Sedmo poglavje – ZDRUŽITEV DVEH SVETOV

San Francisco
5. julij 1970

Śrīla Prabhupāda se je udeležil Ratha-yātre 1970 v San Franciscu. Na hladen in vetroven dan se je okrog deset tisoč ljudi pridružilo procesiji Gospoda Jagannāthe skozi Golden Gate Park. Śrīla Prabhupāda je med parado plesal na ulici z več tisoč udeleženci, nagovoril veliko množico v avditoriju na obali in gledal, kako njegovi učenci tisočem delijo brezplačni vegetarijanski obrok prasādama. Toda ko je prispel neki bhakta s pol ducata prvih izvodov prvega zvezka knjige Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, je bil Śrīla Prabhupāda videti še posebno zadovoljen.

Obkrožen z bhaktami in radovednimi obiskovalci festivala, je Śrīla Prabhupāda vzel v roke eno od knjig, občudujoč zgornjo platnico z bogato barvno sliko Rādhe in Kṛṣṇe. Knjiga je bila velika, skoraj sedem-in-pol krat deset-in-pol palcev, in je imela bleščeč srebrn ovitek, na katerem je z velikimi, svetlordečimi črkami pisalo: »KṚṢṆA«. Bila je pravo transcendentalno čudo, ki ga je Śrīla Prabhupāda zelo spoštljivo držal v svojih rokah.

Opazovalci so se komaj vzdržali, da se niso naslonili na Prabhupādo, ko so pogledovali prek njegovih ramen. Zato pa niso zadržali vzklikov, ko se je Prabhupāda nasmehnil in knjigo odprl. Pregledal je ilustracije, tisk, papir in vezavo. »Zelo lepo,« je rekel. Pozornost je zdaj preusmeril na besedilo in začel brati. Nato je dvignil pogled in oznanil, da je ta izjemno dragocena knjiga, Kṛṣṇa, pravkar prispela, in da bi jo morali vsi prebrati. Z enim izvodom knjige v roki in drugimi na kupu pred seboj je rekel, da lahko, kdor želi, stopi naprej in knjigo kupi.

Ljudje so začeli vpiti, roke z desetdolarskimi bankovci so se iztegnile naprej, kričeči glasovi pa so prosili za knjigo. Prabhupāda je v hipu prodal vse knjige in ni niti ene obdržal zase.

Za bhakte je bila Śrīla Prabhupādova prodaja knjige Kṛṣṇa najspektakularnejši dogodek na festivalu Ratha-yātre. V skupinah so si podrobno ogledovali kupljene knjige in razpravljali o Kṛṣṇovih igrah in učinku, ki ga bodo imele na ljudi v Ameriki.

Brahmānanda je povedal zgodbo, kako je Prabhupāda leta 1967 v svoji sobi Druge avenije 26 v New Yorku podaril prvi izvod svojega Nauka Gospoda Caitanye. Tik preden je knjiga prispela, je Śrīla Prabhupāda sedel in se pogovarjal s Satyavrato, učencem, ki je prenehal prihajati v hram zaradi malenkostnih prepirov s svojimi brati po Bogu. Ko je izvod knjige Nauk Gospoda Caitanye prišel, ga je Śrīla Prabhupāda ljubeče pregledal, nato pa podaril Satyavrati.

Brahmānanda je osupnil, ko je videl, da je Śrīla Prabhupāda izročil edini izvod svoje knjige. Ker mu je pomagal pri izdaji knjige, je Brahmānanda vedel, kako prizadevno jo je Prabhupāda pisal in kako nestrpno je čakal leto dni, da so knjigo končno natisnili. Kakor hitro pa je prišla, jo je takoj podaril, in to učencu, ki niti ni bil v dobrem stanju. Satyavrata je knjigo vzel, se zahvalil Śrīla Prabhupādi in odšel, ne da bi se še kdaj prikazal.

Čeprav je Śrīla Prabhupāda želel, da bi bili tudi njegovi učenci prav tako vneti za razširjanje literature zavesti Kṛṣṇe kakor on, pa nihče od njih ni vedel, kako naj bi to storili. Deliti revije in prositi za majhne prispevke je bilo eno – toda velika, trdo vezana knjiga? Ko je aprila 1967 v New York prispela celotna pošiljka knjige Nauk Gospoda Caitanye, so bhakte najeli tovornjak, naložili knjige v pristanišču in jih raztovorili v Drugi aveniji 26. Nato so jih razposlali ISKCON-ovim centrom v Los Angelesu, San Franciscu, Bostonu, Montrealu in drugod. Tam pa so knjige tudi ostale.

Nekateri bhakte so poskusili z objavljanjem oglasov v revijah in oddajanjem knjig knjigarnam v komisijsko prodajo. Toda knjige niso šle v promet. Kako prodajati te velike, trdo vezane knjige, je ostala skrivnost – dokler se ni zgodilo nekaj pomembnega, naključno odkritje.

Nekega dne v letu 1971 sta se dva brahmacārīja po petju svetih imen v središču San Francisca z avtom vračala v hram in se ustavila na lokalni bencinski črpalki, da bi natočila bencin. Ko je črpalkar prišel k oknu po denar, mu je eden od njiju pokazal knjigo Kṛṣṇa. Človek je pokazal zanimanje in brahmacārīja sta začela pridigati slavo zavesti Kṛṣṇe. Ko sta mu predlagala, naj vzame knjigo kot plačilo za bencin, je pristal.

Brahmacārīja je dogodek osupnil; navdihnjena s svojim uspehom sta naslednji dan odšla ven z več Kṛṣṇa knjigami in se postavila pred trgovino. In zopet se je zgodilo; tokrat sta prodala dve knjigi.

Keśava, predsednik hrama v San Franciscu, je telefoniral svojemu GBC nadzorniku (in bratu) Karandhari v Los Angeles in mu povedal, kaj se je zgodilo. »To je kot čudež!« je vzkliknil Keśava. Karandhara ga je opogumil, naj še naprej preizkuša novo metodo, in kmalu je iz hrama v San Franciscu šest bhakt hodilo od vrat do vrat in predstavljalo knjige ljudem po domovih. Ko je Buddhimanta začel prodajati kar po pet knjig na dan, so se bhakte v drugih hramih, še posebno v Los Angelesu, San Diegu in Denverju, hoteli zgledovati po njem. In kdorkoli je poskusil in prodal knjigo, se je navzel evforičnega navdušenja.

Izkušnje in pričevanja bhakt o prodajanju Śrīla Prabhupādovih knjig izpričujejo posebno draž, ki se razlikuje od sreče, katero lahko izkusi mladenič, ki nepričakovano odkrije novo tehniko prodaje in se mu zdaj nasmiha dober zaslužek. Razlika je v tem, da je bhaktovo deljenje knjig vdano služenje Kṛṣṇi; zaradi tega poraja zanos, ki je transcendentalen, zanos, ki daleč presega tudi največjo materialno srečo.

Navaden posel se razlikuje od službe prodajanja literature zavesti Kṛṣṇe, kakor se materialno življenje razlikuje od duhovnega življenja. Toda kdor gleda na duhovno življenje z materialnimi očmi, ga ne bo razumel. Bhaktisiddhānta Sarasvatī je takšne empiristične poskuse razumevanja ekstaze zavesti Kṛṣṇe primerjal s prizadevanjem človeka, ki poskuša okusiti med z lizanjem kozarca od zunaj.

Mladi možje in žene, ki so začeli deliti knjige v Ameriki, so se zavedali, da jih je Śrīla Prabhupāda rešil pred peklenskim življenjem, ko jim je dal zavest Kṛṣṇe, zato so mu hoteli pomagati pri dajanju zavesti Kṛṣṇe drugim. In takšno pridiganje, z deljenjem njegovih knjig, je bila ekstaza, duhovna ekstaza.

 

 

Do sredine 1971 so hrami na teden prodali že po več sto Kṛṣṇa knjig. Karandhara, ki je vodil Prabhupādov knjižni sklad, je začel pošiljati saṅkīrtana biltene severnoameriškim hramom in Śrīla Prabhupādi. V biltenih je navajal mesečne rezultate deljenja knjig v vsakem hramu posebej, kar je spodbudilo tekmovanje. Karandharov bilten za december 1971 je povzel razpoloženje celega leta in bhakte spodbudil, da prodajo še povečajo.

»V zadnjem času so bhakte v San Franciscu uvedli program prodaje knjig vsi ven; od tedaj delijo povprečno dvajset Krišna knjig na dan. Kakšna je njihova tehnika? Keshava Prabhu pravi: ›Preprosto smo se odločili, da je to naša prioritetna dejavnost. To si moraš samo želeti, potem pa daš vse od sebe. Kamorkoli gremo, imamo vedno s seboj BTG-je in Krišna knjige,‹ pravi, ›kadar gremo pet na ulico, od vrat do vrat, v pralnico, v trgovino, povsod.‹ Prej smo napenjali možgane in si izmišljali toliko finih in zapletenih načinov za povečanje prodaje, toda izkušnje so pokazale, da je najbolj uspešno, če knjige kar sami vzamemo v roke in gremo od vrat do vrat s to Brezvzročno Milostjo. Le pomislite – koliko ur na dan izrecno porabimo za razširjanje Srila Prabhupadove literature, kar je njemu najljubše?«

Celoletne saṅkīrtane pa ni okronal Karandharov bilten, temveč sam Prabhupāda, ki je poslal pismo Keśavi, »kralju« deljenja knjig.

»Prejel sem veliko poročil o tem, da mojih učencev iz San Francisca ne more nihče premagati v razdeljevanju mojih knjig; včasih da na dan prodajo kar 70 Krišna knjig. Če je to res, potem moram, ko se vrnem v ZDA, vsekakor priti k vam in bivati v vašem hramu. Z obilnim razširjanjem mojih knjig mi dajete veliko spodbudo za prevajanje in mi pomagate izpolnjevati naročilo, ki sem ga dobil od mojega Guruja Maharaje. Zato sem vam zelo hvaležen in sem prepričan, da vas bo Krišna za to delo še milijonkrat bolj blagoslovil.

Upam, da ste ti in vsi moji ljubljeni učenci v San Franciscu zdravi in zadovoljni.«

Izvod tega pisma so dobili vsi ISKCON-ovi centri. Prabhupāda je vedno dajal blagoslove vsem bhaktam, toda nihče se ni spominjal, da bi kdaj prej izjavil, da bo Kṛṣṇa bhakto blagoslovil še »milijonkrat bolj«!

Čeprav je Prabhupāda v pismu ponavadi poučil enega bhakto, so njegovi napotki velikokrat veljali za vse; in Śrīla Prabhupādova pisma so jasno določala, čemu morajo učenci dajati najvišjo prioriteto – razširjanju knjig.

»Zelo me veseli, da delite vse več naših knjig in revij. To je dober znak, ki kaže, da je vaše pridigarsko delo tudi močno. Bolj ko boste okrepili pridiganje, tem bolje se bo razvijalo prodajanje knjig. Predvsem si želim, da na široko razširjate moje knjige.«

Prabhupādova ambicija je bila, da posvetno literaturo nadomesti s transcendentalno. V vsakem domu bi moral biti vsaj en izvod literature zavesti Kṛṣṇe, je razmišljal; če kdo prebere samo eno stran, se lahko tok njegovega življenja obrne k popolnosti. »Če je delež bralcev, ki bodo postali bhakte, samo en odstotek,« je zapisal, »bo to spremenilo svet.« Oglaševalci naročil po pošti so zadovoljni s petodstotnim odzivom, Śrīla Prabhupāda pa je govoril o še manjšem deležu ljudi – o enem odstotku –, ki bi po njegovem lahko postali čisti bhakte, potem ko dobijo knjigo. To potrjuje tudi Gospod Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti: »Od mnogo tisočev ljudi si morda eden prizadeva za popolnost; od tistih, ki so dosegli popolnost, pa je komaj kdo, ki Me zares pozna.« Da bi svet postal zavesten Kṛṣṇe, bo torej treba razdeliti milijone izvodov transcendentalne literature.

Śrīla Prabhupāda je hotel, da njegovi učenci razumejo, zakaj naj bi razširjali njegove knjige, in jih je o tem poučeval v pismih.

»Kdo je Bog je mogoče na kratko povedati s samo štirimi besedami – Krišna je Vrhovni Upravitelj. Če boš razvil prepričanje o tem in navdušeno pridigal to dejstvo, je uspeh zajamčen, ti pa boš opravljal največjo službo vsem živim bitjem.«

Jayādvaiti je napisal:

»Te knjige in revije so naše najpomembnejše propagandno orožje, s katerim lahko premagamo nevednost mayine vojske; bolj ko bomo proizvajali takšno literaturo in jo v velikem številu prodajali po vsem svetu, prej bomo odrešili samomorilsko naravnani svet.«

Jagadīśi pa je napisal:

»Tvoje poročilo o prodanih knjigah je zelo spodbudno, saj dokazuje, da čutiš odgovornost do tega, da vedno več ljudi bere našo literaturo. To je v resnici trdna osnova našega pridigarskega dela – nobeno drugo gibanje nima takšne obilice avtoritativnih virov za pridiganje. In kdor bere našo filozofijo zavesti Krišne, postane prepričan.«

Prabhupāda je še naprej vztrajal, da nadaljujejo z vsemi glavnimi programi zavesti Kṛṣṇe, vključno s češčenjem Božanstev, javnim petjem Hare Kṛṣṇa mantre in javnimi predavanji. Vsi programi so pomembni. Deljenje knjig pa naj bi, kadar je le mogoče, spremljalo druge programe. Sannyāsīju, katerega glavna služba so bila javna predavanja, je Prabhupāda napisal:

»Deli knjige, kolikor le moreš. Če kdo malo posluša našo filozofijo, mu bo to v pomoč. Če pa kupi knjigo, lahko to obrne tok njegovega življenja. Zato je prodajanje knjig najboljše pridigarsko delo. Prodajaj knjige, prirejaj kirtane na javnih mestih, kot so šole in fakultete, pridigaj.«

V pismu Bhagavānu dāsi v Franciji je poudaril isto stvar: »Kakšen bo učinek treh minut tvojega pridiganja? Če pa kupijo eno knjigo, to utegne obrniti tok njihovega življenja.«

* * *

Druga velika prelomnica v deljenju knjig je bila konec leta 1972. Leto prej so bhakte izkoristili božični čas tako, da so prodajali Kṛṣṇa knjigo po domovih, toda takrat se še nihče ni zavedal pravega pomena božičnega časa.

Rāmeśvara: Bilo je 22. decembra 1972, ko smo v Los Angelesu po naključju odkrili božični maraton. Seveda smo opazili, da so ljudje v veliko večjem številu hodili v trgovine, ki so včasih ostale odprte do polnoči. Stal sem pred trgovsko hišo Burbank Zody's. V Los Angelesu smo imeli napeto tekmovanje z nagradami, ki se je stopnjevalo do mrzličnega vrhunca.

Ves dan sem noro delil in sem na koncu zbral približno 350 dolarjev in podelil 650 revij. Bilo je okrog desetih zvečer. Prepričan sem bil, da je to nov svetovni rekord v ISKCON-u in da ni bilo mogoče, da bi me ta dan kdo prekosil. Čeprav je bila trgovina odprta do dvanajstih, se je prodaja upočasnila, tako da sem začel razmišljati: »Morda bi se moral vrniti. Nedvomno so že vsi nazaj. Doslej še nihče ni ostal zunaj po osmi uri. Vsi bodo čakali na mene. Ne bi smel dovoliti, da me čakajo.« Tako me je um prepričeval, naj se vrnem.

Do enajstih je trgovina povsem omrtvela. Sedel sem v avto in se odpeljal nazaj. Med potjo nazaj sem šel mimo druge trgovine Zody's z imenom Hollywood Zody's, na vogalu ulic Sunset in Western. Nisem se mogel odločiti, ali naj se ustavim ali ne, kajti trgovina je bila nabito polna in je bila odprta do polnoči. Sklenil sem, da se vendarle vrnem v hram; mislil sem si, da so vsi bhakte najbrž že nazaj in čakajo samo še mene, da izvedo, koliko knjig sem razdelil. Tako sem nadaljeval z vožnjo.

Približno deset minut do dvanajstih sem končno prispel v hram in planil v sobo za bhakte saṅkīrtane. Toda edini v sobi je bil tajnik Madhukaṇṭha. Rekel sem: »Oh, ne! Vsi so že v postelji?« Odvrnil je: »Ne, še nihče ni prišel nazaj.« Bil sem prvi, ki se je vrnil! To je bilo odkritje prvega božičnega maratona. Bilo je popolnoma nenačrtovano. Nihče ni nikomur naročil, naj ostane zunaj tako pozno. To smo storili povsem spontano.

Končno so se okrog pol dveh zjutraj vsi bhakte vrnili; vsi smo posedli v krog in gledali na zemljevid saṅkīrtane. Nismo mogli spati, ker smo bili preveč vznemirjeni od želje, da gremo ven. Razmišljali smo: »Kje lahko najdemo veliko pogojenih duš, da jim razdelimo knjige?« Naše glasno govorjenje in hripavo smejanje je spominjalo na pijansko zabavo in je prebudilo Karandharo, ki je spal v svoji pisarni v sosednji sobi. Opotekajoč se je vstopil in si mencal zaspane oči, ko pa nas je zagledal in videl, kaj se dogaja, je bruhnil v smeh in nas poslal spat, rekoč: »Pripravite se za jutri.« Tako smo imeli tridnevni maraton – 22., 23. in 24. decembra.

Nikoli prej v zgodovini našega gibanja ni nihče razdelil toliko knjig. Dan je bil dober, če smo razdelili nekje med petindvajsetimi in štiridesetimi knjigami. Zdaj pa smo v tridnevnem obdobju vsak dan razdelili med pet in šest tisoč kosi literature. En sam hram je v samo treh dneh razdelil skoraj osemnajst tisoč kosov literature.

 

 

Ko je Prabhupāda prejel vesti o deljenju knjig v Los Angelesu in drugod po Združenih državah, je bil zelo zadovoljen, pa tudi začuden. Čeprav so ga zaposlovale mnoge zadeve z vseh koncev sveta, jih je odložil na stran in užival zadovoljstvo ob triumfalnem deljenju knjig v Ameriki. Nemudoma je poklical v sobo svojega osebnega tajnika in začel narekovati pisma.

»Moj dragi Ramesvar,

Zahvaljujem se ti za pismo z dne 27. decembra 1972. Z velikim veseljem sem prebral podatke o številu knjig, ki ste jih prodali v tridnevnem obdobju, od 22. do 24. decembra 1972. Skoraj neverjetno je, da je lahko en hram v treh dneh prodal več kot 17.000 knjig! To mi govori, da so ljudje v vaši deželi končno začeli resno jemati gibanje za zavest Krišne. Zakaj bi sicer kupovali naše knjige? Ker lahko vidijo, da so naši fantje in dekleta, bhakte, tako iskreni in resni pri razširjanju sporočila zavesti Krišne, da v trenutku naredijo močan vtis nanje, ko jih zagledajo; zato knjige cenijo in kupujejo. To je edinstveno na vsem svetu. Zato sem zelo zadovoljen z vsemi fanti in dekleti iz Los Angelesa in z vsega sveta, ki razumejo in cenijo edinstveno vrednost naše transcendentalne literature in prostovoljno hodijo ven in jo razširjajo kljub vsem težavnim okoliščinam. Ta trud jim sam po sebi zagotavlja, da se bodo vrnili domov, nazaj k Bogu.«

Isti dan je Prabhupāda narekoval pismo Karandhari:

»Nikoli si nisem mislil, da je mogoče razdeliti tako veliko število naše literature. Zato mi je jasno, da je to lahko samo Krišna, ki nas blagoslavlja zaradi vašega iskrenega dela, ki ga opravljate Zanj. To je v resnici skrivnost mojega uspeha; uspel nisem zato, ker bi jaz naredil nekaj čudovitega, temveč zato, ker so tisti, ki mi pomagajo, iskreni. Oni so opravili delo. To je razlog za naš uspeh povsod po svetu, kjer je drugim spodletelo. V tej dobi hinavščine in prevar je že najmanjša iskrenost prava redkost, jaz pa imam takšno srečo, da mi je Krišna poslal vse vas, krasne fante in dekleta, ki iskreno delate. Prosim, prenesi vsem izraze moje najgloblje hvaležnosti.«

Śrīla Prabhupādova pisma, v katerih se je zahvalil za božični maraton in bhaktam zagotovil, da se bodo vrnili k Bogu, so dala gibanju deljenja knjig velik zagon, s katerim je dobesedno poletelo v novo leto. Bhakte so odkrivali vedno nove načine in nova mesta za deljenje knjig. Novi rekordi so neprestano rušili stare, bhakte pa so delali še večje načrte za prihodnost.

Praghoṣa: V Detroitu sem redno prihajal v hram na večerna predavanja in z drobnimi deli bhaktam pomagal urejevati hram. Vsak večer sem pleskal in opazoval bhakte, ki so se vračali iz saṅkīrtane. Videti so bili zelo vzneseni in oživljeni, mene pa je zmeraj zanimalo, kaj neki so počeli zunaj, da so prišli takšni nazaj. Stal sem na lestvi, pleskal in poslušal njihov pogovor, medtem ko so oni sedeli na tleh in pili vroče mleko. Opisovali so, kako so potrkali na vrata kakega človeka, nakar se je zgodila ta in potem ona stvar – to me je zelo privlačilo.

Ko sem prišel živet v hram in sem bil bhakta kak teden dni, me je nekdo vprašal, če bi hotel iti ven in poskusil deliti knjige. Tako sem šel ven, v dhotiju in s tilako na čelu, uporabljal pa sem neposreden način predstavljanja, tako da sem pristopil k ljudem, jim dal vizitko in knjigo, povedal nekaj o vsebini knjige, pokazal Prabhupādovo sliko in jih zaprosil za prispevek. Radostno razburjenje, ki sem ga ob tem doživel, je bilo preprosto neverjetno. Oditi ven in deliti knjige je postalo nekaj izjemno blaženega. Toda nihče od nas ni mogel pokazati s prstom in reči: »To je vzrok naše ekstaze.«

Ponoči smo večkrat ležali budni. Vsi brahmacārīji smo bili v eni veliki sobi, kjer smo ležali na tleh v spalnih vrečah in drug drugemu šepetali: »Kaj si rekel ljudem tam zunaj?« Ponoči smo se v sobi tako pogovarjali pri ugasnjenih lučeh; vsakdo je poskušal opisati, kako je predstavljal Prabhupādove knjige.

Tripurāri: Moje druženje s Śrīla Prabhupādo je bilo vedno bolj ali manj v ločenosti in na bojišču. Medtem ko je Prabhupāda osebno izšolal veliko starejših bhakt, jaz nisem bil nikoli deležen takšne šole. Śrīla Prabhupāda me je izšolal bolj od znotraj, v srcu. Mislim, da isto velja za vse naše bhakte, ki delijo knjige. Čutijo zelo intimno povezanost s Prabhupādo, čeprav z njim niso imeli veliko osebnih stikov. Njihova intimnost in občutek, da jim je Prabhupāda zelo blizu, sta bila zavoljo njihove službe, za katero je Prabhupāda dejal, da je njegovo življenje in njegova duša – ko je videl, da se knjige delijo.

* * *

Poleti 1973 so bhakte odkrili, da lahko na koncertih v nekaj urah razdelijo na stotine Kṛṣṇa knjig. Knjiga Kṛṣṇa, ki je bila zdaj na voljo kot broširana trilogija s predgovorom Georga Harrisona, je bila še posebno privlačna za mlade ljudi. Julija je Rāmeśvara pisal Prabhupādi v London in ga obvestil, da hram v Los Angelesu razdeli po dva tisoč Kṛṣṇa knjig na teden in da so na nekem koncertu bhakte v dveh urah razdelili šeststo knjig.

Bhakte iz Los Angelesa so odločili, naj Tripurāri in še nekateri drugi vodilni saṅkīrtana možje potujejo od hrama do hrama in prenašajo svoje izkušnje drugim. Rāmeśvara je Prabhupādi napisal: »Po milosti Śrī Śrī Rukmiṇī-Dvārakādhīśe (Božanstev hrama v Los Angelesu) lahko veliko število bhakt pošiljamo v druge centre. To je pravo obilje Nove Dvārake.« Śrīla Prabhupāda je 3. avgusta odgovoril:

»Razširjanje knjig je naša najpomembnejša dejavnost, o tem ni nobenega dvoma. Hram ni mesto za jelo in spanje, temveč baza, iz katere naše vojake pošiljamo v boj z mayo. Bojevati se z mayo pomeni spuščati na tisoče in milijone knjig v naročja pogojenih duš. Tako kot v vojnem času, ko bombe kar dežujejo z neba. …

Všeč mi je tudi program, da pošiljate vaše najboljše može poučevat druge. To je dejanski napredek zavesti Krišne, poučevati druge. Nadaljujte s tem programom, tako da bo v prihodnosti vsak bhakta v našem gibanju obvladal umetnost deljenja knjig. Glede tega imate mojo odobritev.«

Sura: Vaiśeṣika je prodajal knjige z menoj na letališču. Pristopal je k ljudem in govoril: »No, gospod, kako ste? Vsa slava gibanju śrī-kṛṣṇa-saṅkīrtane, največjemu blagoslovu za celo človeštvo, ki čisti srce.« Ponavljal je Śikṣāṣṭaka molitve Gospoda Caitanye naravnost iz knjige, a je vseeno prodajal knjige. Na knjižnih ovitkih so bile slike Kṛṣṇe in nabožni prizori, tako da nekateri bhakte včasih niso mogli razumeti, kako bodo ljudje lahko vzpostavili odnos s temi knjigami. Toda Prabhupāda je želel, da jih delimo. In govoril je, naj ljudem pridigamo na podlagi dobrih strani same knjige. Ko je neki bhakta vprašal Prabhupādo, kaj naj govorimo, da bi delili knjige, je Prabhupāda odgovoril kṛṣṇe sva-dhāmopagate; verz, ki pravi, da Śrīmad-Bhāgavatam blesti kakor sonce in da je sonce Bhāgavatama vzšlo samo zato, da bi dalo ljudem religijo v tej dobi teme. Tako smo ponavljali tudi ta verz in delili knjige z zaupanjem.

Ko smo šli ven, smo videli, kako zavest Kṛṣṇe zares močno deluje na ljudi. Videli so, da so bhakte zelo iskreni in resni, in to je nanje naredilo vtis. V saṅkīrtani smo vsak dan srečevali ljudi, ki so cenili Prabhupādove knjige. Nekateri so nas tudi nadlegovali, toda Prabhupāda nam je bil že prej povedal, da bodo vedno težave. Śrīla Prabhupāda je potrdil vsako naše spoznanje. Dejal je, da je prodajalcu knjig včasih težko, ker ga ljudje enkrat sprejmejo, drugič pa zavrnejo. Vendar on to prenaša.

Na letališču smo srečevali profesorje, odvetnike, vse vrste ljudi, ki so se ustavili in govorili z nami. Oni so nas izzvali, mi pa smo morali stalno braniti Prabhupādove knjige in njegovo gibanje ter govoriti v Prabhupādovem imenu, mnogo bolj kot prej, ko smo bili samo otroci, ki se na parkiriščih pogovarjajo z ženami in poskušajo izprositi petdeset centov za zavitek indijskega kadila. Prabhupādove knjige smo predstavljali učenjakom, prihajali smo v stik z māyāvādīji, znanstveniki in poslovneži, z ljudmi, ki so bili zelo ostroumni, v Čikagu, New Yorku, Los Angelesu in San Diegu. Ljudje so bili tam zelo ostroumni in težki. In prav s tem, da smo se morali duhovno bojevati z njimi in braniti gibanje, smo postajali zrelejši v našem razumevanju Prabhupādovih knjig in smo se jih naučili predstavljati tako, da smo lahko prepričali celo ljudi, ki se niso dali prepričati. Morali smo študirati Prabhupādove knjige.

* * *

Še en velik korak naprej za deljenje knjig je bil, ko se je v Združene države vrnil Tamāla Kṛṣṇa Goswami, ki je bil štiri leta Śrīla Prabhupādov conski sekretar v Indiji. Skupaj s prijateljem Viṣṇujano Swamijem je pomagal osnovati saṅkīrtana skupino Rādhe-Dāmodare, ki je potovala v avtobusu z Božanstvoma Rādhe-Kṛṣṇe, delila knjige in prirejala festivale širom po Združenih državah.

Śrīla Prabhupāda je pokazal posebno zanimanje za skupino Rādhe-Dāmodare in je odobril posojilo BBT-ja za nakup še več avtobusov, s čimer so ustvarili pravo vojsko saṅkīrtane, ki je potovala v prenovljenih Greyhoundovih avtobusih. Do konca leta 1974 je imela skupina Rādhe-Dāmodare tri avtobuse, kombije in veliko ljudi. Prabhupāda je avtobuse imenoval »potujoči templji« in je bhakte Rādhe-Dāmodare spodbujal, naj nadaljujejo s svojim programom; lahko so prepričani, da je Gospod Caitanya zadovoljen z njimi. »Veseli me, da ste doumeli važnost mojih knjig,« je zapisal Prabhupāda, »zato to tako poudarjam. Omogočite vsakomur, da vzame te knjige.«

Śrīla Prabhupāda je bodril skupino Rādhe-Dāmodare, naj se razširi na več sto avtobusov in tako izpolni poslanstvo Śrī Caitanye Mahāprabhuja, ko bo prinesla zavest Kṛṣṇe v vsako mesto in vsako vas. Ko se je razvilo napeto transcendentalno tekmovanje med losangeleškim hramom, Tripurārijevo BBT skupino in skupino Rādhe-Dāmodare, ga je Prabhupāda z zadovoljstvom opazoval in odobraval.

 

 

Še ena skupina, ki so jo osnovali leta 1974, je bila BBT-jeva skupina za knjižnice. Začelo se je tako, da je Hṛdayānanda Goswami nekaj brahmacārījev iz svoje potujoče skupine poslal prodajat knjige po prestižnih univerzah v Novi Angliji. Iz tega se je leta 1974 razvila BBT-jeva skupina za knjižnice, ki je imela v Los Angelesu svojo profesionalno organizirano prodajno pisarno. Takrat so člani skupine začeli prodajati cele komplete Śrīla Prabhupādovih knjig, ki so vključevali že izdane in še načrtovane zvezke Caitanya-caritāmṛte v sedemnajstih zvezkih in Śrīmad-Bhāgavatama v šestdesetih zvezkih. Že pri prvih poskusih so imeli velik uspeh.

Śrīla Prabhupāda je že dolgo gojil to zamisel; še pred prihodom v Ameriko je obiskoval knjižnice v Indiji z izvodi svojega Prvega speva Śrīmad-Bhāgavatama. Po zaslugi njegovih prizadevanj v New Delhiju je Ameriška kongresna knjižnica dobila izvode teh prvih knjig. Zdaj je njegova želja, da bi vse ameriške knjižnice in univerze imele njegove knjige, postajala stvarnost. Rāmeśvara, ki je bil nadzornik BBT-ja, je v biltenu vsem hramom napisal:

»Srila Prabhupada kaže vse večje zanimanje za ta program in ga postavlja za eno naših najpomembnejših prednostnih nalog. Njegova božanska milost je poslala nazaj v ZDA njegovo svetost Satsvarupo dasa Goswamija, ki je trenutno sekretar GBC-ja na položaju Srila Prabhupadovega osebnega tajnika, da bi osebno vodil in organiziral BBT-jev program za knjižnice.«

Pod Satsvarūpovim vodstvom je skupina prekrižarila Združene države in vsak teden dobila na ducate trajnih naročil od univerzitetnih knjižnic, vključno s tistimi v Yaleu, Harvardu, Kolumbiji, Princetonu in Stanfordu. Po nekaj mescih so profesorji začeli pisati ugodne kritike, mnogi od njih pa so tudi naročili Prabhupādove knjige za svoje fakultetne tečaje. Ko je BBT-jeva skupina za knjižnice spravila cele komplete knjig v večino ameriških in kanadskih knjižnic, je premestila svoje operacije v Evropo in Indijo, kjer je žela enak uspeh.

Dr. Alex Wayman, profesor sanskrta na Kolumbijski univerzi, je napisal:

»Z velikim zadovoljstvom sem pred kratkim prebral Śrīmad-Bhāgavatam v sijajni izdaji, ki jo je avtoriziral A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda. Vsaka stran razodeva izjemno skrb in posvečenost sanskrtski besedi in njenemu dragocenemu pomenu. Prepričan sem, da bo to monumentalno delo seglo zelo daleč in prineslo vzvišeno sporočilo Bhāgavatama številnim zahodnjakom, ki sicer ne bi imeli te možnosti.«

Prabhupāda je bil vesel priznanj zahodnih učenjakov in je njihove ocene pogosto kazal svojim gostom. »Ta program trajnih naročil mi je zelo všeč,« je napisal Prabhupāda. »Poskusite povečati število takšnih knjižničnih naročil na petdeset tisoč.«

 

 

Ko je bil septembra 1974 Śrīla Prabhupāda več tednov bolan, so bila poročila o deljenju knjig najboljše zdravilo zanj. »Kadarkoli dobim poročilo o prodaji mojih knjig,« je napisal skupini za knjižnice, »začutim moč. Celo v zdajšnjem oslabelem stanju mi je tvoje poročilo vlilo novih moči.« Med isto boleznijo je pisal tudi Rāmeśvari:

»Kar se tiče števila prodanih knjig, se prosim trudi kot do sedaj. To je edina uteha mojega življenja. Ko slišim, da se moje knjige tako lepo prodajajo, postanem poln energije kot kak mladenič.«

Śrīla Prabhupādi se je zdravje popravilo, pa tudi njegov BBT je do konca 1974 izpričal izjemno zdrav razvoj; hrami so zopet tekmovali v mrzličnem božičnem maratonu. Iz pisarne BBT-ja v Los Angelesu so Prabhupādi poročali, da so to leto prodali približno 387.000 trdo vezanih knjig, kar je 67-odstotno povečanje glede na prejšnje leto. Prodanih je bilo tudi skoraj 4.000.000 revij Nazaj k Bogu, kar je 89-odstotno povečanje. Ameriški BBT je prodal hramom vsega skupaj 6 668.000 kosov literature, kar je 60-odstotno povečanje.

Ob takšnih novicah je Śrīla Prabhupāda »postal poln energije kot mladenič«; Prabhupāda in njegovo gibanje deljenja knjig sta stopila v leto 1975 z vsemi znamenji porasta – podvajanja in potrojitve – že tako osupljivih številk iz leta 1974. Še več, novi BBT-ji v drugih deželah po svetu so se tudi širili.

Śrīla Prabhupāda je leta 1972 ustvaril svoj Bhaktivedanta Book Trust kot samostojno poslovno enoto, da bi zagotovil stalno izdajanje in distribucijo svojih knjig. BBT naj bi deloval izključno v korist Mednarodne skupnosti za zavest Krišne, kljub temu pa bo ostal samostojen.

Statut Bhaktivedanta Book Trusta je določal, da morajo njegovi poverjeniki ves denar od knjig, ki jih prodajo ISKCON-ovim hramom, razdeliti v dva sklada: v enega za tiskanje knjig, v drugega pa za nakup ISKCON-ovih posesti in gradnjo templjev. Prabhupāda je veroval, da bo Kṛṣṇa zagotovil uspeh ISKCON-a, samo če se bodo držali te formule pol na pol. Vedno znova se je skliceval na to formulo v pogovorih in pismih in še celo v svojih komentarjih Śrīmad-Bhāgavatama.

Śrīla Prabhupāda je svoje poverjenike BBT-ja pooblastil, da naredijo načrte za tisk, poverjeniki pa so ga nato vprašali za odobritev. Postavil je merila in smernice, po katerih naj se ravnajo njegovi poverjeniki BBT-ja; šele po posvetovanju z njim lahko uvedejo spremembe.

Spremembam pa je bil Prabhupāda še posebno nenaklonjen. Sam je izbral velikost knjige, določil umetniško opremo in predlagal naklado, obliko prevoza, prodajo hramom – skoraj vse vidike BBT-jeve založniške dejavnosti. Prabhupāda se je vmešal celo v primerih, ko nekateri hrami niso pravočasno nakazali denarja BBT-ju.

»Ni dobro, če tako veliki hrami, ki dajejo zgled vsej Skupnosti, ne plačujejo računov. To je skrajna nerednost. Sam se poskušam umakniti iz administrativnih poslov, toda kako naj bom miren, če predsedniki in člani GBC-ja povzročajo takšno vznemirjenje? Stvari morajo samodejno potekati, šele potem bom lahko miren.«

Bil je dosleden manager. »Vedsko navodilo pravi,« je dejal, »da nikoli ne smemo zanemariti ognja, dolga in bolezni. Za vsako ceno jih moramo odpraviti.«

Śrīla Prabhupāda je v distribuciji knjig med drugim videl tudi osnovo za gospodarsko čvrstost ISKCON-a. Bhakte lahko opravljajo tudi druge posle, toda prodajanje knjig je najboljše, saj združuje tako pridiganje kot tudi dober vir zaslužka. Predsedniku nekega hrama je napisal:

»Poročilo o tem, kako lepo se delijo naše knjige, mi je v veliko spodbudo. To je naš glavni posel povsod po svetu. Če boste temu posvetili vso pozornost, ne bo nikoli manjkalo denarja.«

In ob drugi priložnosti:

»Kar se tiče dejstva, da voditelji društva poudarjajo posel, morate razumeti, kaj posel v resnici pomeni. Namen posla je, da pomaga pridiganju. Pridiganju je potrebna finančna pomoč, sicer nam posel ni potreben. Kolikor lahko vidim, naš posel s knjigami zadostuje za financiranje našega gibanja.«

* * *

Ob vztrajnem deljenju Śrīla Prabhupādovih knjig so člani gibanja zavesti Kṛṣṇe doživljali bistvo ljubečega služenja Kṛṣṇi v ločenosti, kar je največja duhovna ekstaza. »Ne prizadevajte si, da bi videli Boga,« je pogosto dejal Śrīla Prabhupādov duhovni učitelj, »temveč delujte tako, da bo Bog opazil vas.« Z drugimi besedami, ker so Prabhupādovi učenci vdano izpolnjevali naročilo služabnika od služabnika Kṛṣṇovega služabnika, bodo zagotovo pritegnili Kṛṣṇovo ljubečo pozornost.

Najhitrejši način za pritegnitev Kṛṣṇove pozornosti, je dejal Śrīla Prabhupāda, je usmeriti druge ljudi k zavesti Kṛṣṇe. Bhakte, ki so delili knjige, so zato občutili posebno razmerje z duhovnim učiteljem, kar jih je spodbujalo, da nadaljujejo s služenjem in deljenjem.

Sañjaya: Filozofsko gledano smo razumeli, da je odhajanje ven in deljenje knjig tisto, kar je naš duhovni učitelj želel od nas. To smo vedeli. To nam je bilo jasno. Imeli smo tudi pravi duh idealizma – da bodo te knjige in revije spremenile svet. Ko enkrat prideš v zavest Kṛṣṇe, lahko resnično vidiš, kako beden je pravzaprav ta svet, kako so stvari zares umazane, kako so ljudje zavistni in kako grozno je materialno življenje. To lahko vidiš. Ne gre za to, da bi mislil, da lahko sam spremeniš svet, čutiš pa, da se bo vsakdo, ki dobi eno od Prabhupādovih knjig in jo pogleda, duhovno spremenil. O tem nismo niti malo dvomili. Čutili smo tudi, da bo v prihodnosti prišlo do velike spremembe v svetu, ko se bo zavest Kṛṣṇe razširila. Prabhupāda je prav tako rekel, da se bodo življenja ljudi spremenila, četudi se samo dotaknejo kakšne od teh knjig. Imeli smo vero v knjige in v Śrīla Prabhupādo.

Keśava Bharatī: Ko ti kdo vzame knjigo, občutiš posebno notranjo izmenjavo s Prabhupādo. Notranja izkušnja je bila bistveno drugačna, če si komu dal knjigo, kot pa če je kdo vzel samo kadilo ali kaj takega. Ob deljenju teh knjig smo resnično občutili, da smo ves dan v Prabhupādovi družbi. Nismo se počutili zapostavljene, ker so bili nekateri bhakte fizično bliže Prabhupādi. Razdeljevalci knjig so zmeraj dobili močne poživitve. Brali smo o Haridāsi Ṭhākuri, ki je šel ven in se valjal po tleh ter prosil ljudi, naj pojejo sveto ime. Takšne stvari so nas navdihovale.

Vaiśeṣika: Mislili smo na to, kako Prabhupāda porabi toliko časa za diktafonom in samo piše te knjige. Meditirali smo o tem, kako spi samo nekaj ur na dan in vse drugo zmanjša na minimum, da lahko piše te knjige. Zato smo tudi mi poskušali omejiti vse druge aktivnosti, da bi samo šli ven in delili knjige. Prabhupāda je rekel, da bi moral bhakta živeti v duhu šestih Gosvāmījev, zato smo vsak dan peli molitve o njih. Resnično smo čutili povezanost. Na samem začetku me je neki bhakta vprašal: »Kje je Prabhupāda, ali veš?« Nato je rekel: »V njegovih knjigah.« Ta duh je bil vedno prisoten. Vedno smo čutili to povezanost.

Jagaddhātrī-devī dāsī: Ko sem delila Prabhupādove knjige, mi je bilo jasno, da ga to najbolj zadovoljuje od vsega, kar lahko naredim zanj. Pomagala sem mu izpolnjevati navodila njegovega duhovnega učitelja, zato je bil zadovoljen. Še bolj pa je bil zadovoljen, če sem to službo lepo opravljala. Vedno sem poslušala zgodbo o tem, kako je bil Bhaktisiddhānta Sarasvatī srečen, če je šel kdo ven in podelil tudi eno samo revijo, saj je to tisto, kar pravzaprav šteje, ta duh saṅkīrtane, da greš ven in poskušaš dati milost pogojenim dušam.

Vedno sem želela opravljati dobrodelno dejavnost. Rada imam občutek, da nekaj delam za ljudi. To pa je summum bonum pomaganja ljudem. Pomagaš jim, da se vrnejo k Bogu. To je bila moja motivacija. In če pomagamo drugim živim bitjem, da odidejo h Kṛṣṇi, se obenem tudi sami očistimo.

Lavaṅga-latikā-devī dāsī: Ker sem slišala Śrīla Prabhupādo govoriti, ker sem vedela, da vedno bere iz teh knjig, iz Śrīmad-Bhāgavatama, in da pridiga, da moraš to znanje deliti drugim, je bilo vse zelo preprosto. Hočem reči, da nam je bilo zato jasno, da je taka Śrīla Prabhupādova želja. Vedno nam je govoril, da nam daje to znanje in da moraš to znanje, ko ga enkrat dobiš, deliti drugim. Śrīla Prabhupāda je prišel v Ameriko pridigat s svojimi učenci. Zato moramo to storiti, ker je taka Prabhupādova želja. On je porabil toliko časa za prevajanje teh knjig za razdeljevanje. Enostavno si želiš, da bi jih delil drugim; želiš si, da bi ljudje imeli te knjige v svojih domovih.

* * *

Vṛndāvana, Indija
20. april 1975

Śrīla Prabhupāda je instaliral Božanstva ob veličastnem odprtju templja Krishna-Balaram Mandir. Navzočih je bilo skoraj tisoč učencev, častni gost pa je bil guverner Uttar Pradesha. Po več letih velikih naporov je bilo svečano odprtje triumfalni vrhunec za Śrīla Prabhupādo in njegovo gibanje. Še vedno stoječ pred oltarjem, potem ko je Kṛṣṇi in Balarāmi daroval prvi ārati, je Prabhupāda v nagovoru množici pojasnil, da je to mednarodni tempelj, kamor lahko pridejo ljudje z vsega sveta, da bi častili Gaura-Nitaija, Kṛṣṇo-Balarāmo in Rādho-Kṛṣṇo in se zatekli pod Njihovo okrilje.

Pozneje ta večer je Śrīla Prabhupāda sedel v svoji sobi z nekaj možmi iz GBC-ja. Gumbe na kurti je imel odpete zaradi vročine, noge z bosimi stopali pa je iztegnil pod nizko mizo, da bi si odpočil, medtem ko so njegovi možje sedeli tesno okrog njega v motni svetlobi namizne svetilke. To je bil mejnik, je dejal, toda še vedno morajo iti dalje in se ne le veseliti ob uspehu. Še veliko stvari je bilo potrebnih, da bi tempelj in hotel res zaživela.

Śrīla Prabhupāda je razmišljal dalje od Vṛndāvane. »Gradnja templjev je tako važna,« je dejal, »da sem pripravljen potrošiti veliko lākhov za odprtje templja, kakršen je ta. Toda čeprav je tako zelo pomembna, je proizvajanje knjig še celo bolj pomembno.« To je bila še ena pomembna potrditev prioritete proizvajanja knjig; celo sredi tako veličastnega odprtja templja je poudaril, da je proizvajanje knjig pomembnejše.

Śrīla Prabhupāda pa je bil videti nezadovoljen, ker je njegov redaktor za sanskrt že več mescev zavlačeval s Caitanya-caritāmṛto. Z namrščenim obrazom je rekel, da je končal Caitanya-caritāmṛto, ki pa je še vedno niso izdali. Končal je tudi vse štiri zvezke četrtega speva Śrīmad-Bhāgavatama in že začel s Petim spevom, a so doslej izdali samo en zvezek Četrtega speva.

Eden od prisotnih bhakt, ki ni razumel Prabhupādove poante, je pripomnil, da Prabhupāda zdaj odhaja na Havaje, kjer bo lahko pisal v miru in tišini. Prabhupāda pa je odvrnil, da ne čuti spodbude za pisanje, ker njegovi rokopisi ostajajo neobjavljeni.

Tiskarno BBT Press, ki je bila več let v New Yorku, so nameravali zdaj preseliti v Los Angeles, kjer bo Rādhāvallabha vodja proizvodnje, Rāmeśvara, nadzornik BBT-ja, pa bo tukaj lahko pobližje nadzoroval delovanje tiskarne. Rāmeśvara ni vedel za zamudo pri objavi rokopisov Caitanya-caritāmṛte in je zanjo slišal šele zdaj, v Vṛndāvani. Prabhupādi je obljubil, da bo poskrbel, da tiskarna v Los Angelesu takoj začne z obratovanjem in proizvajanjem Caitanya-caritāmṛte.

Śrīla Prabhupāda je dokončal rokopis celotne Caitanya-caritāmṛte v osemnajstih mescih v letih 1973 in 1974, kar je bil izreden podvig, saj je prav te mesce intenzivno sodeloval pri upravljanju, in to ob stalnem potovanju. Spoprijemal se je z velikimi problemi zaradi nekaterih vodij, ki so zapustili svoje položaje, osebno je opravljal dolžnosti GBC-ja v Indiji in urejal še druge ISKCON-ove upravne posle. Odobril je številna velika posojila BBT-ja ter podprl širjenje in razvoj ISKCON-a v vseh delih sveta, poleg tega, da je redno odgovarjal na veliko število pisem, se vsak dan pogovarjal z gosti in predaval iz Bhāgavatama, kamorkoli je šel. Edini čas za pisanje je imel, ko je vstal ob enih zjutraj in vsak dan vztrajno delal dve ali tri ure.

Los Angeles
20. junij 1975

Ob prihodu v Los Angeles so Prabhupādo pričakali z veselo dobrodošlico. Spremljali so ga vodilni sannyāsīji in sekretarji GBC-ja, vštevši Kīrtanānando Swamija, Viṣṇujano Swamija, Brahmānando Swamija, Tamālo Kṛṣṇo Goswamija in druge. Pozneje, ko je sedel v svoji sobi – eni svojih najljubših v vsem ISKCON-u – je le na kratko spregovoril o zalogi nenatisnjenih knjig. Videti je bil blago vznemirjen, toda ni veliko govoril. Bil pa je zelo vesel, da lahko vidi hram in Božanstvi Rukmiṇī-Dvārakādhīśe.

V kratkem pozdravnem nagovoru je pojasnil, zakaj učence tako vztrajno priganja k izdajanju njegovih knjig. »Osebno nimam nobene sposobnosti,« je rekel s plišasto oblazinjene vyāsāsane, »poskušam le zadovoljiti svojega guruja, to je vse. Moj Guru Mahārāja me je zaprosil: ›Če boš kdaj imel denar, natisni knjige.‹ Imela sva zaupno srečanje, pogovor. Nekateri moji pomembni bratje po Bogu so bili tudi zraven – bilo je ob Rādhā-kuṇḍi. Guru Mahārāja mi je torej rekel: ›Odkar imamo marmornati tempelj v Baghbazarju, je toliko razprtij. Vsi samo razmišljajo o tem, kdo bo zasedel to ali ono sobo. Zato si želim, da bi lahko prodal ta tempelj in marmor ter natisnil nekaj knjig.‹ Da, tako sem sprejel iz njegovih ust, da si zelo želi knjig. In osebno mi je rekel: ›Če boš kdaj imel denar, natisni knjige.‹ Zato to tako poudarjam – Kje je knjiga? Kje je knjiga? Zato mi, prosim, pomagajte. To je moja želja. Natisnite kar največ knjig v kar največ jezikih in jih razširjajte po vsem svetu. Potem se bo gibanje zavesti Kṛṣṇe razvijalo samo od sebe.«

 

 

Naslednje jutro je Śrīla Prabhupāda med sprehodom po Beneški plaži postavil nenavaden ultimat. Obkrožen z bhaktami je hodil in narahlo postavljal palico v pesek. »Teh sedemnajst neobjavljenih zvezkov,« je začel, »je velik problem za naše gibanje.«

»Da, Prabhupāda,« je pozorno in zaskrbljeno odgovoril Rāmeśvara. Tudi drugi bhakte so razumevajoče prikimali. Nekaj je bilo treba storiti.

»Da,« je nadaljeval Prabhupāda, »treba jih je izdati takoj.«

»Da, Prabhupāda,« je Rāmeśvara poslušno odgovoril.

»Mislim torej, da bi jih lahko natisnili v dveh mescih,« je dokončno rekel Prabhupāda.

Rāmeśvara ni bil prepričan, da je prav slišal. Tiskarno so komaj odprli. Umetniki niso imeli še niti luči v svojih sobah. Dva mesca je bilo nelogično, nemogoče. Zdaj je bil primeren trenutek, da Śrīla Prabhupādi predstavi načrt za povečano proizvodnjo. Rāmeśvara je stopil bliže.

»Śrīla Prabhupāda,« je začel, »glede tega smo se že sestali in zdaj, ko je tiskarna končno tukaj in pripravljena, mislim, da lahko proizvodnjo povečamo za štirikrat. Menimo, da lahko zdaj namesto ene knjige na vsake štiri mesce izdamo po eno tvojo knjigo vsak mesec.« Zdaj sta Rāmeśvara in Rādhāvallabha hodila poleg Śrīla Prabhupāde na eni strani, Tamāla Kṛṣṇa Goswami in Brahmānanda Swami pa na drugi.

»Vsak mesec ena knjiga,« je rekel Śrīla Prabhupāda, kot da glasno razmišlja in preudarja. »To bi pomenilo več kot eno leto. Ni dovolj hitro.« Drugi bhakte so pogledali Rāmeśvaro in Rādhāvallabho, ki sta se spogledala.

»Vse te knjige morate narediti v roku dveh mescev,« je ponovil Śrīla Prabhupāda. Tokrat so slišali razločno in oba managerja sta nejeverno osupnila.

»Śrīla Prabhupāda,« je rekel Rāmeśvara, »mislim, da je to nemogoče. Morda bi lahko pohiteli …«

Śrīla Prabhupāda se je nenadoma ustavil. Trdno je zapičil palico v pesek, se obrnil k Rāmeśvari in brez jeze, toda zelo resno rekel: »Beseda nemogoče je samo v besednjaku omejenih ljudi.«

Rāmeśvara je nenadoma začutil, da je njegovo duhovno življenje na kocki. Če bi zdaj rekel »nemogoče«, bi to pomenilo, da nima vere v Kṛṣṇovega predstavnika, da nima vere v moč Boga. Zdaj mora odvreči svoje materialistične sodbe in racionalno zdravo pamet.

Medtem ko sta Rāmeśvara in Rādhāvallabha brez besed zastala, je Śrīla Prabhupāda v spremstvu drugih odšel naprej. Pohitela sta, da bi jih ujela, toda zdaj so vsi gledali vanju, kot da bi hoteli reči: »Dajta no. Nehajta dvomiti. To morata narediti.« Rāmeśvara je vprašal Śrīla Prabhupādo, če se lahko o tem pogovori z drugimi bhaktami iz tiskarne in mu nato poroča, kaj so se domenili. »Oh, da,« je odgovoril Prabhupāda, »karkoli je potrebno.« Rāmeśvara in Rādhāvallabha sta pohitela nazaj, Śrīla Prabhupāda in drugi pa so nadaljevali sprehod po plaži.

Ves čas jutranjega programa v hramu sta se Rāmeśvara in Rādhāvallabha poskušala osredotočiti na mantranje svoje jape in na Prabhupādovo predavanje, toda edina stvar, na katero sta lahko mislila, je bila, kako naj organizirata proizvodnjo sedemnajstih knjig v dveh mescih. In do sestanka z delavci v tiskarni sta postala prepričana, da bi to lahko izvedli. Zdelo se je, kot da se bo spustila nekakšna mistična moč. Tako ali drugače bodo stvar lahko izvedli. Nato sta predstavila načrt in prepričala druge delavce.

»Stvar bi lahko izvedli,« je Rāmeśvara rekel pozneje, med pogovorom s Śrīla Prabhupādo.

»Hmmm,« je odgovoril Śrīla Prabhupāda.

Vendar pa je nekaj pogojev, je rekel Rāmeśvara. Za gladek potek redigiranja bengalščine bi morali imeti redaktorji možnost, da se lahko redno posvetujejo s Śrīla Prabhupādo. Prabhupāda je takoj pristal in dodal, da je pripravljen ostati v Los Angelesu tako dolgo, kot je potrebno, da bi s tem zajamčil izpolnitev dvomesečnega roka. Drugi pogoj, ki ga je navedel Rāmeśvara, je bil, da bodo umetniki sicer delali tako hitro, kot je v človekovi zmožnosti, da pa zato slike morda ne bodo najbolj kakovostne. »Bolje slep stric kot pa nobeden,« je rekel Śrīla Prabhupāda. Ko je Rāmeśvara omenil, da bodo imeli umetniki veliko tehničnih vprašanj, je Prabhupāda privolil, da si bo vzel čas zanje. Prav tako se je strinjal, da lahko uporabijo fotografije indijskih svetih mest, ki so povezana s Caitanya līlo, kot dopolnilo k slikam.

Po sestanku s Śrīla Prabhupādo sta imela Rāmeśvara in Rādhāvallabha občutek, da obstaja upanje. Odšla sta iz Śrīla Prabhupādove sobe in stekla po stopnicah navzdol. Maraton se je začel!

* * *

Čeprav je Śrīla Prabhupāda rekel, da bo ostal v Los Angelesu, se je kmalu odločil, da se bo držal prvotnega potovalnega načrta. Ker se je čutil dolžnega, da poskrbi za blagor svojih učencev po vsej državi, je odšel na turnejo po trinajstih ISKCON-ovih centrih v Združenih državah in Kanadi. Po manj kot mescu dni pa se je vrnil v Los Angeles, da bi videl, če njegovi delavci v tiskarni gredo v korak z zaobljubo, da bodo naredili sedemnajst knjig v dveh mescih.

Śrīla Prabhupāda je bil zadovoljen z iskrenostjo svojih učencev. Zaprosil jih je, naj naredijo sedemnajst knjig v dveh mescih, oni pa so, namesto da bi mu poskušali pojasniti, zakaj je to nemogoče, vzeli njegovo naročilo tako resno, da jim niti na misel ni prišlo, da bi ga zavrnili, spremenili ali prilagodili. Namesto da bi prilagodili njegovo naročilo, so prilagodili svoja življenja. Presegli so meje rutinskega dela in stopili v področje izrednega napora. Rezultat pa je bil, da so tako oni kot Prabhupāda občutili veliko zadovoljstvo. Kot je dejal Prabhupāda, je bilo to v resnici urejeno samo v zadovoljstvo Gospoda Caitanye in prejšnjih ācāriy.

Śrīla Prabhupāda se je odločil za še eno turnejo po Združenih državah, v kateri je nameraval obiskati Laguna Beach in San Diego in nato oditi v Dallas. Od tam bo odšel na obisk v New Orleans in na bližnjo ISKCON-ovo kmetijo v Mississippiju. Nato pa še v Detroit, Toronto, Boston in New York, od koder bo potem odpotoval v Evropo in Indijo.

S Prabhupādovega gledišča so bila njegova potovanja nujna za širjenje zavesti Kṛṣṇe. Kot je bil rekel v pozdravnem nagovoru v Berkeleyu na svoji zadnji turneji: »Dvakrat, trikrat na leto prepotujem ves svet. Dolžan sem poskrbeti, da moji učenci, ki so me sprejeli za guruja, ne padejo. To je moja skrb.«

Prabhupādo je skrbelo za njegove učence, pa tudi za vse ljudi. Zaskrbljen nad padlim in nevednim stanjem človeštva, še posebno na zahodu, je hotel pomagati angleško govorečemu svetu, kot mu je naročil njegov duhovni učitelj. V takšnem duhu je pred dvema letoma v Kalkuti vstal z bolniške postelje in odletel v London, da bi se udeležil Ratha-yātre. To je bila njegova velika želja: pridigati na zahodu, kjer so ljudje tako trdno v oblasti spekulativnih filozofij, zanikajo Boga in slavijo čutno uživanje. Ljudske množice ne bodo tako lahko spremenile svojega nevednega življenja, toda če mu uspe vsaj enega človeka spreobrniti v čistega bhakto, je dejal, bo njegovo delo uspešno.

Prabhupādo so nekaj mescev intenzivno zaposlovali njegovi pomembni projekti v Indiji, nato pa se je vedno vračal na zahod, kjer je spet potoval in pridigal. Oboje je bilo potrebno – razvijanje njegovih projektov v Indiji in potovanje po zahodu.

* * *

Detroit
2. avgust 1975

Alfreda Forda, pravnuka Henryja Forda, je pritegnila zavest Kṛṣṇe, ko je srečal nekaj Śrīla Prabhupādovih učencev v Detroitu in prebral knjigo Bhagavad-gītā kakršna je. Sprejel je načela zavesti Kṛṣṇe, začel redno mantrati šestnajst krogov in je bil zdaj Śrīla Prabhupādov inicirani učenec z imenom Ambarīṣa. Danes je bil Ambarīṣa na letališču; sedel je za volanom bele limuzine lincoln continental in čakal na Śrīla Prabhupādo. Ko je videl, da Śrīla Prabhupāda prihaja, je Ambarīṣa vstal z vozniškega sedeža, stopil iz avtomobila in se priklonil do tal. Śrīla Prabhupādi je odprl zadnja vrata limuzine, jih za njim zaprl in se vrnil na svoj sedež, kot kak šofer-služabnik.

»Bhakte imamo tudi avto,« je rekel Prabhupāda, ko so se odpeljali, »toda mi se z njim odpeljemo v hram in delimo knjige. Vse je mogoče uporabiti za Kṛṣṇo. Tukaj je bogatašev sin, Alfred Ford. Dajemo mu malo duhovnega šolanja in on je srečen.«

Ena od Śrīla Prabhupādovih učenk v Detroitu je bila tudi Elizabeth Reuther, zdaj Lekhāśravantī-devī dāsī, hči delavskega voditelja Walterja Reutherja. Ambarīṣa je Prabhupādi omenil, da so bili Fordi in Reutherji sovražniki, zdaj pa sta dva njihova potomca mirno sodelovala v zavesti Kṛṣṇe. Śrīla Prabhupāda je bil zadovoljen s ponižnostjo teh dveh učencev; res je sicer, da sta imela pri njem malo poseben položaj, vendar pa ju ni razvajal zaradi tega, ker sta bila iz tako slavnih družin. Ambarīṣa in Lekhāśravantī sta se imela za ponižna služabnika vaiṣṇav.

Na poti v hram je Prabhupādov avto peljal mimo velike, moderne zgradbe z zastavami mnogih narodov in z velikim napisom »Ford, svetovni sedež«. Neki bhakta se je obrnil k Ambarīṣi in vprašal: »Ali tukaj delaš?«

Prabhupāda se je oglasil z zadnjega sedeža: »Ne, on je lastnik.«

Ko so se peljali mimo velikega projekta za prenovo mesta, je Prabhupāda vprašal: »Kaj je to?«

»Temu pravijo Detroitski renesančni center,« je rekel Ambarīṣa.

»Nikoli ne bodo doživeli renesanse,« je odvrnil Prabhupāda.

 

 

Hram v Detroitu je bil v stari opečnati hiši; hramski prostor je bil v tretjem nadstropju na podstrešju. Najemna pogodba je že skoraj potekla, zato je predsednik hrama Govardhana iskal nov prostor. Prabhupādi je pokazal fotografije možnih poslopij, med katerimi je bil tudi dvorec pokojnega milijonarja in avtomobilskega industrialca Lawrencea Fisherja. Hiša je verjetno predraga, je rekel Govardhana, in je bila v slabi soseski.

Prabhupāda pa je pokazal zanimanje; za vse, kar se je bhaktam zdelo slabo, je Prabhupāda rekel, da je pravzaprav dobro, ali pa bi se dalo zlahka popraviti. Glede visoke stopnje kriminala v tej četrti je dejal: »Nič se vam ni treba bati. Samo pojte Hare Kṛṣṇa in delite prasādam. Povabite vse ljudi iz soseščine, tatove in falote, naj jedo prasādam in pojejo Hare Kṛṣṇa, pa ne bo tatvin.«

Bhakte so poudarjali, da je Detroit prestolnica kriminala v Združenih državah in da je revna slumska četrt, v kateri je bil dvorec, znana po trgovanju z mamili, ropih in umorih. Toda Śrīla Prabhupāda je ponovil, da se ne bi smeli bati. »Živel sem v Boweryju,« je rekel in opisal, kako so potepuhi urinirali na vhodna vrata in ležali povprek pred vhodom. Toda ko je prišel in hotel stopiti v hišo, so vstali in rekli: »Da, gospod. Izvolite, gospod.«

»Kupite to hišo,« je rekel Prabhupāda, »in pojte Hare Kṛṣṇa mantro štiriindvajset ur na dan. Če pride kak tat, mu bomo rekli: ›Da, najprej pojej prasādam, potem pa lahko vzameš, kar hočeš‹. Kaj sploh imamo?«

Śrīla Prabhupāda si je šel ogledat dvorec z Govardhano, Ambarīṣo in več možmi iz GBC-ja. Pričakala sta jih lastnik in dama, ki se je predstavila kot posrednica iz agencije za prodajo nepremičnin.

Ko jih je lastnik popeljal po dvorcu, je Prabhupādi postala posest še celo bolj všeč. Palača je stala na štirih oralih zemlje, katero je obdajal visok kamniti zid. Tu so bili vrtovi in sprehajalne steze, zdaj zanemarjeni, ter fontane in plavalni bazen. Nekaterim bhaktam se je zdela hiša zaradi ekstravagantnega dekora iz dvajsetih let preveč načičkana, Śrīla Prabhupāda pa je videl v njej velik potencial.

Takoj ko je stopil v preddverje in uzrl ornamentirane italijanske ploščice in marmornate oboke, se je začel smehljati. Skupina je stopila v kuloar z visokim stropom, pokritim s klasično izklesanimi listi, rozetami in ročno pobarvanimi rožami iz mavca. Nato so prišli v plesno dvorano z marmornatimi tlemi in visokim obokanim stropom, ki je bil pobarvan tako, da je spominjal na modro nebo zgodnjega večera z oblaki in zvezdami. Posebna razsvetljava je dajala vtis naravne zvezdne svetlobe. Trije marmornati oboki na koncu dvorane so natanko spominjali na design, ki ga je Prabhupāda predlagal za oltarje Božanstev v njegovih templjih. Tu bi lahko postavili tri oltarje, plesno dvorano pa bi lahko z majhno prenovo preuredili v hram. Prabhupāda lastniku ni razlagal, za kaj bi bila plesna dvorana primerna, za bhakte pa je bilo to očitno.

Nato so prišli do bazena za čolne, notranje vodne garaže, kjer je bilo prostora za več jaht. Bazen za čolne se je odpiral v kanal, ki je vodil do bližnje reke Detroit. Prabhupāda je omenil, da bi bhakte lahko nabavili čoln za pridiganje.

Ko so Prabhupāda in njegovo spremstvo stopali iz ene razkošne sobe v drugo, so videli veliko izklesanih kamnitih stebrov, ročno poslikanih tal in zidnih ploščic iz Italije in Grčije, ter stropov, ki so jih krasili vzorci iz zlatih listov. Številne sobe so krasili dragoceni starinski kristalni lestenci. Vrstile so se dnevne sobe, knjižnice, jedilnica, soba za biljard, glasbena soba, dve glavni spalnici, druge spalnice – same ekstravagance. »Vsaka soba je vredna celotne cene,« je Prabhupāda na samem rekel bhaktam.

Lastnik je govoril o majevskih, mavrskih, španskih, grških in italijanskih vplivih in opozoril na to, da sta bila dva ročno izklesana spiralna stebra v jedilnici ohranjena iz neke stare evropske palače. Kamorkoli se je Śrīla Prabhupāda ozrl, je videl obilje: notranjo marmornato fontano, zid iz glazirane opeke, ročno poslikane karnise. Celo velike kopalnice so bile nekaj posebnega s svojimi bleščečimi uvoženimi ploščicami in pozlačenimi detajli.

Po predstavitvenem obhodu so Prabhupāda, njegovi učenci, lastnik in posrednica iz agencije skupaj sedli za vrtno mizo s sončnikom ob bazenu. Že prej je Śrīla Prabhupāda učencem omenil, da bi moral lastnik poslopje ISKCON-u podariti za njegove misijonarske namene in je naročil Brahmānandi Swamiju, da ga zaprosi za to. Ker lastnik še ni omenil cene, je Prabhupāda spregovoril:

»Mi smo torej berači,« je začel. Bil je resen, toda v njegovih besedah je bil tudi nadih humorja. Ambarīṣa in Upendra sta v zadregi umaknila pogled. »Nimamo denarja,« je Prabhupāda pogumno nadaljeval. »Zato vas prosimo, dajte nam to poslopje.«

Lastnik je dvomeče pogledal svojo posrednico iz agencije, nato pa se živčno zasmejal. »To ne pride v poštev,« je dejal. »Tega ne morem storiti.«

Tudi ženska iz agencije je bila prepadla in razburjena. »Tega ne more storiti,« je šepnila.

»Ne morem vam ga dati,« je pojasnil lastnik, »ker sem imel izgubo pri vzdrževanju te posesti. Svoj denar moram dobiti nazaj. Ta posest predstavlja glavni del mojega dohodka.«

»Če je tako,« je rekel Prabhupāda, »koliko potem hočete?«

»No,« je odvrnil mož, »dobiti moram vsaj 350.000 dolarjev.«

Nihče od bhakt si ni drznil spregovoriti besede. Prabhupāda je za trenutek pomislil, nato pa rekel: »Dali vam bomo 300.000 dolarjev v gotovini.«

»O tem moram še razmisliti,« je odgovoril mož.

Posrednica iz agencije je tedaj vstala in rekla, da se takšne transakcije ponavadi ne sklepajo neposredno z lastnikom. Toda Prabhupāda jo je prezrl in z lastnikom spregovoril o tem, kako je dvorec ljubek. Prabhupāda je nato vstal in odšel na kratek sprehod po vrtu s svojimi možmi.

Govardhana je Prabhupādo vprašal, če mu je dvorec všeč, in Prabhupāda je odvrnil: »Da, komu takšno poslopje ne bi bilo všeč?«

»Ambarīṣi ni všeč,« je rekel Govardhana.

»Oh?«

Ambarīṣa je rekel, da se mu zdi dvorec māyā.

»Da,« je dejal Prabhupāda, »ampak māyā je tudi Kṛṣṇa. Vse lahko uporabimo za služenje Kṛṣṇi.«

Ko so odhajali z vrtne steze in sedali v avtomobile, je Prabhupāda vprašal Ambarīṣo: »No, ali je mogoče?«

»Da, Prabhupāda. Mogoče je.«

Kakor hitro so se vrnili v hram, sta se Ambarīṣa in Lekhāśravantī posvetovala. Njena dediščina je bila omejena, a bo lahko dala 125.000 dolarjev. Ambarīṣa bo moral pokriti razliko.

Naslednji dan je lastnik obiskal Śrīla Prabhupādo. Možaka sta spremljali dve ženski in vsi so bili videti rahlo opiti. Prišel je povedat, da sprejema ponudbo. Prabhupāda se je nasmehnil in potrdil svoj namen, da kupi dvorec.

Pozneje je Śrīla Prabhupāda odkrito pokazal svojo blaženost zaradi nakupa. »Samo poglejte,« je rekel, »nisem imel niti penija, a sem mu kljub temu ponudil 300.000 dolarjev gotovine. In zdaj je Kṛṣṇa priskrbel denar.«

Prabhupāda je lastniku posesti povedal: »Jaz sem sannyāsī. Nimam denarja.« In ko je zbral 300.000 dolarjev od svojih učencev, je bil še vedno brez denarja. Čez nekaj dni je odšel v Toronto in ni nič vzel zase. Vse je bilo Kṛṣṇovo in vse bodo uporabili v služenju Kṛṣṇi.

* * *

V Torontu je bila Śrīla Prabhupādova turneja po Severni Ameriki nenadoma prekinjena. Tejas je iz New Delhija poslal telegram, ki je sporočal, da bi moral Prabhupāda nemudoma priti tja, če se želi sestati z Indiro Gandhi. Telegram ni vseboval podrobnosti, njegov tajnik pa ni mogel vzpostaviti telefonske zveze s hramom v Delhiju. Toda Prabhupādi je to zadostovalo. Kadar se pojavi ugodna priložnost, je dejal, mora bhakta takoj stopiti v akcijo.

Harikeśa je izdelal načrt za potovanje tako, da bosta lahko prenočila v Montrealu. Iz Montreala bosta poletela v Pariz, kjer si bo Prabhupāda lahko odpočil pred odhodom v Delhi. Ko se je razvedelo, da bo Prabhupāda kmalu odšel, se je več bhakt iz Toronta želelo sestati z njim, da bi dobili še zadnja navodila za svoje projekte. Telefoniral je tudi Rāmeśvara iz Los Angelesa; Harikeśo je priganjal, naj Prabhupādi posreduje seznam še zadnjih redaktorskih vprašanj glede petega speva Śrīmad-Bhāgavatama. Toda njihova vprašanja, ki so se nanašala na razlago Bhāgavatama o zgradbi vesolja, je Prabhupāda zavrnil kot neinteligentna. BBT-ju je naročil, naj knjige preprosto natisne takšne, kakršne so.

Prabhupāde pa k vrnitvi v Indijo ni spodbodla le možnost srečanja z ministrsko predsednico Indiro Gandhi, temveč tudi njegovi nedokončani projekti, še posebno Hare Krishna Land v Bombaju. Brahmānanda Swami je menil, da je Prabhupāda prav čakal na takšno priložnost, da bi končal potovanje po zahodu in se vrnil osebno urejat projekte v Indiji. Prabhupāda je pravkar narekoval pismo Surabhiju v Vṛndāvano, v katerem je izrazil razočaranje, da stvari ne morejo narediti brez njega.

»Vsi mi samo pišete pisma. Če nisem tam osebno zraven, ne morete narediti ničesar. Samo dopisovanje. Kakorkoli že, pazi, da pri tej transakciji [nakupu zemlje] ne bo kakšne goljufije. Zelo je tvegano, zato bodi previden. Prosim, pošiljaj mi redna poročila o gradnji v Bombaju. Zelo sem zaskrbljen in bom vesel, če mi boš pošiljal redna poročila.«

New Delhi
22. avgust 1975

Petnajst minut čez deveto dopoldne je Śrīla Prabhupāda z več vodilnimi učenci prispel na dom ministrske predsednice, kjer jih je pričakala zelo močna varnostna kontrola. Pred dvema dnevoma so umorili ministrskega predsednika Bangladeša in govorilo se je, da bo gospa Gandhi naslednja žrtev. Zato so njeno rezidenco obkrožali oboroženi vojaki. Stražarji pri zunanjih vratih so odločili, da tujci ne smejo noter; vstopi lahko samo Śrīla Prabhupāda. En stražar je odprl vrata, drugi pa je Śrīla Prabhupādi pomagal v avto, ki ga je odpeljal do vhodnih vrat ministrske predsednice.

Medtem so bhakte zaskrbljeni čakali pri zunanjih vratih. Prabhupādo je sicer vedno spremljalo nekaj učencev, kamorkoli je šel; učenci so bili v skrbeh, skoraj kot ljubeči starši, da bi utegnil potrebovati njihovo pomoč.

Śrīla Prabhupāda si je v mali adresar z drobnim, komaj čitljivim rokopisom zapisal seznam točk, o katerih je želel govoriti z gospo Gandhi.

1. Dovoliti priselitev 500 tujcem.
2. Vsi člani parlamenta inicirani brahmane.
3. Kralj Sanjaya.
4. Zapreti klavnice.
5. Petje svetih imen.
6. Mesojedci – doma. Prepoved javnega uživanja mesa.
7. Prostitucija kazniva.
8. Nobene druge verske skupine razen Bhagavad Gite kakršna je.
9. Vsi vladni uslužbenci se morajo vsaj dvakrat na dan udeležiti kirtana.
10. Podpirati zavest Krišne po vsem svetu.

Najnujnejša postavka je bila na vrhu seznama: gospa Gandhi naj Prabhupādovim zahodnim učencem zagotovi trajne vizume v Indiji. Pred samo nekaj tedni je moralo nekaj tujih bhakt v Māyāpurju zapustiti državo. Prabhupāda je že leta prosil za trajne vizume, ko je srečeval guvernerje, člane parlamenta in druge vplivne ljudi. Bhakte so morali stalno zapuščati državo in obnavljati polletne vizume. Imeli so visoke potne stroške, prekinjanje njihove službe pa je resno prizadevalo ISKCON-ovo delo v Indiji; zato je Prabhupāda želel, da Indira Gandhi do petsto tujim učencem odobri stalno bivanje v Indiji.

Druge točke na Śrīla Prabhupādovem seznamu so bile smernice iz svetih spisov, po katerih bi ministrska predsednica lahko vodila državo v zavesti Kṛṣṇe, v duhu velikih rājarṣijev iz vedske dobe. To so bili isti nazori o vodenju države v zavesti Boga, katere je Śrīla Prabhupāda pridigal povsod, kamor je šel; bil je trdno prepričan, da bi nastopila doba miru, blaginje in sreče, samo če bi se svetovni voditelji ravnali po njih. Indira Gandhi je imela nagnjenje k avtoritativnemu nadzoru, ki bi ga morala uporabiti v skladu s smernicami v Vedah. Tedaj bi lahko njeno vladanje postalo karseda učinkovito in koristno.

Vladni uradnik je odprl vrata Śrīla Prabhupādovega avtomobila, ga pospremil v hišo in privedel pred ministrsko predsednico. Ko je Prabhupāda stopil v sobo, je gospa Gandhi vstala. Čeprav ga je prisrčno pozdravila in mu ponudila sedež, je takoj zaznal, da je raztresena in da se boji za življenje. To je tudi odkrito priznala in dodala, da zato zdaj ni ravno najboljši čas za njuno srečanje. Prabhupāda je imel občutek, da se raje sploh ne bi srečala z njim in da je na to pristala samo zato, ker je obljubila. Njeno privolitev v srečanje z njim je imel za znamenje, da ima neko nagnjenje k duhovnemu življenju, čeprav mu je bilo jasno, da ji vsaj ob tem obisku ne bo mogel predstaviti svojega obširnega predloga, o katerem je bil razmišljal.

Gospa Gandhi je Śrīla Prabhupādi izrazila komplimente za delo, ki ga je opravljal po vsem svetu. »Dobri fantje so,« je rekel in jo prosil, če bi jim lahko zagotovila trajne vizume. Privolila je, nato pa znova omenila svojo zdajšnjo tesnobo. Pogovor sta kmalu končala, Śrīla Prabhupāda pa je odšel.

 

 

Nekaj dni pozneje, ko je bil Śrīla Prabhupāda še vedno v New Delhiju, je prejel pismo od Rāmeśvare. BBT v Los Angelesu je čudežno izpolnil Śrīla Prabhupādovo naročilo, da v dveh mescih izdajo sedemnajst knjig. Stavci, redaktorji, umetniki in delavci so ekstatično končali svoj maraton – v dogovorjenem roku! Ko so prve knjige prišle iz tiskarne in so jih na oltarju darovali Rukmiṇī-Dvārakādhīśi, so bhakte jokali v transcendentalni blaženosti ter znova in znova peli mantre Śrīla Prabhupādi. Čutili so moč ukaza svojega duhovnega učitelja in videli sebe kot orodje pri izvrševanju tistega, kar se jim je nekoč zdela nemogoča zahteva.

»Danes je naš stavec dokončal še zadnje zvezke Caitanya-caritamrte. Do srede v naslednjem tednu, 20. avgusta, bodo vse knjige v tisku. Zdaj so ravno začeli postavljati besedilo za Peti spev, tako da bo do dneva Vyasa-puje celoten spev zagotovo v tisku.«

Po obljubi, da bodo knjige dostavili najpozneje do oktobra, je pismo podpisalo okrog šestdeset bhakt: »Tvoji nevredni sluge iz Tiskarne ISKCON.« Rāmeśvara je v njihovem imenu izjavil:

»Izgubili smo sleherno željo, da bi delali karkoli drugega, razen da proizvajamo in delimo tvoje transcendentalne knjige v milijonskih številkah po vseh mestih in vaseh.«

Śrīla Prabhupāda je odpisal naslednji dan iz Delhija:

»Kar se tiče vaše želje, da bi imeli vseh dvanajst spevov, jih boste dobili, brez skrbi. Ker imate tako gorečo željo, vam jo bo Krišna izpolnil.«

21. avgusta, na dan pojavitve Gospoda Balarāme, je Rāmeśvara poslal telegram Śrīla Prabhupādi:

»PO MILOSTI GOSPODA BALARAME, NITYANANDE, ODHAJA DANES V TISKARNO ZADNJA KNJIGA CAITANYA-CARITAMRTE. PO TVOJI MILOSTI IN TVOJEM BOŽANSKEM UKAZU JE DELO KONČANO.«

Čeprav je Śrīla Prabhupāda odpotoval naprej v Vṛndāvano, je bhaktam uspelo, da so mu do 31. avgusta, njegovega osemdesetega rojstnega dneva, poslali prve izvode vseh petnajstih knjig. Takoj za tem, ko je Prabhupāda opravil slovesno ceremonijo v templju, je v Vṛndāvano prispel bhakta s še zadnjimi šestimi zvezki Caitanya-caritāmṛte.

Śrīla Prabhupāda je pregledal knjige z velikim navdušenjem in zadovoljstvom. Pohvalil je ilustracije, nato pa se takoj zatopil v branje o līlah Gospoda Caitanye. V veliki navdihnjenosti je bhaktam v Vṛndāvani dejal, da razmišlja o tem, da bi prenehal s potovanji in ostal v Vṛndāvani, kjer bi samo prevajal. Iskrenost, s katero so bhakte iz Tiskarne ISKCON odgovorili na Śrīla Prabhupādovo željo, je zdaj povečala njegovo željo, da se jim oddolži. V pismu »mojemu dragemu Rāmeśvari in drugim« je napisal:

»Resno ste vzeli izdajanje in tudi razširjanje teh knjig, to pa je uspeh našega poslanstva. Resno ste se lotili dela in vem, da je moj Guru Maharaja zadovoljen z vami, saj je bila to njegova želja. In ker se tako trudite, se boste vsi vrnili domov, nazaj k Bogu.«

V nekaj kratkih letih je bil Śrīla Prabhupāda priča, kako se je razvijala ISKCON-ova oprema za izdajanje knjig – od majhnega, ročnega tiskarskega stroja A.B. Dick v njegovem prvem uličnem hramu v New Yorku pa do izpopolnjenega BBT-jevega centra v Los Angelesu, opremljenega z najnovejšimi kompjuterskimi stroji za postavljanje besedila ter s predano in delavno ekipo managerjev, redaktorjev, korektorjev, umetnikov, fotografov, oblikovalcev, tehničnih urednikov in fototehnikov. Ko je bil še v Indiji, preden je odšel na zahod, se je Śrīla Prabhupāda sam bojeval veliko mescev, da bi organiziral tisk enega samega zvezka svojih prevodov Śrīmad-Bhāgavatama, zdaj pa je videl, kako njegovi ljubeči učenci pošiljajo v tisk njegove rokopise tako hitro, kot jih on piše. Še več, hkrati so jih prevajali v različne jezike z vsega sveta.

Vṛndāvana
13. september 1975

Na dan Rādhāṣṭamīja je Śrīla Prabhupāda položil temeljni kamen za veliko zgradbo gurukule poleg Krishna-Balaram Mandirja. Ko bo zgrajena, je dejal, morajo bhakte v njej nastaniti petsto šolarjev z vsega sveta. Z veličastnim templjem, gostiščem in kmalu tudi z gurukulo je Śrīla Prabhupāda nameraval pritegniti kar največ ljudi v Kṛṣṇovo okrilje v Vṛndāvani. Za to je bil pripravljen žrtvovati vse, celo svoje pisanje v miru. Žrtvovanje v ta namen pa je zahteval tudi od svojih učencev.

 

 

Śrīla Prabhupāda je dejal, da vedno teže prenaša neprestana potovanja – še en razlog, da se vrne v Indijo. Vendar pa se nikakor ni ustavil; če ne bi potoval, njegovo gibanje ne bi moglo ostati vitalno in zdravo. Zato je bil kljub težavam pripravljen še naprej potovati. Učenci ga niso nikoli prenehali vabiti na pot; pred kratkim ga je Puṣṭa Kṛṣṇa Swami prosil, naj pride v Južno Afriko. Ko je Prabhupāda pristal, je Puṣṭa Kṛṣṇa na hitro organiziral deset festivalov in drugih angažmajev v Durbanu in Johannesburgu za tri tedne v oktobru.

Bhakte na otoku Mauritius s pretežno hindujskim prebivalstvom so tudi prosili Prabhupādo, naj jih obišče; omenili so, da se želi z njim sestati ministrski predsednik. Prabhupāda je privolil. Zapustil je Vṛndāvano in se – po kratkih postankih v Delhiju, Ahmedabadu in Bombaju – napotil v Afriko.

Mauritius
24. oktober

Prabhupāda je prišel na Mauritius, da bi se sestal z ministrskim predsednikom. Ministrski predsednik je naredil prijateljsko gesto; Śrīla Prabhupādi je poslal avto s šoferjem, ki ga bo lahko uporabljal med svojim obiskom. Nekega dne, ko se je Prabhupāda odpravljal na vožnjo po deželi, je hotel vstopiti v avto na desni strani, toda Puṣṭa Kṛṣṇa Swami mu je predlagal: »Śrīla Prabhupāda, pridi na drugo stran. Tu je bolj varno.« Prabhupāda je pristal. Pol ure so se vozili po čudoviti pokrajini, mimo polj sladkornega trsa, mimo planin in oceana. Enkrat so se ustavili in se sprehodili vzdolž pečine ob morju. Ko so se vrnili k avtomobilu, je Brahmānanda Swami odprl vrata na desni strani, Prabhupāda pa je rekel: »Ne, druga stran je varnejša,« kot mu je prej predlagal Puṣṭa Kṛṣṇa.

Nekaj minut pozneje, ko je Prabhupādov črni citroen zapeljal v ovinek, se je nenadoma pojavil volkswagen, ki jim je prihajal naproti po isti strani. Prabhupāda je sedel za Puṣṭo Kṛṣṇo, Brahmānanda pa za voznikom. Tik preden se je pojavil volkswagen, se je Śrīla Prabhupāda vzravnal, prekrižal noge na sedežu in se oprl na palico, ki jo je prislonil ob tla avtomobila.

Ko je šofer videl, da volkswagen drvi proti njim, je zavrl in naglo zavil na levo, toda volkswagen je zavil v isto smer. Prišlo je do čelnega trčenja. Puṣṭa Kṛṣṇa je z glavo udaril v vetrobransko steklo in ga razbil. Tudi voznik je z glavo udaril v steklo in obraz mu je oblila kri.

Na zadnjem sedežu je Śrīla Prabhupāda ostal v sedečem položaju z zelo resnim obrazom. Brahmānanda je v šoku nenadoma objel Prabhupādo, kot da bi ga hotel zaščititi, čeprav je bila nevarnost že mimo.

Brahmānanda je nato skočil iz avtomobila in z mahanjem rok poskušal zaustaviti kak avto, Puṣṭa Kṛṣṇa pa je stopil ven in odprl zadnja vrata; Śrīla Prabhupāda je imel rane po obrazu in krvavečo nogo, koščki stekla pa so ležali raztreseni ob njegovih stopalih. Prabhupāda ni rekel ničesar in ni z ničemer pokazal, kako se počuti. Puṣṭa Kṛṣṇa je naenkrat dojel, da je onesposobljeni avto stal na ovinku v nevarnem položaju in se je pridružil Brahmānandi na cesti, da bi opozorila avtomobiliste in koga zaustavila.

Citroen in volkswagen sta bila popolnoma razbita, moški in ženska v volkswagnu pa sta bila oba ranjena. Avtomobilisti so se kmalu ustavili in ko so ranjenci prejeli pomoč, so Prabhupāda in bhakte sedli v avto in se odpeljali nazaj v hram.

Harikeśa je zaskrbljeno čakal in se spraševal, zakaj je Śrīla Prabhupāda tako pozen, ko je Prabhupāda nenadoma vstopil; hodil je zelo togo in ni nič rekel. Ko je Harikeśa videl, da so vsi trije ranjeni, je vzkliknil: »Moj Bog! Kaj se je zgodilo? Kaj se je zgodilo?« Śrīla Prabhupāda pa je samo odšel v svoje prostore in molče sédel. Neki bhakta je prinesel povoje za vidne rane: na Prabhupādovi bradi, roki in nogi ter na glavah Puṣṭe Kṛṣṇe in Brahmānande.

Śrīla Prabhupāda vse od trenutka nesreče ni rekel ničesar. Končno je spregovoril: »Asann api kleśa-da āsa dehaḥ,« in povedal prevod: »›Kakor hitro sprejmeš materialno telo, pride toliko težav.‹ Mirno smo sedeli v avtu, naslednji trenutek pa – pok!« Na kratko je opisal trčenje, Brahmānanda Swami pa je povedal, kako se je Prabhupāda tik pred nesrečo oprl na palico in tako preprečil morebitne resnejše poškodbe.

»Vzemite nekaj drevesne smole in kurkume,« je dejal Prabhupāda. »Pomešajte ju z malce luga in to segrejte.« Prabhupāda je spet govoril filozofijo Bhāgavate in praktično medicino. Zaradi dogodka pa so še vedno bili vsi prestrašeni in Prabhupāda je bhaktam dejal, naj imajo kīrtano. Kṛṣṇa jih je rešil, je rekel. Glede na to, da sta bila oba avtomobila uničena, so bile rane zanemarljive.

Prabhupāda je sedel kot kak junak po bitki, namazan na treh mestih z rumenimi obkladki, medtem ko je Harikeśa bral na glas iz Caitanya-caritāmṛte – »Odhod Haridāse Ṭhākure«.

Nato je Śrīla Prabhupāda začel govoriti o nevarnostih potovanja in preudarjati, ali je res pametno, da tako na veliko potuje. Njegovo poslanstvo prevajanja Śrīmad-Bhāgavatama in druge vajšnavske literature je bilo zanj preveč pomembno, da bi tvegal življenje na potovanjih z avtomobili. Prej je mislil pred vrnitvijo v Bombaj obiskati Nairobi, zdaj pa je rekel, da bo obisk odpovedal. Rekel je, da sploh ni nameraval oditi iz Bombaja; prišel je samo zato, ker so bhakte v Afriki pripravili toliko aranžmajev. Morda je bila nesreča znamenje, da bi se moral vrniti v Indijo.

Prabhupāda je naslednje jutro odšel na svoj običajni jutranji sprehod; Brahmānanda Swami in Puṣṭa Kṛṣṇa Swami sta šepala zraven, sam pa je tudi pazil na poškodovano koleno. Z učenci je ponovno razpravljal o tem, ali naj gre naprej v Nairobi ali naj se vrne v Indijo. Cyavana, predsednik ISKCON-a v Nairobiju, je navajal argumente v prid Prabhupādovega obiska v Nairobiju. Tam ga bhakte pričakujejo, je dejal, in so naredili vse aranžmaje zanj. Če bi Prabhupāda zdaj odpovedal obisk, ga verjetno dolgo ne bo nazaj. Drugi pa so govorili, da od Śrīla Prabhupāde nikakor ne bi smeli zahtevati, da nadaljuje pot zdaj, po tej travmatični nesreči; oditi bi moral naravnost v Bombaj.

Prabhupāda je poslušal obe mnenji, vendar je bil bolj dovzeten za to, da ne bi razočaral bhakt v Nairobiju kot pa da bi okreval po nesreči. Odločil se je, da bo odšel v Nairobi.

Po samo nekaj dneh v Nairobiju pa je Prabhupāda postal nestrpen, da se čimprej vrne v Indijo. Dobil je poročila o slabem upravljanju v Bombaju in o kraji gradbenega materiala s posesti; kraja je bila plod zarote, v katero so bili vpleteni delavci, skladiščnik in chaukidharji. Novica je Śrīla Prabhupādo tako potrla, da je nehal prevajati. Nehal je celo jesti. Čeprav je bil več tisoč kilometrov stran, ga je bolj bolelo kot slednjega bhakto v Bombaju. Mnogi od njih pravzaprav niso niti vedeli za tatvine. Ko je Brahmānanda Swami vprašal Prabhupādo, zakaj nič ne je, je Prabhupāda odgovoril: »Kako naj jem, ko pa kradejo moj denar?«

Bombaj
1. november

Śrīla Prabhupādovo letalo iz Nairobija je prispelo v Bombaj ob enih ponoči, toda kljub tako zgodnji uri ga je v templju pozdravil zbor zaupnih dosmrtnih članov ISKCON-a, učencev in celo nekaterih podnajemnikov s posesti. Ko ga je skupina pospremila do njegove sobe, jim je zaupal, da je imel hudo nesrečo in jim celo pokazal brazgotino na kolenu. Rekel je, da čuti olajšanje, ker se je vrnil. V pismu, ki ga je poslal iz Bombaja, je napisal:

»Nesreča je bila zelo huda, toda Krišna nas je rešil. … Morda bi lahko nekaj časa ostal tukaj, da dokončamo gradnjo templja na naši posesti.«

Śrīla Prabhupāda je takoj poprijel za delo. Odpustil je inženirja, ki ga je imel za odgovornega za slabo in počasno delo ter ukraden gradbeni material. Prabhupāda se je sprva hotel izogniti najetju gradbenega podjetja in je Surabhiju zaupal nadzor nad celim projektom, delo pa poveril raznim manjšim pogodbenikom. Vendar to ni delovalo.

Śrīla Prabhupāda je hotel spremembo, vendar ni bilo jasne alternative. »K zavesti Kṛṣṇe smo prišli, da bi uživali življenje večne blaženosti,« je rekel Surabhiju, »jaz pa namesto večne blaženosti trpim večno tesnobo.« Apeliral je na Surabhija, Girirājo in druge, naj nekaj ukrenejo.

Nekega dne je gradbišče obiskal dosmrtni član, ki je bil gradbeni inženir; Śrīla Prabhupādi je povedal, da bi lahko tempelj in hotel brez težav dokončali v šestih mescih. Prabhupāda je nato okaral Surabhija, ki je dejal, da šest mescev ni dovolj časa. »Zdaj sem opravil,« je pomislil Surabhi. »Izgubljam svojo službo.«

Nato je na Sunday Feast prišel še en dosmrtni član ISKCON-a, ki je bil gradbenik – gospod Omkar Prakash Dir, glavni inženir pri E.C.C., eni največjih in najuglednejših gradbenih firm v Indiji. Ko je pregledal opravljena dela, se je zgrozil nad slabo kakovostjo in rekel, da bo po dveh ali treh letih vse skupaj razpadlo.

Girirāja, ki ga je prevzela misel, da bi najeli največje in najsposobnejše gradbeno podjetje v Bombaju, je o tem spregovoril s Prabhupādo, ki je tudi pokazal zanimanje. Surabhi je bil sprva užaljen, ker so mu odvzeli njegovo delo, po sestanku z gospodom Dirom pa je predlagana sprememba tudi njemu začela ugajati.

Sklenili so pogodbo z E.C.C.; gospod Dir je predstavil razvojni diagram, ki je podrobno prikazoval vsako posamezno delovno fazo in čas njene izvedbe. Śrīla Prabhupāda je bil zadovoljen z njihovimi profesionalnimi metodami, kljub višji ceni. Zdaj bo delo opravljeno kar najbolj strokovno in hitro, to pa je bilo najvažnejše.

Prabhupāda je ostal v Bombaju večji del novembra, medtem ko je gradnja hitro napredovala. Nima smisla, da dlakocepsko znižujemo stroške, da bi prihranili nekaj malega denarja, je Prabhupāda pojasnil Surabhiju. Tempelj mora biti prelep dragulj, tako da bodo ljudje iz cele Indije hoteli priti in ostati tukaj. Med gradnjo v Vṛndāvani je Prabhupāda poudarjal: »Zakaj tako veliko? Zakaj ne preprosto?« Zdaj pa je poudarjal: »Zakaj ne še več?« Tempelj mora biti razkošen in bogato okrašen; vsepovsod bi moral biti marmor. Hotel naj bo najodličnejši, s krasnim pohištvom v sobah in z elegantno restavracijo. Klimatizirana gledališka stavba pa bi morala biti ena najboljših v Bombaju.

»Zakaj ne bi na tla položili marmorja?« je vprašal Prabhupāda, ko je govoril o hotelskih sobah.

»To bo zelo drago,« je rekel Surabhi.

»Ne skrbi za denar,« je rekel Prabhupāda. »Ali lahko na tla položimo marmor? Potem to storite.« Surabhi je tako storil, denar pa je poskušal prihraniti pri hotelskih hodnikih, po katerih je položil cenejši kamen. Ko je Prabhupāda to videl, je bil nezadovoljen. Vse bi moralo biti v marmorju, je dejal.

Denarna sredstva za gradnjo v Bombaju so v glavnem prihajala od prodaje knjig v Ameriki, o kateri je Śrīla Prabhupāda prejemal redna poročila. 18. novembra je Rāmeśvara poslal telegram z dobrimi novicami:

»PRAVKAR NATISNILI MILIJON IZVODOV BTG. BHAKTE SO PONORELI. OBLJUBILI SO, DA BODO VSE RAZDELILI V ENEM MESCU. ŠPANSKA GITA JE PRAVKAR PRIŠLA IZ TISKA. PRINESLA BO STOTINE MILIJONOV TVOJIM LOTOSOVIM STOPALOM. VSE TO MOGOČE EDINO PO TVOJI MILOSTI.«

Ko je predsednik ISKCON-ovega hrama v Denverju v pismu vprašal, ali lahko začnejo posel z izdelovanjem nakita, mu je Prabhupāda odpisal odklonilno.

»Zakaj delajo biznis? To ustvarja slabo vzdušje. Delali bomo samo en posel in to je prodajanje knjig. To je vse. Kakor hitro postaneš karmi z željo po biznisu, je duhovno življenje oškodovano. Tega biznisa ne bi smeli več spodbujati. Delati posel in ne sankirtano, to sploh ni dobro. Sankirtana je zelo dobra, le grihasthe se lahko ukvarjajo z drugimi posli, pod pogojem, če dajo vsaj 50 odstotkov. Toda sankirtana je najboljši posel.«

Prabhupāda si je v duhu zamislil, da bodo lahko z distribucijo knjig ne samo financirali gradnjo v Bombaju, temveč tudi priskrbeli sredstva za njegove še bolj smele načrte v Māyāpurju. Odobril je načrt, po katerem bodo vsi BBT-ji prispevali najmanj petindvajset odstotkov svojega letnega prihodka za gradnjo ISKCON-ovih mednarodnih projektov v Indiji, zlasti za načrtovano mesto Māyāpur in tamkajšnji visoko se dvigajoči Tempelj razumevanja. Takšno sodelovanje med BBT-ji iz različnih držav bo pomagalo ohraniti enotnost rastočega gibanja zavesti Kṛṣṇe. Deljenje knjig je bilo dober posel, pa tudi najboljše pridiganje. To je bila Prabhupādova formula – ameriški denar v kombinaciji z indijsko duhovno kulturo –, zato je Rāmeśvaro opogumil, naj v skladu s tem načelom spodbuja saṅkīrtano v ZDA.

»Amerika ima denar, to je torej sodelovanje med slepcem in hromcem. To bo ustvarilo dobre odnose med Indijo in Ameriko. Ko bom naslednjič dobil priložnost, da se sestanem z Indiro Gandhi, ji bom povedal, koliko tuje valute pošiljamo. Po prejemu tvojega spodbudnega zagotovila, da se bo s povečanim deljenjem knjig povečala tudi vsota, ki jo pošilja BBT, se nameravamo zdaj lotiti projekta Kurukšetra in projekta Jagannath Puri. Trenutno porabljamo denar v Indiji, sčasoma pa ga bomo porabljali vsepovsod. To bo zelo okrepilo duhovni položaj Američanov.

Vedno ostanite odvisni od Guruja in Krišne, in vaš napredek bo zmeraj zagotovljen.«

Tiskarna BBT je vse od maratona poleti leta 1975 držala korak s Śrīla Prabhupādovim pisanjem. Med Prabhupādo, njegovo tiskarno in bhaktami, ki so delili knjige, se je razvilo radostno, transcendentalno tekmovanje. Novembra 1975 je Prabhupāda pisal enemu od vodilnih razdeljevalcev knjig:

»BBT pravi, da izdajajo knjige tako hitro, kot jih jaz prevajam, in da boste vi pri distribuciji šli v korak z njihovim izdajanjem. To je lepo. Toda še vedno sem v prednosti z mojim prevajanjem. Zdaj mi dolgujejo šesti spev Srimad-Bhagavatama. Jaz delam že sedmi spev.«

Toda v zadnjih mescih se je Śrīla Prabhupādov literarni učinek zmanjševal, v glavnem zato, ker ga je zaposlovalo organiziranje.

Pravzaprav beseda prevajanje ne opisuje dovolj dobro Śrīla Prabhupādovega pisanja. Prevajal je le verze in prevode besed, toda Prabhupādove najgloblje meditacije – ki jih je imenoval »moje osebne ekstaze« – so bila njegova Bhaktivedantova pojasnila. Pojasnila in verzi so bili najboljši, če je lahko o njih razmišljal ves dan in ne samo, kadar je vključil diktafon ob enih ponoči. Izjemno globoko in kompleksno vedsko znanje je prevajal v sodobni miselni okvir za razumevanje zahodnih bralcev. To pa je bila velika, zahtevna naloga.

Da bi lahko Śrīla Prabhupāda najbolje govoril ljudem sveta s strani svojega Śrīmad-Bhāgavatama, je potreboval kar najbolj ugodno ozračje. Zato je po māyāpurskem festivalu naredil potovalni načrt, po katerem bo čez kak mesec dni prišel na Havaje. Nadejal se je, da bo tamkajšnje ozračje ugodno za njegovo literarno delo.

Havaji
3. maj 1976

Śrīla Prabhupāda je na kratko obiskal več indijskih mest in postal še v Melbournu, Aucklandu in Fijiju, nato pa je po predvidenem načrtu prispel na Havaje. Takoj se je pospešeno posvetil pisanju.

Ko je bil v Honoluluju kak teden dni, je neko jutro med sprehodom po Plaži Waikiki naznanil, da računa, da bo to noč končal zadnje pojasnilo k Sedmemu spevu. Ko je Hari-śauri ob tem izrazil svoje veselje, je Prabhupāda odvrnil: »Oh, lahko bi končal zelo hitro, vendar moram predstaviti tematiko za vaše razumevanje. Moram globoko razmisliti, zelo skrbno, da bi jo predstavil navadnemu človeku.«

Prabhupāda se je takoj lotil Osmega speva, začenši z molitvijo: »Preden začnem, se ponižno in spoštljivo priklanjam lotosovim stopalom mojega duhovnega učitelja, njegove božanske milosti Śrī Śrīmad Bhaktisiddhānte Sarasvatīja Goswamija Prabhupāde.« Prabhupāda je pojasnil, da mu je njegov duhovni učitelj leta 1935 ob Rādhā-kuṇḍi naročil, naj da večji poudarek proizvajanju knjig kot pa gradnji templjev. V skladu s tem navodilom je leta 1944 začel izdajati revijo Nazaj k Bogu, leta 1958 pa je začel pisati Śrīmad-Bhāgavatam. Brž ko je v Indiji izdal tri zvezke Śrīmad-Bhāgavatama, se je avgusta 1965 odpravil v Združene države.

Prabhupāda je rekel, da pripravlja Bhāgavatam tako, da bo razumljiv navadnemu človeku. Vendar se njegovo pisanje zato ni oddaljilo od pravega bistva; bilo je sámo bistvo. Toda v duhu Bhāgavatama samega je Prabhupāda izpustil vse nebistveno in begajoče; iz komentarjev prejšnjih ācāriy je izbral tisto, kar bo njegove bralce najbolj spodbudilo k čistemu vdanemu služenju.

Univerzitetni učenjaki, ki so resno prebirali njegove knjige, si niso mogli kaj, da ne bi hvalili Prabhupādove zvestobe delu v njegovih paramparā komentarjih. Ocene so prišle z vsega sveta:

»… Tistim, ki nimajo dostopa do sanskrta, te knjige na sijajen način prenašajo sporočilo Bhāgavatama.« Dr. Alaka Hejib, Oddelek za sanskrt in indologijo na Harvardski univerzi.

»… Gre za globoko občuteno, močno zasnovano in čudovito razloženo delo. Ne vem, ali naj bolj pohvalim ta prevod Bhagavad-gīte, njeno smelo razlagalno metodo, ali bogastvo njenih idej, ki mu ni konca. Doslej še nisem naletel na delo o Gīti s tako pomembnim izrazom in stilom. … Delo bo zavzelo pomembno mesto v intelektualnem in etičnem življenju sodobnega človeka, in to za dolgo časa.« Dr. Shaligram Shukla, profesor lingvistike na Univerzi v Georgetownu.

»… zdaj imamo prvič v rokah zlahka pristopno izdajo tega velikega religijskega klasika, ki bo omogočila tako strokovnjakom za indijsko književnost kot tudi privržencem tradicije zavesti Kṛṣṇe, da lahko primerjajo originalno besedilo s sodobnim angleškim prevodom in se seznanijo z globljim duhovnim pomenom tega dela po zaslugi učenega komentarja Śrī Bhaktivedante.

… Kdor bo pozorno prebiral komentarje, bo opazil, da je tukaj, kot v drugih svojih delih, Śrī Bhaktivedanta ustvaril zdravo kombinacijo gorečne vdanosti in estetske rahločutnosti bhakte ter intelektualne natančnosti tekstovnega učenjaka. Avtor na nobeni točki ne dopusti, da bi predvideni smisel besedila zasenčilo prepričevanje v prid katerekoli doktrine.

… Te izbrano vezane knjige bodo dobrodošel dodatek v knjižnicah vseh tistih, ki so se posvetili študiju indijske duhovnosti in religijske književnosti, najsi je njihovo zanimanje spodbudila motivacija učenjaka, bhakte ali pa navadnega bralca.« Dr. J. Bruce Long, Oddelek za orientalistiko na Univerzi Cornell.

»Ta angleška izdaja v prevodu A.C. Bhaktivedante Swamija Prabhupāde je sijajna. Vsebuje originalne verze v sanskrtu in bengalščini, angleško transkripcijo verzov, prevode posameznih besed, prevode tekstov in izčrpna pojasnila, kar vse zgovorno priča o avtorjevem temeljitem poznavanju predmeta.« Dr. O. B. L. Kapoor, častni predstojnik in profesor na oddelku za filozofijo Vladne podiplomske univerze v Gyanpurju, Indija.

Če je torej Prabhupāda sporočilo Bhāgavatama naredil »dostopno«, to ni pomenilo, da ga je zgolj poenostavil. To je pomenilo, da je bralca nujno pozival, naj se odreče svetu iluzije in sprejme večno osvoboditev zavesti Kṛṣṇe.

Toda sodobna družba je bila tako degradirana, da se pridigar ni mogel več sklicevati na avtoriteto vedskih spisov – tega nihče ne bi upošteval. Zato Śrīla Prabhupādovo delo obravnava teorije, kot so slučajni nastanek življenja, darvinistična evolucija in kemična evolucija. Vse te teorije je pobil z močno logiko in dokazal, da življenje izvira iz življenja, ne pa iz mrtve materije.

Prabhupādovo pisanje se je spopadalo tudi z lažnimi nauki prevarantskih yogījev, gurujev in »inkarnacij«, ki so se v kali-yugi pojavili kot zavajajoči plimski val, tako v Indiji kot na zahodu. V svojem pisanju je kritiziral tudi sodobne politične institucije, analiziral je vzroke za padec monarhij, opisal, zakaj demokracija tudi propada, in kako bo diktatura vedno bolj trpinčila državljane. V luči svetih spisov je obravnaval tudi vladne politike zlorabljanja ljudi z obdavčevanjem ter propagiranjem, naj gredo v mesta delat v tovarne in opustijo preprosto življenje na vasi.

Ko je potoval, je Śrīla Prabhupāda opažal silovito degradacijo človeške družbe: seksualno svobodo, najnovejše modne muhe v omamljanju ter zločinska zla klanja živali in uživanja mesa. V Bhagavad-gīti je v enem od pojasnil posebej obravnaval grožnjo jedrskega holokavsta:

»Takšni ljudje so sovražniki sveta, ker bodo navsezadnje izumili oziroma ustvarili nekaj, kar bo prineslo uničenje vsem. Ta verz posredno napoveduje izum jedrskega orožja, na katerega je svet danes zelo ponosen. Vsak trenutek lahko pride do vojne in atomsko orožje lahko povzroči opustošenje. Takšne stvari so ustvarjene samo za uničenje sveta, kot je razvidno iz tega verza. Brezbožnost je vzrok, da so v človeški družbi izumili takšna orožja, ki niso namenjena miru in blaginji v svetu.«

Prabhupādove kritike so bile močne in avtoritativne, kot je primerno za pravega ācāryo; njegov brezkompromisni duh je bil zelo prepričljiv. Ni bil kak boječi učenjak, ki bi navajal le zamegljene zgodovinske vire. Med vrsticami njegovega pisanja pa je vel ton ponižne prošnje, ki je govoril srcu. Kot služabnik Kṛṣṇovega služabnika je vsakogar prosil, naj sprejme zavest Kṛṣṇe in se vrne na svoj izvorni, naravni položaj večnosti, blaženosti in védenja.

Tako kot je Prabhupāda nekoč opustil svoje pisanje v templju Rādhe-Dāmodare v Vṛndāvani, da bi odšel pridigat na zahod, je lahko zaradi pridiganja zapustil tudi pisateljsko samoto na Havajih. Vsekakor pa je bil pripravljen nadaljevati s pisanjem, kamorkoli je odšel. Tudi sicer je že od začetka načrtoval, da bo ostal na Havajih samo mesec dni, ne za stalno. Njegovi učenci so ga morali videti, da bi dobili moč in navdih, in dokler je živel in dihal, je bil to njegov smisel.

* * *

Prabhupāda je hotel najprej obiskati svoj center v Los Angelesu, ki je zrasel v veliko, uspevajočo skupnost bhakt. Ogledal si je njihov novi hramski prostor, ki je imel marmornate oboke in galerijo veličastnih transcendentalnih slik, in opazoval razkošno češčenje Božanstev Rukmiṇī-Dvārakādhīśe. Ogledal si je najnovejšo uporabo tehnologije v zavesti Kṛṣṇe v snemalnih studiih Zlati avatar in v muzeju FATE,[1] kjer so postavili multimedijske diorame za upodobitev naukov Bhagavad-gīte. Sedel je v svojem vrtu in poslušal knjigo Kṛṣṇa ter se sprehajal po Beneški plaži in razpravljal o znanstvenih teorijah z dr. Svarūpo Dāmodaro. Seveda pa je dal tudi nov zamah že tako velikemu valu deljenja knjig. Nekega dne je v avtu rekel: »Moje knjige bodo zakoniki človeške družbe prihodnjih deset tisoč let.«

* * *

New York
9. julij 1976

Jayānanda je vozil avto. Zraven sta bila tudi Tamāla Kṛṣṇa Goswami in Rāmeśvara Swami. Na letališču La Guardia so pobrali Śrīla Prabhupādo in Hari-śaurija; ko so se vozili proti Manhattanu, je Prabhupāda vprašal: »Ali se stvari tukaj dobro odvijajo?«

Tamāla Kṛṣṇa je odgovoril, da se vse šele zares začenja; bhakte so se še vedno selili v svojo dvanajstnadstropno zgradbo v Manhattanu, potekale pa so zadnje priprave za Ratha-yātro. »Videl boš, da delo lepo napreduje.« je rekel.

»Da,« je rekel Śrīla Prabhupāda, »lepo organizirajte. Kṛṣṇa nam daje vse. Ničesar ne manjka. Če samo iskreno delamo, nam bo Kṛṣṇa dal inteligenco – vse. Po Njegovi milosti je vse na voljo. To je Kṛṣṇa. On ti lahko da karkoli.«

Ko se je avto približal ogromnemu Brooklynskemu mostu, je Śrīla Prabhupāda vprašal: »To je Brooklynski most, če se ne motim? Včasih sem prihajal sem in posedal tukaj, blizu mostu.«

»Ob vodi?« je vprašal Tamāla Kṛṣṇa. Poslušanje o Śrīla Prabhupādovih zgodnjih dejavnostih, ko je bil v New Yorku sam, jih je prevzelo. »Sedel si ob vodi?«

»Da, ob tej reki,« je rekel Prabhupāda. »Bil sem namreč v Boweryju. To ni daleč stran. Večkrat sem prišel sem, sestopil dol in sedeč pod tem mostom premišljeval: ›Le kdaj se bom vrnil v Indijo?‹« Prabhupāda se je zasmejal. Vprašal je še za druga mesta, skoraj kot da bi poizvedoval po starih prijateljih – za postajo podzemeljske železnice na Fultonovi ulici in za Chambers Street.

Tamāla Kṛṣṇa je Prabhupādi povedal, da ISKCON-ov center ni daleč od Empire State Buildinga in da bo imel lep razgled nanj iz svoje sobe na enajstem nadstropju. »Naše poslopje,« je rekel Tamāla Kṛṣṇa, »je točno v sredini mestnega okoliša z gledališči, restavracijami in zabavišči.«

»V New Yorku,« je rekel Prabhupāda, »se počutim malce domačega, saj sem najprej prišel sem. Pohajkoval sem sem ter tja po ulicah. Od septembra 1965 do julija 1967 sem bil ves čas v New Yorku.«

»Tamāla Kṛṣṇa Mahārāja je imel zjutraj predavanje,« je rekel Rāmeśvara Swami. »Razlagal je, da si sploh ne moremo predstavljati, kakšno dobro srečo ima to mesto, ker si ti prišel sem.«

»Da, ko sem se odločil oditi v tujino,« je rekel Prabhupāda, »nisem nikoli pomislil, da bi odšel v London; razmišljal sem, da bi prišel sem. Ponavadi gredo v London, jaz pa sem pomislil: ›Ne, jaz bom odšel v New York.‹«

»Zelo napredno,« je komentiral Tamāla Kṛṣṇa.

»Ne vem,« se je zasmejal Prabhupāda. »To je Kṛṣṇov diktat. Lahko bi šel. London je bil bliže. Toda mislil sem si: ›Ne, šel bom v New York.‹ Včasih sem celo sanjal, da sem odšel v New York.«

Ko so se vozili skozi različne soseske, se je Śrīla Prabhupāda spominjal starih dni. Omenil je yoga studio dr. Mishre in svojo sobo na Dvainsedemdeseti ulici št. 100, kjer so mu ukradli magnetofon in pisalni stroj; Superette na Zahodnem koncu, kjer je kupoval sadje.

»Zdi se mi, da sem včasih prihajal v ta del mesta, » je rekel Prabhupāda, gledajoč skozi okno, » – brezciljno. Da, včasih sem se sprehajal po Drugi aveniji.«

Ko so se peljali po Petinpetdeseti ulici, so bhakte Prabhupādi pokazali na poslopje ISKCON-a, ki je imelo s strani z zlatimi črkami izpisani besedi Hare Krišna. S pročelja zgradbe je plapolala velika rumena zastava, ki je prikazovala bhakto Gospoda Caitanye v saṅkīrtani, nad pločnik pa se je širila elegantna platnena streha, katero je krasil napis »Hare Krishna Center«. Ko so zagledali Prabhupādov avto, je na stotine bhakt pred vhodom začelo vzklikati in peti njegovo ime.

Po festivalu v Māyāpurju je bil to največji zbor ISKCON-ovih bhakt. Mnogi so prišli iz oddaljenih krajev, da bi bili s Śrīla Prabhupādo, in v poslopju je bivalo več kot šeststo bhakt. Kīrtana je bila viharna. Stoječ pred Božanstvi Rādhe-Govinde, je bil Prabhupāda videti zadovoljen. Na tretjem oltarju je bila slika Gospoda Jagannāthe, Balarāme in Subhadre; Prabhupāda je rekel, da bi jih zelo rad videl na dan Ratha-yātre.

Ko je Prabhupāda sedel na veliko zeleno vyāsāsano, je bil sprva preveč preplavljen s čustvi, da bi lahko govoril. »Najprej se moram vsem zahvaliti, da ste me pripeljali v novi hram,« je začel. »Ko sem prvič prišel, je bila namreč moja ambicija, da bi odprl hram tukaj v New Yorku, in sem iskal priložnost.« Opisal je svoje prve, skoraj nemočne poskuse, da bi kupil petindvajset krat sto čevljev velik prostor v Manhattanu; vendar ni mogel dobiti denarja.

»Nisem imel prebivališča,« je rekel. »Da niti ne govorim o hramu, nisem imel kje prebivati. V takšnem stanju sem razmišljal, da bi se vrnil v Indijo. Skoraj vsak teden sem odhajal v paroplovno družbo. To je torej dolga zgodba, kako sem prišel sem, odločen, da najprej odprem hram v New Yorku. Vendar takrat, pred desetimi leti, leta 1965, to ni bilo mogoče. Toda po milosti Kṛṣṇe in po milosti mojega Guruja Mahārāje ste zdaj dobili ta prostor. Zato se vam najlepše zahvaljujem za organiziranje tega hrama.«

 

 

Med Prabhupādovim desetdnevnim bivanjem v New Yorku so bili bhakte ves čas zmagoslavno, evforično razpoloženi. Za Ratha-yātro so bhakte imeli dovoljenje mestne uprave, da lahko parado peljejo po Peti aveniji. Prabhupāda je dejal, da je New York najvažnejše mesto na svetu in da bo nebotičnik svetilnik zavesti Kṛṣṇe za svet. ISKCON je torej zdaj imel svoj nebotičnik v Manhattanu, svojo parado Ratha-yātre po Peti aveniji in Prabhupādovo osebno prisotnost.

Procesija Ratha-yātre s tremi petdeset čevljev visokimi vozovi je krenila na pot pri trgu Grand Army Plaza na Peti aveniji in se napotila proti središču mesta. Mladi možje, dekleta v sarijih, Indijci, Newyorčani – na stotine ljudi – so potegovali vrvi in tako vlekli gigantske vozove. Svileni stolpi so valovali v vetru v rumeni, zeleni, rdeči in modri barvi, medtem ko so vozovi počasi in veličastno pluli proti jugu. Da bi bila parada popolna, so prispevali lepo vreme, na stotine pojočih in plešočih bhakt in na tisoče opazovalcev. Pot pa je vodila kakšnih petdeset hišnih vrst po Peti aveniji, »najpomembnejši ulici na svetu«, do Washington Square Parka.

Pri Štiriintrideseti ulici se je Prabhupāda pridružil procesiji. Ko je pristopil, da bi se vkrcal na Subhadrino kočijo, so se bhakte zgrnili okrog njega, medtem ko so se policisti in drugi opazovalci čudili njihovemu spontanemu čaščenju Kṛṣṇovega predstavnika. Čeprav je zaupni pomen Ratha-yātre želja gopīj, da bi se Kṛṣṇa vrnil v Vṛndāvano, je tukajšnje bhakte bolj prevzela vrnitev Śrīla Prabhupāde v New York.

To je bil sijajen, primeren vrhunec Prabhupādovega desetletnega pridiganja v New Yorku. Ko je prvič prišel, ni imel niti denarja, niti svojega bivališča, niti prostora, kjer bi se ljudje lahko zbirali in poslušali o Kṛṣṇi. Zdaj pa se je veličastno peljal po Peti Aveniji na festivalu Ratha-yātre, njegovi Božanstvi Rādhe-Govinde pa sta imeli nebotičnik. Leta 1965 je bil sam na ulici, zdaj pa ga je spremljalo šeststo učencev, ki so glasno peli sveta imena in pomagali milijonom pogojenih duš.

Ko je procesija prispela do Washington Square Parka, je bilo tam vse polno ljudi. Postavili so začasni oder, na katerem so Śrīla Prabhupāda in Božanstva zasedli svoja mesta. Kīrtanānanda Swami je pred množico predstavil Prabhupādo, nakar je Prabhupāda vstal in imel govor.

Zvečer so o paradi in festivalu ugodno poročale vse glavne televizijske postaje, naslednje jutro pa so časopisi objavili slike in članke. Prabhupādi je še posebno ugajal prispevek na srednjih straneh časopisa New York Daily News, ki ga je sestavljalo več fotografij in velik naslov: »Peta avenija, kjer Vzhod sreča Zahod.«

»Ta izrezek razpošljite na vse konce,« je rekel Prabhupāda. »Pošljite ga Indiri Gandhi. Ta naslov je zelo lep. To je prava poanta – ›Vzhod sreča Zahod‹. To je, kakor vedno govorim, srečanje hromca in slepca. Skupaj lahko delata čudeže, vsak zase pa ne moreta storiti ničesar. On je hrom, on pa je slep. Če pa se združita – indijska kultura in ameriški denar – bosta rešila ves svet.«

Śrīla Prabhupādi so prebrali članek v New York Timesu, ki je poudaril, da je bilo v paradi tudi več sto Indijcev, ki so bili zadovoljni, ko so videli, da lahko ohranijo svojo vero tudi v New Yorku. Članek je navajal izjavo »indijskega priseljenca«, ki je dejal: »Mi ljubimo New York, Ameriko. To je najlepši kraj na svetu. Nobena druga država ne bi dala takšne svobode za našo lastno ceremonijo.«

»To je dejstvo,« je rekel Prabhupāda, »to jaz vedno govorim. Times je prvič pisal o mojih dejavnostih, ko sem bil v Tompkins Square Parku.«

Na kraju festivala so postregli prasādam sedem tisoč ljudem. In še pozno zvečer, ko so se bhakte z vozovi vračali v gornji del mesta, jih je spremljalo in z njimi pelo na stotine ljudi. Bhakte so se že pogovarjali, kako bi izboljšali festival naslednje leto. Lahko bi imeli novinarsko ložo, Prabhupāda pa je predlagal, naj najamejo majhno stavbo v središču mesta in jo poimenujejo Guṇḍicā.[2] Gospod Jagannātha bi lahko tam ostal teden dni. Potem pa bi bhakte še enkrat priredili procesijo in festival, ko bi se Gospod Jagannātha vračal v hram v Petinpetdeseti ulici.

»Sinoči,« je rekel Tamāla Kṛṣṇa Goswami, »smo vso noč čistili tla v parku. Tedaj nam je neka ženska, ki živi zraven parka, rekla: ›Vsa leta, odkar sem tukaj, še nisem doživela tako čudovitega festivala.‹ Na CBS televiziji pa je upravnik parka izjavil: ›Zelo smo ponosni, ker lahko rečemo, da je bil ta park osnovan pred več sto leti, ko je bila Amerika religiozna, in da je duhovno življenje v Washington Square Parku še vedno prisotno.‹«

»Zakaj potem ne bi prosili župana, da tam zgradi tempelj?« je rekel Śrīla Prabhupāda. Vsi bhakte so se zasmejali. Toda Prabhupāda je mislil, da so takšne stvari vsekakor mogoče.

 

 

Śrīla Prabhupādovo zdravje se je slabšalo, kar se je pogosto zgodilo, kadar je veliko potoval. Še posebno v New Yorku je njegovo zdravje začelo trpeti. Po svojem potovalnem načrtu bi moral nadaljeval pot v London, Pariz, Teheran, Bombaj in nato v Hyderabad, kjer naj bi vodil slovesnost ob odprtju novega ISKCON-ovega templja. Starejši bhakte so ga rotili, naj si pred odhodom v Anglijo in Indijo malo odpočije. Preživel je bil zelo prijeten dan na ISKCON-ovi kmetiji v Pennsylvaniji in bhakte so mu zdaj predlagali, naj odide tja za dva ali tri mesece, kjer si bo lahko odpočil, popravil zdravje in pisal. Vsak dan so ga moledovali, naj ostane. Ko je slišal enoglasen nasvet članov GBC-ja v New Yorku, naj ne odpotuje takoj, je rekel: »Dobro. Ne bom potoval.«

Toda GBC ga ni mogel obvezati – obvezal ga je lahko samo Kṛṣṇa. Imel je že letalske vozovnice in je ostal pri svoji odločitvi, da odpotuje.

Zjutraj na dan Prabhupādovega odhoda je nekaj bhakt prišlo v njegovo sobo, da bi ga še zadnjič poskusili preprositi, naj ne odpotuje. Nič ni rekel, čeprav je bil očitno odločen, da bo odšel na pot. Njegovi služabniki so pripravljali njegove torbe in vse je bilo pripravljeno za odhod. Vseeno pa je nekaj učencev šlo za njim celo potem, ko je že zapustil sobo in stopil v dvigalo, in še vedno so mu govorili, naj ne odide.

»Prabhupāda, prosim, razmisli še enkrat,« je rekel Rāmeśvara Swami. Śrīla Prabhupāda je bil doslej veselo razpoložen, kljub fizični slabosti in kljub moledovanju učencev. Zdaj pa se je njegov obraz spremenil.

»Ne odpotuj,« je rekel neki bhakta. Drugi pa je dodal: »Samo ostani. Sedi in si odpočij.«

Prabhupāda se je obrnil, njegove oči so bile zelo globoke. Njegov videz je bolj kot kdaj prej izražal, da ni iz tega materialnega sveta. »Želim blagoslov, da se lahko še naprej borim za Kṛṣṇo do zadnjega diha,« je dejal, »kakor Arjuna.«

Vsi so umolknili, medtem ko se je pomembno navodilo globoko vtisnilo v njihov spomin. Dvigalo se je odprlo v pritličju in na stotine čakajočih bhakt je pelo in vzklikalo, ko je Śrīla Prabhupāda stopal proti svojemu avtomobilu.

 

[1] FATE – First American Transcendental Exhibition; Prva ameriška transcendentalna razstava.

[2] Tempelj v Orissi v Indiji, kjer Gospod Jagannātha po tradiciji biva vsako leto med Svojimi igrami Ratha-yātre.