Drugo poglavje – SEJANJE SEMENA
Nova soseska Bhaktivedante Swamija sicer ni bila tako bedna kot bližnji Bowery, a je bila vseeno vse prej kot mikavna. Točno nasproti ulične prodajalne je gledal niz nagrobnikov iz temačnih, slabo osvetljenih izložbenih oken firme Nagrobni spomeniki bratov Weitzner in Papper. Severno od Bratov Weitzner je bila Samova okrepčevalnica. Ob njej je stala starodavna štirinadstropna stavba z znakom A.I.R., nato Spomeniki Bena J. Horowitza (zopet nagrobniki), in končno Schwartzov pogrebni dom. Na številki 43 v naslednji vrsti hiš je nad pločnik štrlela oguljena platnena ponjava z napisom Pogrebni dom Provenzano Lanza. Tu so bile še Parcele Kozmos (uvozniki), nekaj hišnih vrst naprej proti zgornjemu delu mesta pa je bodel v oči črnobel izvesek gledališča Village East Theater.
Eno hišno vrsto više, toda na isti strani avenije kot ulična prodajalna, je bila Cerkev Jezusovega rojstva; stara, trinadstropna zgradba z novo modro fasado in zlato pobarvanim križem na vrhu. Šestnadstropnica na Drugi aveniji 26, katere pročelje so pokrivale zelenkaste požarne stopnice, se je privijala k masivnemu devetnadstropnemu skladišču družbe Knickerbocker Fireproof.
Druga avenija je bila glavna prometna žila vzhodnega Manhattana; semafor na križišču med Houstonovo in Drugo je črpal tok tovornjakov, taksijev in osebnih avtomobilov mimo vrat Bhaktivedante Swamija. Od zgodnjega jutra do noči je bilo slišati brnenje mimo vozečih avtomobilov, kateremu so sledili zvoki zavor, tekmovalna napetost čakanja v tesni koloni, neučakano hupanje, nato struženje menjalnikov, hrumenje in povečevanje obratov motorjev, pa spet brnenje mimo vozečih avtomobilov. Promet je bil tako težak, da je spravljal ob pamet.
Na Drugi aveniji 26 sta bili pravzaprav dve ulični prodajalni. Na severni strani je bila avtomatska pralnica, na južni pa trgovina z darili, ki je bila zdaj prazna. Vsaka je imela ozek vhod, veliko izložbeno okno in medlo pobarvan zid. Pod napisom Darila brez primere je bilo šest krat šest čevljev veliko okno, v katerem so še pred nekaj tedni razstavljali vžigalične škatlice, okrašene s fotografijami filmskih zvezd tridesetih in štiridesetih let. Napis – Darila brez primere – je bil edini preostanek, ki je še spominjal na nostalgično trgovino z darili, ki se je pred kratkim izselila. Pod oknom prodajalne je par železnih vrat s pločnika prikrivalo kamnite stopnice, ki so vodile v klet in kotlovnico. Širok pločnik je bil iz plošč različnih oblik in velikosti, ki so jih bili položili ob različnih časih v preteklih letih. Nekatere plošče so razpokale ali se pogreznile, v razpokah in vdolbinah pa se je nabral fin prah z drobcenimi lesketajočimi koščki stekla. Na robniku je stal medlo črn požarni hidrant. Sredi med vhodoma obeh prodajaln je bil glavni vhod v številko 26. Ta vrata so vodila v vežo z vrsto poštnih nabiralnikov in domofonov, še ena, zaklenjena vrata pa so se odpirala na hodnik, ki je vodil do stopnic oziroma na zadnje dvorišče.
Levo od okna trgovine z darili so bila njena sprednja vrata, temen lesen okvir, ki je po celi dolžini držal stekleno šipo. Vrata so se odpirala v dolgo, ozko prodajalno, ki je bila zdaj popolnoma gola. Takoj za vhodom, desno od vrat, se je pod izložbenim oknom širila dvignjena površina, ravno prav visoka za sedež. Na oddaljenem koncu prazne, zanemarjene sobe je bilo dvoje oken z zaprašenimi šipami, ki so ju prekrivale rešetke in sta se odpirali na dvorišče. Z leve strani od levega okna je bil majhen umivalnik, pritrjen na zunanjo stran zelo majhnega stranišča, katerega vrata so gledala proti vhodu prodajalne. Vrata na levi steni so bila povezana s hodnikom, ki je vodil na dvorišče.
Dvorišče je bilo tlakovano z betonskimi geometričnimi ploščami in obdano z nasajenim grmičevjem in visokimi drevesi. Tu je bila vrtna miza, cementni ptičji bazen in ptičja hišica na kolu, blizu sredine dvorišča pa dve skupini nasajenega grmičevja. Dvorišče sta s severne in južne strani obrobljala visoka zidova, spredaj in zadaj pa dve stanovanjski stavbi. Olajšanje je vzbujala zaplata neba nad glavo.
Na dvorišče je s prvega nadstropja zadnje stavbe na Drugi aveniji 26 gledalo stanovanje Bhaktivedante Swamija, kjer bo odslej živel, delal in častil. S pomočjo prijateljev iz Boweryja je počistil in se vselil v novi dom. V zadnji sobi – svoji pisarni – je ob enega od zidov položil tanko blazino, ki je imela s sloni potiskano prevleko, pred blazino pa svoj nepobarvani kovinski kovček, ki je služil kot miza. Na mizo je postavil pisalni stroj, z obeh strani pa papirje in knjige. To je postal njegov delovni prostor. Rokopise, zavite v žafranasto blago, zalogo Śrīmad-Bhāgavatamov in nekaj redkih osebnih stvari je imel v omari nasproti mize. Nad mestom, kjer je sedel, je na zid obesil sliko Gospoda Kṛṣṇe iz indijskega stenskega koledarja. (Kṛṣṇa kot mladenič je igral na Svojo flavto, takoj za Njim pa je bila krava. Gospod Kṛṣṇa je stal na planetu zemlji, ki je bila ukrivljena pod Njegovimi stopali kot vrh majhnega hriba.) Na vzhodni steni sta bili dve okni in lisasta jutranja sončna svetloba, ki je pronicala skoznju med požarnimi stopnicami, je padala po tleh.
Sosednja soba je bila prazna, z izjemo lične mizice za kavo, ki je postala oltar Bhaktivedante Swamija. Tja je postavil uokvirjeno sliko Gospoda Caitanye in Njegovih družabnikov. Na zid je obesil indijski stenski koledar s sliko štirirokega Gospoda Viṣṇuja in Ananta Śeṣe, nebeške kače. In kot na podstrešju v Boweryju je tudi tukaj napel vrv za sušenje perila.
Obe sobi sta bili sveže pobeljeni, po tleh je bil čist parket iz trdega lesa. Kopalnica je bila čista in priročna, kot tudi ozka, opremljena kuhinja. Bhaktivedanta Swami je včasih stopil h kuhinjskemu oknu in se zazrl onkraj dvoriščnih zidov. Sem se je preselil brez možnosti, da bi lahko plačal najemnino za naslednji mesec.
Nekaj let pred prihodom Bhaktivedante Swamija se je na Spodnji vzhodni strani pojavila nova vrsta stanovalcev slumov. Čeprav so strokovnjaki opravili mnoge sociološke in kulturne analize tega fenomena, niso mogli zares pojasniti, zakaj so nenadoma prišli, kot velika jata ptic, ki zviška plane na zemljo, ali kot živali v veliki nagonski selitvi, in zakaj so po nekaj letih izginili.
Prvi prišleci so bili večinoma mladi umetniki, glasbeniki in intelektualci, podobni avantgardni družbi iz dni, ko je bil Bhaktivedanta Swami v Boweryju. Zatem so prišli mladi izvrženci iz srednjega družbenega sloja. Ker je bilo tukaj laže najti stanovanje in so bile najemnine nižje kot v bližnjem naselju Greenwich Village, so se zbrali na Spodnji vzhodni strani, ki je postala znana v govorici najemniških posrednikov kot Vzhodna vas. Mnogi so prišli kljub temu, da niso uspeli najti stanovanja, in so taborili na hodnikih stanovanjskih blokov. Ker sta jih pritegnili nizka najemnina in obljubljena boemska svoboda, so ti mladi izvrženci iz srednjega družbenega razreda – avantgarda po vsej deželi razprostranjenega gibanja mladih, ki bodo v javnosti kmalu postali znani kot »hipiji« – postopali po slumih Spodnje vzhodne strani v živem protestu proti ameriškemu dobremu življenju materializma.
Kot da bi se bili odzvali nagonskemu klicu, so se mlajši najstniški ubežniki pridružili starejšim hipijem, za ubežniki pa so se zvrstili policija, svetovalci, socialni delavci, domovi za mladino in svetovalni centri za uživalce drog. Na trgu Sv. Marka je vzniknil novi avantgardni komercializem: specializirane trgovine s potrebščinami za uživalce drog, trgovine s plakati, prodajalne gramofonskih plošč, umetniške galerije in knjigarne, ki so premogle vse od cigaretnega papirja pa do hipijevskih oblačil in psihedelične razsvetljave.
Hipiji so potovali na Spodnjo vzhodno stran v popolnem prepričanju, da je to pravo mesto zanje, enako kot njihovi priseljeni predniki. Za evropske priseljence iz prejšnje dobe je newyorško pristanišče, kjer so končno uzrli obrise Manhattana in Kip svobode, pomenilo vrata v deželo bogastva in možnosti. Zdaj, leta 1966, pa je ameriška mladina trumoma prihajala v New York s sebi lastnimi upi in se naslajala ob viziji svoje novo ustvarjene mistične dežele – slumov na Spodnji vzhodni strani.
Sobivanje hipijev na eni strani ter Portoričanov, Poljakov in Ukrajincev na drugi ni bilo lahko. Uveljavljene etnične skupine so zavračale novodošlece, ki niso zares morali živeti v slumih, kakor oni. Pravzaprav so mnogi mladi prišleci izhajali iz družin priseljencev, ki so se že generacije borili, da bi se uveljavili kot Američani srednjega razreda. Vendar pa je bilo preseljevanje mladine na Spodnjo vzhodno stran prav tako stvarno, kot je bilo priseljevanje Portoričanov ali Poljakov ali Ukrajincev, čeprav so bili njihovi motivi seveda drugačni.
Hipiji so odklonili malomeščanski materializem svojih staršev, ničevo srečo televizije in reklam – efemernih ciljev meščanske Amerike. Bili so razočarani nad starši, učitelji, duhovščino, državnimi voditelji in sredstvi obveščanja, nezadovoljni z ameriško politiko v Vietnamu, prevzele pa so jih radikalne politične ideologije, ki so Ameriko slikale kot okrutnega, sebičnega, izkoriščevalskega velikana, ki se mora zdaj reformirati ali pa umreti. In iskali so pravo ljubezen, pravi mir, pravo bivanje in pravo duhovno zavest.
Do poletja, ko je Bhaktivedanta Swami prišel na Drugo avenijo 26, je prva fronta velikega upora mladine šestdesetih let že vstopila v Spodnjo vzhodno stran. Tu so imeli svobodo – svobodo, da živijo v preprosti revščini in se izražajo skozi umetnost, glasbo, droge in spolnost. Govorilo se je o duhovnem iskanju. Ključ sta bila LSD in marihuana, ki sta odpirala nova področja zavedanja. Priljubljeni so bili nazori o vzhodnih kulturah in vzhodnih religijah. S pomočjo drog, yoge, bratstva, ali pa preprosto s svojo svobodomiselnostjo bodo nekako doživeli razsvetlitev. Od vsakogar se je pričakovalo, da ostane odprtega uma in da z neposredno izkušnjo in s pomočjo zavesti, razširjene z drogami, razvije osebno vesoljno filozofijo, pomešano s svojim eklektičnim čtivom. Če pa so se njihova življenja zdela brezciljna, so vsaj izstopili iz nesmiselne igre, v kateri igralec proda dušo za materialne dobrine in tako podpira sistem, ki je že gnil.
Tako se je torej zgodilo, da je leta 1966 po ulicah Spodnje vzhodne strani hodilo na tisoče mladih ljudi, ki niso bili zgolj omamljeni ali nori (čeprav so takšni pogosto bili), pač pa so iskali temeljne življenjske odgovore, povsem prezirajoč uveljavljeni red in vsakodnevno življenje, za katerim so stremeli milijoni »urejenih« Američanov.
Bhaktivedanto Swamija je presenetilo, da je lahko tako cvetoča dežela, kot je bila Amerika, porodila toliko nezadovoljne mladine. To je bil seveda še en dokaz, da materialna blaginja, znak kakovosti ameriškega življenja, ljudi ni mogla osrečiti. Bhaktivedanta Swami nesreče okrog sebe ni videl kot posledico neposrednih družbenih, političnih, gospodarskih in kulturnih vzrokov. Razmere v slumih ali upori mladih niso bili vsevažna dejstva. Bili so samo znamenja vsesplošne nesreče, za katero je bilo edino zdravilo zavest Kṛṣṇe. Sočustvoval je z bedo vsakogar, vendar je videl univerzalno rešitev.
Preden se je Bhaktivedanta Swami preselil na Spodnjo vzhodno stran, ni proučeval gibanja mladih v Ameriki. Nikoli ni posebej načrtoval, da bi prišel sem med toliko mladih ljudi. Toda v desetih mesecih od Kalkute se je po sili razmer – oziroma, kot je to sam razumel, »po Kṛṣṇovi volji,« – selil z enega mesta na drugo. Po naročilu duhovnega učitelja je prišel v Ameriko in po Kṛṣṇovi volji je prišel na Spodnjo vzhodno stran. Njegovo tukajšnje poslanstvo je bilo enako kot v Boweryju ali v zgornjem delu mesta ali celo v Indiji. Neomajno se je držal naročila svojega duhovnega učitelja in vedskega naziranja, naziranja, na katerega radikalne spremembe šestdesetih let ne bodo vplivale. Toda če bi se zgodilo, da bi ti mladi ljudje postali bolj dovzetni zanj zaradi zdajšnje spremembe v ameriškem kulturnem ozračju, bi to bilo dobrodošlo. In to bi bila tudi Kṛṣṇova volja.
Zgodovinsko gledano je bil to, zaradi zloveščega vpliva obdobja kali, najslabši čas za negovanje duhovnosti – s hipijevsko revolucijo ali brez nje. In Bhaktivedanta Swami je poskušal vedsko kulturo presaditi na bolj tuja tla kot katerikoli prejšnji duhovni učitelj. Zato je pričakoval, da bo njegovo delo skrajno težavno. Toda v tej na splošno slabi dobi so tik pred prihodom Bhaktivedante Swamija na Spodnjo vzhodno stran vibracije nezadovoljstva in revolta proti sami kulturi kali-yuge začele pretresati ameriško družbo in pošiljati valove mladih ljudi, da so tavali po ulicah newyorške Spodnje vzhodne strani v iskanju nečesa, kar bi bilo onstran navadnega življenja, iščoč alternative, iščoč duhovno izpolnitev. Prav ti mladi ljudje, ki so zavrgli svoje stereotipno materialistično poreklo in so bili zdaj zbrani v newyorški Spodnji vzhodni strani, bodo po naključju ali pa po usodi postali občestvo na darovanjih kīrtane in duhovnega vodstva Bhaktivedante Swamija v ulični prodajalni.
Prihod Bhaktivedante Swamija je ostal neopažen. Sosedje so govorili, da je trgovino z darili zraven pralnice prevzel neki novi. V izložbi je bila zdaj čudna slika, toda nihče ni vedel, kako naj si jo razlaga. Niso vedeli, kaj je Bhagavad-gītā, tisti redki, ki so vedeli, pa so si mislili: »Mogoče knjigarna za yogo ali kaj podobnega.« Portoričani iz soseščine so pogledali v izložbeno okno, kjer je bila slika Harveya Cohena z motivom Gospoda Caitanye in Njegovih družabnikov, ki pojejo in plešejo, in brezizrazno šli naprej. Poslovodje Mobilove bencinske črpalke, ki je mejila na ulično prodajalno, ne bi moglo manj zanimati, kdo se je vselil – zanj to ni pomenilo prav nobene spremembe. Prodajalcem nagrobnikov in pogrebnikom na drugi strani ceste tudi ni bilo mar. Za voznike neštetih avtomobilov in tovornjakov, ki so vozili mimo, pa Swamijijev prostor sploh ni obstajal. Toda naokrog so hodili mladi ljudje, katerim je slika vzbudila zanimanje, in so pristopili k oknu, da bi prebrali, kaj piše na majhnem papirju. Nekateri so celo poznali Bhagavad-gīto, čeprav se jim je zdelo, da slika Gospoda Caitanye in plesalcev ne sodi zraven. Nekateri so pomislili, da bodo morda obiskali predavanja Swamija Bhaktivedante in preverili sceno.
Nekega julijskega jutra je Howard Wheeler hitel iz svojega stanovanja na Mottovi ulici proti prijateljevemu stanovanju na Peti ulici, mirnemu mestu, kjer je upal, da bo našel nekaj miru. Po Mottovi ulici je šel do Houstonove, zavil na desno in se napotil proti vzhodu, čez Bowery, mimo drvečega prometa in opotekajočih se vagabundov, ter proti Drugi aveniji.
Howard: Ko sem prečkal Bowery, sem tik pred Drugo avenijo zagledal Swamija, kako živahno stopa po pločniku, z visoko dvignjeno glavo in z roko v vrečki za rožni venec. Takoj mi je udaril v oči kot kak slaven igralec iz zelo znanega filma. Videti je bil večno mlad. Nosil je tradicionalno žafranasto oblačilo sannyāsīja in staromodne bele koničaste čevlje. Ko je prihajal po Houstonovi, je bil videti kot duh, ki se je pojavil iz Aladinove svetilke.
Howard, star šestindvajset let, je bil visok mož čvrsto grajenega telesa z dolgimi temnimi lasmi, bujno brado in črno uokvirjenimi očali. Bil je inštruktor angleščine na Državni univerzi v Ohiu in se je ravno vrnil s potovanja po Indiji, kjer je iskal pravega guruja.
Bhaktivedanta Swami je opazil Howarda in oba sta se hkrati zaustavila. Howard je postavil prvo vprašanje, ki mu je prišlo na misel: »Ali ste iz Indije?«
Bhaktivedanta Swami se je nasmehnil. »Oh, da, in ti?«
Howard: Rekel sem mu, da ne, da pa sem se pravkar vrnil iz Indije in se zelo zanimam za njegovo deželo in hindujsko filozofijo. Povedal mi je, da je prišel iz Kalkute in da je v New Yorku že skoraj deset mesecev. Njegove oči so bile živahne in odkritosrčne kot oči otroka, in celo ko je stal pred tovornjaki, ki so hrumeli in bobneli po Houstonovi ulici, je izžareval osvežilen spokoj, neomajno utrjen v nečem, kar je bilo daleč onstran velike metropole, ki je hrumela okrog naju.
Howard tega dne ni dospel do prijateljevega doma. Vrnil se je v stanovanje na Mottovi ulici, h Keithu in Wallyju, svojima sostanovalcema, in jima, kot tudi vsem drugim znancem, povedal o guruju, ki se je nerazložljivo pojavil med njimi. Povedal jim je, kako sta s Swamijem stala in se pogovarjala in kako je Swami omenil svoj prostor v bližini, na Drugi aveniji, kjer je načrtoval imeti predavanja.
Howard: Šel sem z njim okrog vogala. Pokazal je na majhno stavbo z ulično prodajalno med Prvo in Drugo ulico, poleg Mobilove bencinske črpalke. To je bila starinarna in nekdo je čez okno naslikal besede Darila brez primere. Takrat nisem dojel, kako preroške so bile te besede. »Ali je to dobro področje?« me je vprašal. Rekel sem mu, da mislim, da je. Nisem imel nobene predstave o tem, kaj bo govoril na svojih »predavanjih«, toda vedel sem, da bodo moji prijatelji veseli, ker se je v sosesko priselil indijski svāmī.
Govorice so se razširile. Carlu Yeargensu in nekaterim drugim zdaj ni bilo več tako lahko priti iz Boweryja in Kitajskega mesta – imeli so druge opravke – zato pa se je hotel pri Swamiju oglasiti Roy Dubois, petindvajsetletni pisec humorističnih knjig, ki je obiskal Swamija že v Boweryju in je slišal za njegov novi prostor. James Green in Bill Epstein tudi nista pozabila Swamija in sta hotela priti. Restavracija Paradoks je bila še vedno živa povezava in je pripeljala nove ljudi, ki so se zanimali. Drugi, kot na primer Stephen Guarino, pa so videli Swamijev napis v izložbenem oknu. Steve, šestindvajsetletnik, je delal kot domači negovalec v mestnem oddelku za socialno skrbstvo, in ko je nekega dne v odmoru za kosilo šel domov iz urada za socialno skrbstvo na vogalu med Peto ulico in Drugo avenijo, je zagledal Swamijev napis, nalepljen na okno. Že prej je bral broširano Gīto in je sam pri sebi obljubil, da bo prišel na Swamijevo predavanje.
Mali napis na oknu je opazil tudi Howard, ko je tisti dan s Swamijem stal pred ulično prodajalno:
PREDAVANJA IZ BHAGAVAD-GITE
A. C. BHAKTIVEDANTA SWAMI
PONEDELJEK, SREDA IN PETEK
od 19:00 do 21:00
»Ali boš pripeljal prijatelje?« je vprašal Bhaktivedanta Swami.
»Da,« je obljubil Howard. »V ponedeljek zvečer.«
* * *
Bil je topel poletni večer. V ulični prodajalni so bila zadnja okna in sprednja vrata na stežaj odprta. Mladi ljudje, mnogi oblečeni v črne kavbojke in ruske športne srajce s širokimi, medlimi progami, so pustili ponošene športne copate pri sprednjih vratih in posedli po tleh. Večinoma so bili s Spodnje vzhodne strani; da so lahko prišli sem, se ni bilo treba nikomur posebej potruditi. Majhna soba je bila pusta; v njej ni bilo niti slik, niti pohištva, niti preproge, še celo stola ne. Imela je samo nekaj preprostih slamnatih rogoznic. Ena sama žarnica je visela s stropa in svetila v sredino sobe. Ura je bila sedem; zbralo se je približno ducat ljudi, ko je Bhaktivedanta Swami nenadoma odprl stranska vrata in stopil v sobo.
Bil je brez srajce. Žafranasta tkanina, nabrana okrog zgornjega dela njegovega telesa, mu je puščala roke in del prsi gole. Polt je imel gladko in zlatorjavo; ko so ga opazovali, je bil z obrito glavo, dolgimi ušesnimi mečicami in resnobnim videzom videti kot slike Bude v meditaciji, ki so jih bili videli. Bil je star, vendar vzravnan, svež in sijoč. Čelo je imel okrašeno z rumenkasto glineno oznako vaiṣṇave. Bhaktivedanta Swami je prepoznal velikega, bradatega Howarda in se mu nasmehnil: »Ali si pripeljal prijatelje?«
»Da,« je odvrnil Howard z glasnim, odmevajočim glasom.
»Ah, zelo dobro.«
Bhaktivedanta Swami je sezul bele čevlje, sédel na tanko rogoznico, pogledal občestvo in namignil, da lahko sedejo. Razdelil je več parov medeninastih činelic in na kratko demonstriral ritem: en … dva … triii. Začel je igrati – vznemirljiv, doneč zvok. Pričel je peti: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Zdaj je bilo na vrsti občinstvo. »Pojte,« jim je dejal. Nekateri so že znali, počasi so povzeli še drugi in po nekaj krogih so peli vsi skupaj.
Večina teh mladih mož in nekaj navzočih mladih žena se je pred tem že bila podala na psihedelično potovanje v iskanju novega sveta razširjene zavesti. Smelo in lahkomiselno so zapluli v vrtinčaste, prepovedane vode LSD-ja, meskalina in magičnih gob. Ne meneč se za svarila so tvegali vse in storili ta korak. Toda njihova smelost je imela tudi dobro stran, stremljenje po odkrivanju posebnih dimenzij jaza, po preseganju meja običajnega bivanja – čeprav niso vedeli, kaj je na drugi strani in ali se bodo sploh še kdaj vrnili v udobnost običajnega.
Toda čeprav so morda našli kakšno resnico, so vselej ostali neizpolnjeni, in ne glede na svetove, katere so ti mladi psihedelični popotniki morda dosegli, so se vedno vrnili na Spodnjo vzhodno stran. Zdaj so preizkušali Hare Kṛṣṇa mantro.
Ko je kīrtana privrela iz Swamijevih činelic in njegovega polnega glasu, so pri priči začutili, da bo »super«. Ponudila se jim je nova priložnost, da se podajo »na trip«, in voljno so se prepustili njenemu toku. Predali so svoje misli in raziskovali meje petja v vsej njegovi moči. Večina od njih je mantro že povezovala z mističnimi Upaniṣadami in Gīto, ki so jih pozivale s skrivnostnimi besedami: »Večni duh … Zanikanje iluzije.« Toda karkoli že je ta indijska mantra, so razmišljali, naj pride. Naj nas njeni valovi odnesejo daleč in visoko. Vzemimo jo in pustimo, naj pridejo učinki. Kakršnakoli že mora biti cena, naj pride. Petje mantre se je zdelo preprosto in dovolj naravno. Bilo je prijetno za uho in očitno ni nikomur škodilo. Bilo je, na svoj način, »super«.
Medtem ko je Bhaktivedanta Swami pel v svojem notranjem zanosu, je opazoval pisano občestvo. Zdaj je oral ledino v novi deželi. Ob zvonjenju ročnih činel sta vodilni glas in odpev Hare Kṛṣṇa mantre naraščala in napolnjevala večer. Nekatere sosede je glasba vznemirila. Portoriški otroci so se, očarani, pojavili pred vrati in oknom in gledali noter. Padel je mrak.
Glasba je bila vsekakor eksotična, vendar so vsi lahko razumeli, da svāmī poje starodavno molitev v hvalo Bogu. To ni bil rock ali jazz. Tukaj je bil sveti mož, svāmī, ki je imel javni verski nastop. Toda kombinacija je bila nenavadna; stari indijski svāmī, ki poje starodavno mantro, in ulična prodajalna, polna mladih ameriških hipijev, ki pojejo z njim.
Bhaktivedanta Swami je pel naprej. Obrito glavo je imel visoko vzravnano in nagnjeno na stran, telo pa se mu je od občutkov rahlo treslo. Ob intenzivnem doživljanju čiste vdanosti je prepričljivo vodil mantro, občestvo pa je odgovarjalo. Glasba je pritegnila še več mimoidočih, ki so prišli k sprednjemu oknu in odprtim vratom. Nekateri so se rogali, vendar je bilo petje premočno. Ob zvoku kīrtane so bile celo avtomobilske hupe zgolj slaboten staccato. Vibracija avtomobilskih motorjev in hrumenja tovornjakov se je nadaljevala, toda zdaj je bila oddaljena in skoraj nezaznavna.
Skupina, zbrana pod medlo električno lučjo v pusti sobi, je pela za svojim vodjo, postopoma naraščajoč od šibkega, omahljivega zbora do približne harmonije glasov. Ob neprenehnem ploskanju so v petje mantre vložili vso energijo, v upanju, da bodo odkrili njene skrivnosti. Ta svāmī ni demonstriral nekakšne petminutne vzorčne predstave. Zdaj je bil njihov vodja, njihov vodnik v neznanem področju. Howard in Keith sta se sicer že srečala s kīrtano v Kalkuti, a je takrat nista začutila. Petje mantre ni nikoli prej prišlo na tak način, sredi Spodnje vzhodne strani, s pristnim svāmījem, ki jih je vodil.
V mislih so imeli psihedelične ambicije, da uzrejo Božje obličje, fantazije in vizije hindujskih naukov, in si predstavljali, da je »ONO« brezosebna svetloba. Bhaktivedanta Swami je podobno skupino že srečal v Boweryju in je vedel, da skupina mantre ne doživlja s pravilno spoštljivostjo in razumevanjem. Toda pustil jih je, naj pojejo po svoje. Sčasoma bodo razvili vdanost do duhovnega zvoka, se očistili in doživeli razsvetljenje in zanos ob petju in poslušanju Hare Kṛṣṇa.
Potem je kīrtano zaustavil. Med petjem mantre je svet odplavilo, zdaj pa je Spodnja vzhodna stran spet vdrla v prostor. Otroci pri vratih so začeli žlobudrati in se smejati. Znova je bilo slišati ropot avtomobilov in tovornjakov. Iz bližnjega stanovanja je zavpil glas, ki je zahteval mir. Bilo je nekaj čez pol osmo. Minilo je pol ure.
* * *
Njegovo predavanje je zelo temeljno, pa vendar (za nemirno mladino) zelo filozofsko. Nekateri tega ne morejo prenesti in ob prvih Swamijevih besedah robato vstanejo, obujejo čevlje pri vhodnih vratih in se vrnejo na ulico. Drugi odidejo že prej, brž ko vidijo, da je petja konec. Pa vendar je to njegova doslej najboljša skupina. Navzoči so nekateri iz občestva v Boweryju. Tu so fantje iz Mottove ulice, ki že sami iščejo guruja. Mnogi iz skupine so že brali Bhagavad-gīto – in niso preponosni, da bi slišali in priznali, da je niso razumeli.
Pred njegovimi vrati je še en vroč in hrupen julijski večer. Otroci so na poletnih počitnicah in ostajajo na ulici, dokler se ne zmrači. V bližini laja velik pes – Hov! Hov! Hov! –, promet povzroča stalen hrušč, tik za oknom pa vreščijo majhna dekletca, kar vse otežuje predavanje. Kljub motnjam otrok, prometa in psov pa zahteva, da so vrata odprta. Če so zaprta, reče: »Zakaj je zaprto? Ljudje lahko pridejo noter.« Potem nadaljuje, neomajan, navaja sanskrt, drži poslušalce v pozornosti in razvija svoje nujno sporočilo, medtem ko nepopustljiva kakofonija tekmuje z vsako besedo. …
»Hov! Hov! Hov!«
»Iiiiiiiii! Jaaaaaaaa!« Vreščeča dekletca vznemirjajo vso hišno vrsto. V daljavi moški vpije z okna: »Poberite se od tod! Poberite se od tod!«
Bhaktivedanta Swami: »Prosite jih, naj ne delajo hrupa.«
Roy (eden od fantov v hramu): »Oni mož zdaj naganja otroke.«
Bhaktivedanta Swami: »Da, da, otroci povzročajo nemir. Prosi jih …«
Roy: »Da, prav to … mož jih ravno naganja.«
Bhaktivedanta Swami: »Delajo hrup.«
Roy: »Da, zdaj jih naganja.«
Mož je otroke pregnal, a bodo kmalu nazaj. Otrok pač ni mogoče nagnati z ulice – oni tukaj živijo. Veliki pes tudi nikoli ne preneha lajati. In kdo lahko zaustavi avtomobile? Avtomobili so vedno tu. Bhaktivedanta Swami izkoristi avtomobile za zgled: Ko se avto trenutno pojavi v našem vidnem polju na Drugi aveniji, vsekakor ne mislimo, da ni obstajal, preden smo ga zagledali, ali pa da je prenehal obstajati, ko izgine iz našega dogleda; in kadar Kṛṣṇa odide s tega planeta na drugega, to tudi ne pomeni, da zdaj več ne obstaja, čeprav se morda tako zdi. V resnici je samo odšel iz našega dogleda. Kṛṣṇa in Njegove inkarnacije se neprenehoma pojavljajo in izginjajo na neštetih planetih v neštetih vesoljih materialnega stvarstva.
Avtomobili stalno vozijo mimo, tulijo in ropotajo ob vsaki besedi Bhaktivedante Swamija. Vrata so odprta, on pa mirno sedi na robu reke ogljikovega monoksida, asfalta, kotalečih se koles in stalnih valov prometa. Premagal je dolgo pot od bregov svoje Yamune v Vṛndāvani, kjer se veliki svetniki in modreci že od davnih časov zbirajo in razpravljajo o zavesti Kṛṣṇe. Toda njegovo občinstvo živi tukaj, sredi tega prizorišča, zato je prišel sem, poleg drveče reke prometa na Drugi aveniji, da bi glasno govoril brezčasno sporočilo.
Še vedno poudarja isto poanto: kolikor naredite v zavesti Kṛṣṇe, pa če še tako malo, je za vaše večno dobro. Vendar pa zdaj, bolj kot v zgornjem delu mesta ali v Boweryju, poslušalce poziva, naj sprejmejo zavest Kṛṣṇe v celoti in postanejo bhakte. Prepričuje jih. …
»Zatorej ni pomembno, kaj je kdo počel prej, kakšna grešna dejanja. Na začetku morda ni popoln, toda če je vključen v službi, se bo očistil.«
Nenadoma vstopi vagabund z Boweryja, žvižga in pijano vpije. Poslušalci ostanejo na svojih mestih, ne vedoč, kaj bi.
Pijanec: »Kak ste kej? Prec pridem. Bom nekej prnesu.«
Bhaktivedanta Swami: »Ne moti. Sedi. Tukaj govorimo o resnih stvareh.«
Pijanec: »Bom dal ke gor. V cerkvi? V redu. Bom prec nazaj.«
Možakar ima bele lase, kratko osivelo brado in nesnažno obleko. Njegov zaudarjajoči vonj se širi po hramu. Nato se opoteče skozi vrata in že ga ni več.
Bhaktivedanta Swami se blago zahihita in se takoj vrne k predavanju.
… Toda čez pet minut se stari vagabund vrne z najavo svojega prihoda: »Kak ste kej?« Nekaj ima s seboj. Nekako si utre pot skozi skupino, naravnost do zadnjega dela hramskega prostora, kjer sedi Swami. Odpre vrata stranišča, položi noter dva zvitka toaletnega papirja, zapre vrata, se obrne k umivalniku, postavi nanj nekaj papirnatih brisač, pod umivalnik pa položi še dva zvitka toaletnega papirja in še nekaj papirnatih brisač. Potem se vzravna in se obrne proti Swamiju in občinstvu. Swami ga gleda in vpraša: »Kaj je to?« Klatež je zdaj tiho; svoje delo je opravil. Swami se začne smejati in zahvaljevati obiskovalcu, ki se zdaj pomika proti vratom: »Hvala. Najlepša hvala.« Klatež odide. »Samo poglejte,« Bhaktivedanta Swami nagovori svoje občestvo. »To je naravna težnja, opravljati službo. Samo poglejte, on ni čisto pri pravi, vendar je pomislil: ›Tukaj je nekaj. Naj storim kako službo.‹ Samo poglejte, kako spontano pride. To je naravno.«
Mladci v občinstvu se spogledujejo. To je pa res specialno – najprej petje ob spremljavi medeninastih činel, Swami, ki je videti kot Buda, govori o Kṛṣṇi in poje, zdaj pa še ta prismojena zadeva s klatežem. Swami pa ostaja hladnokrven, res hladnokrven, preprosto sedi na tleh, kot da se ničesar ne boji, in samo razlaga svojo filozofijo o duši in o tem, kako naj bi mi postali svetniki, in kako naj bi celo stari pijanec postal svetnik!
Po skoraj eni uri pes še vedno laja in otroci še vedno kričijo. Swami odgovori na nekaj vprašanj in začne še eno kīrtano. Spodnja vzhodna stran se znova umakne. Petje se začne; medeninaste činele, glas Bhaktivedante Swamija, ki vodi melodijo, in odpevanje občinstva. Traja pol ure, nato se ustavi.
Občinstvo sedi pred Swamijem, eden od fantov pa mu prinese jabolko, majhno leseno posodo in nož. Večina občinstva še vedno sedi in zre predse, ocenjujoč učinke po končanem petju, kot da bi bilo kaka nova droga. Swami razreže jabolko na pol, potem na četrtine in na osmine, dokler ni veliko koščkov. En košček vzame sam, enega od fantov pa prosi, naj posodo poda naokrog. Swami nagne glavo nazaj in jabolčno rezino spretno potisne v usta, na da bi se s prsti dotaknil ustnic. Z zaprtimi usti nekaj časa zamišljeno žveči.
Člani občestva tiho grizejo majhne koščke jabolka. Opazujejo, kako Swami vstane, zdrsne v svoje čevlje in odide skozi stranska vrata.
* * *
»Našemu društvu bomo rekli ISKCON.« Bhaktivedanta Swami se je igrivo nasmejal, ko je prvič skoval ta akronim.
Pravni postopek za ustanovitev združenja je sprožil spomladi, ko je živel še v Boweryju. Še pred uradnim nastankom pa je že govoril o »Mednarodnem društvu za zavest Krišne«; v taki obliki se je pojavilo tudi v pismih, ki jih je pisal v Indijo, in v Vaškem glasu. Neki prijatelj je predlagal naslov, ki bi zvenel bolj domače za zahodnjake: »Mednarodno društvo za zavest Boga«. Toda »Bog« je bil nejasen izraz, medtem ko je bil »Krišna« natančen in znanstven; »zavest Boga« je bilo duhovno šibkejše, manj osebno. In če zahodnjaki še ne vedo, da je Kṛṣṇa Bog, jim bo to povedalo Mednarodno društvo za zavest Krišne, ko bo razširilo Njegove slave »v vsakem mestu in v vsaki vasi.«
Izraz »zavest Kṛṣṇe« je Bhaktivedanta Swami podal kot prevod fraze iz Padyāvalī Śrīla Rūpe Gosvāmīja, napisane v šestnajstem stoletju. Kṛṣṇa-bhakti-rasa-bhāvita: »prežetost s prijetno dražjo ob vdanem služenju Kṛṣṇi.«
Sedem ciljev Mednarodnega društva za zavest Krišne:
(a) Sistematično širiti duhovno znanje v vsej družbi in ljudi izobraziti v tehnikah duhovnega življenja, da bi odpravili porušeno ravnotežje življenjskih vrednot in dosegli pravo enotnost in mir v svetu.
(b) Širiti zavest o Krišni, kot je razodeta v Bhagavad Giti in Srimad Bhagwatamu.
(c) Povezovati člane Društva enega z drugim in jih pripeljati bliže h Krišni, prvemu bitju, in tako med člani in človeštvom nasploh razviti idejo, da je vsaka duša kvalitativni sestavni delec Boga (Krišne).
(d) Poučevati in pospeševati gibanje sankirtane, skupnega petja svetih imen Boga, kot je v Svojem nauku razodel Gospod Sri Chaitanya Mahaprabhu.
(e) Za člane in širšo družbo zgraditi sveto mesto transcendentalnih iger, posvečeno Osebnosti Krišne.
(f) Pripeljati člane bliže skupaj z namenom, da bi se naučili živeti bolj preprosto in naravno.
(g) Za doseganje zgoraj omenjenih ciljev izdajati in deliti periodiko, revije, knjige in drugo.
Ne glede na to, kaj so si ustanovni člani ISKCON-a mislili o ciljih društva, jih je Bhaktivedanta Swami videl kot neposredna dejstva. Sprevodnik podzemne železnice gospod Ruben, ki je leta 1965 srečal Bhaktivedanto Swamija na klopi v manhattanskem parku, je povedal: »Zdelo se je, kot da ve, da bo imel hrame, napolnjene z bhaktami. ›Obstajajo hrami in knjige,‹ je dejal, ›obstajajo, tu so, le čas nas loči od njih.‹«
Jasno, da nobeden od Swamijevih zgodnjih privržencev, ki so podpisali njegove določbe za ustanovitev ISKCON-a, ni imel nikakršne predstave o neposredni uresničitvi Swamijevih sanj, pa vendar teh sedem ciljev ni bilo zgolj teistična retorika, ki bi si jo bil izmislil, da bi pregovoril nekaj vladnih uradnikov države New York. Bhaktivedanta Swami je nameraval uresničiti vse postavke v ustanovni listini.
* * *
Howard, Keith in Wally so si izmislili načrt, kako bodo presenetili Swamija, ko bo prišel na večerno kīrtano. Wally je snel zavese iz njihovega stanovanja, jih odnesel v samopostrežno pralnico (kjer so vodo obarvale temno rjavo od umazanije) in jih nato škrlatno obarval. Stanovanje v Mottovi ulici so krasili plakati, slike in velike svilene stenske dekoracije, ki sta jih Howard in Keith prinesla iz Indije. Fantje so zbrali vse slike, tapiserije, podstavke za indijsko kadilo in druge pritikline in jih skupaj s škrlatnimi zavesami odnesli v ulično prodajalno, kjer so začeli dan okraševanja.
V ulični prodajalni so fantje zbili lesen oder, na katerem naj bi sedel Swami, in ga prekrili s staro baržunasto tkanino. Za odrom so na zadnjo steno med dvema oknoma, ki sta gledala na dvorišče, obesili škrlatne zavese, z obeh strani obrobljene s parom oranžnih zaves. Preko oranžne lesene opažne plošče tik nad Swamijevim sedežem so obesili veliko originalno sliko Rādhe in Kṛṣṇe na okroglem platnu, ki je bila delo fanta z imenom James Greene. Bhaktivedanta Swami je Jamesu poveril to slikarsko nalogo in mu dal za model neobdelano indijsko risbo z zaščitnega ovoja svojega Śrīmad-Bhāgavatama. Lika Rādhe in Kṛṣṇe sta bila sicer malce abstraktna, toda kritiki s Spodnje vzhodne strani, ki so redno obiskovali ulično prodajalno, so delo pozdravili kot čudovit dosežek.
Keith in Howard sta bila manj prepričana, da bo Swami odobril njune slike in plakate iz Indije, zato sta jih obesila blizu ulične strani hrama, proč od Swamijevega sedeža. Na enem od plakatov, dobro znanem v Indiji, je bila slika Hanumāna, ki po zraku nosi goro Gospodu Rāmacandri. Fantje niso niti približno vedeli, kakšno bitje naj bi bil Hanumān. Po obliki njegove zgornje ustnice so sklepali, da je morda mačka. Na neki drugi sliki je bila moška oseba s šestimi rokami – v dveh, zeleno pobarvanih rokah je držala lok in puščico; v drugih dveh rokah, ki sta bili modre barve, je držala flavto; v tretjem, zlatem paru rok pa je imela palico in posodo.
Do poznega popoldneva so pokrili oder za sedenje, obesili zavese, pritrdili okrasno svilo in plakate ter obesili slike, zdaj pa so okraševali oder s cvetjem in svečniki. Nekdo je prinesel blazino za Swamijev sedež, za naslonjalo pa še eno zbledelo blazino s preveč oblazinjenega stola.
Poleg skritih zalog iz Mottove ulice je dal svoj prispevek tudi Robert Nelson, eden od Swamijevih prijateljev iz zgornjega dela mesta. S podzemno železnico je prinesel na Drugo avenijo 26 orientalsko preprogo v belgijskem stilu, ki jo je vzel od starega očeta iz njegove garaže v predmestju. Pri okraševanju sta sodelovala celo Raphael in Don, dva hipija, ki sta se sicer zanimala samo za brezplačno hrano in prenočišče.
Fantje so skrivnost dobro čuvali in so zdaj čakali, kako bo Swami reagiral. Ko je zvečer vstopil, da bi začel s kīrtano, je pogledal novo okrašeni hram (manjkalo ni niti tleče indijsko kadilo) in dvignil obrvi v znak zadovoljstva. »Napredujete,« je rekel, ko je s širokim nasmeškom gledal po sobi. »Da,« je dodal, »to je zavest Kṛṣṇe.« Njegovo nenadno, veselo razpoloženje se je zdelo skoraj kot nagrada za njihov iskreni trud. Nato je stopil na oder – fantje so zadrževali dih v upanju, da bo čvrst – in sédel, pogledujoč bhakte in dekoracije.
Zadovoljili so ga. Toda zdaj je privzel podobo skrajne resnobe; čeprav so vedeli, da je vsekakor še vedno isti Swamiji, jim je hihitanje zastalo v grlu, veselo spogledovanje pa se je v hipu sprevrglo v negotovost in živčnost. Ko so motrili Swamijijevo resnobnost, se jim je njihovo veselje pred nekaj trenutki naenkrat zazdelo otročje. Tako kot oblak kakor temna senca hitro prekrije sonce, je Swami razposajeno razpoloženje v hipu zamenjal z resnobnim – oni pa so spontano postali enako resni in trezni. Vzel je karatāle in se znova nasmehnil z žarkom odobravanja, in njihova srca so spet zasijala.
Hram je bil še vedno ulična prodajalna z mnogimi skritimi in odkritimi ščurki, nagnjenimi tlemi in pičlo svetlobo. Ker pa so bile mnoge dekoracije iz Indije, je imela avtentično vzdušje, še posebno, če je bil na odru Swami. Gostje, ki so zdaj vstopili, so se naenkrat znašli v majhnem indijskem templju.
Bhaktivedanta Swami je opazoval skupino svojih privržencev. Ganilo ga je, da so mu ponudili častni sedež in da so tako prizadevno okrasili Kṛṣṇov prostor. Videti, kako bhakta kaj daruje Kṛṣṇi, zanj ni bilo nič novega. To pa je bilo novo. V New Yorku je raslo seme bhakti in kot vrtnar te nežne mladike je ob Kṛṣṇovi milosti spontano čutil ganjenost. S pogledom je preletel slike na steni in dejal: »Jutri bom prišel pogledat slike in vam povedal, katere so dobre.«
Naslednjega dne je Bhaktivedanta Swami prišel dol, da bi ocenil novo razstavljene umetnine. Uokvirjeni akvarel je prikazoval moškega, ki je igral na boben, in plešoče dekle. »Ta je v redu,« je dejal. Pri drugi, bolj posvetni sliki ženske pa je rekel: »Ne, ta slika ni najboljša.« Odšel je v zadnji del hrama, Howard, Keith in Wally so mu neučakano sledili. Ko je prišel do slike s šesteroroko osebo, je dejal: »Oh, ta je zelo lepa.«
»Kdo je to?« je vprašal Wally.
»To je Gospod Caitanya,« je odvrnil Swamiji.
»Zakaj ima šest rok?«
»Ker je s tem pokazal, da je hkrati Rāma in Kṛṣṇa. Ti dve roki sta Rāmovi, ti dve pa Kṛṣṇovi.«
»In preostali dve roki?« je vprašal Keith.
»To sta roki sannyāsīja.«
Šel je k naslednji sliki. »Ta je tudi zelo lepa.«
»Kdo je to?« je vprašal Howard.
»To je Hanumān.«
»Ali je mačka?«
»Ne,« je odvrnil Swamiji, »Hanumān je opica.«
V spisu Rāmāyaṇa je Hanumān slavljen kot junaški, zvesti služabnik Gospoda Rāmacandre. Na milijone Indijcev časti inkarnacijo Gospoda Rāme in Njegovega služabnika Hanumāna, katerih junaška dela stalno prikazujejo v gledališču, kinu, slikarski umetnosti in hramskem češčenju. Fantje z Mottove ulice niso bili v svoji nevednosti glede Hanumānove identitete nič manj nevedni kot stare dame v zgornjem delu mesta, ki so na vprašanje Bhaktivedante Swamija, ali je katera od njih že videla sliko Kṛṣṇe, samo brezizrazno gledale. Mistiki s Spodnje vzhodne strani niso ločili Hanumāna od mačke in so iz svoje hašišarske verzije Indije prinesli sliko Gospoda Caitanye Mahāprabhuja, ne da bi sploh vedeli, kdo je. Toda med temi fanti in damami iz zgornjega dela mesta je bila vendarle pomembna razlika; fantje so služili Swamijiju in peli Hare Kṛṣṇa. Materialno življenje in meščanski sindrom »delo-plačilo« so že pustili za seboj. Njihova srca so se prebudila ob Swamijijevi obljubi o razširjeni zavesti Kṛṣṇe in v njegovi osebni družbi so čutili nekaj vzvišenega. Kakor um klateža iz Boweryja, ki je med predavanjem Bhaktivedante Swamija prinesel v dar toaletni papir, tudi um fantov s Spodnje vzhodne strani ni bil čisto v redu, vendar jih je, kot je to videl Bhaktivedanta Swami, iz notranjosti njihovih src vodil Kṛṣṇa. Bhaktivedanta Swami je vedel, da se bodo s petjem in poslušanjem o Kṛṣṇi spremenili na bolje.
* * *
Poletje 1966 se je prevesilo v avgust. Bhaktivedanta Swami je ohranjal dobro zdravje. Zanj so to bili srečni dnevi. Newyorčani so se pritoževali nad poletnimi vročinskimi valovi, kar pa ni bila nobena težava zanj, saj je bil vajen na plus osemintrideset stopinj v žgočih vṛndāvanskih poletjih. »To je kot v Indiji,« je rekel, ko je hodil brez srajce, povsem sproščen in kakor doma. Mislil je, da bo moral v Ameriki živeti ob kuhanem krompirju (ker ne bo drugega kot samo meso), tu pa je veselo jedel isti riž, dāl in capātīje in kuhal na istem trodelnem kuhalniku kot v Indiji. Odkar se je preselil v stanovanje na Drugi aveniji, je redno napredovalo tudi njegovo pisanje Śrīmad-Bhāgavatama. In zdaj je Kṛṣṇa pripeljal te iskrene mladeniče, ki so kuhali, tipkali, ga redno poslušali, peli Hare Kṛṣṇa in hoteli še več.
Bhaktivedanta Swami je bil še vedno osamljeni pridigar, prost, da ostane ali odide, ki je pisal svoje knjige v svojem zaupnem odnosu s Kṛṣṇo – povsem neodvisno od fantov v ulični prodajalni. Toda zdaj je sprejel Mednarodno društvo za zavest Kṛṣṇe za svojega duhovnega otroka. Vedoželjni mladeniči, od katerih so nekateri stanovitno mantrali že več kot mesec dni, so bili kot spotikajoči se duhovni dojenčki, in čutil se je odgovornega, da jih vodi. Do njega so se začeli vesti kot do duhovnega učitelja, saj so mu zaupali, da jih vodi v duhovnem življenju. Čeprav niso mogli takoj sprejeti mnogovrstnih pravil, po katerih so se ravnali brāhmaṇe in vaiṣṇave v Indiji, je imel upanje. Rūpa Gosvāmī je dejal, da je najpomembnejše načelo »tako ali drugače« prebuditi zavest Kṛṣṇe. Ljudje naj pojejo Hare Kṛṣṇa in začno vdano služiti. Vse, kar imajo, naj vključijo v služenju Kṛṣṇi. Bhaktivedanta Swami je to osnovno načelo zavesti Kṛṣṇe izvajal do doslej najskrajnejših meja v zgodovini vajšnavizma.
Čeprav je fante zaposlil v kuhanju in tipkanju, sam Bhaktivedanta Swami ni delal nič manj. Prav nasprotno, na vsako iskreno dušo, ki se je javila za službo, je prišlo sto drugih, ki niso hoteli služiti, pač pa izzivati. Ko jim je govoril, je Bhaktivedanta Swami – včasih vpijoč in udarjajoč s pestjo – branil Kṛṣṇo pred filozofijo māyāvāde. S tem je tudi služil Śrīla Bhaktisiddhānti Sarasvatīju Ṭhākuri. V Ameriko ni prišel uživat pokoj. Tako je bil vsak končani dan še ena potrditev, da se bo njegovo delo, število njegovih privržencev in število njegovih izzivalcev samo še povečevalo.
Koliko bo lahko naredil, je bilo odvisno od Kṛṣṇe. »Jaz sem starec,« je dejal. »Lahko vsak hip odidem.« Toda če bi »odšel« zdaj, bi zagotovo odšla tudi zavest Kṛṣṇe, saj je bilo društvo zavesti Kṛṣṇe samo on; njegova podoba, ki vodi petje z glavo, nihajočo naprej in nazaj v majhnih gibih ekstaze; njegova podoba, ki po dvorišču prihaja v hram ali odhaja iz njega v stanovanje; njegova oseba, ki nasmejano séde, da bi za kako uro razpravljala o filozofiji – on je bil edini nosilec in branilec majhnega, krhkega, nadzorovanega ozračja zavesti Kṛṣṇe v newyorški Spodnji vzhodni strani.
Bhaktivedanta Swami je bil v zadnji sobi stanovanja ponavadi sam, posebno v zgodnjih jutranjih urah – ob dveh, treh in štirih zjutraj –, ko skoraj nihče drug ni bil pokonci. V teh zgodnjih urah je bila soba tiha in delal je sam v zaupnosti svojega odnosa s Kṛṣṇo. Sedel je na tleh za mizo, ki je bila kovček, in častil Kṛṣṇo s tipkanjem prevodov in smislov Śrīmad-Bhāgavatama.
Prav ta zadnja soba je služila tudi za srečanja; kdorkoli se je potrudil in potrkal na Swamijeva vrata, je lahko vstopil in ob poljubnem času govoril z njim, iz oči v oči. Bhaktivedanta Swami se je tedaj odmaknil od pisalnega stroja in si vzel čas za govorjenje, poslušanje, odgovarjanje na vprašanja, včasih tudi za argumentiranje ali šalo. Obiskovalec je ponavadi sedel sam z njim kake pol ure, dokler ni potrkal kdo drug, nakar je Swamiji prišleca povabil, naj se jima pridruži. Novi gostje so prihajali, drugi so odhajali, Swamiji pa je ostal, sedel in govoril.
Nekega večera je povedal, kako je srečal svojega duhovnega učitelja. Govoril je tudi o otroštvu v Indiji, kako je ustanovil svoje farmacevtsko podjetje in kako je odšel od doma in leta 1959 postal sannyāsī. Fantje so se živo zanimali, a so tako malo vedeli o stvareh, o katerih je govoril Swami, da so pri omembi besed kakor mṛdaṅga ali sannyāsa morali vprašati, kaj pomenijo, nakar se je oddaljil od teme pogovora in začel opisovati indijske začimbe, indijske bobne, celo indijske žene. Vse, o čemer je govoril, pa je na koncu osvetlil z lučjo śāster. Takšnega pogovora ni odmerjal, temveč se mu je povsem posvetil, uro za uro, dan za dnem, dokler je bil navzoč vsaj en pristen, živ poizvedovalec.
Opoldne je sprednja soba Swamijijevega stanovanja postala jedilnica, zvečer pa mesto intimnega češčenja. Swamiji je to sobo s trinajstimi kvadratnimi metri parketa iz trdega lesa vzdrževal čisto in prazno; edino pohištvo je bila osamljena kavna mizica, prislonjena ob steno med dvema dvoriščnima oknoma. Zdaj je tukaj opoldne z njim vsak dan kosilo kak ducat ljudi. Obed je skuhal Keith, ki je bil célo dopoldne v kuhinji.
Najprej je Keith kuhal samo za Swamija. Obvladal je umetnost kuhanja dāla, riža in sabjīja v Swamijevem kotliču s tremi nivoji, ponavadi pa je ostalo hrane še za enega ali dva gosta. Toda kmalu je začelo prihajati več gostov, zato je Swamiji Keithu naročil, naj poveča količino (in opusti kuhanje v majhnem trinivojskem kotliču), dokler ni kuhal že za ducat lačnih ljudi. Abonenta Raphael in Don sicer nista kazala posebnega zanimanja za Swamijijeva predavanja, sta pa vsak dan zelo točno prišla na prasādam, ponavadi še z enim ali dvema prijateljema, ki sta zablodila v ulično prodajalno. Steve se je oglasil na poti iz svoje službe v socialnem skrbstvu. Prišla je skupina iz Mottove ulice. Bili so pa še drugi.
Kuhinja je bila založena s klasičnimi indijskimi začimbami: svežo hudo papriko, svežo ingverjevo korenino, celimi semeni kumine, kurkumo in asafetido. Keith se je izpopolnil v osnovnih kuharskih veščinah in jih zaupal še prijatelju Chucku, ki je postal njegov pomočnik. Nekaj drugih fantov je stalo na vratih ozke kuhinjice in opazovalo Keitha, medtem ko so se debeli, palačinkam podobni capātīji drug za drugim napihovali nad plamenom gorilnika kot nogometne žoge in potem končali na kadečem se kupu.
Medtem ko je fini riž bhasmatī vrel in dobival končno obliko vlažnih, napihnjenih belih zrn, sabjī pa se je počasi kuhal, je opoldansko kuhanje doseglo vrhunec s »čonkom«[1]. Keith je pripravljal čonk natanko tako, kot mu je bil pokazal Swamiji. Na gorilnik je postavil kovinsko posodico, do polovice napolnjeno z očiščenim maslom, in dodal semena kumine. Ko so semena skoraj počrnela, je dodal hudo papriko, in ko je potemnela še huda paprika, se je iz skodelice začel kaditi dušeč dim. Čonk je bil zdaj pripravljen. Keith je s kuharskimi kleščami dvignil skodelico s kipečo, prasketajočo mešanico, iz katere se je kadilo kot iz čarovnikovega kotlička, in jo prinesel k robu posode s kipečim dālom. Malce je privzdignil prilegajočo se pokrovko, z naglim gibom zapestja stresel kipeči čonk v dāl in takoj spet pokril posodo. … POK! Združitev čonka in dāla je povzročila eksplozijo, ki so jo pozdravili vzkliki z vrat, saj je naznanjala, da je kuhanje končano. Ta končna operacija je bila tako eksplozivna, da je nekoč pokrov lonca z glasnim treskom odpihnilo v strop, Keith pa je na roki dobil manjše opekline. Nekateri sosedje so se pritoževali nad ostrim, dražljivim vonjem, bhaktam pa se je zdel imeniten.
Ko je bilo kosilo pripravljeno, si je Swamiji v kopalnici umil roke in usta in stopil v sprednjo sobo s svojimi mehkimi, vedno bosimi stopali z rožnatimi podplati, v žafranastem, do gležnjev segajočem dhotīju. Stopil je h kavni mizici s sliko Gospoda Caitanye in Njegovih družabnikov, njegovi lastni družabniki pa so se postavili ob stenah okrog njega. Keith je prinesel velik pladenj s kupi po ducat zloženih capātījev in lonce z rižem, dālom in sabjījem in vse skupaj postavil na tla pred mizo, ki je bila oltar. Swamiji je začel nato recitirati bengalsko molitev za darovanje hrane Gospodu, vsi navzoči pa so ponavljali za njim, priklonjeni s koleni in glavo do tal, približno izgovarjajoč bengalsko molitev, besedo po besedo. Medtem ko se je z vonjavami pomešana para sukala pred sliko Gospoda Caitanye kakor darovanje indijskega kadila, so Swamijevi privrženci priklonili glave do lesenih tal in mrmrali molitev.
Swamiji je nato sédel s prijatelji. Jedel je isti prasādam kot oni, z dodatkom banane in kovinske skodelice z vročim mlekom. Banano je z robom skodelice razrezal na rezine, pri čemer je pustil, da so rezine padale v vroče mleko.
Odprta izjava Bhaktivedante Swamija, da morajo pojesti toliko prasādama, kolikor le morejo, je ustvarila šaljivo vzdušje in družinsko razpoloženje. Nikomur ni bilo dopuščeno samo sedeti, olikano izbirati in po malem jesti hrano pred seboj. Jedli so z užitkom, pri čemer je Swamiji skorajda vztrajal. Če je videl, da kdo ne jé s srcem, ga je poklical po imenu in z nasmeškom ugovarjal: »Zakaj ne ješ? Uživaj prasādam.« Potem se je zasmejal. »Ko sem z ladjo prihajal v vašo deželo,« je dejal, »sem pomislil: ›Kako bodo lahko Američani sploh kdaj jedli to hrano?‹« In ko so fantje primaknili krožnike za repete, jim je Keith postregel še enkrat – še riža, dāla, capātījev in sabjīja.
Jedli so z desno roko, v indijskem stilu. Keith in Howard sta to znala že od prej in sta celo že okusila podobne jedi, vendar sta Swamiju in polni sobi privržencev povedala, da hrana v Indiji nikoli ni bila tako dobra.
Eden od fantov, Stanley, je bil še zelo mlad, in ko je jedel, ga je Swamiji opazoval skoraj kot oče, ki gleda otroka-ljubljenca. Stanleyeva mati je prišla na osebni sestanek k Swamijiju in mu dejala, da bo sinu dovolila živeti v samostanu samo, če bo on osebno prevzel skrb zanj. Swamiji je privolil. Fanta je vztrajno bodril, dokler ni Stanley postopoma razvil nenasitni tek in je lahko naenkrat zmazal deset capātījev (in bi jih vzel še več, če ga Swamiji ne bi zaustavil). Z izjemo Swamijijevega omejevanja Stanleya na deset capātījev je vedno govoril samo: »Še … vzemi še.« Ko je Swamiji končal, je vstal in odšel iz sobe, Keith je ujel nekaj prostovoljcev, da mu pomagajo počistiti, drugi pa so odšli.
Swamiji je priložnostno, ob nedeljah, sam pripravil pojedino s posebnimi indijskimi jedmi.
Steve: Swamiji je osebno skuhal prasādam in nam ga nato serviral zgoraj v svoji sprednji sobi. Posedli smo v vrste in spominjam se, kako je hodil gor in dol med vrstami fantov, kako je bosih nog hodil mimo nas in nam z zajemalko stregel iz loncev. Spraševal nas je, kaj želimo – ali bi želeli še tega? In stregel nam je z zadovoljstvom. To niso bile navadne jedi, temveč sladice in pikantne delikatese – kot na primer sladek riž in kacaurīji – s posebnimi okusi. In ko smo vsi pojedli poln krožnik, je prišel nazaj in nas prosil, naj vzamemo še.
Nekoč je prišel k meni in me vprašal, česa si še želim – ali bi želel še malo sladkega riža? Zaradi moje zgodnje napačne predstave o duhovnem življenju sem mislil, da se moram odreči tistemu, kar imam najraje, zato sem zaprosil za še malo navadnega riža. Toda celo ta »navaden« riž je bil bogat rumen riž z ocvrtimi sirovimi kroglicami.
Ob prostih večerih je bilo Swamijijevo stanovanje mirno. Včasih je ves večer ostal sam, tipkal in prevajal Śrīmad-Bhāgavatam ali pa se je v sproščenem vzdušju do desetih pogovarjal z enim ali dvema gostoma. Ob večerih s srečanji – v ponedeljek, sredo in petek – pa je bilo živahno v vseh sobah njegovega stanovanja. Zdaj ni bil več sam. Novi privrženci so mu pomagali in se navzeli njegovega prizadevnega duha, da ljudi pripravi k petju Hare Kṛṣṇa in poslušanju o zavesti Kṛṣṇe.
Ob ponedeljkih, sredah in petkih je bila zvečer na sporedu kīrtana. Nekateri bhakte so spodaj že sprejemali goste in jim razlagali o Swamiju in petju mantre. Toda brez Swamija se ni moglo nič začeti. Nihče ni znal igrati na boben in nihče si ni drznil niti pomisliti, da bi vodil petje mantre brez Swamijija. Šele ko je ob sedmih vstopil on, so lahko pričeli.
Sveže oprhan in odet v čisto, indijsko ročno tkano oblačilo, s puščicam podobnimi vajšnavskimi oznakami, ki so krasila njegove roke in telo, je Swamiji odšel iz stanovanja in se spustil po stopnicah še eni ekstatični priložnosti za slavljenje Kṛṣṇe naproti. Mali hram je bil prenapolnjen z neurejenimi, nebrahmanskimi, svobodnjaškimi mladimi Američani.
* * *
Keith je v kuhinji kot ponavadi kuhal kosilo, toda danes je Swamiji stal ob kuhinjskem štedilniku in opazoval svojega gojenca. Keith je prekinil s kuhanjem in dvignil pogled: »Swamiji, ali bi lahko postal tvoj učenec?«
»Da,« je odvrnil Swamiji. »Zakaj ne? Tvoje ime bo Kṛṣṇa dasa.«
Ob tej preprosti izmenjavi besed se je prvič zgodilo, da je kdo zaprosil, če lahko postane njegov učenec, in da je Swamiji odobril iniciacijo. Vendar pa ni ostalo samo na tem. Swamiji je naznanil, da bo kmalu izvedel iniciacijo. »Kaj je to iniciacija, Swamiji?« je vprašal eden od fantov, Swamiji pa je odvrnil: »Povedal vam bom pozneje.«
Najprej so morali imeti kroglice za japo[2]. Keith je stopil do Tandyjeve usnjarske družbe, kjer je kupil dober centimeter debele lesene kroglice in vrvico, na katero jih bodo nanizali. Veliko bolje je, je dejal Swamiji, če med mantranjem štejemo na kroglice; točneje, na niz sto osmih kroglic. To nam zaposli čut dotika in omogoča, da lahko – kakor vaiṣṇave v Indiji – štejemo, kolikokrat smo izgovorili mantro. Nekateri bhakte v Indiji imajo niz z več kot tisoč kroglicami, je povedal, na katerih mantrajo znova in znova. Fante je naučil, kako naj naredijo dvojni vozel med vsakim parom v nizu sto osmih kroglic. Število sto osem je imelo poseben pomen; obstaja sto osem Upaniṣad, pa tudi sto osem vodilnih gopīj, glavnih bhakt Gospoda Kṛṣṇe.
Posvečenci se bodo zaobljubili, je dejal, in ena od zaobljub bo, da bodo na japi vsak dan recitirali predpisano število krogov. Kandidiralo je kak ducat Swamijijevih fantov, vendar za izbor ni bilo strogega sistema; to lahko stori, kdor hoče.
Steve: Čeprav sem že delal vse v skladu s Swamijevimi priporočili, sem čutil, da je iniciacija težka obveza. In s poslednjimi močnimi nagibi, da ostanem popolnoma neodvisen, sem okleval, ali naj sprejmem iniciacijo.
Swamijijevi prijatelji so iniciacijo videli na različne načine. Nekateri so jo jemali zelo resno, drugi pa kot nekakšno zabavo ali poseben dogodek. Nekaj dni pred ceremonijo sta Wally in Howard nizala kroglice na dvorišču in se takole pogovarjala:
Wally: »To je samo formalnost. Swamijija sprejmeš za duhovnega učitelja.«
Howard: »In kaj iz tega sledi?«
Wally: »Nihče ne ve točno. V Indiji je to običajna praksa. Ali se ti ne zdi, da bi ga hotel imeti za duhovnega učitelja?«
Howard: »Ne vem. Zdi se, da bi bil dober duhovni učitelj – karkoli to že je. Hočem reči, da sta mi on in njegov nauk zelo všeč, zato mislim, da je na nek način že moj duhovni učitelj. Ni mi samo jasno, kaj se bo s tem spremenilo.«
Wally: »Meni tudi ne. Mislim pa, da to nič ne menja. Gre samo za formalnost.«
* * *
Osmega septembra je bil Janmāṣṭamī, dan pojavitve Gospoda Kṛṣṇe. Pred letom dni je Bhaktivedanta Swami praznoval Kṛṣṇov rojstni dan na morju, na palubi Jaladute, preden je priplula v Kolombo. Zdaj, natanko leto dni pozneje, je imel skupinico, ki je pela Hare Kṛṣṇa mantro. Naročil jim je, naj ta dan vsi pridejo v hram, kjer bodo ves dan mantrali, brali svete spise, se postili in imeli pojedino – naslednjega dne pa bo iniciacija.
Ob šestih je Swamiji prišel dol in je ravno hotel začeti z običajnim jutranjim predavanjem, ko ga je eden od fantov zaprosil, naj kaj prebere iz svojega rokopisa. Swamiji je bil videti malce sramežljiv, vendar ni skrival zadovoljstva, da so ga zaprosili, naj bere svoj komentar Bhagavad-gīte. Ponavadi je prebral verz iz oksfordske izdaje Gīte dr. Radhakrishnana. Radhakrishnan je v komentarju predstavil impersonalistično filozofijo, je dejal Swamiji, toda njegovi prevodi so bili devetdesetodstotno zvesti. Tega jutra pa je poslal Roya, da mu iz stanovanja prinese rokopis in je celo uro bral tipkane strani.
Praznovanje Janmāṣṭamīja je vsebovalo posebna pravila; tega dne naj ne bi jedli, ves dan pa bodo mantrali, brali in se pogovarjali o zavesti Kṛṣṇe. Če bo kdo občutil preveliko slabost, je dejal, je v kuhinji pripravljeno sadje. Bolje pa je, če se lahko postijo do polnočne pojedine, kakor bhakte v Indiji. Povedal je, da rojstni dan Gospoda Kṛṣṇe v Indiji slavi na milijone ljudi – hindujcev, muslimanov in drugih – in da v vseh templjih proslavljajo in slavijo Kṛṣṇove prigode.
»Zdaj«, je nazadnje dejal, »pa vam bom povedal, kaj je iniciacija. Iniciacija pomeni, da duhovni učitelj sprejme učenca in pristane, da bo zanj prevzel odgovornost, študent pa sprejme duhovnega učitelja in pristane, da ga bo častil kot Boga.« Premolknil je. Nihče ni spregovoril. »Imate kakšno vprašanje?« Ker ga ni bilo, je vstal in odkorakal ven.
Bhaktam je zaprlo sapo. Kaj so ga pravkar slišali izreči? Tedne in tedne je poudarjal, da je človek, ki se izdaja za Boga, samo pes.[3]
»Zdaj mi je razneslo um,« je rekel Wally.
»Vsem ga je razneslo,« je rekel Howard. »Swamiji je pravkar vrgel bombo.«
Pomislili so na Keitha. On je bil moder. Posvetujmo se s Keithom. Toda Keith je bil v bolnišnici. Ko so se pogovarjali med seboj, so postajali bolj in bolj zmedeni. Swamijijeva opazka je zbegala njihovo razsodnost. Končno se je Wally odločil, da bo odšel obiskat Keitha v bolnišnico.
Keith je poslušal vso zgodbo. Slišal je, kako jim je Swamiji naložil post, kako je bral iz svojega rokopisa in kako jim je rekel, da jim bo razložil pomen iniciacije, nakar so vsi napeli ušesa … Swamiji pa je vrgel bombo: »Študent sprejme duhovnega učitelja in pristane, da ga bo častil kot Boga. Imate kakšno vprašanje?« In potem je Swamiji odkorakal ven. »Ne vem, če si zdaj še zmeraj želim biti iniciran,« je priznal Wally. »Moramo ga častiti kot Boga.«
»Saj ga vendar že zdaj častiš kot Boga, ko sprejemaš vse, kar ti reče,« je odvrnil Keith in jim svetoval, naj o tem spregovorijo s Swamijijem … pred iniciacijo.
Wally se je vrnil v hram in se posvetoval s Howardom, nakar sta se skupaj povzpela po stopnicah do Swamijijevega stanovanja. »Ali to, kar si nam povedal zjutraj, pomeni, da moramo sprejeti duhovnega učitelja za Boga?« je vprašal Howard.
»To pomeni, da mu moramo kot Božjemu predstavniku izkazovati enako spoštovanje kakor Bogu. Zato je prav tako dober kot Bog, ker lahko izroči Boga iskrenemu učencu. Ali je to jasno?« Bilo je jasno.
Tega dne je večina kandidatov za iniciacijo porabila več ur za nizanje svojih bleščeče rdečih lesenih kroglic. En konec vrvice so privezali za okenski okvir ali radiator, nato pa kroglice eno po eno potiskali po vrvici navzgor in vsako pritrdili z vozlom, vsakokrat izgovarjajoč Hare Kṛṣṇa mantro. To je bilo vdano služenje – recitiranje mantre in nizanje jape za iniciacijo. Vsakič, ko so pritrdili novo kroglico, se jim je to zdelo kot velik dogodek.
Swamiji je povedal, da bhakte v Indiji recitirajo najmanj štiriinšestdeset krogov jape na dan. En krog je pomenilo, da na vsako od stoosmih kroglic enkrat izgovoriš Hare Kṛṣṇa mantro. Kdor vsak dan ne odrecitira štiriinšestdeset krogov, je dejal njegov duhovni učitelj, se šteje za padlega.
Nekateri fantje so sprva mislili, da bodo tudi oni morali mantrati štiriinšestdeset krogov, kar jih je spravilo v zadrego; to bi jim vzelo ves dan! Kako lahko hodiš v službo, če moraš mantrati štiriinšestdeset krogov? Kako bi lahko mantrali štiriinšestdeset krogov? Potem je nekdo rekel, da mu je Swamiji dejal, da bi bilo dvaintrideset krogov na dan zadosten minimum za zahodnjake. Wally je rekel, da je slišal Swamijija reči petindvajset krogov – a celo to se je zdelo nemogoče. Nato je Swamiji ponudil absolutno najnižji minimum; šestnajst krogov na dan, brez odstopanja. Vsi inicirani se bodo morali zaobljubiti.
Nizanje kroglic, mantranje, branje in dremanje je trajalo do enajstih zvečer, ko je Swamiji vse povabil v svojo sobo. Ko so šli v gosjem redu čez dvorišče, so v ozračju začutili nenavaden mir in tudi Houstonova ulica, ki je bila takoj za zidom, je bila tiha. Bila je noč brez meseca.
Ko so njegovi privrženci sedeli na tleh in zadovoljno jedli prasādam s papirnatih krožnikov, je Swamiji sédel mednje in jim začel pripovedovati zgodbe o rojstvu Gospoda Kṛṣṇe. Kṛṣṇa se je pojavil na ta večer pred pet tisoč leti. Rodil se je opolnoči v zaporu kralja Kaṁse kot sin Vasudeve in Devakī, nakar Ga je Njegov oče, Vasudeva, takoj odnesel v Vṛndāvano, kjer je odrastel kot sin Nande Mahārāje, kralja pastirjev.
Swamiji je spregovoril tudi o nujnosti očiščenja za duhovno napredovanje. »Ni dovolj samo izgovarjati svete besede,« je dejal. »Potrebna je čistoča, notranja in zunanja. S čistim mantranjem duhovno napredujemo. Živo bitje se onečisti, ker hoče uživati materialno zadovoljstvo. Toda nečist se lahko očisti, če sledi Kṛṣṇi, če vsa dela opravlja za Kṛṣṇo. Začetniki v zavesti Kṛṣṇe so nagnjeni k temu, da hitro popustijo v svojem prizadevanju, toda kdor želi duhovno napredovati, se mora upreti tej skušnjavi in stalno povečevati svoje prizadevanje in vdanost.«
Michael Grant: Za iniciacijo sem prvič slišal samo en dan prej. Ukvarjal sem se s svojo glasbo in nisem redno obiskoval hrama. Ko sem hodil po Drugi aveniji z enim od kandidatov za iniciacijo, mi je omenil, da se pripravlja ceremonija iniciacije ali nekaj takega. Vprašal sem ga, kaj naj bi to bilo, in on je rekel: »Vem samo, da to pomeni, da sprejmeš duhovnega učitelja kot Boga.« To me je zelo presenetilo in nisem vedel, kako naj si to prav razlagam. Vendar iniciacije nisem vzel povsem resno in stvar mi je bila tudi predstavljena tako mimogrede, da se mi ni zdela preveč pomembna. Brezbrižno me je vprašal, če nameravam biti zraven, jaz pa sem tudi zelo brezbrižno odvrnil: »No, mislim, da. Zakaj pa ne? Poskusiti še ni greh.«
Jan, Mikovo dekle, ni bila prepričana, da bo iz nje kdaj poslušna učenka; iniciacija se ji je zdela zastrašujoča. Swami ji je bil všeč, še posebno rada je kuhala z njim. Vendar pa ne bi šla, če je ne bi prepričal Mike – on bo šel, zato naj se mu pridruži.
Carl Yeargens je že nekaj vedel o iniciaciji iz branja vzhodnjaške filozofije, zato se je bolj kot drugi zavedal, da gre za zelo resno obvezo. Ko je slišal, da je Swamiji pripravljen inicirati, je bil presenečen in je skrbno preudarjal, ali naj iniciacijo sprejme. Vedel je, da pomeni odpoved nezakonski spolnosti, uživanju omamnih sredstev in uživanju mesa, in da bo imel inicirani učenec nove odgovornosti pri razširjanju nauka drugim. Carl se je že čutil manj vpletenega, odkar se je Swami preselil v Drugo avenijo, a se je odločil, da se bo iniciacije vseeno udeležil.
Bill Epstein se ni nikoli izrekal za resnega učenca. Iniciacija je bila samo še en del Swamijeve scene in bil si svoboden, da jo vzameš resno ali pa ne. Po njegovem je bilo v redu, če sprejmeš iniciacijo, tudi če nisi resen. Poskusil bo.
James Green je menil, da za iniciacijo ni dovolj čist: »Kdo sem jaz, da bi bil lahko iniciran?« Toda Swami ga je zaprosil, naj nekaj prinese v ulično prodajalno. »Prišel sem in bilo je nekako samoumevno, da bom iniciran. No, sem pomislil, zakaj pa ne?«
Stanley se je še vedno držal Swamija in njegovih privržencev. Svojo mater je vprašal, če bi lahko bil iniciran, in mati je rekla, da je to v redu.
Steve je hotel več časa za razmislek.
Keith je bil v bolnišnici.
Bruce je prihajal šele teden ali dva, zato je bilo zanj še prezgodaj.
Chuck si je vzel enotedenski dopust od urejenega duhovnega življenja v hramu, zato za iniciacijo ni vedel.
Swamiji ni od nikogar zahteval, da si obrije glavo ali vsaj ostriže lase, ali da se preobleče. Nihče mu ni ponudil tradicionalne guru-dakṣiṇe, prispevka, ki ga učenec daruje v znak velike obveze do učitelja. Niso ga osvobodili niti gospodinjskih opravil, saj je moral sam opraviti večino kuharskih poslov in drugih priprav za iniciacijo. Dovršeno je poznal miselnost svojih fantov, zato jim ni hotel nič vsiljevati. Nekateri posvečenci prav do konca iniciacije, ko so postavili vprašanje o tem, niso vedeli, da so štiri pravila – odpoved uživanju mesa, nezakonski spolnosti, uživanju omamnih sredstev in igram na srečo – obvezna za vse učence. Swamijijev odgovor na to je bil: »Zelo sem vesel, da ste me to končno vprašali.«
Potekale so priprave za živo vedsko žrtvovanje, z obrednim ognjem kar v sprednji sobi Swamijijevega stanovanja. Sredi sobe je bil žrtveni prostor, ogrodje iz opeke, deset centimetrov visoko in dobra pol metra široko, pokrito z gomilo prsti. Prst je bila z dvorišča, opeka pa z bližnjega izpraznjenega poslopja. Okrog gomile prsti so razpostavili enajst banan, očiščeno maslo, sezamova semena, cela ječmenova zrna, pet vrst barv v prahu in zalogo trsk. Enajst posvečencev, ki so eden ob drugem na kolenih posedli na tla okrog žrtvenega torišča, je zasedlo večino preostalega prostora v sprednji sobi. Gostje na hodniku so radovedno kukali skozi odprta vrata. Za vse razen Swamija je bila ceremonija nekaj novega in nenavadnega; vsak korak je potekal pod njegovim vodstvom. Ko so se nekateri fantje popackali, poskušajoč nanesti vajšnavsko tilako na čelo, je Swamiji potrpežljivo s prstom potegnil po njihovem čelu navzgor in narisal ličen, ozek »V«.
Ko je sédel pred gomilo prsti, je s pogledom preletel občestvo. Niso se dosti razlikovali od kake druge skupine mladih hipijev s Spodnje vzhodne strani, ki so se zbirali na številnih happeningih – duhovnih, kulturnih, glasbenih in še kakšnih. Nekateri so samo preverjali novo sceno. Nekateri so bili Swamiju globoko vdani. Vsi pa so bili radovedni. Zaprosil jih je, naj skozi celo ceremonijo tiho recitirajo Hare Kṛṣṇa mantro in mantranje je zdaj postalo nepretrgano godenje, ki je spremljalo njegove skrivnostne kretnje glavnega svečenika vedskega obreda.
Pričel je tako, da je prižgal ducat paličic indijskega kadila. Nato je opravil očiščenje z vodo. Najprej je vzel žličko v levo roko, iz posodice kanil tri kapljice v desno roko in srknil. Ta postopek je ponovil trikrat. Četrtič vode ni posrkal, temveč jo je stresel na tla za seboj. Nato je žlico in posodico podal v krog posvečencem, ki so poskušali posnemati njegovo ravnanje. Če je kdo kanil vodo v napačno roko ali narobe srknil, ga je Swamiji potrpežljivo popravil.
»Zdaj pa,« je dejal, »ponovite za menoj.« In so besedo za besedo ponavljali za njim vedsko mantro za očiščenje:
oṁ apavitraḥ pavitro vā
sarvāvasthāṁ gato 'pi vā
yaḥ smaret puṇḍarīkākṣaṁ
sa bāhyābhyantaraḥ śuciḥ
śrī-viṣṇuḥ śrī-viṣṇuḥ śrī-viṣṇuḥ
Posvečenci so omahljivo sledili njegovi izgovarjavi besed, ki jih niso še nikoli slišali. Nato je mantro prevedel: »Če je očiščen ali neočiščen in tudi če je bil že v vseh mogočih razmerah, kdor se spominja lotosooke Vsevišnje Božanske Osebnosti, je očiščen tako znotraj kot zunaj.« Trikrat zapovrstjo je srknil vodo, medtem ko je mrmranje Hare Kṛṣṇa mantre napolnjevalo sobo in je posodica potovala od enega posvečenca do drugega in spet nazaj k njemu, in trikrat povedel recitiranje mantre: oṁ apavitraḥ … Nato je dvignil roko, in ko je brneče mantranje počasi zamrlo, je začel govoriti.
Po predavanju je Swamiji bhakte prosil, naj mu eden za drugim izročijo svoje jape, in pričel nanje mantrati – Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Zvok mantranja vseh navzočih je napolnil sobo. Ko je končal en niz, je pozval lastnika jape, dvignil kroglice in mu pokazal, kako naj mantra. Nato je objavil posvečenčevo duhovno ime, učenec pa je vzel japo nazaj, se priklonil do tal in zrecitiral:
nama oṁ viṣṇu-pādāya kṛṣṇa-preṣṭhāya bhū-tale
śrīmate bhaktivedānta-svāmin iti nāmine
»Z globokim spoštovanjem se priklanjam njegovi božanski milosti A.C. Bhaktivedanti Swamiju, ki je zelo drag Gospodu Kṛṣṇi, saj se je izročil Njegovim lotosovim stopalom.«
Bilo je enajst posvečencev in enajst nizov kroglic, tako da je mantranje trajalo dobro uro. Swamiji je vsakomur izročil niz kroglic za vratno ogrlico, za katero je dejal, da je kot pasji ovratnik, ki bhakto označuje kot Kṛṣṇovega psa.
Ko je Wally dobil japo in novo ime (Umāpati), se je vrnil na svoje mesto poleg Howarda in rekel: »To je bilo čudovito. Dobiti japo je čudovito.« Tako so vsi posvečenci drug za drugim dobili jape in duhovna imena. Howard je postal Hayagrīva, Wally je postal Umāpati, Bill je postal Ravīndra-svarūpa, Carl je postal Karlāpati, James je postal Jagannātha, Mike je postal Mukunda, Jan je postala Jānakī, Roy je postal Rāya Rāma, Stanley pa je postal Stryadhīśa. Še en Stanley, zaposleni fant iz Brooklyna, in študent iz Montreala po imenu Janos, ki sta imela s Swamijem bolj ohlapen odnos, a sta se tega večera oglasila in bila inicirana z drugimi – sta dobila imeni Satyavrata in Janārdana.
Nato je Swamiji pričel ceremonijo žrtvenega ognja; najprej je posipal barve v prahu po gomili prsti pred seboj. Njegovo občestvo je z napeto pozornostjo opazovalo vsako skrivnostno kretnjo; kako je dvignil vejice in lesene trske, jih pomočil v očiščeno maslo, prižgal na svečnem plamenu in na sredini gomile prižgal majhen ogenj. V posodi je zmešal sezamova semena, ječmen in očiščeno maslo in mešanico podal naokrog. Vsak novi učenec je vzel pest mešanice za darovanje v ogenj. Nato je začel recitirati sanskrtske molitve in prosil, naj ponavljajo za njim; vsaka molitev se je končala s trikratno izgovoritvijo in ponovitvijo besede »svāhā«. Pri svāhā so posvečenci vrgli nekaj mešanice sezama in ječmena v ogenj. Swamiji je še naprej prilival maslo, nalagal drva in recitiral vedno nove molitve, dokler ni gomila vzplamtela. Molitve so si še naprej sledile, maslo je teklo, ogenj je naraščal, v sobi pa je bilo vedno bolj vroče.
Po petnajstih ali dvajsetih minutah je Swamiji posvečencem dejal, naj v ogenj položijo banano. Ko se je enajst banan nakopičilo v ognju, so se plameni začeli dušiti, dim pa se je zgostil. Nekaj posvečencev je vstalo in kašljajoč steklo v drugo sobo, gostje so se umaknili na hodnik. Swamiji pa je še naprej stresal preostalo maslo in semena v ogenj. »Ta dim ne moti,« je dejal. »Dim sicer moti, toda ne tak dim.« Čeprav so se vsi solzili od dima, ki je dražil oči, je prosil, naj okna ostanejo zaprta. Tako je večina dima ostala v stanovanju in se ni pritožil noben sosed.
Swamiji se je na široko nasmehnil, vstal s sedeža pred žrtvenim ognjem, Viṣṇujevim plamtečim jezikom, in začel ploskati in peti Hare Kṛṣṇa. Postavljajoč eno nogo pred drugo, zibaje se sem ter tja, je začel plesati pred ognjem. Učenci so se mu pridružili v plesu in petju, dim pa je pojenjal. Učencem je naročil, naj se z japami dotaknejo stopal Gospoda Caitanye na sliki Pañca-tattve, ki je bila na mizi, in jim končno dovolil odpreti okna. Ko je bilo ceremonije konec in se je zrak v stanovanju sčistil, se je Swamiji začel smejati: »Bilo je toliko dima, da sem se zbal, da bodo poklicali gasilce.«
Swamiji je bil srečen. Poskrbel je za razdelitev prasādama vsem bhaktam in gostom. Ogenj, molitve, zaobljube in skupno petje Hare Kṛṣṇa so ustvarili ugodno ozračje. Stvari so se premikale. Zdaj so obstajali inicirani bhakte v zahodnem svetu. Nazadnje je večina učencev odšla domov v svoja stanovanja in pustila duhovnega učitelja, da počisti po iniciacijski ceremoniji.
Čez tri dni je Swamiji priredil prvo poroko med dvema učencema – Mukundo in Jānakī – s podobno ceremonijo. Bil je zadovoljen. Uvajal je nekatere glavne elemente svojega poslanstva zavesti Kṛṣṇe. Iniciral je učence, jih poročil, javnost pa pogostil s kṛṣṇa-prasādamom. »Če bi imel sredstva,« je dejal svojim privržencem, »bi lahko takšen velik festival priredil vsak dan.«
Na Rādhāṣṭamī, dan pojavitve Śrīmatī Rādhārāṇī, večne družabnice Gospoda Kṛṣṇe, je Swamiji priredil drugo iniciacijo. Keith je postal Kīrtanānanda, Steve je postal Satsvarūpa, Bruce je postal Brahmānanda, Chuck pa Acyutānanda. To je bil še en praznični dan z žrtvenim ognjem v Swamijijevi sprednji sobi in veliko pojedino.
Blizu, na Vzhodni Deseti ulici, je živel Allen Ginsberg. Nekega dne je v poštnem nabiralniku našel nenavadno vabilo:
Izvajajte transcendentalno zvočno vibracijo
Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare
Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare.
Recitiranje te mantre bo očistilo prah z ogledala uma.
Mednarodno društvo za zavest Krišne
Sestanki so vsak dan ob 7h, ob ponedeljkih, sredah in petkih pa ob 19h.
Prisrčno ste vabljeni, da pridete in pripeljete vaše prijatelje.
Swamiji je fante prosil, naj razdelijo letak naokrog po soseski.
Kmalu po tem, ko je Allen Ginsberg prejel vabilo, se je nek večer s sostanovalcem Petrom Orlovskim pripeljal pred ulično prodajalno v volkswagnovem minibusu. Allena je Hare Kṛṣṇa mantra očarala že pred nekaj leti, ko se je prvič srečal z njo na festivalu Kumbha-mele v Allahabadu v Indiji, in od tedaj jo je pogosto pel. Na bhakte je naredilo močan vtis, ko so videli, da je svetovno znani avtor Howla in vodilna osebnost bitniške generacije vstopil v njihovo skromno ulično prodajalno. Ginsbergovo zagovarjanje svobodne spolnosti, marihuane in LSD-ja, osebne izpovedi o duhovnih vizijah v vsakdanjih prizorih pod vplivom droge, njegove politične ideje, raziskovanje norosti, revolta, golote in njegovi poskusi, da bi ustvaril harmonijo podobno mislečih duš – vse to je vplivalo na nazore mladih Američanov, še posebno tistih, ki so živeli na Spodnji vzhodni strani. Čeprav je bil po meščanskih merilih pohujšljiv in neurejen, je bil po svoje osebnost svetovnega ugleda, večjega od kogarkoli, ki je doslej prišel v ulično prodajalno.
Allen in Peter sta prišla na kīrtano, vendar še ni bil čas – Swamiji še ni prišel dol. Bhaktam sta podarila nov harmonij. »To je za kīrtane,« je dejal Allen. »Majhen prispevek.« Allen je stal pri vhodu v prodajalno in se pogovarjal s Hayagrīvo. Govoril mu je, kako je pel Hare Kṛṣṇa po vsem svetu – na mirovnih pohodih, na recitalih poezije, na pohodu v Pragi, v Zvezi pisateljev v Moskvi. »Posvetna kīrtana, a vendarle Hare Kṛṣṇa,« je dejal Allen. Potem je vstopil Bhaktivedanta Swami. Allen in Peter sta sedla z občestvom in se pridružila kīrtani. Allen je igral harmonij.
Swamiji je pokazal odobravanje, ko je pokimal z glavo in sklenil dlani. Po kīrtani sta na kratko spregovorila, nakar se je Swamiji vrnil v svoje stanovanje. Allen je Hayagrīvi omenil, da bi se rad znova oglasil in še govoril s Swamijem, zato ga je Hayagrīva povabil, naj pride naslednji dan in ostane na opoldanskem prasādamu.
»Ali se ti ne zdi, da je Swamiji malce preveč ezoteričen za New York?« je vprašal Allen.
Hayagrīva je pomislil. »Mogoče,« je odvrnil.
Hayagrīva je nato Allena zaprosil, naj pomaga Swamijiju, saj se mu bo vizum kmalu iztekel. V državo je vstopil z vizumom za dvomesečno bivanje in ga je stalno podaljševal za dva meseca. To je trajalo eno leto, toda ko je nazadnje vložil prošnjo za podaljšanje, je bila zavrnjena. »Potrebujemo advokata za tujce,« je dejal Hayagrīva. »Dal bom prispevek za to,« mu je zagotovil Allen.
Naslednjega jutra je prišel Allen Ginsberg s čekom in s še enim harmonijem. V Swamijevem stanovanju je demonstriral svojo melodijo petja Hare Kṛṣṇa, nato pa sta se s Swamijijem pogovarjala.
Allen: V njegovi družbi sem bil malce v zadregi, saj nisem vedel, od kod prihaja. Imel sem tisti harmonij, ki sem ga hotel podariti, in nekaj malega denarja. Mislil sem si, da je imenitno, da je zdaj tukaj, da lahko pojasni Hare Kṛṣṇa mantro – to bi na nek način opravičilo moje petje. Vedel sem, kaj delam, nisem pa imel teološkega ozadja, s katerim bi lahko zadovoljil dodatna vprašanja; tukaj pa je bil človek, ki je to ozadje imel. Zato sem si mislil, da je to res imenitno. Zdaj lahko grem naokrog in pojem Hare Kṛṣṇa, in če bo koga zanimalo, kaj je to, ga lahko enostavno pošljem k Swamiju Bhaktivedanti, naj poizve pri njem. Če bodo koga zanimale strokovne podrobnosti in osnovna zgodovina, ga lahko pošljem k njemu.
Govoril mi je o svojem duhovnem učitelju, o Caitanyi in o verigi duhovnih učiteljev nazaj v preteklost. Glavo je imel polno premnogih stvari in tega, kar je delal. Tedaj je že prevajal. Vedno sem imel občutek, kot da tam kar sedi, dan za dnem in noč za nočjo. Mislim, da je imel enega ali dva človeka, ki sta mu pomagala.
Swamiji je bil do Allena zelo prisrčen. Ko je navedel odlomek iz Bhagavad-gīte, v katerem Kṛṣṇa pravi, da bodo ljudje posnemali vse, kar stori velik človek, je Allena zaprosil, naj še naprej ob vsaki priložnosti poje Hare Kṛṣṇa, da bi drugi posnemali njegov zgled. Povedal mu je, kako je Gospod Caitanya organiziral prvo gibanje državljanske nepokorščine v Indiji, ko je vodil protestni pohod saṅkīrtane proti muslimanskemu vladarju. Allen je bil fasciniran. V pogovoru s Swamijem je užival.
Allen: Glavna stvar nad vsemi najinimi razlikami je bil njegov duh miline, osebne, nesebične miline, kakor absolutne vdanosti. In prav s tem me je vedno premagal, pa če sem imel še tako intelektualna vprašanja ali dvome ali celo cinične poglede svojega ega. V njegovem obnašanju je bil svojevrsten osebni šarm, ki je izviral iz posvečenosti in ki je premagal vsa najina navzkrižja. Čeprav se z njim nisem strinjal, sem bil vedno rad v njegovi družbi.
* * *
Swamiji je živel sredi kulture droge, v soseski, kjer so mladi ljudje skoraj obupno poskušali spreminjati svojo zavest, z drogami ali kakim drugim sredstvom – kar je pač bilo na razpolago. Swamiji jim je zagotavljal, da bodo višjo zavest, ki si jo želijo, zlahka dosegli s petjem Hare Kṛṣṇa mantre. Bilo je neizogibno, da je pri pojasnjevanju zavesti Kṛṣṇe aludiral na izkušnje z drogami, četudi samo zato, da bi pokazal, kako si ti dve poti nasprotujeta. Že od prej je poznal indijske »sādhuje«, ki so kadili travo in hašiš z izgovorom, da jim to pomaga pri meditaciji. In še preden je odšel iz Indije, so hipijevski turisti že postali vsakdanji prizor na delhijskih ulicah.
Hipijem je bila Indija všeč zaradi kulturne mistike in lahkega dostopa do drog. Tam so srečali indijske dvojnike, ki so jim zagotavljali, da je uživanje hašiša duhovno, nakar so se vrnili v Ameriko in vsiljevali drugim svoje napačne predstave o indijski duhovni kulturi.
To je bil način življenja. Lokalne trgovine za »glave«[4] so bile popolnoma oskrbljene z vsemi potrebščinami. Marihuano, LSD, meskalin, kokain in trda mamila kakor heroin in barbiturate je bilo mogoče zlahka nabaviti na ulicah in v parkih. Podzemni časopisi so poročali o pomembnih novicah na drogeraški sceni, imeli stripovskega junaka z imenom Kapitan High[5] in objavljali križanke, ki jih je lahko rešila samo posvečena »glava«.
Swamiji je moral učiti, da je zavest Kṛṣṇe vzvišena nad tako cenjenim LSD tripom. »Ali mislite, da uživanje LSD-ja lahko ustvari ekstazo in višjo zavest?« je nekoč vprašal občinstvo v ulični prodajalni. »Potem si predstavljajte polno sobo LSD-ja. Zavest Kṛṣṇe je prav takšna.« Ljudje so redno prihajali in spraševali Swamijijeve učence: »Ali te to lahko dvigne?« Bhakte pa so odgovarjali: »Oh, da. Lahko se dvigneš, če samo poješ mantro. Zakaj ne poskusiš tudi ti?«
Najslavnejša eksperimentatorja z LSD-jem v tistih dneh sta bila najverjetneje Timothy Leary in Richard Alpert, predavatelja za psihologijo na univerzi v Harvardu, ki sta proučevala učinke drog, objavljala svoja odkritja v strokovnih časopisih in zagovarjala uporabo LSD-ja za samospoznavanje in izpolnitev. Po odpustitvi s Harvarda je Timothy Leary postal narodni svečenik LSD-ja in je nekaj časa vodil LSD komuno v Millbrooku v New Yorku.
Ko so člani millbrooške komune slišali za svāmīja na Spodnji vzhodni strani, ki vodi svoje privržence v petju mantre, ki te dvigne, so začeli obiskovati ulično prodajalno. Nek večer je na Swamijijevo kīrtano prišla skupina kakih desetih hipijev iz Millbrooka. Vsi so peli Hare Kṛṣṇa (ne toliko, da bi častili Kṛṣṇo, kot da bi videli, kako te lahko petje mantre dvigne), po predavanju pa je njihov vodja postavil vprašanje o drogah. Swamiji je odgovoril, da droge za duhovno življenje niso potrebne, da ne morejo proizvesti duhovne zavesti in da so vse verske vizije pod vplivom drog zgolj halucinacije. Spoznati Boga ni tako lahko oziroma poceni, da bi to lahko storil zgolj z uživanjem tablet ali s kajenjem. Petje Hare Kṛṣṇa, je pojasnil, je očiščujoč postopek, ki razkrije našo čisto zavest. Uživanje drog bo prekritost samo še povečalo in onemogočilo samospoznavanje.
»Kaj pa ti, ali si ti kdaj vzel LSD?« Vprašanje je zdaj postalo izziv.
»Ne,« je odvrnil Swamiji. Nikoli nisem užil nobene od teh stvari, niti cigaret ali čaja.«
»Če ga nisi poskusil, kako lahko potem rečeš, kaj je?« Millbrookerji so nasmejanih obrazov pogledali naokrog. Dva ali trije so celo bruhnili v smeh in začeli tleskati s prsti, misleč, da so Swamija matirali.
»Jaz ga nisem poskusil,« je Swamiji s kraljevskim dostojanstvom odgovoril z odra. »Moji učenci pa so poskusili vse te stvari – marihuano, LSD – velikokrat, in so se vsemu odrekli. Lahko vprašate njih. Hayagrīva, povej jim.« Hayagrīva se je nekoliko vzravnal in spregovoril s svojim grmečim glasom v najboljši izdaji.
»Da, če se na LSD-ju dvigneš še tako visoko, nazadnje dosežeš vrhunec, nakar moraš zopet pasti dol. To je tako, kot če bi z raketo odpotoval v vesolje. [Podal je enega od Swamijijevih običajnih primerov.] Tvoja vesoljska ladja lahko odleti zelo daleč od zemlje, na tisoče milj, dan za dnem, vendar pa ne more kar naprej samo potovati in potovati. Prej ali slej mora pristati. Pri LSD-ju izkusimo dviganje, a se moramo vedno spustiti nazaj. To ni duhovna zavest. Ko zares dosežeš duhovno zavest oziroma zavest Kṛṣṇe, ostaneš na višku. Ker greš h Kṛṣṇi, se ti ni treba spustiti nazaj. Lahko za vedno ostaneš na višku.«
Swamiji je sedel v zadnji sobi s Hayagrīvo, Umāpatijem in drugimi učenci. Večerno srečanje se je pravkar končalo in obiskovalci iz Millbrooka so odšli. »Zavest Kṛṣṇe je tako lepa,« je spregovoril Umāpati. »Greš samo višje in višje in se ne spustiš več.«
Swamiji se je nasmehnil. »Da, tako je.«
»Nič več se ne spustiš,« je v smehu rekel Umāpati in tudi drugi so se začeli smejati. Nekateri so začeli ploskati in ponavljati: »Nič več se ne spustiš.«
Pogovor je Hayagrīvo in Umāpatija navdihnil, da sta izdelala nov letak:
ZA VEDNO OSTANI NA VIŠKU!
in se več ne spusti
Izvajaj zavest Krišne
Razširi zavest z izvajanjem
*TRANSCENDENTALNE ZVOČNE VIBRACIJE*
HARE KRIŠNA HARE KRIŠNA KRIŠNA KRIŠNA HARE HARE
HARE RAMA HARE RAMA RAMA RAMA HARE HARE
Letak je v nadaljevanju hvalil zavest Kṛṣṇe nad vsemi drugimi viški. Vseboval je fraze kakor »naredi konec vsem padcem« in »priključi se« in je govoril proti »uporabi umetnih metod za spodbujanje samospoznavanja in širjenja zavesti.« Nekdo je pripomnil, češ da letak »preveč udvarja hipijevski miselnosti,« toda Swamiji je rekel, da je v redu.
* * *
oktober 1966
Tompkins Square Park je bil naj park na Spodnji vzhodni strani. Na južni strani je mejil s Sedmo ulico z njenimi štiri- in petnadstropnimi stanovanjskimi hišami iz rjavega peščenca. Na severni strani parka je bila Deseta s še več hišami iz rjavega peščenca, le da so bile v boljšem stanju, in zelo staro majhno stavbo, v kateri je bila podružnica newyorške javne knjižnice. Na aveniji B, vzhodni meji parka, je stala cerkev St. Brigid, zgrajena leta 1848, ko je bila soseska v celoti irska. Cerkev, šola in župnišče so še vedno zavzemali precejšen del hišne vrste. Zahodna meja parka, avenija A, pa je bila vrsta trgovinic s sladkarijami, v katerih so prodajali časopise, revije, cigarete in jajčne krem napitke s sodavico za pultom. Bilo je tudi nekaj točilnic, več špecerij in nekaj slovanskih restavracij, specializiranih za poceni zelenjavne čorbe, ki so Ukrajince in hipije pripeljale skupaj zaradi nahranitve telesa.
V parku z desetimi hektarji je bilo veliko visokih dreves; vsaj polovica parka je bila tlakovana. Skozi park se je vila mreža poldrugi meter visoke težke ograje iz kovanega železa, ki je označevala sprehajalne poti in ščitila travo. Ograja, številne steze in vhodi v park so ustvarjali vtis labirinta.
Ker je bilo vreme še toplo in je bila nedelja, je bil park prepoln ljudi. Skoraj vse klopi ob sprehajalnih poteh so bile zasedene. Tam so bili starci, večinoma Ukrajinci – kljub toplemu vremenu oblečeni v staromodne obleke in jopice – ki so sedeli skupaj v svojih klanih in se pogovarjali. V parku je bilo tudi veliko otrok, predvsem Portoričanov in črncev, a tudi svetlolasih pobalinov z jeklenimi obrazi iz revnih četrti, ki so dirkali naokrog s kolesi ali pa se igrali z žogami in frizbiji. Košarkarska in rokometna igrišča so v glavnem zasedali najstniki. In kot vedno je bila tu množica spuščenih, dirjajočih psov.
Miniaturen marmornat paviljon (štirje stebri in streha ter vodomet s pitno vodo na sredini) je bil ostanek iz starih časov – iz leta 1891, kot je govoril napis na njem. Na štirih straneh so bile vklesane besede UPANJE, VERA, DOBRODELNOST in VZDRŽNOST. Toda nekdo je s črnim sprejem celotno konstrukcijo pomazal s prostaškimi risbami, nečitljivimi imeni in inicialkami. Danes je klop zasedlo nekaj bobnarjev s konga in bongo bobni, tako da je ves park utripal v njihovih zahtevnih ritmih.
Tu so bili tudi hipiji, drugačni od drugih. Bradati boemi in njihova mlada dolgolasa dekleta, oblečeni v stare kavbojke, so bili še vedno neobičajen prizor. Celo v talilnem loncu Spodnje vzhodne strani je njihova prisotnost povzročala napetost. Bili so iz meščanskih družin; v slume jih torej ni prignala preteča gospodarska nuja. To je ustvarjalo konflikte v njihovih odnosih s priseljenci brez materialnih možnosti za napredovanje. In ker so bili hipiji dobro znani po uživanju psihedeličnih drog, po uporništvu zoper svoje družine in izobilje in po posvečenosti avantgardi, so jih sosedi včasih zasmehovali kot manjšino. Toda hipiji so samo hoteli početi svojo stvar in ustvarjati svojo revolucijo »ljubezni in miru«, zato so jih ponavadi prenašali, čeravno ne spoštovali.
Med mladimi in hipiji v Tompkins Square Parku so bile različne skupine. Tu so bili prijatelji, ki so skupaj hodili v šolo, ki so skupaj uživali isto drogo ali pa so bili istega mnenja glede posebne filozofije umetnosti, književnosti, politike ali metafizike. Tu so bili zaljubljenci. Tu so bile skupine, ki so visele skupaj, čeprav za to ni bilo vidnega razloga; skupno jim je bilo samo, da so počeli svojo stvar. Spet drugi so živeli kakor puščavniki – tu je bil samotar, ki je sedel na klopi in analiziral učinke kokaina, gledal navzgor v čudno šelesteče zeleno listje na drevju in modro nebo nad bloki, pa spet dol k smetem ob svojih nogah, nemočno sledeč svojemu umu od strahu do razsvetljenja, do gnusa, halucinacij, naprej in naprej, dokler droga ni začela pojemati in ni zopet postal navaden tujec. Včasih so celo noč sedeli »odtrgani« v parku, dokler se nazadnje, ob jutranji svetlobi, niso zleknili po klopeh in zaspali.
Hipiji so prihajali v park zlasti ob nedeljah. Park so vsaj obiskali na svoji poti v St. Mark's Place ali v Greenwich Village, ali pa na poti v podzemno železnico pri Astor Place na Lexingtonski aveniji, ali v podzemno železnico IND med Houstonovo in Drugo, ali da bi ujeli avtobus za zgornji del mesta na Prvi aveniji, avtobus za spodnji del mesta na Drugi ali pa čezmestnega na Deveti. Ali pa so šli v park samo zato, da bi odšli iz stanovanja in skupaj sedeli na prostem – da bi se spet »dvignili«, se pogovarjali ali pa se sprehajali po labirintu sprehajalnih poti v parku.
Ti hipiji so torej imeli različne interese in težnje, toda Spodnja vzhodna stran je bila bistveni del mistike. Ni bila le umazan slum; bila je najboljše mesto na svetu za eksperimentiranje z zavestjo. Kljub vsej umazaniji, grožnji nasilja in utesnjenemu življenju v hišah iz rjavega peščenca je bila Spodnja vzhodna stran prva linija revolucije v razširjanju uma. Če nisi živel tam in užival psihedeličnih drog ali marihuane, ali pa vsaj intelektualno iskal svobodno osebno religijo, potem nisi bil razsvetljen in nisi sodeloval v najnaprednejši eksistenčni evoluciji navadnega, materialističnega »urejenega« Američana – ki je združila sicer eklektičen zbor hipijev na Spodnji vzhodni strani.
V ta kaotični cirkus je vstopil Swamiji s svojimi privrženci in sédel, da bi začel kīrtano. Troje ali četvero bhakt, ki so prišli pred njim, so izbrali odprt prostor v parku, razprostrli orientalsko preprogo (prispevek Roberta Nelsona), posedli nanjo in začeli igrati na karatāle in peti Hare Kṛṣṇa. Zraven je pri priči prišlo nekaj fantov na kolesih, ki so zavrli tik pred preprogo, postali na svojih kolesih in radovedno in omalovažujoče zijali. Drugi mimoidoči so se zbrali, da bi poslušali.
Medtem se je Swamiji v spremstvu šestih učencev podal na pot osem hišnih vrst od ulične prodajalne. Brahmānanda je nosil harmonij in Swamijev boben. Kīrtanānanda, ki si je na Swamijijevo prošnjo obril glavo in se odel v ohlapno oblačilo kanarčkovo rumene barve, je vzbudil posebno senzacijo. Vozniki so ustavljali avtomobile ob robu ceste, da bi se lahko nagledali, potniki v njih pa so se nagibali naprej, zevajoč v nezaslišano oblačilo in obrito glavo. Ko je šla skupina mimo prodajalne, so se ljudje v njej začeli suvati, da bi drug drugega opozorili na spektakel. Stanovalci v blokih so prišli na okna in opazovali Swamija s skupino, kot da gre mimo parada. Portoriški neotesanci se še posebno niso mogli vzdržati pretiranih reakcij: »Hej, Buda!« so se rogali. »Hej, pozabil si preobleči pidžamo!« Predirljivo so vriskali, oponašajoč indijanske bojne krike, ki so jih slišali v hollywoodskih vesternih.
»Hej, A-rabci!« je vzkliknil nek provokator in pričel posnemati, kar naj bi bil po njegovem vzhodnjaški ples. Nihče na ulici ni vedel ničesar o zavesti Kṛṣṇe, še celo o hindujski kulturi in običajih ne. Zanje je bilo Swamijevo spremstvo zgolj čreda norih, postavljajočih se hipijev. Niso pa vedeli, kaj naj si mislijo o Swamiju. On je bil drugačen. Kljub temu pa so bili nezaupljivi. Toda nekateri, kot Irving Halpern, veteran s Spodnje vzhodne strani, so čutili simpatijo do tega tujca, ki je bil »očitno zelo dostojanstvena oseba z mirovnim poslanstvom.«
Irving Halpern: Mnogi ljudje so imeli spektakularne predstave o tem, kaj je svāmī. Kot da bodo nenadoma zagledali ljudi, ki ležijo na majhnih žimnicah iz žebljev – in druge absurdne predstave. Tukaj pa je prihajalo najbolj milo, miroljubno, ljubeznivo, očitno dobronamerno bitje v okolje, polno sovražnosti.
»Hipiji!«
»Kaj so to, komunisti?«
Mladi so se rogali, ljudje srednjih let in starejši pa so zmajevali z glavami ali bolščali, hladno in nerazumevajoče. Pot do parka je bila omadeževana s klevetami, prostaškimi šalami in napetostjo, vendar brez nasilja.
Etnični sosedje so predpostavili, da so se Swamiji in njegovi privrženci danes pojavili na ulici v tujih kostumih, samo da bi brili norce, da bi vse postavili na glavo in vzbudili začudene poglede in vriske. Po njihovem je bil njihov odziv edino naraven za vsakega normalnega, spoštovanega ameriškega prebivalca sluma.
Tako je skupina, še preden je sploh prišla do parka, doživela že celo avanturo. Toda Swamiji je ostal neprizadet. »Kaj pravijo?« je vprašal enkrat ali dvakrat, Brahmānanda pa mu je povedal. Swamiji je vedno hodil z visoko dvignjeno glavo in brado. Zaradi tega je imel aristokratski in odločen videz. Njegova vizija je bila duhovna – vsakogar je videl kot duhovno dušo, Kṛṣṇo pa kot upravitelja vsega. Toda ne glede na to se tudi s posvetnega stališča ni bal mestnega pandemonija. Navsezadnje je bil izkušeni »človek iz Kalkute«.
Kīrtana je trajala okrog deset minut, ko je prispel Swamiji. Stopil je iz belih gumijastih natikačev, kot da bi bil doma v hramu, in sédel na preprogo k svojim privržencem, ki so zdaj prenehali peti in so gledali vanj. Na sebi je imel rožnat pulover, okrog ramen pa ogrinjač khādī. Nasmehnil se je. Gledajoč svojo skupino, je s štetjem nakazal ritem: en … dva … tri. Nato je začel močno ploskati in obenem nadaljeval s štetjem: »En … dva … tri.« Pridružile so se karatāle, najprej z napačnimi udarci, toda s ploskanjem je držal ritem, dokler se niso ujeli, ploskajoč in nerodno žvenketajoč s činelicami ob počasnem, enakomernem ritmu.
Pričel je peti molitve, ki jih nihče drug ni poznal. Vande 'haṁ śrī-guroḥ śrī-yuta-pada-kamalaṁ śrī-gurūn vaiṣṇavāṁś ca. Njegov glas je bil blagozvočen kot glas harmonija, bogat z niansami bengalskih melodij. Sedeč na preprogi pod velikim hrastovim drevesom, je pel skrivnostne sanskrtske molitve. Noben njegov privrženec ni razen Hare Kṛṣṇa poznal nobene druge mantre, poznali pa so Swamijija. Držali so ritem in ga pozorno poslušali, medtem ko so po ulici ropotali tovornjaki, v daljavi pa utripali konga bobni.
Ko je pel – śrī-rūpaṁ sāgrajātam – so mimo prišli psi, pobalini so bolščali, nekaj zasmehovalcev je s prstom kazalo: »Hej, kdo je ta duhovnik?« Toda njegov glas je bil zavetje onkraj neubranih dvojnosti. Njegovi fantje so še naprej žvenkljali s činelami, sam pa je pel: śrī-rādhā-kṛṣṇa-pādān.
Swamiji je pel molitve v slavo čisti ljubezni Śrīmatī Rādhārāṇī do Kṛṣṇe, ljubimca gopīj. Vsaka od besed, ki so se stoletja prenašale po Kṛṣṇovih zaupnih družabnikih, je bila nasičena z globokim transcendentalnim smislom, ki ga je razumel samo on. Saha-gaṇa-lalitā-śrī-viśākhānvitāṁś ca. Čakali so, da začne s Hare Kṛṣṇa, čeprav je bilo dovolj vznemirljivo že samo poslušati njegovo petje.
Prišlo je še več ljudi – kar je tudi bil Swamijijev namen. Hotel je, da pojejo in plešejo z njim in zdaj so to hoteli tudi njegovi privrženci. Hoteli so biti z njim. Zdelo se jim je, da je to tisto, kar bodo vedno počeli – šli s Swamijijem, sedli na tla in peli. On bo vedno z njimi, pojoč Hare Kṛṣṇa.
Potem je začel z mantro – Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Oni so odpeli, najprej prenizko in neenotno, on pa jim je mantro spet vrnil, pojoč pravilno in zmagoslavno. Znova so odpeli, zdaj bolj srčno, zvonili s karatālami in ploskali z rokami – en … dva … tri, en … dva … tri. Spet je odpel sam, oni pa so z napeto pozornostjo spremljali vsako besedo in ploskali, udarjali činele in ga motrili, kako jih gleda nazaj iz svoje notranje koncentracije – njegove starostne modrosti, njegove bhakti – iz ljubezni do Swamijija so se odtrgali iz okolja in se mu pridružili kot pevski zbor. Swamiji je igral na svoj mali boben; z levo roko je držal jermen in boben stiskal k telesu, z desno pa je igral zapletene ritme za mṛdaṅgo.
Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Po pol ure je bil v dobri formi; ponavljal je mantro in jih nosil s seboj, gledalci pa so se z zanimanjem zbirali v vedno večjem številu. Nekaj hipijev je sedlo na rob preproge; posnemali so sedenje s prekrižanimi nogami, poslušali, ploskali in poskušali peti; majhen notranji krog Swamijija in njegovih privržencev je rasel, ko se jim je postopoma pridružilo več ljudi.
Njegova kīrtana je, kot vedno, privabila glasbenike.
Irving Halpern: Sam izdelujem flavte in igram na glasbene instrumente, ki jih naredim. Ko je prišel Swami, sem šel tja in začel igrati in on me je prisrčno sprejel. Kadar se je pridružil kak nov glasbenik in zaigral prvo noto, je razširil roke. Bilo je, kot da je stopil na dirigentski pult in zdaj namerava voditi newyorško filharmonijo. Hočem reči, napravil je tisto kretnjo, ki jo pozna vsak glasbenik. Preprosto ti je jasno, kdaj kdo drug želi, da igraš z njim, in kdaj je zadovoljen, da igraš z njim. Ta zelo temeljni način sporazumevanja med glasbeniki je bil navzoč pri njem, zato sem se mu zelo hitro odzval. In to me je razveseljevalo.
Osamljeni glasbeniki so skoraj vedno pohajkovali po parku, in ko so slišali, da lahko spremljajo Swamijevo petje in da so dobrodošli, so začeli prihajati eden za drugim. Saksofonista je neustavljivo pritegnila močna ritmična sekcija, ob kateri je lahko igral. Drugi, kot Irving Halpern, so to doživljali kot nekaj duhovnega, z dobrimi vibracijami. Ko so se pridružili glasbeniki, je kīrtana pritegnila še več mimoidočih. Swamiji je pel tako vodilni glas kot odpev in mnogi, ki so se pridružili, so zdaj peli tudi vodilni del, tako da je bilo slišati stalno petje v zboru. Popoldne je množica narasla na več kot sto ljudi, z ducatom glasbenikov, ki so s konga in bongo bobni, bambusovimi piščalmi, kovinskimi flavtami, orglicami, lesenimi in kovinskimi »klopotci«, tamburini in kitarami poskušali spremljati Swamija.
Njegov videz je bil zelo dramatičen. Obrvi so se mu nagubale od napora, da bi pel glasno, na obrazu je imel energičen izraz. Žile na sencih so mu vidno izstopile, čeljust pa molela naprej, ko je pel svoj »Hare Kṛṣṇa! Hare Kṛṣṇa!«, da bi ga vsi slišali. Čeprav je bil prijeten na pogled, je pel intenzivno in se je včasih napenjal; vse na njem je razodevalo skrajno koncentracijo.
To ni bilo samo še eno zatekanje v yogo ali tiho nočno bedenje za mir, temveč čisto bodi-tukaj-zdaj petje mantre, ki ga je uvedel sam Bhaktivedanta Swami. To je bil novi val, nekaj, v čemer bo vsak lahko sodeloval. Zdelo se je, da skupnost petje sprejema. Postalo je tako priljubljeno, da je prodajalec sladoleda prešel k njim, da bi naredil promet. Zraven Swamija je kar sedela skupina mladih svetlolasih dečkov, starih pet ali šest let. Mlad poljski fant je stal in strmel. Nekdo je prižgal kadilo na žarečem oglju v kovinskem cedilu in sladke vonjave so vzvalovile med flavtisti, bobnarji in pevci.
Swamiji je pomignil učencem, nakar so vstali in začeli plesati. Visoki, suhi Stryadhīśa, čigar zadnja žepa sta bila natlačena z letaki Ostani za vedno na višku, je dvignil roke in začel plesati. Ob njem je v črnem puliju, z veliko japo okrog vratu, plesal Acyutānanda z valovitimi, skoraj kodrastimi lasmi, ki so bili dolgi in neurejeni. Potem je vstal Brahmānanda. Z Acyutānando sta stala obrnjena drug proti drugemu z razširjenimi rokami, kot na sliki kīrtane Gospoda Caitanye. Fotografi v množici so se pomaknili bliže. Fantje so plesali s prenašanjem teže telesa z leve noge na desno, zavzemajoč vrsto angelskih poz z velikimi rdečimi japami okrog vratu. Izvajali so plesni korak »svāmī«.
Brahmānanda: Ko sem vstal, sem pomislil, da bom moral ostati na nogah tako dolgo, dokler bo Swamiji igral na boben. Bilo bi žaljivo, sem si rekel, če bi sédel, medtem ko on še igra. Tako sem plesal celo uro.
Swamiji je pokazal odobravanje s tipično indijsko kretnjo glave in dvignil roke, da bi povabil še več plesalcev. Še več učencev je začelo plesati; vstalo je celo nekaj hipijev, ki so tudi poskusili. Swamiji je hotel, da vsi pojejo in plešejo v saṅkīrtani. Ples je bilo umirjeno zibanje in prestopanje z bosimi nogami po preprogi, roke plesalcev so bile visoko dvignjene, s prsti, ki so se iztegovali proti nebu nad veje jesenskih dreves. Tu in tam so pevci v množici uživali v osebnih ekstazah; neko dekle z zaprtimi očmi je igralo prstne činelice in med petjem zasanjano majalo z glavo. Poljska gospa zelo starikavega obraza z ruto na glavi je nezaupljivo bolščala v dekle. Majhne skupine starih žena z naglavnimi rutami, od katerih so nekatere nosile sončna očala, so stale tu in tam med množico, se živahno pogovarjale in kazale na zanimive prizore v kīrtani. Kīrtanānanda je edini nosil dhotī in je bil videti kot Swamijijeva mlajša izdaja. Popoldansko jesensko sonce je mehko padalo na skupino in jo obsevalo z zlatim sijajem, ustvarjajoč dolge, hladne sence.
Harmonij je ves čas monotono godel, fant v vojaškem delovnem suknjiču pa je na blok flavti improviziral atonalne stvaritve. Toda zvok vseh instrumentov se je zlil, Swamijijev glas pa je vzplaval nad pomešane zvoke posameznih akordov. Tako so nadaljevali več ur. Swamiji je imel glavo in ramena vzravnana, pred začetkom nove vrstice mantre pa je včasih dvignil ramena. Njegovi učenci so ostali ob njem, sedeč na isti preprogi; v očeh se jim je zrcalila verska ekstaza. Končno je petje ustavil.
Nemudoma je vstal in vedeli so, da bo imel govor. Ura je bila štiri; toplo jesensko sonce je še vedno sijalo na park. Vzdušje je bilo mirno, občinstvo pa pozorno in omehčano od osredotočenosti na mantro. S prvimi besedami se je zahvalil vsem, ki so se pridružili kīrtani. Petje Hare Kṛṣṇa, je povedal, je pred petsto leti v Zahodni Bengaliji uvedel Caitanya Mahāprabhu. Hare pomeni »O Gospodova energija«, Kṛṣṇa je Gospod, Rāma pa je še eno ime Vsevišnjega Gospoda, ki pomeni »najvišje zadovoljstvo«. Učenci so sedeli ob njegovih stopalih in poslušali. Rāya Rāma je mežikaje gledal izpod dlani, s katero je poskušal zastreti sonce, da bi videl Swamija, Kīrtanānanda pa je nagnil glavo na stran, kakor ptica, ki prisluškuje k tlom.
Swamiji je vzravnano stal pred debelim hrastom, s sklenjenimi rokami, spuščenimi pred seboj v pravilni govorniški drži, v lahkem žafranastem oblačilu, ki ga je elegantno pokrivalo. Drevo za njim se je zdelo dovršeno postavljeno, sonce pa je ustvarjalo listnate senčne pege na debelem deblu. Za njim se je skozi drevesni gaj videla konica zvonika St. Brigid. Na njegovi desni je bila debelušna ženska srednjih let z obleko in pričesko, ki sta bili v Združenih državah iz mode že petindvajset let. Na njegovi levi je bilo hipi dekle smelega videza v tesnih kavbojkah, ob njej pa mlad črnec v črnem puloverju, s prekrižanimi rokami na prsih. Še bolj levo je stal mlad oče z dojenčkom, nato mlad ulični sādhu z dolgo brado in prečo po sredini glave, in dva navadna, kratko postrižena moška srednjega razreda z mladima spremljevalkama. Mnogi ljudje v množici, čeprav so stali čisto blizu, so zdaj izgubili koncentracijo in začeli gledati vstran, sem ter tja.
Swamiji je pojasnil, da obstajajo tri ravni – čutna, umska in intelektualna – in nad njimi duhovna raven. Petje Hare Kṛṣṇa je na duhovni ravni in je najboljši postopek za ponovno oživitev naše večne, blažene zavesti. Vse je povabil, naj se udeležijo srečanj na Drugi aveniji 26 in kratek govor sklenil z besedami: »Najlepša hvala. Prosim vas, pojte z nami.« Nato je sédel, vzel boben in znova začel kīrtano.
Če je bilo za enainsedemdesetletnega človeka tvegano udarjati po bobnu in tako glasno vpiti, je to tveganje sprejel za Kṛṣṇo. Bilo je preveč dobro, da bi prenehal. Prišel je iz daljne Vṛndāvane, preživel anti-Kṛṣṇa društvo yoge, čakal vso zimo v temi. Amerika je čakala stotine let brez Kṛṣṇa-petja. Noben »Hare Kṛṣṇa« ni prišel iz Thoreaujevih in Emersonovih pohval, čeprav sta se poglabljala v angleške prevode Gīte in Purāṇ. In v slavnem Vivekanandovem govoru v prid hinduizmu na Svetovnem parlamentu religije v Čikagu leta 1893 tudi ni bilo nobene kīrtane. Zato zdaj, ko mu je uspelo, da je kṛṣṇa-bhakti končno privrela in začela teči kakor Ganges proti morju, ni mogel prenehati. V srcu je čutil neizmerno željo Gospoda Caitanye, da odreši padle duše.
Vedel je, da to želita Gospod Caitanya Mahāprabhu in njegov duhovni učitelj, čeprav indijski brāhmaṇe s kastno zavestjo ne bi odobrili druženja z takšnimi nedotakljivimi ljudmi, kot so ti za drogami ponoreli ameriški mesojedci in njihova dekleta. Toda Swamiji je pojasnil, da je ravnal v popolnem soglasju s svetimi spisi. Bhāgavatam jasno izjavlja, da je treba zavest Kṛṣṇe izročiti vsem rasam. Vsi so duhovne duše, zato se lahko s petjem svetega imena ne glede na rojstvo dvignejo na najvišjo duhovno raven. Čeprav so bili ti ljudje tako grešni, so bili najboljši kandidati za zavest Kṛṣṇe. Tompkins Square Park je bil Kṛṣṇov načrt; tudi to je del zemlje in ti ljudje pripadajo človeški rasi. Petje Hare Kṛṣṇa mantre pa je dharma za današnjo dobo.
Ko se je Swamiji vrnil v ulično prodajalno, je uzrl množico ljudi iz parka, ki so stali na pločniku pred njegovimi vrati – mladi ljudje, ki so čakali nanj, da pride in odklene vrata Daril brez primere, čakali, da izvedo še več o plesu in petju mantre ter o starejšem svāmīju in njegovih učencih, ki so ustvarili tako čudovito sceno v parku. Napolnili so ulično prodajalno. Zunaj na pločniku so plahi in nevtralni postopali blizu vrat in okna, kadili in čakali ali pa kukali noter, da bi videli slike na steni. Swamiji je vstopil, odšel naravnost do govorniškega odra in sédel pred največji zbor, ki je kdaj počastil njegov hram. Zdaj je podrobneje spregovoril o zavesti Kṛṣṇe; besede so prihajale spontano kakor dihanje, ko je citiral sanskrtsko avtoriteto, ki stoji za tistim, kar so bili izkusili v parku. Tako kot ste danes vsi peli, je dejal, morate peti venomer.
Ko se je končno vrnil v stanovanje, je bilo že pozno. Eden od fantov mu je prinesel skodelico vročega mleka in nekdo je pripomnil, da bi morali v parku peti vsak teden. »Vsak dan,« je odgovoril Swamiji. Še v navzočnosti kakih pol ducata ljudi je legel na tanko rogoznico. Govoril je še nekaj minut, dokler mu glas ni začel pojemati; pridigal je samo še v nedokončanih stavkih. Videti je bilo, da je zadremal. Ura je bila deset. Po prstih so odšli ven in tiho zaprli vrata.
* * *
Petje Hare Kṛṣṇa je bilo vedno bolj priljubljeno – redne kīrtane v parkih, članki v časopisju. Hayagrīva je to poimenoval »Hare Kṛṣṇa eksplozija«. Hipiji s Spodnje vzhodne strani so imeli petje Hare Kṛṣṇa za »eno najbolj všečnih stvari, ki se dogajajo,« in čeprav Swamijevi učenci niso uživali LSD-ja, to ni zmanjšalo njihove priljubljenosti. Bhakte so sprejemali kot angelske ljudi, ki prinašajo miroljubno petje mantre in oskrbujejo zastonj hrano in bivališče. Pri njih si lahko brezplačno dobil najbolj zanimivo vegetarijansko hrano (če si prišel ob pravem času). In v njihovi ulični prodajalni, na polici pri vratih, so bile knjige iz Indije.
Po klubih so lokalni glasbeniki igrali melodijo, ki so se jo naučili od Swamija, ko je pel v parku in v hramu. Spodnja vzhodna stran je bila soseska umetnikov in glasbenikov, zdaj pa tudi soseska Hare Kṛṣṇa.
Večerne kīrtane so bile vedno dobro obiskane. Ulična prodajalnica se je vsak večer napolnila do zadnjega kotička. Bilo je veliko zanimanje za skupinsko petje in muziciranje, toda po kīrtani, ko je bilo na vrsti predavanje, so ljudje začeli odhajati. Ni bilo neobičajno, če je pred začetkom predavanja odšla polovica občinstva, včasih pa so odhajali tudi sredi predavanja.
Nekega večera je Allen Ginsberg pripeljal na srečanje Eda Sandersa in Tulija Kupferberga iz skupine The Fugs. Posebna značilnost te proslavljene lokalne skupine je bila obscena poezija. Med priljubljenimi pesmimi Eda Sandersa so bile Slumska boginja iz Spodnje vzhodne strani, Skupinsko tavanje in Ne morem se dvigniti. Ed je imel divje rdeče lase in električno-rdečo brado in je med kīrtano igral kitaro. Bhakte so bili počaščeni zaradi prestižnih gostov.
Toda prav na večer s Fugsi se je Swamiji odločil, da bo govoril o iluziji spolnega zadovoljstva. »Spolno zadovoljstvo nas rojstvo za rojstvom veže na ta materialni svet,« je dejal in kot že velikokrat poprej navedel Yamunācāryev verz: »Odkar sem razvil zavest Kṛṣṇe, se že ob sami pomisli na spolni odnos z žensko obrnem na stran in pljunem na to misel.« The Fugs niso nikoli več prišli.
Govoriti proti spolnemu zadovoljstvu vsekakor ni bila strateška poteza za človeka, ki bi si hotel pridobiti privržence med hipiji Spodnje vzhodne strani. Toda Bhaktivedanta Swami ni nikoli niti pomislil na prilagoditev svojega sporočila. Ko je Umāpati omenil, da Američani neradi slišijo, da je spolnost namenjena samo spočetju otrok, je Bhaktivedanta Swami odvrnil: »Ne morem spremeniti filozofije, da bi ugodil Američanom.«
»Kaj pa mislite o seksu?« je nekega večera vprašal Steve Goldsmith, ISKCON-ov odvetnik, iz ozadja nabito polnega hrama.
»Spolne odnose imaš lahko samo s svojo ženo,« je dejal Swamiji, »in še to omejeno. Spolnost služi spočetju otrok v zavesti Kṛṣṇe. Moj duhovni učitelj je večkrat dejal, da je za spočetje otrok v zavesti Kṛṣṇe pripravljen stokrat imeti spolni odnos. Seveda pa je to v današnji dobi izredno težko. Zato je ostal brahmacārī.«
»Ampak seks je zelo močna sila,« ga je izzval gospod Goldsmith. »Občutkov moškega do ženske ni mogoče zanikati.«
»Zato vsaka kultura pozna institucijo zakonske zveze,« je odvrnil Swamiji. »Lahko se poročiš in mirno živiš z eno žensko, vendar žene ne bi smel izkoriščati kot stroj za čutno zadovoljevanje. Spolni odnosi so dovoljeni le enkrat mesečno in to samo za spočetje otrok.«
Hayagrīva, ki je sedel poleg Swamijija z njegove leve strani, ob veliki viseči čineli, je nenadoma spregovoril: »Samo enkrat na mesec?« In malo za šalo glasno dodal: »Potem je pa bolje vse skupaj pozabiti!«
»Da! Tako je! Zelo dober fant.« Swamiji se je začel smejati, drugi so se mu pridružili. »Najboljše je sploh ne misliti na to. Najboljše je samo peti Hare Kṛṣṇa.« Nato je dvignil roki in pokazal, kakor da prebira kroglice na japi. »Tako se bomo izognili mnogim sitnostim. Spolnost je kakor srbenje, to je vse. Če se praskamo, je samo še slabše, zato moramo srbenje prenašati in prositi Kṛṣṇo, naj nam pomaga. To namreč ni lahko. Spolnost je največje zadovoljstvo v materialnem svetu, a tudi največje suženjstvo.«
Steve Goldsmith pa je zmajeval z glavo. Swamiji ga je pogledal in se nasmehnil: »Ali še nisi zadovoljen?«
»Gre preprosto za to, da … no, dokazali so, da je zatajevanje spolnega nagona nevarno. Obstaja teorija, da do vojn prihaja zato, ker …«
»… ljudje jedo meso,« ga je prekinil Swamiji. »Dokler bodo ljudje jedli meso, bodo vojne. In kdor uživa meso, bo zagotovo imel tudi nezakonske spolne odnose.«
Steve Goldsmith je bil vpliven prijatelj in podpornik ISKCON-a. Toda Swamiji ne bo spreminjal filozofije zavesti Kṛṣṇe, »da bi ugodil Američanom«.
* * *
Bilo je ob enajstih zvečer. V Swamijijevem stanovanju je gorela samo ena luč – v kuhinjici. Swamiji je bil še vedno pokonci in je Kīrtanānando in Brahmānando učil kuhati, ker bodo naslednjega dne (v nedeljo) pripravili praznično pojedino za javnost. Kīrtanānanda je predlagal, naj bi jo oglašali kot »Love Feast«[6] in Swamiji je usvojil to ime, čeprav se je nekaterim najprej zdelo čudno, ko so ga slišali izreči »Love Feast«. Bhakte so po soseski polepili plakate in izdelali napis za okno ulične prodajalne. Swamiji je rekel, da bo skuhal za najmanj petdeset ljudi. Dejal je, da bi moral Love Feast postati pomemben del ISKCON-a. Že večkrat je razložil, da se hrana ob darovanju Kṛṣṇi poduhovi; kdor uživa prasādam, ima veliko duhovno korist. Prasādam pomeni »milost«.
Swamiji je bil osebno navzoč med zadnjo fazo pripravljanja skoraj ducat jedi, učenci pa so eno za drugo odnesli v loncih v sprednjo sobo in jih postavili pred sliko Gospoda Caitanye. Tu je bila halavā, potem dāl, dva sabjīja, bogat riž, purīji, samose, sladek riž, jabolčni caṭnī, pa še gulābjāmuni ali sladke kroglice – ISKCON-ove krogle. Swamiji je porabil veliko časa, da je na majhnem ognju počasi cvrl sladke kroglice, dokler niso postale zlatorjave in polne. Potem je z režasto zajemalko eno za drugo jemal iz ghīja in jih potapljal v sirup, da bi se napojile. Sprevidel je, da so bile te zlate, v ghīju ocvrte mlečne kroglice najljubši prasādam njegovih učencev. Poimenoval jih je »ISKCON-ove krogle«, ker so bile orožje v vojni proti māyi. Odobril je celo, da je bila v sprednji sobi vedno na voljo skleda z ISKCON-ovimi kroglami, ki so plavale v sirupu, da bi jih lahko učenci vedno vzeli, ne da bi jim bilo treba prositi za dovoljenje in ne da bi se morali držati posebnega urnika. Lahko so jih vzeli, kolikor so želeli.
Na prvih nekaj Love Feastov ni prišlo veliko ljudi, toda bhakte so bili nad prazničnim prasādamom tako navdušeni, da niso bili zaradi maloštevilnih gostov niti malo razočarani. Pripravljeni so bili sami vse pojesti.
Satsvarūpa: Ena jed so bili tako imenovani »brahmanski špageti«, rezanci iz riževe moke, ocvrti v ghīju in namočeni v sirup. Potem je bila halavā, puṣpānna riž z ocvrtimi sirovimi kroglicami, samose, razdvojena zrna munga, ocvrta v hrustljave kepice in pomešana s soljo in začimbami, purīji, gulābjāmuni. In vse je bilo razkošno – prav to besedo je uporabil Hayagrīva. »Da,« je razposajeno dejal, »vse je bilo zelo razkošno.«
Uživanje hrane na praznični pojedini je bila močna izkušnja. Ves teden smo se držali strogih pravil; morali smo brzdati čute in obvladovati jezik. Praznična pojedina je bila svojevrstna nagrada. Swamiji in Kṛṣṇa sta nam dala okus polne duhovne ekstaze, čeprav smo bili še vedno začetniki in še vedno v materialnem svetu. Preden sem začel jesti s polnega krožnika, sem molil: »Prosim, da lahko ostanem v zavesti Kṛṣṇe, ker je biti zavesten Kṛṣṇe tako lepo, jaz pa sem tako padel. Želim si, da bi lahko služil Swamijiju, in želim si, da bi zdaj užival transcendentalno blaženost v praznični pojedini.« Nato sem pričel jesti in po vrsti okušati izbrane jedi – dober riž, najljubšo zelenjavo, kruh in gulābjāmune, katere sem pustil za na konec, misleč: »Lahko bom dobil še enkrat, in če bom hotel, še enkrat.« Pasli smo oči na velikih loncih, prepričani, da je v njih dovolj vsega, kolikor bomo želeli. To je bil čas ponovne posvetitve. Uživali smo s povsem neprikrito slastjo in čutnim zadovoljstvom. Uživanje hrane je bilo zelo pomembno.
Obisk je počasi naraščal. Pojedine so bile zastonj in so slovele po okusnosti. Večinoma so prihajali hipiji iz okolice, občasni gostje pa so bili tudi višjerazredni, eksperimentov željni Newyorčani, ali pa celo starši kakega bhakte. Ko se je mali hram napolnil, so gostje posedli po dvorišču. Na dvoriščni vrt so vzeli papirnate krožnike, obložene s prasādamom, in sedli pod požarne stopnice, k mizici za piknike ali pa kam drugam, kjer je bil prostor. Ko so pojedli, so se vrnili v prodajalno po še hrane. Bhakte so se postavili za lonce s prasādamom, gostje pa so prihajali po repete. Drugi stanovalci niso bili preveč zadovoljni, ko so videli, da se je dvorišče napolnilo s prazničnimi gosti; da bi jih pomirili, so jim bhakte odnesli krožnike s prasādamom. Čeprav Swamiji ni prišel v hram, je pojedel krožnik v sobi in z zadovoljstvom poslušal o uspehu svojega novega programa.
Nekoč so bhakte jedli tako nenasitno, da so pojedli skoraj vse, še preden so vsi gostje dobili svoj obrok, tako da jih je moral Kīrtanānanda opomniti zaradi sebičnosti. Počasi so doumeli, da nedeljski praznik ni namenjen le njihovi zabavi in zadovoljstvu, temveč temu, da ljudi pripelje do zavesti Kṛṣṇe.
* * *
Bhaktivedanta Swami je revijo Nazaj k Bogu osnoval v Indiji. Članke je pisal že od tridesetih let, leta 1944 pa je v Kalkuti začel sam izdajati revijo, na željo duhovnega učitelja, ki ga je prosil, naj oznanja zavest Kṛṣṇe v angleščini. S farmacevtskim poslom je le z veliko težavo zbiral štiristo rupij na mesec za tisk. Sam je tudi pisal, urejal, izdajal, financiral in razdeljeval posamezne izvode. V tistih zgodnjih letih je bil Nazaj k Bogu glavno literarno delo in pridigarsko poslanstvo Bhaktivedante Swamija. Imel je vizijo o široko razprostranjenem razdeljevanju revije in je načrtoval, kako bo sporočilo Gospoda Caitanye razširil po vsem svetu. Napisal je seznam glavnih držav in določil število izvodov Nazaj k Bogu, ki jih je nameraval poslati tja. Iskal je denarne prispevke za financiranje tega projekta, vendar je bila pomoč pičla. Leta 1959 pa je energijo preusmeril v pisanje in izdajanje Śrīmad-Bhāgavatama. Toda zdaj je hotel Nazaj k Bogu obnoviti in tokrat ne bo sam. Tokrat bo odgovornost zaupal svojim učencem.
Eden od Swamijijevih učencev, Gargamuni, je izvedel, da klub premožnih ljudi v Queensu prodaja majhen tiskarski stroj A.B. Dick. Swamijiju se je ponudba zdela zanimiva, zato se je z Gargamunijem in Kīrtanānando v izposojenem dostavnem avtomobilu odpeljal v Queens, da bi si stroj ogledal. Bil je star, vendar dobro ohranjen. Upravnik kluba je zanj hotel dvesto petdeset dolarjev. Swamiji si je stroj skrbno ogledal in načel pogovor z upravnikom, govoreč o svojem duhovnem poslanstvu. Upravnik je omenil, da ima na zalogi še en tiskarski stroj, in povedal, da tega tudi ne potrebuje. Swamiji je rekel, da je pripravljen plačati dvesto petdeset dolarjev za oba stroja; klub ju ni potreboval, upravnik pa bi ga tudi lahko podprl, saj je Swamiji nameraval tiskati pomembno duhovno sporočilo za dobro celega človeštva. Mož je pristal. Swamiji je Gargamuniju in Kīrtanānandi naročil, naj stroja naložita v avto in tako je ISKCON dobil svojo tiskarno.
Bhaktivedanta Swami je urejanje Nazaj k Bogu prepustil Hayagrīvi in Rāyi Rāmi. Z revijo Nazaj k Bogu je dolga leta osebno služil svojemu duhovnemu učitelju, zdaj pa bo tema mladeničema – Hayagrīvi, učitelju angleščine na koledžu, in Rāyi Rāmi, poklicnemu pisatelju – prepustil, da prevzameta revijo Nazaj k Bogu kot službo za njunega duhovnega učitelja. V kratkem času sta Hayagrīva in Rāya Rāma sestavila prvo številko in jo pripravila za tisk.
Bil je prost večer – brez javne kīrtane in predavanja – in Swamiji je v sobi prevajal Śrīmad-Bhāgavatam. Spodaj pa so že več ur tiskali prvo številko. Rāya Rāma je natipkal šablone; med tiskanjem je živčno stal ob stroju, preverjal kakovost tiska vsake strani, si gladil brado in mrmral: »Hmmmmm.« Zdaj so začeli zlagati in spenjati posamezne izvode. Šablone so vzdržale sto odtisov; po sto listov vsake od osemindvajsetih strani ter sprednjega in zadnjega ovitka so zdaj razvrstili na dve nepolakirani delovni mizi, ki ju je poleti naredil Raphael. Nekaj bhakt je v obliki tekočega traku zlagalo strani in spenjalo revijo; hodili so mimo kupov, s katerih so jemali strani in jih zlagali eno pod drugo, dokler niso prišli do konca obeh miz, kjer so zbrani kup izročili Gargamuniju. Gargamuni je tam stal in si odstiral dolge lase, ki so mu padale na oči, spenjajoč revije s spenjačem in sponkami, ki jih je prinesel Brahmānanda iz pisarne v Zavodu za izobraževanje. Navzoč je bil celo Hayagrīva, ki je hodil vzdolž vrste in zlagal strani, čeprav ponavadi ni bil med prostovoljci, kadar je šlo za fizična opravila.
Nenadoma so se odprla stranska vrata; začudeni so uzrli Swamijija, ki je pomolil glavo skozi vrata in jih gledal. Nato je vrata na široko odprl in stopil noter. Doslej se še ni zgodilo, da bi ob prostem večeru prišel dol. Začutili so nepričakovan izbruh čustev in ljubezni do njega in padli na kolena, priklanjajoč glave do tal. »Ne, ne,« je rekel in dvignil roko, da bi jih zaustavil, ko so se nekateri še priklanjali, drugi pa že dvigali s tal. »Nadaljujte z delom.« Ko so vstali in ga videli stati skupaj z njimi, niso vedeli, kako naj se obnašajo. Toda očitno je prišel, da bi videl, kako jim gre od rok delo z njegovo revijo Nazaj k Bogu, zato so tiho in urno nadaljevali. Swamiji se je sprehodil ob vrsti s kupi listov. Njegova roka in zapestje sta elegantno segla iz gub ogrinjača, ko se je dotaknil kupa strani in nato dokončane revije. »Tiskarna ISKCON,« je dejal.
Jagannātha je oblikoval naslovno stran, za katero je izkoristil perorisbo Rādhe in Kṛṣṇe, podobno njegovi sliki v hramu. To je bila preprosta risba, postavljena v vzorec iz koncentričnih krogov. Na prvi notranji strani je bil isti moto, katerega je Swamiji dolga leta uporabljal na svojem Nazaj k Bogu: »Bog je luč, nevednost je tema. Kjer je Bog, ni nevednosti.«
Swamijijevo prvo in glavno navodilo urednikom je bilo, da morajo revijo izdajati redno – vsak mesec. Tudi če ne bi znali prodati izvodov in tudi če bi revija izhajala samo na dveh straneh, bodo morali nadaljevati in obdržati standard.
V sobo je poklical Hayagrīvo in mu podaril tri zvezke svojega Śrīmad-Bhāgavatama. Na sprednjo stran vsakega zvezka je napisal: »Srimanu Hayagrivi dasu Brahmacariju z mojimi blagoslovi, A.C. Bhaktivedanta Swami.« Hayagrīva se je lepo zahvalil in rekel, da si knjig ni mogel že prej privoščiti. »Je že v redu,« je dejal Swamiji. »Zdaj pa le urejaj Nazaj k Bogu. Delaj iskreno, dokler ne postane enako uspešen kot revija Time.«
Swamiji je želel, da pri časopisu sodelujejo vsi učenci. »Ne bodite topi,« je rekel. »Napišite kaj.« Učencem je hotel dati Nazaj k Bogu za njihovo lastno pridiganje. Brahmānanda in Gargamuni sta še istega večera sedla na kolo in se odpeljala s prvimi izvodi; obiskala sta vse prodajalne za »glave« na Spodnji vzhodni strani vse do Štirinajste ulice, na zahod pa sta šla do Zahodne vasi, dokler nista razdelila vseh sto izvodov. To je bila razširitev pridiganja. Zdaj so vsi študentje lahko sodelovali pri delu – s tipkanjem, urejanjem, pisanjem, sestavljanjem, prodajo. Seveda je bilo to njegovo pridiganje, vendar zdaj ni bil več sam.
* * *
Mukunda in Jānakī sta kmalu po poroki odpotovala na Zahodno obalo. Mukunda je Swamijiju povedal, da želi iti naprej v Indijo, kjer namerava študirati indijsko glasbo, toda po nekaj tednih v južnem Oregonu je pristal v San Franciscu. Zdaj je imel boljšo zamisel. Hotel je najeti primeren prostor in povabiti Swamijija, da pride in organizira svoje gibanje Hare Kṛṣṇa v okrožju Haight-Ashbury, kot je to že storil na Spodnji vzhodni strani. Dejal je, da so obeti za zavest Kṛṣṇe tam zelo dobri.
Včasih, ko so se zvečer zbrali v njegovi sobi, je Swamiji vprašal, ali je Mukunda na Zahodni obali pripravljen. Že več mesecev je bil Swamijijev odhod na Zahodno obalo ena od številnih možnosti. Nato pa je v prvem tednu januarja 1967 prišlo Mukundovo pismo; najel je ulično prodajalno v središču okrožja Haight-Ashbury, na Frederickovi ulici. »Zdaj jo pospešeno prenarejamo v hram,« je napisal. Swamiji je naznanil: »Pri priči grem tja.«
Mukunda je v pismu govoril o »zbiranju plemen« v Haight-Ashburyju v San Franciscu. Na tisoče hipijev iz vse dežele se je selilo prav v sosesko, kjer je Mukunda najel ulično prodajalno. Tu je bil preporod mladine še mnogo večji kot v New Yorku. V okviru zbiranja sredstev za novi hram je Mukunda organiziral »Mantra-Rock Dance«, na katerem bodo sodelovale slavne skupine. Glavna privlačnost pa bosta Swami Bhaktivedanta in petje Hare Kṛṣṇa!
Čeprav je Mukunda pismu priložil letalsko karto, se nekateri Swamijijevi privrženci niso strinjali s tem, da jo Swamiji izkoristi. Tisti, ki so vedeli, da ne bodo mogli zapustiti New Yorka, so začeli kritizirati zamisel o Swamijijevem odhodu v San Francisco. Menili so, da ljudje na Zahodni obali ne bodo znali pravilno poskrbeti za Swamijija. Da bi se Swamiji pojavil med rock glasbeniki? Ljudje na drugi strani očitno nimajo pravega spoštovanja. In tam tako ali tako nimajo ustreznega hrama. Tam nimajo tiskarne, niti revije Nazaj k Bogu. Zakaj bi moral Swamiji oditi iz New Yorka, da bi sodeloval na takšni prireditvi s tujci v Kaliforniji? Kako jih lahko pusti same v New Yorku? Kako se bo njihovo duhovno življenje nadaljevalo brez njega?
Eden ali dva člana opozicije sta Swamijiju na posreden način izrazila nekaj takšnih občutkov, skoraj kot da bi ga hotela pokarati, ker jih je nameraval zapustiti, in celo namignila, da njegov odhod ne bo ugoden niti za San Francisco niti za New York. Vendar nista omajala Swamijevega prepričanja in odločnosti. Swamiji ni pripadal New Yorku; pripadal je Kṛṣṇi. Zato je moral oditi tja, kjer je Kṛṣṇa želel, da pridiga. Bil je popolnoma nevezan, željan, da potuje in širi petje Hare Kṛṣṇa mantre.
Brahmānanda: Vendar smo bili šokirani, ker je nameraval oditi. Nikoli prej mi ni prišlo na misel, da bi zavest Kṛṣṇe lahko prestopila meje Spodnje vzhodne strani, kaj šele New Yorka. Mislil sem si, to je to in bo za vekomaj ostalo tukaj.
Zadnje dni drugega tedna v januarju so bhakte uredili še zadnje letalske rezervacije in začeli zlagati Swamijijeve rokopise v zaboje. Raṇacoro (novega bhakto, rekrutiranega iz Tompkins Square Parka), ki je zbral dovolj denarja za letalsko karto, so bhakte odredili za Swamijijevega spremljevalca in osebnega pomočnika. Swamiji jim je rekel, da bo odsoten samo nekaj tednov in da želi, da v njegovi odsotnosti nadaljujejo z vsemi programi.
Čakal je v sobi, medtem ko so fantje poklicali avto, ki ga bo odpeljal na letališče. Dan je bil siv in hladen, v radiatorjih je sikala para. S seboj bo vzel samo ročni kovček – v glavnem obleko in nekaj knjig. Pregledal je omaro, da bi videl, ali so rokopisi urejeni. Kīrtanānanda bo čuval stvari v njegovem stanovanju. Sédel je na tla k mizi, za katero je v zadnjih dobrih šestih mesecih tolikokrat sedel in ure in ure delal za pisalnim strojem, ko je pripravljal Bhagavad-gīto in Śrīmad-Bhāgavatam; za to mizo je tudi sedel in se pogovarjal s premnogimi gosti in s privrženci. Danes pa se ni pogovarjal s prijatelji ali tipkal rokopisa, temveč je sam čakal zadnjih nekaj minut pred odhodom.
To je bila njegova druga zima v New Yorku. Uvedel je gibanje zavesti Kṛṣṇe. Pridružilo se je nekaj iskrenih fantov in deklet. Na Spodnji vzhodni strani so bili že dobro znani – v časopisih so objavili že veliko člankov o njih. In to je bil šele začetek.
Vṛndāvano je zapustil prav zato. Najprej ni bil gotov, ali bo v Ameriki ostal dlje kot dva meseca. V Butlerju je predstavil svoje knjige. Potem je v New Yorku videl, kako so stvari uspevale dr. Mishri, in māyāvādīji so imeli veliko poslopje. Jemali so denar, čeprav niso niti posredovali pravega sporočila Gīte. Toda ameriški ljudje so iskali.
Ti meseci v Ameriki so bili težavni. Bratje po Bogu mu niso bili pripravljeni pomagati, čeprav je to želel njihov Guru Mahārāja, Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura, in čeprav je bila to želja Gospoda Caitanye. Ker je to želel Gospod Caitanya, bo izročil Svoje blagoslove in zgodilo se bo.
To je bil lep kraj, Druga avenija 26. Tukaj je začel. Fantje bodo nadaljevali. Nekateri od njih so prispevali svoje plače. To je bil začetek.
Bhaktivedanta Swami je pogledal na uro. Nadel si je zimski plašč iz tvida, klobuk in čevlje, vtaknil desno roko v vrečko z japo in mantral dalje. Odkorakal je iz stanovanja, po stopnicah dol in čez dvorišče, ki je bilo zdaj zmrznjeno in mirno, z drevesi, ki so bila čisto gola, brez enega samega lista. Ulična prodajalna je ostala za njim.
Odšel je, še preden so se Brahmānanda, Rūpānuga in Satsvarūpa vrnili iz pisarniške službe. Bilo ni niti poslovilnega prizora, niti poslovilnih besed.
[1] Čonk je osnovna tehnika začinjanja v Indiji, pri kateri izbrane začimbe scvrejo v ghīju ali olju in jih dodajo jedi, da dobi značilno aromo.
[2] rožni venec
[3] besedna igra v angleščini: When anyone claims to be God he should be considered a dog.
[4] head shops; specializirane trgovine s potrebščinami za uživalce drog.
[5] Kapitan »v višavah«
[6] versko srečanje s skupnim obedom