Peto poglavje – NAJ BO TEMPELJ (1)

Kalkuta
marec 1971

Bila je polnoč. Śrīla Prabhupāda je sedel na blazini za nizko pisalno mizo; v vsej stavbi je gorela samo njegova luč. Vsi drugi bhakte so bili v posteljah. Na mizi pred njim sta bila diktafon in zvezek Śrīmad-Bhāgavatama s komentarjem v bengalščini. Majhna, uokvirjena slika njegovega duhovnega učitelja Bhaktisiddhānte Sarasvatīja je stala med dvema vazicama z vrtnicami in astrami. Na tleh čez mizo je bila široka rogoznica, prekrita z belo bombažno tkanino, na kateri so pred nekaj urami sedeli bhakte in gostje.

Zdaj je bil Prabhupāda sam. Čeprav je ponavadi legel k počitku ob desetih in vstal tri ali štiri ure zatem, da bi prevajal, te noči ni šel počivat; njegov Bhāgavatam je ležal zaprt, diktafon pa pokrit.

Dva svoja učenca, Tamālo Kṛṣṇo in Bali-mardano, je poslal kupit zemljišče v Māyāpurju. Šest dni je minilo, a se še vedno nista vrnila, niti sporočila besede. Naročil jima je, naj se ne vrneta, dokler ne opravita kupčije, toda šest dni je bilo več kot dovolj časa. Bil je zaskrbljen in je neprestano mislil nanju.

Zapihal je vetrič in skozi odprto okno prinesel vonj nīm-ovih dreves. Noč se je ohladila, zato si je Prabhupāda okrog ramen ogrnil lahek cādar. Zatopljen v misli in naslonjen na belo vzglavno blazino ni posvečal pozornosti običajnim prizorom v sobi. Poleg njega je stal lončen vrč s pitno vodo, na majhnem lesenem podstavku je bila v lonček posajena rastlina tulasī. Električna luč, ki je bila sicer večino dneva in noči ugasnjena, je zdaj gorela in okrog gole žarnice nad njegovo glavo so letale vešče in druge žuželke. Kuščar je patruljiral po stropu in občasno planil proti svetlobi, da bi ujel kako žuželko.

Zakaj sta se Tamāla Kṛṣṇa in Bali-mardana zadržala tako dolgo? Zdaj ni šlo samo za šestdnevni odlog; zemljišče v Māyāpurju je poskušal dobiti že več let. Tokrat pa so bili obeti sijajni. Tamāli Kṛṣṇi in Bali-mardani je dal jasna navodila in morala bi se že vrniti. Zamuda je lahko pomenila zaplet ali celo nevarnost.

Zemlja, ki so jo poskušali dobiti, je bila devet bīgh velika parcela na Bhaktisiddhānta Roadu, manj kot miljo daleč od rojstnega kraja Gospoda Caitanye Mahāprabhuja. Bratje Sek, muslimanski kmetje, ki so bili lastniki parcele, so najprej zahtevali previsoko ceno. Šele pred kratkim se je odvetniku iz Kalkute, ki je dobro poznal razmere v Navadvīpi, uspelo resno pogoditi za pošteno ceno. Bratje Sek so pristali na 14 500 rupij in Prabhupāda je dal pooblastilo za dvig njegovih sredstev iz banke v Krishnanagarju. Tamāla Kṛṣṇa in Bali-mardana sta torej odšla v Māyāpur, Prabhupāda pa je ostal v Kalkuti in nadaljeval s svojimi opravki, vendar je pogosto mislil na to, kaj počneta njegova učenca v Māyāpurju. Njuno poslanstvo je bilo zanj zelo pomembno, zato je stalno mislil nanju in ju tako osebno blagoslavljal s svojo skrbjo.

Prabhupāda je sedel, zatopljen v misli; edini glasovi so bili običajni nočni zvoki – škrebljajoče miši v zidovih, brahmacārī, ki je smrčal na verandi, ter zvoki palice v daljavi, s katero je nočni čuvaj na obhodih udarjal po cesti. Avtomobilov ni bilo, le tu in tam je lesena rikša oddrdrala mimo po luknjasti cesti.

Prabhupāda se je spraševal, če njegovih dveh fantov niso mogoče napadli roparji. Preden ju je odposlal, je Tamāli Kṛṣṇi pokazal, kako naj nosi denar v sešiti pasici okrog bokov. Toda šlo je za velik denar in ropi okrog Navadvīpe niso bili nič neobičajnega. Ali pa je bila morda kriva kakšna druga zamuda. Pri sklepanju pogodb za zemljišča, kjer se obračajo velike vsote denarja, sodišče včasih zahteva, da se zapiše vrednost in serijska številka vsakega bankovca pri menjavi. Ali pa se je morda pokvaril vlak.

Prabhupāda je nenadoma zaslišal korake na stopnicah. Nekdo je odprl zunanja vrata in je zdaj hodil po verandi. Rahlo trkanje.

»Da, kdo je?«

Vstopil je Tamāla Kṛṣṇa in se vrgel na tla pred Śrīla Prabhupādo.

»Torej, kakšne novice prinašaš?«

Tamāla Kṛṣṇa je zmagoslavno dvignil pogled: »Zemljišče je tvoje!«

Prabhupāda se je naslonil nazaj in olajšano vzdihnil. »Dobro,« je rekel. »Zdaj greš lahko počivat.«

* * *

London
avgust 1971

Prabhupāda je zaprosil indijskega visokega komisarja v Zedinjeni kraljevini, naj ministrski predsednici Indiri Gandhi izroči peticijo za njeno udeležbo na bližnji ISKCON-ovi slovesnosti postavitve temeljnega kamna v Māyāpurju. Prabhupāda je vsem tajnikom GBC-ja že naročil, naj se udeležijo slovesnosti, bhaktam pa je rekel, naj povabijo čimveč uglednih meščanov Kalkute. Učencem v Indiji je napisal pismo, v katerem jim je naročil, da morajo na slovesnosti zagotoviti udeležbo Indire Gandhi ali pa vsaj guvernerja Bengalije Sri S. S. Dhavana.

Medtem se je Prabhupāda v Londonu sestal z nekaterimi učenci, ki so imeli izkušnje z arhitekturo in oblikovanjem; hotel je, da skicirajo načrte za njegov projekt v Māyāpurju. Nara-nārāyaṇa je skonstruiral vozove za Ratha-yātro in oblikoval hramske interiere, Raṇacora je študiral arhitekturo, Bhavānanda pa je bil poklicni oblikovalec, vendar si je Prabhupāda sam zamislil načrte za stavbe v Māyāpurju. Članom svoje tričlanske komisije je nato naročil, naj pripravijo skice in arhitektski model, on pa bo takoj začel z zbiranjem denarnih sredstev in zagotavljanjem podpore v Indiji za ta projekt. Ko so bhakte slišali Prabhupādove načrte, so menili, da gre za najbolj ambiciozen ISKCON-ov projekt doslej.

Med jutranjimi sprehodi po Russell Square je Prabhupāda kazal na različna poslopja in vpraševal, kako visoka so. Neko jutro je končno oznanil, da mora biti glavni tempelj v Māyāpurju visok več kot tristo čevljev! Zaradi monsunskih poplav in peščenih tal v Māyāpurju bodo izjemne težave, je rekel Prabhupāda, zato bo treba stavbo zgraditi na posebnih temeljih, na neke vrste plavajočem splavu. Pozneje je gradbeni inženir to potrdil.

Prabhupāda je dejal, da je treba najprej zgraditi veliko, štirinadstropno gostišče; Prabhupādov načrt, ki se ni povsem skladal z nobeno šolo arhitekture, je še najbolj spominjal na arhitekturo Radžastana. Hotel je stavbo rjasto rožnate barve s številnimi oboki in širokimi marmornatimi verandami na vsakem nadstropju, razen v pritličju. Stati mora v smeri vzhod-zahod, da bo sonce potovalo čeznjo po njeni dolžini in ne bo neposredno sijalo na široko pročelje. Poleti bo gostišče hladil vetrič z juga. Stavbo je treba opremiti z električnimi ventilatorji in lučmi, sodobnimi kopalnicami in prhami, sobe pa morajo biti opremljene, prostorne in zračne.

Gostišče je treba zgraditi čimprej, je rekel Prabhupāda; nato bodo prišle na vrsto druge stavbe. Hotel je, da zgradijo stanovanjska poslopja za petsto bhakt, veliko jedilnico za razdeljevanje prasādama za več tisoč ljudi, kuhinjski kompleks in gośālo (zavetišče za krave, ki se bodo pasle na bližnjih travnikih). ISKCON bo sčasoma pridobil tudi sosednja zemljišča, kjer bodo uredili parke s cvetličnimi vrtovi, drevesi in grmovjem, z vodometi, sprehajalnimi potmi in senčnimi utami.

Glavna stavba, velikanski Māyāpur Chandrodaya Mandir, bo visoka nič manj kot tristo čevljev in bo morda stala na desetine milijonov dolarjev. Prabhupādov opis je osupil tako arhitekte kot bhakte; zvenelo je večje kot kongresna stavba Združenih držav ali katedrala sv. Petra. V glavni tempeljski kupoli bodo namestili tridimenzionalni model vesolja. Toda model bo temeljil na opisu iz Ved in ne bo prikazoval samo materialno, temveč tudi duhovno vesolje.

Ob vstopu v glavno dvorano bo obiskovalec pogledal navzgor in uzrl planete, razporejene po opisu v Śrīmad-Bhāgavatamu; najprej peklenske planete, nato srednje planete, kjer je tudi zemlja, nato rajske planete polbogov in potem Brahmaloko, najvišji planet v materialnem svetu. Nad Brahmaloko bo opazovalec videl prebivališče gospoda Śive, nad njim pa duhovno nebo ali brahmajyoti. V duhovnem sijaju brahmajyotija bodo samorazsvetljeni planeti Vaikuṇṭhe, kjer prebivajo večno osvobojene duše. Najvišji od vseh pa bo vrhovni planet Kṛṣṇaloka, kjer Bog v Svoji izvorni večni obliki uživa Svoje igre z najzaupnejšimi bhaktami.

V templju bo tudi miniaturna palača, v kateri bosta prebivali Božanstvi Rādhe in Kṛṣṇe, obdani s svilenimi tkaninami in stebri iz srebra, zlata in draguljev. Māyāpur Chandrodaya Mandir in mesto Māyāpur bosta svetovni sedež ISKCON-a.

In čemu takšno bajno arhitektonsko čudo v tako zakotnem delu sveta? Prabhupāda je v odgovor pojasnil, da Māyāpur v resnici ni zakoten; takšen je videti le s posvetnega vidika. S posvetnega gledišča se tisto, kar je v središču, zdi obrobno. Duša in naslednje življenje se zdita obrobna, telo in takojšnja čutna zadovoljitev pa središčna. S postavitvijo Templja človekovega razumevanja v Māyāpurju bo Śrīla Prabhupāda preusmeril pozornost materialističnega sveta nazaj k pravemu središču.

Lepota ISKCON-ovega projekta v Māyāpurju bo očarala vsakega iskrenega obiskovalca, ki bo opazil, da je tukaj pravi duhovni svet. Bhakte, ki bodo živeli v Māyāpurju, pa bodo nenehno zatopljeni v petje Hare Kṛṣṇa kīrtane in razpravljanje o filozofiji zavesti Kṛṣṇe; tako bodo lahko vsakega inteligentnega obiskovalca prepričali, da je nauk Gospoda Caitanye Mahāprabhuja najvišja resnica. Bhakte bodo razlagali filozofijo Absolutne Resnice, na podlagi katere bodo obiskovalci lahko doumeli pravo duhovno resnico onstran sektaške verske dogme. Še več, nepretrgana Hare Kṛṣṇa kīrtana in blaženi bhakte, vključeni v široko raznolikost služb za Gospoda Kṛṣṇo, bodo nazorno dokazali, da je bhakti-yoga najbolj preprost in neposreden postopek meditiranja na Vsevišnjo Božansko Osebnost. Kdor bo prišel v ISKCON-ov Māyāpur, bo hitro postal Gospodov bhakta in začel zanosno peti in plesati.

Śrīla Prabhupāda je pokazal, kako je mogoče z bhakti-yogo povezati materialne stvari z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo Kṛṣṇo in tako poduhoviti svet. In zakaj takšni duhovni podvigi ne bi prekašali dosežkov materialistov?

* * *

Śrīla Prabhupāda je bil spet v Indiji, kjer je potoval in pridigal s svojimi učenci. Po uspešnem desetdnevnem paṇḍāl festivalu v New Delhiju – obiskalo ga je več sto tisoč ljudi – se je odločil, da bo učence popeljal na kratko potovanje v Vṛndāvano. Na pridigarski turneji po Indiji je obiskal mesta, kot so Amritsar, Surat, Indore, Gorakhpur, Allahabad in Benares, nikoli pa ni obiskal Vṛndāvane. Toda tokrat je na festival v Delhiju prišlo veliko število njegovih učencev; menil je, da je zdaj primeren čas, da odpotujejo v bližnjo Vṛndāvano.

Ko je Prabhupāda prišel v Vṛndāvano, ga je neki gospod G. L. Saraf sprejel na svojem domu, Saraf Bhavanu. Tam je nastanil tudi Prabhupādove tajnike in ženske učenke. Preostali bhakte so se nastanili v bližnji dharmaśāli.

Prabhupāda pa v Vṛndāvano ni prišel samo na romanje; prišel je, da poskusi nabaviti zemljišče za ISKCON. Ko je leta 1967 prišel iz Amerike v Vṛndāvano, je prišel na okrevanje, vendar je celo takrat v Vṛndāvani iskal prostor za svoje učence. Poskušal je odpreti Ameriško hišo, center, kjer bi njegovi učenci lahko živeli v idealnem okolju Vṛndāvane, se izšolali v kulturi zavesti Kṛṣṇe in potem odšli pridigat. Toda po dveh mesecih, ko ni bilo pravih možnosti za odprtje Ameriške hiše, je odšel.

Tokrat pa je prišel v Vṛndāvano kot slavni ambasador tega mesta v svetu, sloveč po razširjanju slave Rādhe-Kṛṣṇe in Vṛndāvane na zahodu. O uspehu Hare Kṛṣṇa gibanja so v Indiji na veliko pisali, saj je Prabhupāda s svojo skupino tujih učencev potoval od mesta do mesta, vodil kīrtane, predaval iz Śrīmad-Bhāgavatama in govoril o zavesti Kṛṣṇe na zahodu. Ko je torej Prabhupāda s štiridesetimi učenci prišel v Vṛndāvano, so to razglasili po vsem mestu.

* * *

Zemljišče je bilo v Ramaṇa-retīju. Prabhupāda je proučil njegovo lego; posest leži na robu Vṛndāvane ob prometnem Chatikara Roadu, glavni cesti v Vṛndāvano in prometni poti proti Agri in Taj Mahalu. Zemljišče je mejilo tudi na vṛndāvansko pot parikrame, po kateri je vsako leto šlo mimo na milijone romarjev, ki so hodili okrog Vṛndāvane in obiskovali njene templje in sveta mesta.

Ramaṇa-retī (dobesedno »mikavni pesek«) je bil večinoma gozdnat z nekaj āśramami in opuščenimi polji. Slovel je kot priljubljeno mesto Gospoda Kṛṣṇe, kjer se je pred pet tisoč leti igral s Svojim bratom Balarāmo in s prijatelji kravjimi pastirci. Zato je Ramaṇa-retī obiloval s transcendentalno ljubeznijo do Boga, kar je posebnost ozračja v Vṛndāvani.

Čeprav je več mestnih uradnikov mimogrede omenilo, da mu bo zemljo morda podarilo mesto, je Prabhupāda vzel bolj resno ponudbo gospoda S. Gospod S. je povedal, da je njega in njegovo ženo prosilo za zemljišče že več sādhujev, vendar se še nista odločila; hotela sta ga dati skupini, ki bi na njem kar čimprej zgradila tempelj Rādhe-Kṛṣṇe. Ko je Prabhupāda gospodu S. zagotovil, da bo on tako storil, je gospod S. slovesno obljubil, da je zemljišče zdaj Prabhupādovo.

Prabhupāda je že večkrat slišal take obljube, ki so se pogosto izkazale kot lažne. To ponudbo pa je vzel resno in je določil nekaj učencev, naj ostanejo v Vṛndāvani in sestavijo lastniško pogodbo z gospodom S.

* * *

V letih od 1965 do 1970 se je Śrīla Prabhupāda osredotočil predvsem na vzpostavitev zavesti Kṛṣṇe v Ameriki. Njegov načrt je bil, da bi zavest Kṛṣṇe prvi sprejeli Američani – njim se bo potem pridružil preostali svet. Čeprav je začel svoje pridiganje angleško govorečim ljudem v Indiji, ga je kakih šestdeset let osamljenih prizadevanj prepričalo, da so Indijci bodisi preveč zaposleni s politiko, nepoučeni o svoji duhovni dediščini ali pa preveč prizadeti od revščine, da bi resno sprejeli zavest Kṛṣṇe. Zato ni imel uspeha.

Uspel pa je v Združenih državah. V Ameriki so bila vsekakor prvovrstna tla za posaditev zavesti Kṛṣṇe. Toda Prabhupāda je videl, da je zahod nekulturen in neciviliziran. Če je sploh še kje ostala sled civilizacije, je pogosto dejal, je ostala v Indiji, srcu izvorne vedske kulture.

Prabhupāda je z zelo obsežnim potovanjem in pridiganjem do leta 1970 pokazal, da namerava vzpostaviti gibanje zavesti Kṛṣṇe ne le v ZDA, temveč po vsem svetu – zlasti v Indiji. Jasno, pridiganje v Združenih državah je bilo vsaj enako pomembno kot pridiganje v Indiji, vendar je pridiganje v Združenih državah dobro napredovalo tudi brez Prabhupādovega stalnega, neposrednega vodstva; kar je začel, bodo njegovi učenci lahko nadaljevali.

V Indiji pa Prabhupāda ni mogel dovoliti, da bi ISKCON upravljali njegovi učenci. Videl je, kako pogosto in z lahkoto so jih Indijci prevarali. Dejal je, da je bila polovica ISKCON-ovega delovanja v Indiji izgubljenega, ker so bili njegovi učenci večkrat prevarani. Pri organiziranju paṇḍāl programov se lahko zgodi, da bodo na koncu morali plačati nekajkrat višjo ceno od običajne. ISKCON se bo lahko v Indiji razvil samo pod neposrednim Prabhupādovim vodstvom.

Od leta 1970 je Prabhupāda kot zgledni sannyāsī potoval po Indiji iz kraja v kraj z majhno skupino ameriških učencev, s čimer je odprl veliko novo področje za ISKCON. Sedaj je hotel zgraditi velike templje v Indiji, posebej tri: enega v Vṛndāvani, enega v Māyāpurju, enega pa v Bombaju. V Vṛndāvani je že na samem začetku, leta 1967, poskušal narediti Ameriško hišo za svoje učence. Māyāpur je bil kot rojstni kraj Gospoda Caitanye še zlasti pomemben, Bombaj pa je bil najbolj pomembno mesto v Indiji, »vrata Indije«. Kot pri večini Prabhupādovih velikih načrtov niti ožji krog njegovih učencev ni mogel v popolnosti doumeti obsega njegove vizije. Prabhupāda pa je vedel, kaj hoče, in vedel je, da je vse odvisno od Kṛṣṇe. Počasi je začel razkrivati svoje načrte.

* * *

Bombaj
november 1971

Leto dni so bhakte živeli na naslovu Akash Gange, v dveh stanovanjih v sedmem nadstropju poslopja v osrčju Bombaja. Toda Prabhupāda s tem ni bil zadovoljen. V Bombaju je hotel zemljo, na kateri bi lahko gradili in se širili. Bil je odločen. Namesto na običajne jutranje sprehode se je odpravljal na dolge vožnje v avtomobilu in si ogledoval različne dele mesta.

Ker je veliko dosmrtnih članov ISKCON-a živelo v aristokratski četrti Malabar Hill, so Prabhupādovi učenci menili, da je tukaj dobro mesto za tempelj. Prabhupāda se je večkrat odpeljal na vrh hriba Malabar in se sprehodil naokoli po raznih posestih, ogledujoč si več velikih stavb kot možne bodoče templje. Toda iz tega ali onega razloga je vse ocenil za nesprejemljive.

Nato pa se je v novembru neki gospod N. ponudil, da ISKCON-u proda pet oralov zemlje v Juhuju, tako rekoč na obali Arabskega morja. Kakor hitro je Prabhupāda uzrl zemljišče, se je spomnil, da je to mesto videl in o njem razmišljal že pred leti. Avgusta 1965, v tednih tik preden je odšel v Ameriko, je prebival v Scindijini koloniji. Ob večerih je hodil na dom lastnice paroplovne družbe Scindia gospe Sumati Morarji v Juhuju, kjer je njej in njenim gostom bral in razlagal Śrīmad-Bhāgavatam. Večkrat je prečkal prav to posest in pomislil, kako dobra lokacija bi to bila za āśramo in tempelj Rādhe-Kṛṣṇe. Čeprav je bil takrat zaposlen z urejanjem svojega odhoda iz Indije, je kljub temu razmišljal o zemljišču v Juhuju. Zdaj je bil spet v Juhuju in je ponovno razmišljal o istem zemljišču, ki ga je opazil že pred leti. To je sprejel kot Kṛṣṇov namig.

Zemljišče sta zarasla visoka trava in grmovje, povsod so rasle številne kokosove palme. V ozadju posesti je bilo več stanovanjskih poslopij. Zemljišče je mejilo na Juhu Road, glavno prometno žilo proti Bombaju, ki je bil šestnajst milj južno odtod. Široko prostranstvo obale Arabskega morja je bilo oddaljeno le kratek sprehod od posestva.

Lokacija je bila dobra – mirna, toda ne odmaknjena. Na robu plaže, ki je bila v bližini, je stalo nekaj hotelov s petimi zvezdicami, gradbeniki pa so začenjali z gradnjo novih hotelov in stanovanjskih poslopij. Ko se je Prabhupāda sprehodil vzdolž obale, mu je ideja o nakupu zemlje postala še bolj všeč. Bogataši so imeli na obali počitniške hišice, ob nedeljah pa bo na plaži uživalo na tisoče Bombajčanov. Na stotine prebivalcev Juhuja se je vsako jutro pred odhodom v službo sprehajalo po širni morski obali. Skoraj vedno so bili tukaj ljudje, ki so pohajkovali ali se zbirali, plaža pa je bila kljub temu čista. Blagi valovi in odprto nebo so vabili. Kraj je bil idealen ne le za hotele, pač pa tudi za center zavesti Kṛṣṇe.

Prabhupāda je hotel zemljišče v Juhuju in čeprav so mu učenci še naprej kazali hiše na hribu Malabar, si ni premislil. Njegovi učenci so želeli, karkoli je želel on, vendar pa so se le težko navdušili za posest, ki je bila tako daleč od mesta in ni imela nikakršnih stanovanjskih ali tempeljskih ugodnosti.

Gospod N., lastnik parcele s petimi orali, je postavil razumno ceno in je bil videti prijateljski in iskren. Toda takšne kupčije vključujejo tveganje in v tem primeru je imel Prabhupāda upravičene razloge za sum. Od svojega odvetnika je namreč izvedel, da je gospod N. pred tem sklenil pogodbo o prodaji istega zemljišča družbi C., da pa je kasneje pogodbo razveljavil. Družba C. je potem sprožila sodni postopek zoper gospoda N. zaradi njegove razveljavitve pogodbe. Če bi Bombajsko visoko sodišče odločilo v prid družbe C., bi zemlja pripadla njej. Ko je Prabhupādov tajnik vprašal gospoda N. o tem zapletu, mu je gospod N. zagotovil, da družba C. tožbe vsekakor ne more dobiti, da pa lahko ISKCON del svojega plačila vseeno zadrži, dokler pravda z družbo C. ne bo končana.

Gospod N. je bil splošno znana osebnost v Bombaju. Nekdanji bombajski šerif (častni sodniško-policijski položaj) je bil zdaj založnik in urednik enega največjih angleških dnevnikov v Bombaju. Bil je bogat in lastnik več posesti v Juhuju in Bombaju, pa tudi vpliven – skratka človek, s katerim ne bi bilo dobro priti navzkriž. Kupovati zemljišče v Juhuju v sedanjih okoliščinah je zahtevalo precejšnjo drznost.

Proti koncu decembra se je Prabhupāda sestal z gospodom in gospo N. in odkrito izrazil občudovanje nad zemljiščem v Juhuju, hkrati pa priznal, da ima zelo malo denarja. Toda gospod N. je bil videti naklonjen Prabhupādi in je rekel, da mu želi prodati posest. Hitro sta dosegla ustno soglasje.

Prabhupāda in gospod N. sta se sporazumela za gotovinsko predplačilo v višini 200.000 rupij; takoj po tem izplačilu bi ISKCON prejel dokument o prenosu imetja. Preostalih 1.400.000 rupij bi ISKCON plačal kasneje, v rednih obrokih. Prabhupāda se je dalje pogajal glede gotovinskega predplačila. Ponudil je izplačilo 50.000 rupij takoj, drugih 50.000 pa pozneje, ko bi bilo ISKCON-u dovoljeno preseliti se na zemljišče. S plačilom preostalih 100.000 rupij bi bilo gotovinsko predplačilo poravnano in gospod N. bi jim predal dokument o prenosu imetja. Gospod N. je pristal.

Śrīla Prabhupāda je bil človek, ki je pri takšnih poslovnih kupčijah vedno dobro premislil. Povedal je, da kadar poslovnež reče: »Gospod, vam bom zaračunal samo toliko, da pokrijem stroške,« zagotovo laže. Prabhupāda je bil enako nezaupljiv tudi v ISKCON-ovih zgodnjih dneh v New Yorku, ko se je neki sleparski posrednik z nepremičninami izdajal za dobrotnika bhakt. Slepar je dejansko prevaral bhakte, čeprav jih je Prabhupāda svaril. Kot takrat, je bil Prabhupāda nezaupljiv tudi zdaj. Toda hotel je zemljišče v Juhuju in zato je tvegal.

Medtem ko so bili bhakte po svetu navdušeni, ko so slišali, kakšen je Prabhupādov načrt za center v Bombaju, so imeli bhakte v Bombaju mešane občutke. Predstavljati si tempelj, ki naj bi zrasel tako rekoč iz džungle, ni bilo lahko. Prav tako ni bilo lahko predstavljati si ISKCON-ov hotel s petimi zvezdicami, o katerem je govoril Prabhupāda. Stanovanjska poslopja v ozadju posesti so bila polno zasedena in po indijskem zakonu stanovalcev ni bilo mogoče izseliti. Če bi se bhakte preselili na zemljišče, bi morali postaviti začasna bivališča, morda celo začasen tempelj, zemljišče pa je bilo polno komarjev in mrgolelo je podgan. Juhu je bil majhna, skoraj izolirana soseska brez premožnih ISKCON-ovih podpornikov. Čeprav je Prabhupāda (enako kot špekulanti z zemljišči) napovedal rast Juhuja, je bila to zdaj le vas s približno dva tisoč prebivalci. Prebivanje v Juhuju bi bilo drastično nasprotje udobnemu poslopju Akash Gange v središču Bombaja.

Tamāla Kṛṣṇa je Prabhupādi tolmačil: »Mi smo zahodnjaki. Ne moremo tako živeti. Potrebujemo kljuke na vratih in tekočo vodo.«

»Mar se ne želite očistiti?« je vprašal Prabhupāda.

Ko so bhakte iz Bombaja slišali, kaj je Śrīla Prabhupāda odgovoril Tamāli Kṛṣṇi, so jim besede »mar se ne želite očistiti« šle globoko v srce. Vedeli so, da jih Prabhupāda prosi, naj živijo bolj strogo in da je to za njihovo končno dobro. Selitev v Juhu so zdaj dojeli kot vzvišeni duhovni izziv in ne več kot nekakšno garanje. Razvijanje projekta na posesti Juhu je bilo pomembno za njihovega duhovnega učitelja in je bilo nekaj večjega in čudovitejšega, kot so si trenutno lahko predstavljali.

* * *

Zdaj je Prabhupāda sprejemal vse odločitve pri vodenju ISKCON-a, vendar je želel, da za praktične zadeve prevzamejo odgovornost člani GBC-ja. Menil je, da bi bilo bolje, če bi svojo energijo uporabil za pisanje in prevajanje knjig. »Če boste vi, člani GBC-ja, vse dobro opravili,« je rekel svojemu tajniku Śyāmasundari, »potem mi ne bo treba napenjati možganov zaradi teh stvari in bom lahko svoj čas v celoti izkoristil za ustvarjanje novih knjig. Lahko vam dam Vede, Upaniṣade, Purāṇe, Mahābhārato, Rāmāyaṇo – celo vrsto knjig. V naši verigi duhovnih učiteljev obstaja veliko število del o vdanem služenju, ki so jih napisali Gosvāmīji. Administrativno delo mi jemlje preveč časa. Lahko bi razpravljal o filozofiji. Dan in noč moram napenjati možgane. Zaradi tega zanemarjam svoje pravo delo.«

Poleg tega, da je neposredno vodil projekte v Indiji, je Prabhupāda vsak dan odgovarjal na nič manj kot na ducat pisem, ki jih je dobival od bhakt po svetu. »Zakaj kar naprej pišejo in postavljajo toliko vprašanj?« je vprašal svojega tajnika.

»Bhakte raje vprašajo tebe osebno, ker njihovi možje iz GBC-ja ne vedo vedno pravih odgovorov,« je rekel Śyāmasundara.

»Zdaj vedo že vse,« je odgovoril Prabhupāda. »Dal sem vam vse. Če ne vedo odgovorov, jih lahko najdejo v mojih knjigah. Zdaj sem star človek. Dovolite mi, da se posvetim filozofiji. Ves dan branje pisem, opravljanje poslov, vso noč podpisovanje pisem – to ni prav. Hočem se rešiti teh stvari. Člani GBC-ja lahko zdaj naredijo vse.«

Toda to ni bilo mogoče. Kakor hitro je Prabhupāda začutil nevarnost, da bi kdo od njegovih bhakt utegnil biti prevaran, je takoj aktivno posegel vmes. In učenci so mu še naprej pisali glede pomembnih poslovnih in upravnih odločitev. On pa jih tudi ni skušal odvrniti od tega. Še vedno si je želel, da bi se lahko umaknil in izključno posvetil literarnemu delu, toda to je bila očitno samo pobožna želja, samo sen. Če naj bi se ISKCON razvijal, potem ni bilo realnih možnosti za njegov umik.

* * *

Māyāpur
februar 1972

Prabhupāda je preložil slovesnost položitve temeljnega kamna v Māyāpurju do Gaura-pūrṇime (dneva pojavitve Gospoda Caitanye) 29. februarja 1972. Želel je, da učenci organizirajo velik festival s paṇḍālom in brezplačno pojedino za goste. Prišli bodo njegovi učenci z vsega sveta.

»Zelo si želim, da bi letos to svečanost proslavil z vsemi svojimi učenci. … To je zelo pomemben dan, ki bo pomenil veliko službo za Srila Bhaktivinodo Thakura in njegovega sina Srila Bhaktisiddhanto Sarasvatija Thakura. Prosim vas torej, da poskrbite za ta program.«

Prabhupāda si je prišel ogledat prostore za nastanitev bhakt. Tam sta stala dva prostorna šotora iz belega platna – eden za moške in eden za ženske – s fluorescenčno razsvetljavo v notranjosti. Sredi skupine šotorov je stal velik šotor za paṇḍāl, majhen šotor zadaj pa je služil za kuhinjo. Mali kompleks šotorov so v neposredni bližini obdajala riževa polja. Zato so bila tla rahlo vlažna, mokra polja pa so bila leglo velikih komarjev, ki so se pojavili ob sončnem zahodu. Razmere so bile primitivne, toda mnogi od teh bhakt so bili isti učenci, ki so že poldrugo leto potovali po Indiji in prebivali včasih v umazanih dharmaśālah z golimi sobami, včasih pa v hladnih šotorih. Bhakte niso prišli v Māyāpur, da bi jim bilo udobno, temveč da bi služili Prabhupādi. Po zaslugi njihovih naporov se bo v prihodnjih letih v Māyāpurju lahko udobno zbralo veliko število bhakt v prostornih stavbah, ki jih je načrtoval Prabhupāda.

Prabhupāda se je dobro zavedal, da zahodnjaki niso vajeni strogosti, ki jih prinaša življenje v Indiji, zato je hotel svojim učencem zagotoviti olajšave, da bi se počutili udobno in da bi svoje bivanje v Indiji lahko osredotočili na duhovno življenje, brez vznemirjajočih neprijetnosti.

Prabhupādovo bivališče je bila preprosta, s slamo krita bengalska koliba s prstenimi tlemi, velika kakih 12 krat 12 čevljev. Tanka pregrada je delila glavno sobo od prostorov za služabnike. Spredaj je bila majhna veranda, zadaj pa vrt, kjer bo Prabhupāda lahko sedel in prejemal masažo. Za kolibo sta bili tudi ročna črpalka za kopel in lopa. Ko so se bhakte Prabhupādi opravičili, da mu nudijo tako skromno bivališče, je odvrnil, da mu je naravna preprostost kolibe všeč. »Tudi če bi mi zgradili največjo palačo,« je dejal, »bi raje živel tukaj.«

Ko je tako preprosto živel v Māyāpurju, je Prabhupāda spregovoril o svoji viziji veličastnega projekta, ki bo šele prišel. Čeprav sta bili Božanstvi Rādhe-Mādhave instalirani v šotoru, je govoril o palači iz marmorja. Govoril je tudi o bivališčih za goste in bhakte prvega razreda, čeprav je za zdaj lahko ponudil le malo. Ko je tako preprosto in srečno živel v svoji slamnati kolibi, je zbral učence in jim povedal svoje načrte. Bhakte so na njegovo prošnjo izdelali majhen model prve načrtovane večje stavbe, naredili pa so tudi skice predlaganega Templja človeškega razumevanja. Rekel je, da želi zgraditi mesto Māyāpur z bivalnimi četrtmi za vse štiri družbene razrede institucije varṇāśrame.

Na petdnevnem festivalu Gaura-pūrṇime so izvajali štiriindvajseturno kīrtano s skupinami bhakt, ki so peli v dveurnih izmenah. Vsako jutro je glavnina bhakt oblikovala procesijo kīrtane in šla obiskat sveta mesta v Navadvīpi: drevo nīm, pod katerim se je rodil Gospod Caitanya; hišo Śrīnivāse Ācārye, kjer so Gospod Caitanya in Njegovi družabniki prirejali večerne kīrtane; mesto, kjer je Kazi poskušal preprečiti saṅkīrtano Gospoda Caitanye; dom Bhaktivinode Ṭhākure. (Prabhupāda je bhaktam povedal, da je Bhaktivinoda Ṭhākura pogosto stal pred to hišo in gledal čez reko Jalangi ravno tja, kjer ima zdaj Śrīla Prabhupāda svojo zemljo.)

Čez dan in še posebno ob večerih so se bhakte zbrali na odru v paṇḍālu z oranžnimi črtami; Rādhā-Mādhava sta stala sredi odra na tradicionalni bengalski siṁhāsani iz izrezbarjenih stebel bananovca, pokritih z barvno folijo in cvetnimi venci. Prabhupāda je večino javnih govorov prepustil svojim učencem; glavni govornik je bil Acyutānanda Swami, ki je predaval v bengalščini.

Na stotine ljudi je neprenehoma prihajalo in odhajalo, bhakte pa so delili revijo Nazaj k Bogu v bengalščini, angleščini in hindiju. Ob večerih so predvajali diapozitive ali film. Prabhupādi je bilo še posebno v zadovoljstvo gledati z okna, kako bhakte delijo prasādam stotinam vaščanov, ki so sedeli v dolgih vrstah in jedli khichrī z okroglih krožnikov iz listja. »Vekomaj nadaljujte ta program,« je Prabhupāda rekel učencem. »Vedno delite prasādam.«

Prabhupādovo pridiganje v Māyāpurju je bilo tudi brez poslopja zelo pomenljivo. Druge bližnje maṭhe so ravno tako slavile Gaura-pūrṇimo – večinoma tako, da so gostile vdove iz Kalkute, ki so plačale določeni znesek za nekajdnevno bivanje v templju in za obisk svetih mest v Navadvīpi –, toda praznovanje v Prabhupādovem programu paṇḍāla je bilo najbolj živahno in je pritegnilo največ obiskovalcev. Rojstno mesto Gospoda Caitanye Mahāprabhuja, je dejal Prabhupāda, nima nobenega pomena brez pridiganja. Z izjemo tega časa v letu je Māyāpur sicer obiskovalo le malo ljudi.

»Kaj je bolj pomembno,« je vprašal Prabhupāda, »rojstni kraj Gospoda Caitanye ali Njegova dela? Njegova dela, oziroma Njegova karma. Njegova dela so pomembnejša od Njegove janme, rojstnega kraja.« Dela Gospoda Caitanye so bila petje Hare Kṛṣṇa in razdeljevanje ljubezni do Boga vsem ljudem, in to bi morala biti dejavnost bhakt v Māyāpurju.

Na dan Gaura-pūrṇime je prišlo na obisk deset Prabhupādovih bratov po Bogu v stanu sannyāse, da bi skupaj s Prabhupādovimi učenci in stotinami obiskovalcev prisostvovali ceremoniji posvetitve in postavitve temeljnega kamna. Prabhupāda je bil do bratov po Bogu zelo prijazen in prijateljski; razveselil se je, da lahko skupaj sedejo in posvetijo svetovni sedež Mednarodnega društva za zavest Krišne.

Sedeč na blazini poleg žrtvenega prostora, je Prabhupāda recitiral mantro na kroglicah jape in iniciral šest bengalskih bhakt, mladega ameriškega učenca pa je posvetil v sannyāsija. Nato so spregovorili Prabhupādovi bratje po Bogu; vsi so izrazili spoštovanje do Prabhupādovega dela na zahodu.

Nazadnje so se vsi zbrali okoli jame, dolge in široke 5 krat 5 čevljev in globoke 15 čevljev. Pred tem so že zbrali predmete, ki jih je treba po napotkih svetih spisov položiti v jamo: pet vrst cvetja, pet vrst žita, pet vrst listov, pet vrst kovin, pet vrst nektarja, pet vrst barv, pet vrst sadja in pet vrst draguljev. Prabhupādov brat po Bogu Purī Mahārāja je v jamo vrgel lestev, se spustil po njej in v jami naredil oltar iz opeke, na katerega je postavil vrč s kokosovimi orehi in listi bananovca ter cvetje.

Za njim je sestopil v jamo Prabhupāda; v rokah je nosil skrinjo, v kateri je bil zlati mūrti Anante Śeṣe z rubinasto rdečimi očmi. Prabhupāda je mūrti zjutraj v svoji kolibi zaupno pokazal nekaterim učencem. »To je Gospod Ananta,« je dejal, »kača-postelja, na kateri počiva Gospod Viṣṇu. On bo nosil tempelj na Svoji glavi.« Prabhupāda je zdaj Ananto Śeṣo položil na oltar iz opeke in splezal nazaj po lestvi. Potem so na Prabhupādovo blaženo povabilo vsi navzoči pričeli v jamo metati darove cvetja in denarja, katerim so sledila prgišča prsti.

Po petdnevnem festivalu je Prabhupāda odšel iz Māyāpurja v Vṛndāvano, kjer je imel v načrtu podobno ceremonijo odprtja zemljišča. Na zemljišču v Māyāpurju še vedno niso začeli z gradnjo, zato je Prabhupāda učence v Indiji spodbujal, naj nadaljujejo z zbiranjem potrebnih sredstev.

»Za Māyāpur pripravljamo zelo veličasten načrt in če mu boste vsi skupaj dali obliko, bo nekaj edinstvenega na celem svetu. To bo svetovni center za poučevanje duhovnega življenja. Prišli bodo učenci z vsega sveta; tukaj bomo zrevolucionirali ateistične in komunistične težnje sprijenih filozofov. Zato moramo prevzeti odgovornost za to veliko nalogo. Ne sme miniti niti trenutek, ko ne bi mislili na ISKCON. To je moja prošnja vam vsem.«

* * *

Da bi sklenila transakcijo zemljišča v Ramaṇa-retīju, sta se Prabhupāda in gospod S. sestala na temeljnem sodišču v Mathuri. Pred odvetniki sta opravila še zadnje formalnosti. Prabhupāda je razumel kot Kṛṣṇovo milost, da je dobil dobro zemljiško parcelo v Vṛndāvani; zdaj je pisal svojim sekretarjem GBC-ja v Ameriki in jih prosil, naj pošljejo kolikor le morejo mož, ki bi pomagali pri novem projektu. Opisal je, da namerava »zgraditi najodličnejši center za oživitev duhovnega življenja Vṛndāvane Rūpi in Jīvi Gosvāmīju na ljubo«.

Prabhupāda je naročil Kṣīrodakaśāyī, v Indiji rojenemu učencu: »Želim, da za to priložnost pripravite ogromno količino prasādama in da na pojedino povabite slednjega človeka iz Vṛndāvane.« Dva dni zatem je Prabhupāda ob navzočnosti stotih obiskovalcev vodil ceremonijo postavitve temeljnega kamna v Ramaṇa-retīju. Tudi tokrat se je spustil v obredno jamo in položil vanjo Božanstvo Anante, na čigar glavi bo počival tempelj.

Toda pozno ponoči so zemljišče napadli. Starejša indijska vdova, ki je bila v okolici znana kot sādhu, se je zelo razjezila, ker gospod S. ni dal zemlje njej, za kar ga je večkrat prosila. Ponoči je poslala guṇḍe, da razrušijo opečnato zasnovo obrednega temeljnega kamna in oskrunijo jamo, ki so jo prav ta dan napolnili s cvetjem in svetimi predmeti. Guṇḍe so razkopali jamo, vrgli vanjo odpadke in ukradli pritrjen napis, ki je oznanjal novega zemljiškega lastnika.

Prabhupāda je bil v svoji sobi v templju Rādhe-Dāmodare, ko je slišal, kaj se je zgodilo. Razjezil se je in učencem naročil, naj dejanje pokažejo policiji. Tisto noč je več policistov stražilo zemljišče in ko so najeti guṇḍe spet prišli, jih je policija opozorila, da jih bo aretirala, če bodo še naprej povzročali nevšečnosti. S tem se je stvar končala.

Prabhupāda je večkrat dejal, da si, kdor postane bhakta, s tem nakoplje veliko sovražnikov. Dogodek je potrdil tudi Prabhupādovo prepričanje, da morajo zdaj, ko je ISKCON prevzel last nad zemljiščem, čimprej začeti z gradnjo templja. Zemljišče bi morali vsaj obdati z ograjo, postaviti majhne kolibe in tam živeti med pripravami za gradnjo templja.

Tejas: »To bo tempelj Kṛṣṇe-Balarāme,« je rekel Prabhupāda. Ni nam bilo najbolj jasno, kaj se dogaja. Vsi smo mislili, da je to zelo daleč. Ramaṇa-retī je bil prava pušča; tam ni bilo nikogar. Kraj je bil zelo izoliran in tam je živelo veliko razbojnikov. Mislili smo: »Če bomo imeli tam tempelj, ne bo nikoli nihče prišel.« Prabhupāda pa je rekel: »Kjerkoli je Kṛṣṇa, tja bodo prišli vsi.«

Prabhupādov tajnik Śyāmasundara je svojemu bratu po Bogu takole napisal o novo pridobljenem zemljišču v Vṛndāvani:

»Zgodaj tega dne, pred zajtrkom, je Prabhupada pridobil pravico nad 4 800 kvadratnih jardov veliko podarjeno parcelo v področju Ramana retija, kjer se je Krišna zabaval s Prijatelji v gozdu, približno 10 minut hoda od Radhe-Damodare. Prabhupada je zemljišče premeril (z vrvjo od svoje mreže zoper komarje), se zanj pogodil, naredil načrte, sestavil lastniško pogodbo, odšel na temeljno sodišče v Mathuro, kjer jo je podpisal, zapečatil in naredil prenos, vse kot bi mignil. Prabhupada mi je naročil, naj te zaprosim za NAJMANJ PETDESET (50) MOŽ IZ ZDRUŽENIH DRŽAV, KI MORAJO TAKOJ PRITI V INDIJO!!! Končno imamo čvrst program v Indiji – ogromne projekte v Mayapurju, Vrindabanu in Bombaju. Vsa zemljišča so pridobljena in vse je urejeno in to vse po Prabhupadovi zaslugi. Toda tukaj nas je le nekaj, ki se spopadamo z ogromno nalogo največjo doslej v Društvu –, da zgradimo omenjena mesta in verjemi mi, da so ti trije projekti Prabhupadi dražji od vseh, o katerih je doslej razmišljal.«

* * *

V mescu dni, ko je bil Prabhupāda odsoten iz Bombaja (odšel je 10. februarja), je bilo po dogovoru izplačanih petdeset tisoč rupij. Nekaj bhakt se je, sprva oklevajoč, preselilo na zemljišče Juhu, kjer so prebivali v šotoru. Ponoči so jih pri spanju vznemirjali komarji in podgane. Ko so na zaraščenih tleh poskušali očistiti plevel, so naleteli na prazne steklenice alkohola in razlivajoče se odplake. Brez Prabhupāde je njihova odločnost oslabela.

Tedaj pa se je iz Kalkute vrnil Brahmānanda Swami; tam je bil skupaj s Śrīla Prabhupādo, ki ga je zadolžil za svoj projekt v Bombaju. Brahmānanda Swami je bil navdihnjen in je zdaj dal bhaktam v Bombaju novo spodbudo. Takoj bodo morali očistiti zemljišče in postaviti paṇḍāl. Brahmānanda ni še nikoli prej pripravil programa paṇḍāla, a je najel pogodbenika, da zgradi več chātāi hiš iz palmovega listja za bhakte in šotor za festival. Še pred postavitvijo konstrukcije pa bodo morali bhakte temeljito očistiti zemljišče.

Gospod Sethi, sosed in dosmrtni član, je najel delovno skupino za posek plevela in rastlinja, pomagat pa je prišlo tudi več dosmrtnih članov iz Bombaja. Pomoč je ponudil tudi Gospod N., ki je poslal svojega pomočnika gospoda Matarja, da organizira najete delavce za čiščenje terena. Tudi bhakte so delali, da bi bilo vse pripravljeno za Prabhupādovo vrnitev.

Śrī Śrī Rādhā-Rāsavihārī, Božanstvi Rādhe-Kṛṣṇe, ki Ju je Prabhupāda instaliral v Bombaju leta 1971, sta prispeli na ISKCON-ov Hare Krishna Land[1] s taksijem, pri čemer Ju je več bhakt imelo v naročju. Selili sta se že prej, tokrat pa je bilo Njuno bivališče šotor. Ko je Prabhupāda naročil, da se morata Rādhā-Rāsavihārī preseliti v Juhu takoj po izplačanem gotovinskem predplačilu, so ga nekateri bhakte vprašali: »Zakaj bi morali Božanstvi seliti, še preden je Zanju primerno poskrbljeno? Mar naj ne bi počakali, da bo zgrajen tempelj?« »Ko sta Božanstvi enkrat instalirani na kaki posesti,« je odvrnil Prabhupāda, »Ju ne bo nihče odstranil.«

Prabhupāda se je bolj kot kdorkoli drug zavedal, da morajo Rādho-Rāsavihārīja primerno častiti, toda zdaj je dal prednost zagotovitvi zemljišča. Kako bom lahko sčasoma Rādhi-Rāsavihārīju priskrbel kraljevski prestol in tempelj – je razmišljal –, če si najprej sama ne zagotovita Svoje lastninske pravice tako, da se nastanita na Hare Krishna Landu? Prihod Rādhe-Rāsavihārīja v Juhu je pomenil tudi dodatne težave za bhakte, ki so si morali zdaj prizadevati za redno opravljanje jutranje pūje in kuhati šest ponudb na dan v neprimerni kuhinji. Celo šotor Rādhe-Rāsavihārīja je bil tanek in se je pozibaval v vetru.

Śrīla Prabhupāda pa je selitev videl kot nujno, transcendentalno taktiko. Vendar je za sprejetje neudobnosti prosil samega Gospoda Kṛṣṇo, zato je Božanstvu posvetil molitev: »Moj dragi Gospod, prosim Te, ostani tukaj in zgradil bom čudovit tempelj Zate.«

Do Prabhupādove vrnitve v Bombaj so Rādho-Rāsavihārīja že postavili na oder paṇḍāla. Obisk festivala ni bil tako velik, kot bi bil v središču Bombaja – ob večerih se je zbralo največ petsto ljudi – toda Śrīla Prabhupāda je bil zadovoljen. Festival se je odvijal na njihovi lastni posesti in to je bil šele začetek.

Ko je Prabhupāda prišel v Juhu, je bil čez nekaj dni pripravljen za izvedbo ceremonije odprtja zemljišča in postavitve temeljnega kamna, kar je bila še ena taktika za zagotovitev lastništva nad zemljo. Toda to je bilo več kot samo taktika, saj je želel, da bi bil tempelj zgrajen čimprej mogoče. Rādhā-Rāsavihārī ne smeta ostati v šotoru, temveč Ju je treba zavarovati s siṁhāsano iz srebra in tikovega lesa na marmornatem oltarju. Ob Njiju morajo instalirati božanstvi dveh gopīj, Lalite in Viśākhe, Njun tempelj pa naj bi imel marmornate, več kot sto čevljev visoke kupole. Vsak dan bi moralo priti na tisoče ljudi na darśano in prasādam.

Neko jutro sredi festivalskih dejavnosti so se bhakte s Hare Krishna Landa pridružili Prabhupādi pri preprosti ceremoniji postavitve temeljnega kamna. Izkopali so globoko obredno jamo in jo obložili z opeko. Prabhupāda se je spustil vanjo in namestil Božanstvo Śeṣe. Nato je sedel na preprost oder in spremljal kīrtano z medeninastim gongom, bhakte pa so drug za drugim prihajali predenj in metali prst v jamo, dokler je niso napolnili, medtem ko se je iz žrtvenega ognja kadil dim.

Prabhupāda je načrtoval veliko svetovno turnejo; potoval naj bi proti vzhodu v Avstralijo, potem na Japonsko, na Havaje, v Združene države ter morda v Mehiko in Evropo. Preden se bo zopet vrnil v Indijo, bi utegnilo miniti pol leta, in želel je, da stvari v Bombaju gladko napredujejo brez njega. Toda nekaj dni pred odhodom je od Brahmānande Swamija izvedel, da pridiganje v Nairobiju med Brahmānandovo odsotnostjo nazaduje. Prabhupāda se je strinjal, naj se Brahmānanda vrne tja na opravljanje svojih dolžnosti.

Prabhupāda je moral izbrati spet novega vodjo v Bombaju in tokrat je izbral Girirājo, mladega brahmacārīja in vodilnega pridigarja pri pridobivanju dosmrtnih članov ISKCON-a. Ker je bistvena naloga vodenja zbiranje prostovoljnih prispevkov in pridobivanje dosmrtnih članov, in ker je Girirāja izkušen v tem – je Prabhupāda preudarjal –, ima kljub mladosti in siceršnji neizkušenosti najvažnejše sposobnosti. Prabhupāda je videl, da je Girirāja preprost in vdan in da mu želi pomagati pri razvijanju Hare Krishna Landa.

Hans Kielman, mlad arhitekt iz Nizozemske, je med Prabhupādovim bivanjem v Bombaju prišel poslušat njegova predavanja in se začel zanimati za zavest Kṛṣṇe. Prabhupāda je Hansa prepričal, naj postane bhakta in pomaga zgraditi Hare Kṛṣṇa mesto v Bombaju. Pod Prabhupādovim vodstvom je Hans takoj začel risati arhitektske skice stavb.

Prabhupāda je rekel, da bodo morali Girirāja in drugi zbrati za gradnjo štiriinšestdeset lākhov[2] rupij. Bhakte niso imeli pojma, kako naj bi zbrali vsaj majhen del te vsote, toda Prabhupāda jim je dal nekaj zamisli. Govoril jim je, da bi lahko dobili podporo vplivnih ljudi z uporabo sistema bheṇṭ-nāme, pri katerem je mogoče z danim zneskom vplačati dosmrtno pravico do uporabe sobe za goste. Obstajali pa so še drugi načini.

Toda prvi korak je bil pridobiti zemljišče. Zemljišče je bilo v njihovi lasti, toda pred začetkom gradnje bi morali imeti lastniško pogodbo. Ker je bil gospod N. pri predaji lastniške pogodbe že v zamudi, je Prabhupāda Girirāji naročil, naj pritisne nanj, da izda soglasje z napisanim sporazumom in takoj izroči lastniško pogodbo.

* * *

Prabhupāda je imel izjemno sposobnost, da duhovno vizijo prestavi v fizično realnost, da del materialnega sveta spremeni v duhovno energijo, tako da je lahko celo navadni človek opazil duhovno realnost. To je bilo Prabhupādovo nenehno prizadevanje. Transcendentalist pogosto raje noče imeti opravka z materialnim svetom, ker se boji, da ne bi duhovno oslabel. Zato vedske odredbe transcendentalista svarijo, naj se ogiba ravnanja z denarjem in materialističnimi ljudmi. Prabhupāda pa se je ravnal po načelih, ki jih je učil Śrīla Rūpa Gosvāmī; videl je, da vsaka materialna stvar v sebi skriva potencial, da jo lahko uporabimo v služenju Kṛṣṇi, s čimer lahko spet pridobi svojo duhovno naravo. Izkušeni bhakta, ki se drži tega načela, lahko vedno ostane v stiku z duhovno energijo, čeprav na videz deluje v materialni sferi. Za takšnega bhakto ni nič materialnega.

Vedski spisi primerjajo velikega bhakto Nārado Munija s kamnom modrijanov cintāmaṇijem, ker ima sposobnost, da lahko materialistične ljudi spreobrne v bhakte. Tako kot pravijo, da cintāmaṇi lahko preobrazi železo v zlato, je Nārada pretvoril surovega lovca v čistega vaiṣṇavo. Vede slavijo Nārado zaradi njegovih podvigov v minulih časih, Śrīla Prabhupāda pa je prav tako močen kamen modrijanov v sedanjem času. Znova in znova je pokazal, da s svojo neposredno uporabo zavesti Kṛṣṇe v praksi lahko spremeni materialista v popolnoma nenavezanega, aktivnega Gospodovega bhakto. In zdaj, ko je nabral večje število bhakt iz tabora māye, jih je hotel zaposliti tako, da bi čimveč materialnega sveta preobrazili v živi duh. S svojimi transcendentalnimi, vizionarskimi besedami si je prizadeval spremeniti kamen in človeško energijo v veličastne, duhovne templje.

Častihlepni materialisti včasih kritizirajo transcendentaliste, češ da so neproduktivni, toda Prabhupāde česa takega nikoli niso mogli obdolžiti, ker je bil vedno zelo dejaven. Ljudje so ga prej kritizirali, da je kapitalist v obleki sannyāsīja. Toda takšne kritike niso Prabhupāde nikoli zastrašile, saj je izpolnjeval želje prejšnjih ācāriy. Ta sklep je napisal v svojem Śrīmad-Bhāgavatamu še pred prihodom v Ameriko leta 1965.

»Zato so vsi modreci in Gospodovi bhakte priporočili, naj predmet umetnosti, znanosti, filozofije, fizike, kemije, psihologije in vseh drugih vej znanja v celoti in izključno uporabimo v Gospodovi službi.«

Prabhupāda je hotel znaten delež materialnega sveta pretvoriti v duhovni svet. V svojih prizadevanjih za izgradnjo duhovnega mesta v Juhuju je uvidel, da je s tem sprožil velik napad na māyo. V samo nekaj mesecih je njegove načrte zmotilo toliko zapletov in glavobolov, na pomolu pa so bili že novi; bitka se je šele začenjala.

* * *

Po odhodu iz Bombaja se je Śrīla Prabhupāda podal na svetovno pridigarsko turnejo z majhnim spremstvom svojih učencev. Obiskal je Singapur, Sydney, Melbourne, Auckland, Tokio in Honolulu. Na kratko se je ustavil v svojem centru v Portlandu v Oregonu, potem pa poletel v Pariz in Glasgow. Nato se je vrnil v Združene države, kjer je obiskal kmetijsko skupnost Novi Vrindaban v Zahodni Virginiji, po več kot petih mescih dinamičnega potovanja pa še sedež svojega društva za zahodni svet v Los Angelesu.

Iz Los Angelesa je pisal bhaktam v Bombaju in jih prepričeval, da posest Juhu ni le težaven kraj, pač pa posebno mesto, kjer bodo izpeljali velik načrt. Bilo je vredno bojevati se zanj.

»… zdaj me zelo zanima, ali je pogodba o prenosu lastnine že podpisana in kakšna je njena vsebina. Prosim vas, da mi čimprej pošljete pravilno podpisano kopijo. To bo zame veliko olajšanje. Kakor hitro bo pogodba podpisana, lahko takoj začnete z gradnjo. Kmalu pridem v Indijo, najpozneje do oktobra, in želim videti, da gradbeni projekti v Bombaju, Mayapurju in Vrindavani lepo napredujejo. Projekt v Bombaju je eden naših najpomembnejših projektov na vsem svetu, zato od vas in drugih tam v Bombaju pričakujem, da boste poskrbeli za njegovo veličastno izvedbo.«

Prabhupāda je vodjem v Bombaju vedno znova naročal, naj ne odstopijo od pogojev kupoprodajne pogodbe. Bhakte morajo vztrajati, da gospod N. ostane pri prvotno dogovorjenih pogojih.

Prabhupāda je bil v skrbeh, ker ni bilo glasu od njegovega odvetnika, gospoda D. Pred dvema tednoma je poslal telegram tako gospodu N. kot tudi gospodu D. in ju prosil, da mu sporočita, zakaj je prišlo do zamude, vendar od njiju ni prejel nobenega odgovora. Nato je pisal drugemu odvetniku, svojemu prijatelju iz Bombaja, ter ga vprašal o zamudi, in v Los Angelesu je dobil odgovor: Gospod D. ni več njegov advokat. Nekaj dni po prejemu te šokantne novice je Prabhupāda dobil uradno pismo iz pisarne gospoda D., ki ga je obveščalo o isti zadevi.

Od vseh nedavnih vesti iz Bombaja je bila ta najbolj vznemirjajoča. Prabhupāda je zdaj uvidel, da je gospod N. že od vsega začetka načrtoval sprijeno zaroto. Tukaj ni šlo samo za počasnost ali birokratsko zadrževanje; gospod D. je bil povezan z gospodom N. Bila sta prevaranta. Zdaj bo torej prišlo do pravega spopada. ISKCON bo moral na sodišču vložiti kazensko tožbo zoper gospoda N. Spopadu se ni bilo mogoče izogniti, vendar je Prabhupāda čutil, da je njegov pravni položaj še vedno zelo močan.

Pred odhodom iz Los Angelesa je razmišljal o nadaljnji taktiki. Pisal je Girirāji, naj v časopisu objavi oglas, v katerem javnosti sporoča, da je ISKCON podpisal pogodbo za nakup zemljišča gospoda N. v Juhuju.

Čeprav je Prabhupāda določil sekretarje GBC-ja za nadziranje gibanja zavesti Kṛṣṇe v raznih delih sveta, je bil on resnični sekretar GBC-ja za Indijo. Kjerkoli je potoval, je ostal pristranski do projektov v Indiji. Bil je popoln zgled sekretarja GBC-ja. Medtem ko je vestno skrbel za praktične zadeve, je vselej ostal transcendentalen – bil je popolnoma odvisen od Kṛṣṇe in je vedno pridigal.

* * *

oktober

Med svojim kratkim obiskom v Berkeleyu se je Prabhupāda sestal s skupino profesorjev Kalifornijske univerze in v berkeleyskem hramu instaliral Božanstvi Rādhe-Kṛṣṇe. Še vedno pa je meditiral o Bombaju. Tamāli Kṛṣṇi Goswamiju je napisal:

»Zadevo v Bombaju je pokvarilo taktiziranje gospoda N. in gospoda D. Girirāja je v težavah; on je otrok v teh posvetnih poslih, zato mu takoj priskoči na pomoč. … Paziti pa moraš, da boš denar izročil na sodišču (v registracijskem uradu) in ne v roke gospoda N. ali njegovega pravnega zastopnika. … Zadeve primerno uredi in če ne bo šlo, bomo sprožili postopek na sodišču, civilni ali kazenski, zoper taktiko gospoda N.«

Prabhupāda se je odločil, da bo poslal v Bombaj na pomoč Karandharo, ki ga je imel za strokovnjaka. Hotel je poslati tudi Śyāmasundaro, toda Śyāmasundara je odšel v London zaradi velikega posestva, ki ga je George Harrison želel podariti bhaktam. Toda Prabhupāda je Śyāmasundari javil, naj takoj po sklenitvi londonske kupčije pride v Bombaj. Prabhupāda je bil pripravljen na boj. Ne bodo ga prevarali.

Na poti nazaj v Indijo je Prabhupāda ponovno obiskal svoj center v Honoluluju. Nato je 11. oktobra prvič odšel v Manilo, kjer je majhna skupina učencev zanj organizirala pridigarska programa v hramu in v hotelu Interkontinental.

V Manili je Prabhupāda skrbno proučil svoj položaj v zvezi s posestjo v Juhuju ter prišel do sklepa, da se bo zadeva končala z njegovo zmago. Svoje argumente je po točkah navedel v pismu Girirāji.

Kot kupci smo izpolnili vse pogoje.
Gospod N. je namerno zavlačeval, da bi nas prevaral, tako kot je storil že z nekaterimi drugimi v tej zadevi.
Toda tokrat nas ne more prevarati, ker je zemljišče v naši lasti in je na njem instalirano naše Božanstvo Radhe-Krišne.
Zato moramo nemudoma oditi na sodišče in ga prisiliti, da takoj opravi prenos imetja.
Tudi če bi sodni postopek trajal dolgo, to ne more zaustaviti našega dela na posesti.
Brez sodišča z njim ne moremo doseči nobenega kompromisa.
Menim pa, da lahko zberemo celoten znesek 14 lākhov in tako odpravimo podleža.
Tega pa ne moremo storiti brez sodišča, ker bomo sicer postali stranka, ki je prekršila kupoprodajno pogodbo. Zato moramo na sodišče, preden pristanemo na kakršenkoli kompromis.

* * *

Vṛndāvana
17. oktober 1972

Prabhupāda je prišel v Vṛndāvano, da bi tu preživel obdobje Kārttike (od 16. oktobra do 14. novembra). V načrtu je imel vsakodnevna predavanja ob samādhiju Rūpe Gosvāmīja na dvorišču templja Rādhe-Dāmodare, predaval pa bo iz Nektarja vdanosti, svojega lastnega prevoda knjige Rūpe Gosvāmīja Bhakti-rasāmṛta-sindhu. Ko je potoval po zahodu, je povabil bhakte, naj se mu pridružijo v Vṛndāvani v mesecu Kārttiki; tako se je zdaj zbralo nekaj ducatov bhakt iz Amerike, Evrope, Indije in drugih delov sveta, da bi bili z njim.

Prabhupādo je skrbelo razvijanje njegovega projekta v Vṛndāvani, zato ni takoj odhitel v Bombaj, temveč je najprej prišel sem, nekaj svojih vodilnih učencev pa je poslal, da se spoprimejo s problemi v Bombaju. Zdaj je kot general, zaposlen na drugi fronti, čakal na sporočilo svojih poročnikov v Bombaju. Preselil se je v svoji sobici v templju Rādhe-Dāmodare, njegovi učenci pa so ostali v bližnji bivši palači Mahārāje iz Bharatpura, stari zgradbi blizu Yamune.

Tamāla Kṛṣṇa Goswami, Śyāmasundara in Karandhara so prispeli v Bombaj. Stvari so se poslabšale, jih je obvestil Girirāja. Ko je gospod N. v časopisu videl javno obvestilo, da je ISKCON sklenil pogodbo za posest v Juhuju, je pobesnel. Girirāja je odšel k njemu s sklenjenimi rokami in se priklonil pred njim, toda gospoda N. ni bilo mogoče pomiriti. Preklical je vse svoje obljube in odstopil od prodajne pogodbe z izgovorom, da bhakte pogodbe niso pridobili v roku šestih mescev. Trdil je, da sta že izplačana dva lākha rupij zdaj njegova in zahteval, da bhakte pri priči izpraznijo zemljišče.

Gospod N. je odklopil dovod vode na Hare Krishna Landu. Nekaj dni zatem se je ob vhodu na posest pojavil bandit, ki je mahal z mačeto, kadarkoli so šli bhakte mimo. Prijatelj gospoda N. je natisnil letake, ki so ameriške bhakte Hare Kṛṣṇa dolžili škandaloznega vedenja, in jih dal razdeljevati na bližnji železniški postaji Vile Parle. Nekaj bhakt je že odšlo in še več jih je hotelo oditi, toda okrog trideset bhakt je še vedno bilo v Bombaju.

Na prvem mestu, je dejal Karandhara, moramo poiskati novega odvetnika; obiskal je najuglednejše bombajske pravne svetovalce in najel specialista za transakcije z zemljišči in prenose imetja. Nato so se vodilni bhakte in njihov pravni zastopnik sestali z gospodom N. v njegovi pisarni. Gospod N. je bil trdovraten in ni bil pripravljen sodelovati, ISKCON-ov odvetnik pa je grozil. Bitka na sodišču je bila očitno neogibna.

Tamāla Kṛṣṇa Goswami, Karandhara, Bhavānanda in Śyāmasundara so imeli pogovor o zadevi in dalj ko so se pogovarjali, bolj se jim je zdel celoten načrt za Juhu nemogoč. Življenje na posesti je bilo že samo po sebi izredno težavno, tudi brez zahrbtnih zvijač gospoda N. Bhakte in Božanstvi so živeli v zelo slabih življenjskih razmerah; streha je puščala, cementna tla pa so se drobila. Mrgolelo je podgan, muh, ščurkov, vaških psov in komarjev, tu in tam se je pojavila celo kakšna strupena kača. Bhakte so ves čas obolevali za tropskimi boleznimi, zlasti za malarijo in hepatitisom.

Čeprav je bil ISKCON-ov novi odvetnik pripravljen zadevo peljati na sodišče, so bili bhakte neodločni. Gospod N. je rekel, da so oni in ne on kriminalci, ker niso dobili dovoljenja od uradnika za nadziranje prihodkov dobrodelnih organizacij; na njegovi zemlji so bili nezakonito. Rekel je, da jih bo tožil za odškodnino. Po vsem sodeč je bil tudi tik pred tem, da stori kakšno nasilno dejanje. Ko so proučili zadevo z vseh zornih kotov, so vodje, ki jim je Prabhupāda zaupal rešitev zapleta v Juhuju, odločili, naj se ISKCON zemljišču odpove. Sestavili so skupno pismo za Śrīla Prabhupādo, ki mu ga je Śyāmasundara osebno izročil v Vṛndāvani.

Sedeč v svoji sobi v templju Rādhe-Dāmodare, je Śrīla Prabhupāda prebral pismo iz Bombaja. Čeprav na stotine milj oddaljeni, so tamkajšnji dogodki prizadevali njegovo srce v Vṛndāvani. Vzel je svojo kopijo pogodbe, ki jo je podpisal gospod N. Nato je poklical svojega tajnika in mu začel narekovati pismo vodjem v Bombaju.

Pismo je začel kot pravnik, logično odgovarjajoč, točko za točko. En razlog, ki so ga njegovi učenci navedli v prid opustitve zemljišča, je bil, da jim uradnik za prihodke dobrodelnih organizacij ni hotel izdati dovoljenja. V tem primeru, je Prabhupāda logično tolmačil, bi morali poskusiti dobiti denar nazaj in se posestvu odpovedati. Toda po vsem sodeč je uradnik za dobrodelne organizacije z izdajo dovoljenja le odlašal, ni pa ga zavrnil, kar je majhna stvar. Gospod N. je sicer omenjal šestmesečni rok za pridobitev dovoljenja pri uradniku za dobrodelne organizacije, vendar je Prabhupāda opozoril, da prvotna pogodba ne omenja nobenega takšnega časovnega roka.

Drugi razlog, ki so ga Prabhupādovi možje navedli v prid odstopitvi od zemljišča, je bil, da jim po besedah gospoda N. ni uspelo dobiti dokumenta o prenosu imetja v roku šestih mescev, kot je to zahtevala prvotna kupoprodajna pogodba. Prabhupāda je odgovoril, da je, kar se tiče te klavzule, »naša opcija, ali bomo odstopili od pogodbe v roku šestih mescev, in ne prodajalčeva.« Toda bistvena poanta je bila, da je gospod N. prejel čeke v vrednosti enega lākha rupij kot predplačilo v roku šestih mesecev, torej je bila prodajna pogodba izpolnjena.

»… mi mislimo, da je on izpolnil pogodbo, sami pa ne želimo odstopiti od nje, pač pa bomo pogodbo nemudoma zaključili in konec, to je vse. To bistveno vprašanje poskuša zaobiti s triki in vas je obvladal, zato se ga zdaj malo bojite; ukanil vas je, tako da mislite, da je on v pravno boljšem položaju, ker hoče od vas dobiti denar. Toda to je prevara. Ne bomo mu dali nič več denarja. Ne plačajte mu ničesar več. Predvsem pa, vložite kazensko tožbo proti njemu. … Čemu torej vaše razočaranje in bojazen pred njim? Naš položaj je zelo, zelo močan.«

In tudi če je gospod N. grozil z nasiljem, to še vedno ni bil razlog, da zapustijo zemljišče. Bhakte so bili na zemljišču zakonito in bi morali v tem primeru poiskati policijsko zaščito.

»Zato pravim, da vi fantje ne morete najbolje ravnati v teh zadevah, ker ste preboječi. Zdaj lahko naredite, kar hočete. Morali bi takoj vložiti kazensko tožbo, česar pa ne storite, ker vas on vara. Govori velike besede in vam grozi, vi pa mu nespametno verjamete in delate, kot vam pravi. Jaz tega ne bom naredil.«

Prabhupādov končni nasvet je bil, naj bhakte gredo do sodnika in mu povedo: »Gospodu N. smo dali denar, zdaj pa nam grozi z nasiljem, da bi nas pregnal.« Ne smejo se bati.

* * *

Prabhupāda je hotel začeti z gradnjo na svoji posesti v Ramaṇa-retīju in novice iz Bombaja ga niso odvrnile od te namere. Po njegovem naročilu so bhakte vsak dan imeli procesijo saṅkīrtane od templja Rādhe-Dāmodare do posesti v Ramaṇa-retīju. Tudi sam je občasno prišel pogledat gradbišče, ki je bilo še vedno samo kraj z nekaj slamnatimi kolibami, žično ograjo in manjšo zalogo gradbenega materiala. Subala, učenec, ki je bil zadolžen za gradnjo, je bil počasen in omahljiv, zato je Prabhupāda poklical Tamālo Kṛṣṇo Goswamija, naj pride iz Bombaja in tukaj prevzame vodstvo. Nekega dne je Subala zgodaj zjutraj odšel s posesti v Ramaṇa-retīju, kjer je prebival, in pristopil k Śrīla Prabhupādi na strehi templja Rādhe-Dāmodare. »Prabhupāda,« je rekel, »imam velike težave. Nimam časa za branje, ne morem prav mantrati svojih krogov, ne morem misliti na Kṛṣṇo. Vedno mislim, kako nas ta pogodbenik vara, ali pa razmišljam o podpisovanju čekov za delavce in material. To je kratkomalo preveč. Vse te stvari v mojem umu mi preprečujejo, da bi mislil na Kṛṣṇo.«

»Ali misliš, da je Arjuna na bojišču Kurukṣetre samo meditiral na Kṛṣṇo?« je odgovoril Prabhupāda. »Mar misliš, da je Arjuna sedel v transu yoge, medtem ko se je Kṛṣṇa bojeval na bojišču? Ne, on se je bojeval in ubijal za Kṛṣṇo. Razmišljal je o vseh vojakih, ki jih mora ubiti za Kṛṣṇo.

Razmišljanje o čekovni knjižici, razmišljanje o možeh, razmišljanje o pogodbenikih – to je kakor Arjunovo razmišljanje. To je služenje Kṛṣṇi. Ne skrbi zaradi neposrednega mišljenja na Kṛṣṇo. Arjuna ni sedel pred Kṛṣṇo v transu in meditiral na Njegovo obliko, temveč je bil zaposlen v služenju Kṛṣṇi. To pa je tudi služenje Kṛṣṇi in moral bi se mu posvetiti. Tvoje življenje je polno služenja Kṛṣṇi in to je zelo dobro.«

Kolikor je bilo le mogoče, je Prabhupāda vsakega učenca zaposlil v službi, ki je odgovarjala učenčevi psihofizični naravi. Toda vsak je moral prevzeti neko delo za Kṛṣṇo. Ker je Prabhupāda želel zgraditi tempelj v Vṛndāvani, je vsakdo, ki mu je pri tem pomagal, pa naj je bil izurjen ali ne, naj je imel do tega nagnjenje ali ne – vsakdo, ki mu je ponudil pomoč –, postal zelo drag njemu in Gospodu Kṛṣṇi.

Po vsem svetu so bhakte trdo delali, da bi uresničili ISKCON-ove projekte. Vir njihovega dohodka je bila naglo rastoča prodaja Śrīla Prabhupādovih knjig, delno pa še lastno podjetje z indijskim kadilom Spiritual Sky[3]. Za zdaj Prabhupāda še ni imel arhitektskega načrta za projekt v Vṛndāvani, odločil pa se je, da bo iz svojega knjižnega sklada in od bhakt zbral dovolj denarja za material in delavce. Nekega dne je odšel na gradbišče in enega od bhakt prosil, naj zmeša malo cementa, nakar je sam položil prvi beton za temelje.

* * *

Hyderabad
11. november 1972

Prabhupāda je prispel v Hyderabad na paṇḍāl program. Velike množice so obiskovale njegova predavanja in kamorkoli je šel, celo med vstopanjem in izstopanjem iz avta, so ga obkrožali ljudje, da bi se dotaknili njegovih lotosovih stopal. Hyderabad je trpel zaradi suše, toda nekaj dni po Prabhupādovem prihodu je začelo deževati. Neki časopis je namignil, da je sušo zagotovo prekinila harināma-kīrtana, ki so jo s takšnim navdušenjem izvedli Śrīla Prabhupāda in njegovi učenci. Prabhupāda je mislil enako.

Sestal se je tudi z gospodom N., ki je iz Bombaja prišel na obisk v Hyderabad. Śyāmasundara je imel z gospodom N. prisrčen odnos, ker je gospod N. vzljubil njegovo triletno hčerko Sarasvatī. Obiskal je gospoda N. in ga prepričal, naj pride na pogovor s Prabhupādo. Gospod N. je privolil, toda ker je sumil, da bi Prabhupāda utegnil uporabiti mistično moč in ga pregovoriti, da naredi kaj proti svoji volji, je s seboj pripeljal guruja, misleč, da bo guru nevtraliziral Prabhupādovo duhovno moč.

Gospod N., njegov guru in Śyāmasundara so prišli na dom Panilala Prithija, kjer je prebival Prabhupāda. Prabhupāda je neformalno sprejel svoje goste in se z njimi pogovarjal o prasādamu, dokler ni zazehal, nakar je guru gospoda N. dejal: »Oh, Swami, gotovo ste zelo utrujeni. Zdaj vas ne bi smela motiti. Odpočijte si, pogovorimo se lahko kasneje.«

»Oh, da,« je odvrnil Prabhupāda, »zelo sem utrujen.«

Gospod N. in njegov guru sta se nato opravičila in se umaknila v sosednjo sobo.

Čez nekaj minut je Prabhupāda poklical Tamālo Kṛṣṇo Goswamija v svojo sobo: »Kadar te kdo vpraša, če si ti utrujen,« je rekel Prabhupāda, »to v resnici pomeni, da je utrujen on. Če stopiš v drugo sobo, boš videl, da spita.« Tamāli Kṛṣṇi je naročil, naj previdno zbudi gospoda N., ne da bi pri tem zmotil njegovega guruja, in ga pripelje k njemu v sobo.

Tamāla Kṛṣṇa je po prstih prišel v sobo in videl, da gospod N. in njegov guru spita na posteljah. Stopil je do gospoda N., se dotaknil njegovega ramena in mu tiho rekel: »Gospod N., gospod N., prebudite se. Prabhupāda bi rad govoril z vami. Pridite hitro.« Gospod N., ki se je prebudil iz dremeža, je poslušno odkorakal v Prabhupādovo sobo, pri tem pa pozabil na svojega prijatelja-guruja.

Prabhupāda se je dve uri pogovarjal z gospodom N. in na koncu pogovora sta sestavila novo kupoprodajno pogodbo. Tamāla Kṛṣṇa in Śyāmasundara sta v sosednji sobi naredila osnutek listine in ga natipkala, medtem ko sta Prabhupāda in gospod N. razčistila še zadnje pravne določbe. Nato je gospod N. podpisal pogodbo, njegov prijatelj guru pa je še naprej trdno spal.

Kasneje tega dne je Tamāla Kṛṣṇa zaupal Śrīla Prabhupādi: »Tako sem vznemirjen zaradi teh poslov, da ne morem pravilno mantrati svojih krogov.«

»To je naravno,« je odvrnil Prabhupāda. »Včasih, kadar sem vznemirjen, tudi jaz ne morem.«

»Vendar lahko vidim, da kljub temu duhovno napredujem,« je priznal Tamāla Kṛṣṇa.

Prabhupāda je prikimal.

»Prej sem razmišljal, kako bi se izognil težkim situacijam,« je rekel Tamāla Kṛṣṇa. »Zdaj pa mislim, da ne bi smel bežati pred njimi.«

»Da,« je rekel Prabhupāda, »morali bi jih z veseljem sprejeti. Dajejo nam možnost, da hitreje napredujemo.«

Śyāmasundara in Tamāla Kṛṣṇa Goswami sta z gospodom N. popoldne poletela nazaj v Bombaj. Po novi pogodbi bo ISKCON gospodu N. plačal pet lākhov rupij za državni davek, gospod N. pa bo nato overil pogodbo. Toda zdaj je bil določen tudi nov časovni rok – trije tedni – zato bodo morali bhakte hitro ukrepati. Prabhupāda bo kmalu sam prišel v Bombaj, da zadevo uredi enkrat za vselej.

* * *

Bombaj
25. november 1972

Čeprav je Prabhupāda prišel v Bombaj v upanju, da bo končal transakcijo zemljišča, je gospod N. kljub novi pogodbi še vedno zavlačeval. Zavlačevanje je bilo očitno samo del njegovega načrta, da prevari ISKCON. Śrīla Prabhupāda je čakal v Bombaju veliko dni, končno pa je odšel na paṇḍāl program v Ahmedabad. Svojim učencem je pustil navodila, naj pridobijo lastniško pogodbo pod novimi pogoji ali pa naj vzamejo nazaj dva lākha rupij, ki so jih plačali na začetku kot predplačilo.

Med Prabhupādovo odsotnostjo pa so Śyāmasundara, Tamāla Kṛṣṇa Goswami in drugi začeli govoriti, da bo celo v primeru, če jim nekega dne uspe dobiti lastniško pogodbo za posest v Juhuju, praktično nemogoče uresničiti Prabhupādovo vizijo o Hare Krishna Landu. Śyāmasundara je navedel argument, da četudi dobijo zemljišče, kako lahko zares pričakujejo, da bodo zgradili velik tempelj in hotel sredi džungle? To preprosto ne bo šlo. Medtem je Prabhupāda vodil svojo bombajsko kampanjo iz Ahmedabada; gospoda N. in gospoda D. je prosil, naj prideta v Ahmedabad, da bi poskusili doseči sporazum, a sta odklonila.

Bhakte v Bombaju so izvedeli, da bi morali razveljaviti novo pogodbo, če bi hoteli dobiti nazaj svoje predplačilo, kot tudi denar, ki so ga vložili v banki za izplačilo petih lākhov davka na dohodek. Bili so zbegani, njihov čas pa se je iztekal.

Neko jutro je iz Bombaja v Ahmedabad prišla Prabhupādova učenka Viśākhā-devī-dāsī. Prabhupāda jo je poklical in ji naročil, naj se nemudoma vrne v Bombaj s sporočilom. V skrbeh, da njegovi vodje v Bombaju ne bi sprejeli napačne odločitve in sklenili odstopiti od posesti, ji je naročil, naj jim pove, da pod nobenim pogojem ne smejo preklicati pogodbe z gospodom N. »Pravzaprav,« je dejal, »to ni posel za žensko, toda vsi drugi so bodisi zaposleni s paṇḍālom ali pa z nami še niso dovolj dolgo za takšno nalogo.«

Viśākhā je s prvim vlakom odpotovala iz Ahmedabada in prispela v Bombaj naslednje jutro. Toda to, kar je Prabhupāda slutil, se je že zgodilo; bhakte so preklicali kupoprodajno pogodbo. Prepričani so bili, da bi bila pridobitev zemljišča napaka, s čimer so se strinjali tudi njihovi odvetniki, ki so bhakte opozarjali, da morajo takoj preklicati pogodbo, če želijo dobiti nazaj svoj denar. Ko so bhakte slišali Prabhupādovo sporočilo iz Ahmedabada, je zavladala zmeda. Zdaj niso imeli nobene pravne opore, nobene pravice do zemlje. In ni jim uspelo izpolniti Prabhupādove želje! Girirāja je telefoniral Prabhupādi v Ahmedabad, da bi mu povedal, kaj se je zgodilo.

»Tukaj Bhaktivedanta Swami,« je rekel Prabhupāda, ko je prevzel slušalko. Girirāja je povedal, da je prišla Viśākhā s sporočilom iz Ahmedabada. »Da, da,« je rekel Prabhupāda, »za kaj gre?« Končno je Girirāja spravil iz sebe, da so razveljavili kupoprodajno pogodbo. Prabhupāda je bil tiho. Nato je z glasom, ki je hkrati izražal jezo in ravnodušje, rekel: »Potem je vsega konec.«

[1] Posest Hare Krišna

[2] En lākh je 100.000 rupij.

[3] Duhovno nebo