predsednikom – moral se je samo postaviti pred njihova vrata in čakati. Sannyāsī je bil spoštovan; Śrīmad-Bhāgavatam je bil spoštovan.
V Ameriki pa bo drugače. Tam bo ničla, samo tujec. Tam tudi ni tradicije sādhujev, nobenih templjev in nobenih brezplačnih āśram. Toda ko je pomislil na knjige, ki jih je nosil – transcendentalno znanje v angleščini –, je dobil samozavest. Ko bo v Ameriki koga srečal, mu bo dal letak: »›Srimad-Bhagwatam‹, indijsko sporočilo miru in dobre volje.«
Bil je trinajsti avgust, le nekaj dni pred Janmāṣṭamījem, obletnico dneva pojavitve Gospoda Kṛṣṇe. V zadnjih letih je Janmāṣṭamī vedno preživel v Vṛndāvani. Mnogi prebivalci Vṛndāvane niso nikoli zapustili tega kraja; bili so stari in so uživali mir v Vṛndāvani. Tudi Bhaktivedanto Swamija je skrbelo, da utegne umreti stran od Vṛndāvane. Prav zaradi tega so se vsi vajšnavski sādhuji in vdove zaobljubili, da ne bodo odšli iz mesta – niti v Mathuro –, kajti umreti v Vṛndāvani je popolnost življenja. In po hindujski tradiciji sannyāsī ne bi smel prečkati oceana in oditi v deželo mlecch. Toda vzvišena nad vsem tem je bila želja Bhaktisiddhānte Sarasvatīja, ki se ni razlikovala od želje Gospoda Kṛṣṇe. Gospod Caitanya Mahāprabhu pa je tudi napovedal, da bo petje Hare Kṛṣṇa postalo znano v vsakem mestu in vasi na svetu.
S taksijem se je odpeljal do kalkutskega pristanišča, noseč svojo prtljago, dežnik in bengalski izvod Caitanya-caritāmṛte, ki jo je nameraval brati med prehodom čez ocean. Nekako si bo že kuhal na ladji. Če ne, bo pač stradal – če je taka Kṛṣṇova želja. Preveril je najnujnejše; vozno karto, potni list, vizum, P-obrazec, naslov podpornika. Končno se je začelo.
Prabhupāda se je pozneje pogosto spominjal: »Iz države sem odšel z veliko težavo! Po Kṛṣṇovi milosti sem nekako odšel, da bi lahko razširil gibanje za zavest Kṛṣṇe po vsem svetu. Sicer, če bi ostal v Indiji – to ne bi bilo mogoče. Gibanje sem hotel ustanoviti v Indiji, a nisem dobil nobene spodbude.«
Črna tovorna ladja, majhna in patinasta, je bila zasidrana ob doku; z doka na ladjino palubo je vodil ladijski mostič. Indijski trgovski mornarji so radovedno opazovali starejšega sādhuja, odetega v oblačilo žafranaste barve, kako je izgovoril še zadnje besede svojemu sopotniku v taksiju in se odločno napotil proti ladji.
[1] Back to Godhead