Šesto poglavje – NAJ BO TEMPELJ (2)
»Zadnji bom, ki bi se odrekel Hare Krishna Landu na račun tega goljufa, gospoda N.,« je Prabhupāda napisal nekemu dosmrtnemu članu ISKCON-a pred svojim odhodom iz Ahmedabada v Bombaj. Prabhupāda je zdaj nemudoma začel načrtovati, kako bi popravil napako svojih učencev. Denarja še niso nakazali, tako da morda še ni bilo prepozno.
Gospod N. nikakor ni mogel razumeti, zakaj se Prabhupāda tako odločno bojuje za ohranitev zemljišča v Juhuju. Ne zato, ker bi Prabhupāda skrival svoje namene, temveč zato, ker bhaktove misli in dejanja lahko razume le drug bhakta. Gospod N. je s Prabhupādo ravnal tako kakor z družbo C.; njo je prevaral, zdaj pa je hotel prevarati ISKCON. Lahko je samo domneval, da Prabhupādo in njegove učence vodi isti motiv kakor njega samega, edini motiv, ki ga je lahko razumel – materialna posesivnost.
Pravzaprav so celo Prabhupādovi učenci le težko razumeli njegovo nezlomljivo odločnost. Prabhupādov glavni namen je bil oznanjati zavest Kṛṣṇe v Bombaju. Śrīla Prabhupāda je govoril: »Moj Guru Mahārāja mi je naročil, naj oznanjam zavest Kṛṣṇe na zahodu, kar sem storil. Zdaj želim pridigati v Indiji.« Bombaj je bil najvažnejše mesto v Indiji – vrata Indije. In v Bombaju je Kṛṣṇa Prabhupādo nekako vodil do te posesti, kjer je začel pridigati in kamor je pripeljal Božanstvi Rādhe in Kṛṣṇe. V Prabhupādovih očeh je bilo zemljišče primerno za velik, veličasten tempelj in mednarodni hotel, ki ju je imel v načrtu.
Bombaj je bil pomembno mesto, ki je zahtevalo razkošno tempeljsko češčenje, velike festivale, množično razdeljevanje prasādama in raznovrstne vedske kulturne programe. Posest v Juhuju se je zdela idealna za šolo, gledališče, knjižnico, stanovanja za célo Hare Kṛṣṇa mesto. Zatorej ni prišlo v poštev, da bi se Prabhupāda umaknil pred tem prevarantom, ki ga je hotel ogoljufati. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo nasprotovali zavesti Kṛṣṇe, je dejal Prabhupāda, toda to ne pomeni, da bi se morali bhakte vdati. Pridigar mora biti strpen, toda včasih, ko vse drugo spodleti in je Kṛṣṇov interes ogrožen, se mora bojevati.
Drugi razlog, zaradi katerega se Prabhupāda ni hotel odreči prav temu kosu zemlje, je bil, da je dal obljubo Božanstvoma Rādhi-Rāsavihārīju. Kṛṣṇo je povabil sem in Mu posvetil molitev: »Dragi Gospod, prosim, ostani tukaj in zgradil bom čudovit tempelj Zate.«
Če je bila torej uporabnost zemljišča za misijonarsko delo očiten oziroma zunanji razlog za Prabhupādovo odločnost, da zadrži svoj Hare Krishna Land, je bil notranji razlog njegova osebna obveza Njuni milosti Śrī-Śrī Rādhi-Rāsavihārīju. Prabhupādov borbeni duh za ohranitev posesti je bil tako ognjevit, da je bilo včasih videti, kot da se bojuje zaradi boja samega. Včasih je celo primerjal gospoda N. z demonom Kaṁso iz Śrīmad-Bhāgavatama, ki je znova in znova poskušal ubiti Kṛṣṇo. Kakor je Kaṁsa uporabil veliko manjših demonov pri svojih poskusih, da bi ubil Kṛṣṇo, je gospod N. uporabil demonske agente, kot so odvetniki, prijatelji in banditi. Kṛṣṇovo ubijanje Kaṁse in drugih demonov je bila Njegova zabava oziroma līlā – Gospod je v tem užival. Prabhupāda pa se je kot Kṛṣṇov služabnik tudi popolnoma posvetil temu boju. Bil je na preži, bojevito razpoložen. Ko je gospod N. s svojim bahavim varanjem in zastraševanjem bhakte pripravil do tega, da so se umaknili, Prabhupāda ni popustil. Naravno se je vnel za boj; Kṛṣṇa in Njegovo poslanstvo sta bila izzvana.
Prabhupāda je deloval kot zaščitnik in roditelj Božanstev in ISKCON-a v Bombaju. Kakor je opisal v Nektarju vdanosti, so imeli mnogi veliki bhakte večen odnos s Kṛṣṇo kot Njegovi zaščitniki. Ko se je Kṛṣṇa kot otrok bojeval s kačo Kāliyo, je Njegovo mater in Njegovega očeta prevzela transcendentalna tesnoba. Ko sta videla, da se je njun otrok zapletel v kačje lovke, sta Ga hotela zaščititi, boječ se za Njegovo življenje. Kṛṣṇova večna mati in oče sta zmeraj v skrbeh, da se Kṛṣṇi ne bi kaj zgodilo, in kadar se navidezno pojavi nevarnost, se njuna skrb spontano še večkrat pomnoži. Tako izkazujeta najbolj intenzivno ljubezen do Kṛṣṇe. Śrīla Prabhupādovo razpoloženje je bilo, da zaščiti Rādho-Rāsavihārīja in tudi svoje gibanje zavesti Kṛṣṇe. Čeprav je vedel, da je Kṛṣṇa vrhovni zaščitnik in da se nihče ne more postaviti po robu Njegovi volji, se je v zaščitniški želji po razširitvi Kṛṣṇove slave bal, da utegne demon gospod N. Kṛṣṇo raniti.
Prabhupādovi občutki skrbi in zaščitništva so zajemali tudi njegove učence. Videl jih je kot otroke z malo posvetnih izkušenj, ki niso vedeli, kako naj ravnajo z goljufi in ki jih ni bilo težko prevarati. Toda če je sin lahkoveren, mora biti oče premeten in močan, da bi zaščitil svojo družino. Kot zaščitnik bhakt in Kṛṣṇovega poslanstva je Prabhupāda svojim učencem želel preskrbeti dobro nastanitev, da bi lahko služili Kṛṣṇi v udobju celo v okusno urejenem okolju. To je učil tudi Prabhupādov duhovni učitelj Bhaktisiddhānta Sarasvatī, saj je dejal, da bi morali imeti pridigarji zavesti Kṛṣṇe vse najboljše stvari, ker opravljajo najboljšo službo za Kṛṣṇo. Prabhupāda se je bil zato trdno odločil, da bo zgradil svoje Hare Kṛṣṇa mesto v Bombaju. Ni prevzel miselnosti nagega puščavnika, ki ne mara za nič v tem materialnem svetu. Čutil je odgovornost do tisočev svojih učencev, zato je vzel nase toliko skrbi.
Gospod N. ni mogel vedeti, kakšni nagibi vodijo Śrīla Prabhupādo. Prav tako si ni mogel predstavljati verižnih posledic nasprotovanja Kṛṣṇi in Kṛṣṇovemu čistemu bhakti, čeprav je nevarnost takšnega stališča opisana v najbolj slavnih indijskih klasikih, kot so Bhagavad-gītā, Śrīmad-Bhāgavatam in Rāmāyaṇa. Prabhupāda se je bojeval na strani Kṛṣṇe; Gospod N. je torej nasprotoval Vsevišnji Božanski Osebnosti.
* * *
S tem da so Prabhupādovi učenci odstopili od pogodbe, je ISKCON-ov pravni položaj oslabel. Toda Prabhupāda je zaupal, da bo njihov položaj ostal močan, samo če bodo bhakte še naprej zasedali posest. Obenem pa je bhakte priganjal, naj več pridigajo. Ne bi smeli misliti, da brez templja ne morejo pridigati, zato je organiziral še en velik paṇḍāl festival v središču Bombaja, ki je izredno uspel, saj je vsak večer prišlo dvajset tisoč ljudi.
Ugledni gostje kakor bombajski župan gospod R. K. Ganatra so imeli uvodne govore, aktivno pa so sodelovali tudi bhakte, ki so organizirali, delali reklamo, kuhali in delili prasādam, razdeljevali Śrīla Prabhupādove knjige in pridigali v prostoru za vprašanja in odgovore. Paṇḍāl festival je bhaktam pomagal, da so se dvignili iz pobitosti zaradi dolgotrajnega pravnega boja in strogega življenja v Juhuju.
Zadnji teden januarja 1973 se je Prabhupāda sestal z gospodom N. na domu gospoda Mahadevie. Čeprav so Prabhupādovi odvetniki vložili kazensko tožbo zoper gospoda N., je Prabhupāda še enkrat poskusil doseči sporazum brez sodišča. Doslej je bil do gospoda N. vedno ljubezniv in blag, gospod N. pa je bil vselej razumevajoč in vljuden. Tokrat pa je bilo drugače. Zdaj ni bilo več nasmeškov in prijateljskih besed. Oba sta le stežka ohranjala dostojnost drug do drugega. Po nekaj minutah je Prabhupāda učence prosil, naj zapustijo sobo.
Gospod N. je v hindiju začel obtoževati Prabhupādo in bhakte, češ da so povezani s CIA. »V ponedeljek bom prišel s čekom za dva lākha rupij,« je brez ovinkov rekel gospod N., »in izplačal vaše predplačilo.«
»V redu,« je odgovoril Prabhupāda. »Če nočete dati svoje zemlje, bomo odšli. Toda preden storite ta korak, dobro premislite.«
Gospod N. je nadaljeval z obtožbami: »Vi se imate za lastnike zemljišča, a ste le veliko vznemirjenje za celo področje s svojim vstajanjem ob štirih in z vsem tem …«
»Mi ne trdimo, da smo lastniki,« je odgovoril Prabhupāda, »Kṛṣṇa je pravi lastnik. Jaz nisem pravi lastnik. Kṛṣṇa je že tukaj na Svoji zemlji. Čemu nam nenehno povzročate sitnosti? Samo vzemite denar in nam dajte zemljo. Če pa hočete, da se odselimo, pripravite ček.« Prabhupāda je govoril zadržano, zdaj pa je v jezi povišal ton. »Prinesite svoj ček in odšli bomo jutri zjutraj. Ne, odšli bomo še nocoj! Vrnite nam naš denar! Ali imate denar?«
Gospod N. je vpil: »Jaz sam bom odstranil Božanstvi! Razrušil bom tempelj in odstranil Božanstvi!« Nato je gospod N. odvihral iz sobe.
Ta teden je imel gospod N. hud srčni napad in so ga morali odpeljati v bolnišnico. Dva tedna zatem je umrl.
Gospa N., ki pravno sicer ni bila tako prekanjena kot njen pokojni mož, je nadaljevala z bojem, njeni odvetniki pa so v želji, da pridejo do svojega honorarja, še celo bolj vneto kot ona vodili pravdo, da bi pregnali ISKCON. Aprila 1973 je na ISKCON-ovo pobudo ISKCON-ov primer prišel pred vrhovno sodišče. Zaradi taktičnega zavlačevanja pa je mineval mesec za mescem brez razsodbe.
Prabhupāda se ni lotil gradnje na posesti, ker ni imel lastniške pogodbe niti zagotovila zanjo. Odšel je na turnejo po zahodu in se vrnil v Indijo, a še vedno se ni zgodilo nič takšnega, kar bi rešilo zadevo. Življenje v bombajskem ISKCON-u je bilo mirno, toda nadaljnje razvijanje je bilo zaustavljeno, izid na sodišču pa negotov.
Nato pa je nekega dne gospa N. brez opozorila odposlala nasilen napad na posest. Prvega junija zjutraj, ko so bhakte opravljali svoje vsakdanje dolžnosti, je na posest v Juhuju zapeljal tovornjak. Rušilni oddelek je prišel podret tempelj. Gospa N. je na neki način uspela prepričati nekega uradnika v mestni upravi, da je odobril razrušitev templja – preproste zgradbe iz opeke in armiranega betona. Girirāja je vodji skupine hotel pokazati pismo, ki je dokazovalo ISKCON-ove pravice, toda mož se za pismo ni zmenil in je dal znak za začetek rušenja. Kmalu je prišlo še več tovornjakov, dokler ni na posesti mrgolelo skoraj sto razbijačev, ki so delali s spajkalniki in kovaškimi kladivi.
Rušitelji so se povzpeli po lestvah in s kovaškimi kladivi začeli razbijati streho tempeljske dvorane. Drugi so uporabljali spajkalnike, da bi razrezali jeklene podpornike. Načrt rušilnega oddelka je bil, da razbijejo jeklene podpornike dvorane za kīrtano in metodično napredujejo proti prostoru za Božanstva, kjer sta stala Rādhā-Rāsavihārī. Bhakte so rušenje poskušali zaustaviti, toda na prizorišču so se kmalu pojavili policaji v parih, ki so nasprotujoče grabili za noge in roke in jih odvajali stran. Policaji so vlekli ženske stran za lase, medtem ko so podnajemniki na posestvu vse to gledali. Nekateri so bili veseli, da vidijo rušenje, medtem ko so bili drugi solidarni. Iz strahu pred policijo pa bhaktam nihče ni priskočil na pomoč.
Ena od ženskih bhakt, Manasvī, je stekla do telefona in poklicala gospoda Mahadevio, ki je s svojim prijateljem gospodom Vinodo Gupto pri priči odhitel na Hare Krishna Land, kjer je videl, da policaji vlečejo za lase še zadnjo žensko, ki se je branila. Poskušala je zapreti vrata pred oltarjem, da bi zaščitila Božanstvi, ko so jo trije policaji nasilno prijeli in potegnili stran. Gospod Mahadevia je odhitel v hišo solidarnega podnajemnika gospoda Acarye in poklical po telefonu svojega brata Chandro Mahadevio, bogatega poslovneža in prijatelja Bala Thakure, vodje ene najvplivnejših političnih strank v Bombaju.
Gospod Chandra Mahadevia je obvestil Bala Thakuro o nuji; hindujka je nahujskala hindujskega uradnika iz mestne uprave, da je ukazal razrušitev hinduističnega templja Gospoda Viṣṇuja. Gospod Thakura je o tem obvestil mestnega komisarja, ki je zanikal, da bi karkoli vedel o ukazu za razrušitev templja in je telefoniral v lokalni občinski urad, ki je poslal rušilni oddelek. Občinski urad je potem poslal človeka, da ustavi rušenje. Uslužbenec je prispel okoli dveh popoldne, prav takrat, ko je rušilni oddelek prerezal še zadnje stebre in podiral streho nad Božanstvoma. Ko je občinski policist, ki je bil zadolžen za rušenje, prejel ukaz za prekinitev rušenja, je skupino ustavil.
Med napadom je bil Prabhupāda v Kalkuti; ko so ga bhakte po telefonu našli, jim je naročil, naj zberejo lokalne ISKCON-ove somišljenike in dosmrtne člane ter prek sredstev množičnega obveščanja organizirajo protest proti napadu. Prav tako naj javnosti izpostavijo odgovorne ljudi. To bo delovalo zelo učinkovito zoper gospo N. in njeno druščino.
Prabhupāda je omenil več dosmrtnih članov, za katere je mislil, da bi lahko pomagali. Gospod Sada Jiwatlal, vodja organizacije Hindu Viswa Parishad, naj bi pomagal pri obveščanju, saj je bila njegova organizacija zaščitnica hinduistične dharme in je obravnavala prav takšne primere. Gospod Sethi bi lahko pomagal pri preprečevanju nadaljnjega nasilja. Ta pripetljaj je del Kṛṣṇovega načrta, je rekel Prabhupāda; bhakte naj se ne bojijo.
Naslednje jutro se je na naslovni strani časopisa Free Press Journal pojavila fotografija razdejanega templja, naslov članka pa je bil MESTNA UPRAVA PORUŠILA NEPOOBLAŠČENI TEMPELJ.
Bhakte so začeli akcijo proti slabi publiciteti. Gospod Sada Jiwatlal je svojo pisarno v središču mesta spremenil v pisarno ISKCON-a in z bhaktami začel kampanjo. Kljub negativni propagandi so bili mnogi Indijci ob nasilju šokirani, mestni svet pa je enoglasno obtožil uslužbence, ki so bili odgovorni za napad na hinduistični tempelj. Bhakte so v pisarni Sade Jiwatlala delali od šestih zjutraj do devetih zvečer; telefonirali so časopisom, pisali pisma in okrožnice ter navezovali stike z možnimi somišljeniki.
Gospod Vinoda Gupta, član politične stranke Jan-Sangh, ki se je zavzemala za ohranjanje hinduistične kulture Indije, se je povezal s Kartikeyo Mahadevio in drugimi ter ustanovil odbor Rešite tempelj. Gospod Gupta je natisnil lastni letak, ki je ISKCON razglašal za verodostojno hinduistično organizacijo. Ko se je Girirāja sestal z več vladnimi funkcionarji in dobil njihovo podporo, je veliko pomembnih Bombajčanov, ki so cenili avtentičnost Hare Kṛṣṇa gibanja, začelo izražati simpatijo in nuditi podporo.
Tako se je načrt gospe N. in njenih advokatov zdaj obrnil proti njim samim. Čeprav so mislili, da imajo opravka le s peščico mladih tujcev, so kmalu uvideli, da so se zoper njih postavili mnogi najvplivnejši meščani Bombaja.
Śrīla Prabhupāda je napovedal pozitiven izid. Nekaj dni po incidentu je napisal:
»Dejstvo, da je mestna uprava dala porušiti naš tempelj, je okrepilo naš položaj. Stalni odbor mestne uprave je obsodil prenagljeno dejanje mestne uprave in pristal, da obnovi lopo na svoje stroške. Ne samo to, začasna stavba bo ostala, dokler sodišče ne odloči, kdo je lastnik zemljišča. Glede na to moramo takoj rekonstruirati lopo za Božanstvi. Nezaščiteno zemljišče moramo nemudoma zavarovati z ograjo iz bodeče žice. In če je mogoče, moramo neposredno pred lopo za Božanstvi z našim materialom postaviti začasni pandal. Ko bo to storjeno, lahko pridem v Bombaj in začnem z Bhagawat Parayano, tako dolgo, dokler ne dobimo odločitve sodišča. To je moja želja.«
Bhakte so začeli gledati na celoten potek dogodkov kot na Kṛṣṇovo milost, saj je zdaj veliko dosmrtnih članov ISKCON-a opravljalo dragoceno službo za Prabhupādo in Gospoda Kṛṣṇo. V preteklosti je Prabhupāda bival po domovih številnih dosmrtnih članov, pridigal njim in njihovim družinam ter jih prepričeval o svoji iskrenosti in o vzvišenih ciljih svojega gibanja. Teh prijateljev in članov kot so bili Bhagubai Patel, Beharilal Khandelwala, Brijratan Mohatta, dr. C. Bali in drugi pri njihovih dejanjih ni vodila le hindujska sentimentalnost, temveč globoko spoštovanje in naklonjenost do Prabhupāde.
Girirāja, ki je delal s Sado Jiwatlalom, je mestni svet poskušal prepričati, naj odobri obnovitev tempeljske stavbe. Ko je bil na mestni upravi, pa je izvedel, da je gospa N. prav ta dan (v petek) vložila prošnjo za sodno prepoved, ki bi ISKCON-u preprečila rekonstrukcijo. Sodnik Nain je Girirāji povedal, da ni hotel ugoditi prošnji gospe N. in da bo poslušal zagovor bhakt prihodnji ponedeljek. To je pomenilo, da so bhakte imeli dva dni časa za obnovitev templja, od sobote zjutraj do ponedeljka zjutraj.
Bhakte so presodili, da je sicer res, da nimajo dovoljenja za obnovitev templja, da pa tudi še ni bilo nobenega zakona, ki bi jim to preprečeval. Če bi sodnik Nain presodil proti njim, bi bila obnovitev stavbe težavna. Zato so se odločili, da izkoristijo konec tedna za gradnjo. Gospod Lal, ki je bil že prej njihov pogodbenik, jim je pomagal nabaviti material; opeko, malto in azbestne plošče. Gospod Sethi je ponudil ekipo delavcev. V petek ob osmih zvečer so zidarji začeli z delom in delali vso noč, čeprav je deževalo. In ko je v ponedeljek zjutraj sodnik izvedel za novi tempelj, je izjavil: »Kar je zgrajeno, je zgrajeno. Nihče ne sme uničiti templja.«
Ko je Prabhupāda slišal to novico, jo je sprejel kot popolno zmago. Tempelj je bil obnovljen, javno mnenje pa se je močno nagnilo v prid ISKCON-a.
* * *
Māyāpur
1. junij 1973
Čeprav zgradba v Māyāpurju še ni bila dokončana, je Prabhupāda prišel in se vselil vanjo. Zasedel je dve sosednji sobi v drugem nadstropju; eno je imel za študijsko sobo, drugo pa za spalnico. Medtem so nadaljevali z gradbenimi deli v tempeljskem prostoru in na drugih delih stavbe. Prvi dan njegovega obiska je privihrala nevihta s težkimi črnimi oblaki in močnim vetrom. Bila pa je kratkotrajna in škoda minimalna.
»Pravkar sem prispel v Mayapur in sem poln upanja, da se mi bosta v tem transcendentalnem okolju vrnila moč in zdravje. Tukaj vsak trenutek preživimo v veliki radosti.«
Vsak večer je tempeljski pūjārī Jananivāsa prišel v Prabhupādovo sobo z lončeno posodo z razžarjenim ogljem in kadilom ter razpihoval kadilo, dokler se soba ni napolnila z dimom. To je bilo za odganjanje mrčesa, Prabhupāda pa je dejal, da tudi očiščuje.
Včasih ga je motilo, ko so delavci udarjali s kladivi, sicer pa je bilo ozračje mirno. Tukaj je živelo le nekaj bhakt in Prabhupāda je posvetil pozornost prevajanju ali pogovorom z gosti in bhaktami, ki so bili zadolženi za razvoj njegovega centra v Māyāpurju. Svoje želje je zaupal zlasti Bhavānandi Mahārāji in Jayapatāki Mahārāji in prek njiju izpolnjeval svojo voljo.
Bhakte, ki so živeli v zgradbi s Prabhupādo, so se imeli za ponižne služabnike v Prabhupādovem osebnem domu. Seveda so vsa poslopja v ISKCON-u pripadala Prabhupādi, toda v Māyāpurju je bil ta občutek zelo prisoten. Bhakte so v vsakem posameznem centru v glavnem sami zbirali denar za vzdrževanje, Prabhupāda pa je osebno skrbel za zbiranje sredstev za Māyāpur. Osnoval je sklad Māyāpur-Vṛndāvana Trust iz prispevkov svojih učencev in obresti od vezanih vlog. Če je bil denar napačno porabljen, če je bila energija zlorabljena ali pa če se je stavba kakorkoli poškodovala, je Prabhupāda postal zelo zaskrbljen. Zdaj ko je bil osebno na kraju dogajanja, se je pogosto sprehodil naokrog, dajal podrobna navodila in zahteval, da popravijo nepravilnosti. Rožnato in rdečkasto poslopje je bilo podobno orjaški transcendentalni ladji, Śrīla Prabhupāda pa se je kot kapitan sprehajal po širokih verandah in dajal pomočnikom točna navodila, da bi bilo vse na svojem mestu.
Prabhupāda je bil ljubeče naklonjen in globoko hvaležen učencem, ki so posvetili svoja življenja projektu v Māyāpurju. Nek večer je poklical Bhavānando v svojo sobo in ga začel spraševati o bhaktah. Nenadoma je Prabhupāda začel jokati. »Vem, da je težko za vse vas, fante in dekleta z zahoda,« je dejal. »Tako ste vdani, ko tukaj služite v mojem poslanstvu. Vem, da ne morete dobiti niti prasādama. Ko pomislim, da ne morete dobiti niti mleka in da ste se odrekli razkošnemu življenju, da bi prišli sem, pa se ne pritožujete, čutim velik dolg do vseh vas.«
Bhavānanda: Obdelovalci marmorja so živeli v nekaj hišah iz chātāija poleg gradbišča. Takoj pred zgradbo je bila ročna črpalka, ki je nam služila za kopanje, delavci pa so tam točili vodo za cement. Malo vstran je bilo dvoje stranišč – eno za moške, eno za ženske. To sta bili samo dve luknji v zemlji, obdani z zidom iz chātāija. Prišle so nevihte z dežjem, in takrat smo se morali prebijati skozi blato na poljih, da bi prišli do stranišč. Vsenaokrog so bile kače. Bilo je divje! Tam je bilo gradbišče. Nihče ne živi na gradbišču, mi pa smo. Śrīla Prabhupāda nas je pripravil do tega, da smo se preselili tja. Bilo je dobro za nas. Nobene kopalnice, ničesar, le gola betonska tla.
Čeprav so bhakte prenašali strogosti življenja na gradbišču māyāpurskega centra, so včasih občutili, da je pretežavno. Śrīla Prabhupāda pa nikoli ni menil, da bi bilo pretežko, in je bhakte spodbujal: »Māyāpur je tako čudovit. Živiš lahko samo od zraka in vode.«
Okoliška zemljišča so bila riževa polja, in če so hoteli bhakte priti od vhoda na posest do tempeljske zgradbe več kot dvesto metrov stran, so morali hoditi po stezah na grebenih prsti, ki so ločili riževa polja eno od drugega. Kuhinja, narejena iz ponjave in bambusa, je stala blizu vhoda na posest.
Bhakte so morali večino časa preživeti brez elektrike, saj je bila pogosto izklopljena. Ponoči so uporabljali petrolejke in Prabhupāda jim je naročil, da svetilke vsak dan razstavijo, pristrižejo stenj in očistijo steklo. »V prihodnosti,« je dejal, »boste vzgajali ricinus, drobili njegova semena in uporabljali olje za gorivo.«
Prabhupāda je bhaktam povedal, kako lahko zgradijo preprosta bivališča. Hotel je tudi, da zgradijo zid z vrati vzdolž prednje strani posesti. Ob tem zidu naj zgradijo majhne sobe, ki jih je imenoval barakarsko naselje. Bhakte bi lahko prebivali v teh preprostih barakah. Posadijo naj kokosova drevesa in bananovce.
Čeprav je bila stavba še vedno nedokončana, je prihajalo veliko gostov, zlasti na pogovore s Prabhupādo, ki je vsak dan potrpežljivo preživel veliko ur v pogovorih o zavesti Kṛṣṇe z gosti, ki so prihajali poizvedovat o njegovem gibanju ali pa samo govorit o sebi in svoji filozofiji. Včasih je pripomnil, da mu je kak posameznik ukradel čas, vendar obiska pri njem ni nikoli nikomur preprečeval. Bogati hindujec gospod Brijratan Mohatta in njegova žena, hči multimilijonarja R. D. Birle, sta prišla na obisk k Prabhupādi iz Kalkute. Śrīla Prabhupāda je poskrbel za primerno pogostitev svojih gostov in osebno preveril jedilnik, svoje učence pa natanko poučil, kako naj postrežejo gospodu Mohatti in njegovi ženi. Pogostitev s prasādamom je pomemben del vajšnavske etikete, zato je Śrīla Prabhupāda vedno poudarjal, da morajo bhakte gostom takoj postreči s prasādamom.
»Vedno bi morali biti pripravljeni, da ponudite vodo, vroče purīje, bhājī iz jajčevcev (ocvrte jajčevce) in slaščice,« je govoril Prabhupāda. Tudi če so bili gostje sramežljivi, je Prabhupāda vztrajal, da pojedo poln obrok. Čeprav je bila gospa Mohatta iz ene najbogatejših družin v Indiji, je bila zadovoljna s preprosto gostoljubnostjo, ki so jo ponudili Śrīla Prabhupāda in njegovi učenci. Soba zanjo in za njenega moža je bila nedokončana – skrilaste ploščice na tleh še niso bile spolirane, vsenaokrog pa so bila gradbena dela v polnem teku in bhakte so jima lahko ponudili le žimnico z blazino na tleh, a sta bila kljub temu videti prav zadovoljna in spoštljiva.
Bhavānanda: Śrīla Prabhupāda nas je v Māyāpurju seznanil z mnogimi podrobnostmi indijske kulture. Leta 1970 me je v Los Angelesu prosil, naj iz rjuh sešijem pregrinjalo za preprogo v njegovi sobi. Nato se je spustil na roke in kolena poleg mene in sva skupaj zgladila gube na rjuhi.
Isto stvar nam je naročil v Māyāpurju, kjer smo na tla ob steni od enega konca sobe do drugega položili žimnice in blazine. »Zdaj imate bela pregrinjala iz rjuh;« je rekel, »menjajte jih vsak dan. Ko so bengalski gospodje obiskovali Śrīla Prabhupādo v njegovi sobi, so sedeli na teh žimnicah ob steni, s hrbti naslonjeni na blazine.
Bilo je zelo aristokratsko. Celotno ozračje je bilo, da je on mahant ali hišni gospodar, ācārya. Aristokratski bengalski gospodje pa so tudi videli, da Prabhupāda ponovno vzpostavlja staro aristokratsko ozračje iz začetka dvajsetega stoletja. To je bilo ozračje iz Prabhupādovih nekdanjih dni z družino Mullikov, ki je naglo izginevalo. Zdaj sledov stare kulture nisi mogel nikjer več najti, kajti vse te družine so bile degradirane, njihovega bogastva pa ni bilo več.
Med svojim obiskom to poletje je Prabhupāda nadalje razkril svojo vizijo razvoja ISKCON-a v Māyāpurju. Bhaktam je že bilo jasno, da je načrt zelo obsežen in da bo stal milijone dolarjev. Zdaj so imeli eno zgradbo, toda to je bil šele začetek. V celotnem načrtu je bilo to poslopje skoraj nepomembno. Prabhupāda je govoril o kolosalnem templju, katerega velika kupola se bo dvigala nad transcendentalnim mestom. Māyāpur Chandrodaya Mandir bo imel največji planetarij na svetu, ki bo upodabljal vesolje, kakor je opisano v vedski literaturi.
Za uresničitev takšnega projekta je Prabhupāda hotel svoje učence izučiti v vedskih umetnostih, ki so tedaj v Bengaliji izumirale. Bhaktisiddhānta Sarasvatī se je zelo zanimal za uporabo dioram, ki bi upodabljale Kṛṣṇove līle in līle Gospoda Caitanye, Prabhupāda pa je zdaj želel, da se njegovi učenci naučijo te umetnosti od lokalnih umetnikov iz Māyāpurja.
V juniju so prispeli Baradrāja, Ādideva, Mūrti in Īśāna, da bi se začeli učiti umetnosti izdelovanja lutk. Prabhupāda je prav tako želel, da bi se kak učenec naučil izdelovati mṛdaṅge, in lončar je zdaj prihajal vsak dan učit Īśāno, kako se oblikujejo in žgejo školjke za glinasti boben. Bhakte so preuredili Prabhupādovo prvo slamnato kolibo v delavnico, Prabhupāda pa je začel vabiti druge učence, naj pridejo v Māyāpur.
»Mayapur je že zdaj čudovit kot transcendentalno rojstno mesto Gospoda Krišne. Če pa bomo pri njegovem razvoju izkoristili zahodne talente, bo postal edinstven na svetu.«
Mesto Māyāpur, je rekel Prabhupāda, bo izpolnitev želja prejšnjih ācāriy. Mesto bo zraslo do števila petdeset tisoč prebivalcev in bo postalo duhovna prestolnica sveta. Z gigantskim templjem v središču in ločenimi četrtmi za brāhmaṇe, kṣatriye, vaiśye in śūdre bo mesto vzorec za vsa druga mesta. Prišel bo dan, ko bodo svetovna mesta uničena, človeštvo pa se bo zateklo v mesta, ki bodo zgrajena po vzoru Māyāpurja. Razvijanje Māyāpurja bo označilo začetek sveta, ki bo zavesten Kṛṣṇe. Tako se bo razširil vpliv Śrī Caitanye Mahaprabhuja in uresničila se bo Njegova napoved: »V vsakem mestu in v vsaki vasi bodo peli Moje ime.«
Prabhupāda je dejal, da bi moral Māyāpur sčasoma postati laže dostopen iz Navadvīpe po mostu, iz Kalkute z motornim čolnom po Gangesu, z vseh koncev pa po zraku. Milijoni Bengalcev so bili že po rojstvu privrženci Gospoda Caitanye, zato bodo prepoznali in sprejeli zavest Kṛṣṇe kot čisto obliko svoje kulture. Pregovor pravi: Kar naredi Bengalec, povzame tudi preostala Indija. Če bi se torej Bengalija reformirala in očistila z zavestjo Kṛṣṇe po vzoru ameriških vaiṣṇav, bo njenemu zgledu sledila vsa Indija. In ko bo vsa Indija postala zavestna Kṛṣṇe, ji bo sledil ves svet. »Dal sem vam Božje kraljestvo,« je rekel Prabhupāda svojim vodjem v Māyāpurju. »Zdaj ga vzemite, razvijajte in uživajte v njem.«
* * *
- junij 1973
Iz Māyāpurja je Śrīla Prabhupāda odšel v Kalkuto. Tamāli Kṛṣṇi Goswamiju je napisal:
»… Shyamsundar predlaga, da odidem v London, kjer naj bi se srečal z zelo pomembnimi ljudmi v novi hiši, ki nam jo je dal George. … Toda pred vrnitvijo v Evropo ali Ameriko želim na neki način dokončno urediti bombajske zadeve. Če je v Bombaju kakšno primerno mesto, kjer bi lahko ostal nekaj dni, bom takoj odšel tja, od tam pa grem lahko v London.«
Ko je še razmišljal o načrtu svojega potovanja, je Prabhupāda preživel nekaj dni v kalkutskem hramu v Albert Roadu. Ljudem je brez vsake omejitve dovoljeval, da so ga obiskovali, tako da je bila njegova soba pogosto polna lokalnih Bengalcev in pa njegovih učencev, ki so sedeli na beli rjuhi pred njim. Ob večerih je odhajal, da bi pri kom na domu preživel uro v pridiganju zavesti Kṛṣṇe, četudi je moral zato na nekaj milj dolgo vožnjo skozi prenaseljene dele mesta.
Tudi Śrīla Prabhupādova sestra Bhavatarini (ki so jo Prabhupādovi učenci poznali kot Pisīmo) je obiskovala kalkutski tempelj, da bi videvala ljubljenega brata, in je kot ponavadi kuhala zanj. Nekega dne pa je nekaj ur po zaužitju njenih kachaurījev Prabhupāda začutil ostre bolečine v trebuhu. Zaprl je vrata in legel v posteljo. Učenci so postali zelo zaskrbljeni. Ko je njegov služabnik Śrutakīrti stopil v sobo, je videl, da se premetava na postelji.
»Śrīla Prabhupāda, kaj je narobe?«
»Boli me trebuh,« je odvrnil Prabhupāda. »Tisti kokosov kachaurī ni bil dovolj pečen.«
Napadi so se nadaljevali vso noč in več bhakt je nenehno masiralo Prabhupādovo telo, posebno trebuh. Toda ob vsakem vdihu je zaječal. Pisīmā je stala poleg, vendar so se Prabhupādovi učenci bali njene prisotnosti, ker so mislili, da bo morda hotela skuhati zanj še kaj drugega, čeprav je bolan.
Prabhupāda je prosil, naj z oltarja vzamejo sliko Gospoda Nṛsiṁhe in jo postavijo poleg njegove postelje. Nekateri bhakte so se zbali, da bi Prabhupāda utegnil preminiti. Naslednje jutro, ko se je bolezen nadaljevala, so bhakte poklicali lokalnega kavirājo (āyur-vedskega zdravnika).
Stari kavirāja je prišel in postavil diagnozo; Prabhupāda je zbolel za hudo krvavo grižo. Zdravnik je pustil zdravila, ki pa niso učinkovala. Pozneje je Prabhupāda poklical v sobo Bhavānando in naročil ocvrte purīje z malo paṭale (indijske grenke zelenjave, podobne bučkam) in soli, toda Bhavānanda se je uprl; ocvrta hrana bi naj bila najslabša stvar zanj. Prabhupāda je rekel, da je to zdravilo proti krvavi griži, ki mu ga je dala mati v otroštvu. Nato je poklical sestro in ji v bengalščini naročil, naj pripravi purīje in paṭalo. Nekaj ur po zaužitju hrane je Prabhupāda zopet poklical Bhavānando; zdaj se je počutil bolje. »Moja mati je imela prav,« je pripomnil.
Prišel je dolg telegram od Śyāmasundare, v katerem je hvalil možnosti za pridiganje, ki čakajo Prabhupādo v Londonu; tam ga bodo na letališču pobrali v helikopter, s katerim bo poletel na mesto glavnega dogodka največje Ratha-yātre, ki so jo doslej priredili. Parada se bo napotila po Picadilly Lane in dosegla vrhunec v velikem paviljonu na trgu Trafalgar Square.
»Kuj železo, dokler je vroče,« je rekel Prabhupāda. »Mislim, da je to angleška maksima. Če to storiš, lahko železo po želji oblikuješ. Na zahodu so ljudje vsega siti. Zato jim želimo dati duhovno razsvetljenje.«
Prabhupāda je učence takoj pregovoril s prepričljivimi izjavami. »Na zahodu obstajata dve zavajajoči teoriji,« je nadaljeval. »Prva govori, da življenje izvira iz materije, druga pa, da po smrti ni življenja – uživaš lahko edino to življenje. Pravijo, da je vse materija. Rast gibanja za zavest Kṛṣṇe bo obrzdala komuniste. Ljudje pravijo, da si prizadevajo za enotnost, vendar nimajo pameti, da bi uvideli, kako bo to rodilo enotnost. Oblikovali so veliko in zapleteno Ligo narodov ter zdaj Združene narode, toda oboje brez uspeha. Ta postopek Ratha-yātre pa je tako preprost, a se širi po vsem svetu. Jagannātha pomeni Gospodar vesolja. Tako je Gospod Jagannātha zdaj postal mednarodni Bog, po zaslugi našega ISKCON-a. Zato želim oditi na zahod in ljudem dati te stvari.«
Čeprav je bilo očitno, da Prabhupāda fizično ni zmožen za takojšen polet v London in aktivno pridiganje, ki ga je tam čakalo, so se njegovi učenci vdali in to sprejeli kot še en Kṛṣṇov čudež.
* * *
London
7. julij 1973
Paravidha: Bil je dan Ratha-yātre. Videl sem Prabhupādo, ko je prišel v tempelj; ni bil videti ravno krepak. Res sem bil začuden, a sem lahko razumel, da je bila njegova moč duhovna.
Dhruvanātha: Na kraju parade smo čakali, da bi sprejeli Śrīla Prabhupādo pri Marble Arch, kjer naj bi se procesija začela. Vyāsāsana je bila lepo okrašena in vsi smo pričakovali, da bo Prabhupāda samo sedel na svojo vyāsāsano na vozu in se samo peljal po ulicah, kakor je storil ob drugih Ratha-yātrāh. Ko pa je Prabhupāda prišel, na naše veliko začudenje in veselje ni hotel sesti na vyāsāsano. Nakazal je, da bo plesal in vodil procesijo.
Yogeśvara: Prinesli so stopnice, da bi se Prabhupāda lahko povzpel na voz rathe in sedel na vyāsāsano. Toda odmahnil jim je, češ da to ni potrebno; preprosto je začel hoditi ob kočijah in voditi ples.
Dhīraśānta: Zvil sem si gleženj, zato nisem mogel hoditi in sem se peljal na vozu. Zato sem lahko zelo razločno videl Prabhupādo. Revatīnandana Mahārāja je pel v mikrofon na vozu, toda po približno petnajstih minutah procesije je Prabhupāda bhaktam naročil, da Revatīnandani Mahārāji in drugim na vozu rečejo, naj pridejo dol in vodijo kīrtano na ulici z njim.
Revatīnandana: Ko je Prabhupāda zagledal svojo vyāsāsano na vozu, je rekel: »Ne, jaz sem samo bhakta. Hodil bom v procesiji.« Imeli smo veliko, sijajno kīrtano. Haṁsadūta je vodil, jaz sem vodil, Śyāmasundara je vodil – razni bhakte so se menjali pri vodenju te fantastične kīrtane. In Prabhupāda je bil s svojimi karatālami ves čas v samem središču kīrtane. V plesu je stopal naprej in nazaj, skakal gor in dol ter plesal.
Rohiṇī-nandana: Voz se je premikal precej počasi. Prabhupāda je hodil kakih dvajset do trideset metrov pred vozom in vodil procesijo. Medtem se je kīrtana z voza rathe slišala prek mikrofonov. Prabhupāda je vse poklical dol in jih zbral okoli sebe, kjer so peli Hare Kṛṣṇa. Vsake toliko časa se je obrnil in zelo veličastno dvignil obe roki v zrak in vzkliknil: »Jaya Jagannātha!« Včasih smo malce pohiteli in takrat se je obrnil nazaj ter počakal, da nas voz dohiti. Včasih je plesal, včasih pa se je ustavil in dvignil roke v zrak.
Śāradīyā dāsī: Prabhupāda je plesal, po nekaj korakih pa se je obrnil nazaj in pogledal kvišku k Božanstvom z dvignjenimi rokami. Potem je nekaj trenutkov plesal v meditaciji na Božanstva, nakar se je obrnil in šel naprej. Tako je plesal vso pot. Bhakte so si podali roke v krogu okoli njega, da bi ga zaščitili pred gnečo. Bil je čudovit, transcendentalen dogodek. Prabhupāda je pogledoval k Božanstvom, vsi bhakte pa so bili za njim.
Sudurjaya: Prabhupāda nas je presenetil. Nismo vedeli, ali je bolan ali ne, ali občuti slabost in omotičnost ali ne. Včasih je bil videti zelo bolan, včasih pa se je zdel kot osemnajstletni fant. Presenetil nas je. V roki je držal svojo palico, ki pa jo je med plesanjem dvignil v zrak. Čez nekaj časa je prišel k meni Śyāmasundara in rekel: »Poslušaj, Prabhupāda ne bo vzdržal. Hudo je bolan. Želim, da nas spremljaš v avtomobilu. Bodi dosegljiv v tridesetih sekundah, da lahko Prabhupādo takoj damo v avto.« Prabhupāda je hodil po Park Lane; včasih voza niso mogli vleči dovolj hitro, da bi ga dohiteli. Takrat se je obrnil nazaj, dvignil roke in vzkliknil: »Haribol!« To je storil večkrat. Napredoval je tako hitro, da je moral čakati. Bhakte so plesali, vreme je bilo krasno in množica čudovita.
Dhruvanātha: Mimoidoči so kot vkopani gledali Prabhupādo. Videti človeka, ki pri teh letih pleše in skače v zrak kot mladenič, je bil najbolj osupljiv prizor! In vsakih pet minut se je Prabhupāda obrnil in pogledal proti Jagannāthi. Bhakte so naredili prostor, da nihče ni zakrival njegovega pogleda, tako da je imel popoln razgled na Jagannātho, Balarāmo in Subhadro. Toda čez nekaj časa je prišla policija in nas s kretnjami opozorila, da se ne smemo stalno zaustavljati. Gledati moramo, da se cela stvar premika, kajti prometni zastoji so postajali kritični. Bhakte so vzklikali, peli in plesali; bil je precejšen direndaj.
Śrutakīrti: Ko je Prabhupāda plesal, so bobbyji kar naprej prihajali in iskali kakšno uradno osebo. Nazadnje so pristopili k meni in rekli: »Svojemu vodji boste morali reči, naj sede. Prevelik nemir povzroča. Vsi so vedno bolj divji, tako da ne moremo nadzorovati množice, razumeš.« Odvrnil sem: »V redu.« Vendar Prabhupādi nisem rekel ničesar.
Tako so potem znova prišli in rekli: »Moraš mu reči, naj sede.« Jaz pa sem rekel: »V redu,« in sem potrepljal Prabhupādo po ramenu. Ves čas je bil v zanosu, ko je plesal pred vozom in spodbujal druge, naj tudi plešejo. S kretnjami rok je spodbujal bhakte, naj kar naprej plešejo. Dajal je zagon festivalu. Rekel sem torej: »Prabhupāda, policaji hočejo, da sedeš. Pravijo, da ustvarjaš nered v paradi.« Prabhupāda me je pogledal, se obrnil in samo nadaljeval. Zadevo je popolnoma prezrl in nadaljeval s plesom. In policaji niso mogli storiti ničesar. Prabhupāda ni prenehal, oni pa mu niso nič rekli.«
Paravidha: Ob vsej paradni poti sem razdeljeval časopise Nazaj k Bogu. Bil sem izčrpan in sem le z veliko težavo držal korak s procesijo. Prabhupāda pa je bil v samem središču in je plesal kot mlad fant. Osupnil sem nad njegovo duhovno energijo.
Dhruvanātha: Ko smo prišli do Picadilly Circusa, je Prabhupāda nenadoma zaustavil procesijo. Picadilly Circus je bil seveda prepoln ljudi. Prabhupāda je za kake tri minute zaustavil procesijo in kar plesal in plesal z bhaktami, ki so ga obkrožali.
Rohiṇī-nandana: Ko smo prišli do Picadilly Circusa, je Prabhupāda začel zares plesati. Kar odlepil se je od tal. Voz je stal na mestu. Pravzaprav je bilo vse zelo podobno opisu iz Caitanya-Caritāmṛte, ko je Gospod Caitanya vodil procesijo Ratha-yātre. Voz se je torej ustavil in Prabhupāda je čakal, da ga dohiti.
Yogeśvara: Ko smo končno prispeli na Trafalgar Square in je Prabhupāda zagledal velik šotor in vse drugo, kar so bhakte pripravili, je znova dvignil roke. Plesal in hodil je vso pot parade. Hodil in plesal je najmanj eno uro vso pot od Hyde Parka do Trafalgar Squarea.
Rohiṇī-nandana: Ko je Prabhupāda prišel na Trafalgar Square, je takoj sedel na podstavek Nelsonovega stebra na majhno vyāsāsano in imel predavanje o Kṛṣṇovem svetem imenu. To je bilo neposredno po njegovem maratonskem petju in plesanju.
Naslednji dan so časopisi prinesli ugodne vesti o festivalu in Prabhupāda je o tem pisal učencu v Los Angelesu:
»Veselilo te bo slišati, da je Ratha-yatra v Londonu zelo uspela. Daily Guardian je na naslovni strani objavil sliko našega voza in zapisal, da smo bili konkurenca spomeniku v spomin na gospoda Nelsona na Trafalgar Squareu. Moje zdravje je dobro, vsak dan grem na sprehod in imam jutranje predavanje.«
V drugem pismu je Prabhupāda napisal:
»Naš tukajšnji festival so zelo lepo sprejeli, mene pa je vsa stvar tako spodbudila, da sem lahko hodil in plesal vso pot od Hyde Parka do Trafalgar Squarea.«
Bhakte so povabili številne ugledne Angleže, da se sestanejo s Śrīla Prabhupādo, in odziv je bil dober. Obisk je obljubil ekonomist Ernst Schumacher, pa tudi filozof Sir Alfred J. Ayer. Ko je Śyāmasundara Prabhupādi povedal, da je gospod Ayer zelo znan, je Prabhupāda odvrnil: »Kakšna je njegova filozofija?«
»No,« je odgovoril Śyāmasundara, »on ne verjame v Božjo eksistenco.«
Zgodovinar Arnold Toynbee je bil star in invaliden; zato je Prabhupāda privolil, da ga obišče na njegovem domu. Dr. Toynbee se je zanimal za razprave o življenju po smrti in je Prabhupādo povprašal o karmi. Večina ljudi, je dejal, se boji smrti. Prabhupāda mu je pritrdil in dodal, da se je po izračunih nekega astrologa eden od sodobnih indijskih voditeljev zdaj rodil kot pes. »Ljudje se torej bojijo, da bodo šli navzdol,« je rekel. Ko je Toynbee vprašal, če lahko karmo spremenimo, je Prabhupāda odgovoril, da lahko, toda le z bhakti, vdanostjo Bogu.
George Harrison je pristopil k Prabhupādi v duhu ponižnosti, podobno kot Prabhupādovi učenci. Prabhupāda in George sta skupaj užila prasādam; posebno kosilo s samosāmi, halavo, zelenjavno jedjo, kislo smetano in purīji. Medtem ko sta uživala prasādam, je Prabhupāda omenil, da nekateri vṛndāvanski paṇḍe (poklicni vodiči v svetih mestih) preveč jedo. Nekoč se je nek paṇḍā tako prenajedel, da je dobesedno umiral, a je svojemu sinu zatrdil: »Če nič drugega, vsaj umiram od jedače in ne od lakote. Umreti od lakote je neslavno.« Prabhupāda se je z nasmeškom pogovarjal z Georgem; pokazal je, da ceni njegovo darilo Manorja in da je hvaležen zanj. »Ali si videl mojo sobo?« je vprašal Prabhupāda. »Pravzaprav je to tvoja hiša in moja soba.«
»Ne,« je ugovarjal George, ki je raje izbral ponižno stališče učenca, »to je Kṛṣṇova hiša in tvoja soba.«
Ko je George Prabhupādi zaupal, da izgublja prijatelje, odkar sprejema zavest Kṛṣṇe, mu je Prabhupāda rekel, naj ga to ne skrbi. Georgu je prebral odlomek iz Gīte, kjer Kṛṣṇa razlaga, da Ga je mogoče spoznati samo z vdanim služenjem.
»V prihodnosti,« je rekel George, »bo ISKCON tako zrasel, da bo potreboval izvršilno vodstvo.«
Prabhupāda: »Svet sem razdelil na dvanajst con z dvanajstimi predstavniki. Dokler se bodo držali duhovnih načel, jim bo Kṛṣṇa pomagal.«
Pred odhodom je George Prabhupādi zagotovil, da mu bo pomagal pomnožiti njegove templje. Prabhupāda je pozneje komentiral: »Kṛṣṇa daje Georgu zaupanje od znotraj.«
S posredovanjem Georga Harrisona je tudi Donovan, še en znani pop pevec in glasbenik, hotel obiskati uglednega voditelja Hare Kṛṣṇa gibanja. Donovan je prišel v spremstvu prijatelja-glasbenika in njunih deklet v mini krilih; v mučni tišini so sedli pred Prabhupādo. Prabhupāda je spregovoril: »Eden od verzov v Vedah pravi, da je glasba najvišja oblika izobraževanja.« In začel je razlagati, kako lahko glasbenik služi Kṛṣṇi. »Moral bi storiti tako kot tvoj prijatelj George,« je rekel Prabhupāda. »Mi ti bomo dali teme, ti pa lahko pišeš pesmi.« Prabhupāda je rekel, da pri služenju Kṛṣṇi lahko uporabimo vse, celo denar.
»Toda denar je materialen,« se je vmešalo Donovanovo dekle.
»Kaj ti veš, kaj je materialno in kaj duhovno?« je rekel Prabhupāda. Obrnil se je k Donovanu: »Ali razumeš?« Donovan je ponižno odgovoril, da je topoglav, toda poskuša razumeti. Donovanovo dekle se je nato nagnilo naprej in mu nekaj zašepetalo v uho, nakar je Donovan vstal in dejal: »No, zdaj moramo oditi.« Prabhupāda je vztrajal, da morajo pred tem pojesti vsaj nekaj prasādama.
Kakor hitro so gostje odšli, so Prabhupāda in njegovi učenci planili v smeh. Prabhupāda je dejal: »Ona je mislila …« in spodbudil učence, naj dokončajo stavek.
»Da,« je rekel Yogeśvara, »mislila je: Če ga dobi Kṛṣṇa, ga bom jaz izgubila.«
Prabhupādi je bilo pridiganje pomembnim gostom tako všeč, da je želel s tem nadaljevati povsod, kjerkoli je potoval. »Odslej uvedite načelo, da kamorkoli pridem,« je Prabhupāda napisal v pismu svojemu učencu, »povabite pomembne ljudi na pogovor z menoj o našem gibanju zavesti Kṛṣṇe.«
Minil je mesec dni v Manorju, ostalo pa je še nekaj tednov do Janmāṣṭamīja in do instalacije Božanstev. Zato je Prabhupāda ugodil Bhagavānovi prošnji, naj obišče Pariz in tam instalira Božanstvi Rādhe-Kṛṣṇe.
* * *
Pariz
9. avgust 1973
Bhakte so priredili uradni sprejem za Śrīla Prabhupādo v Mestni hiši. Pred pariškim županom in njegovim vladnim spremstvom je Śrīla Prabhupāda dejal, da državni voditelji, ki ljudi ne poučujejo o pristni zavesti Boga, niso odgovorni voditelji. V reportaži o tem pogovoru, ki je naslednji dan izšla v časopisu, je novinar navedel, da je Swami kritiziral celo Napoleona Bonaparta.
Bhagavān: Komaj smo se preselili v naš novi hram, ki je bil v ulici Rue Le Sueur št. 4 v Parizu, smo že dobili meter in dvajset centimetrov veliki Božanstvi Rādhe-Kṛṣṇe. Prabhupāda je prepustil Pradyumni, da recitira mantre in izliva različne substance na Božanstvi, Prabhupāda sam pa je vse opazoval in vodil z vyāsāsane. Jaz sem pomagal in ko sem se enkrat obrnil, sem poleg sebe uzrl Śrīla Prabhupādo, ki je vzel substance v svoje roke in z njimi premazoval lotosov obraz Śrīmatī Rādhārāṇī. Ko sta bili Božanstvi instalirani na oltarju, je Śrīla Prabhupāda pristopil in Jima daroval ārati, jaz pa sem mu asistiral s podajanjem različnih predmetov.
Po instalaciji smo odšli k Śrīla Prabhupādi v njegovo sobo in ga zelo željno prosili, naj Božanstvoma da imeni. Naslonil se je nazaj v svojem stolu in rekel, da se bosta Božanstvi imenovali Rādhā-Paris-īśvara. Potem je povedal, da Indijci gledajo na Anglijo kot mesto izobraževanja, Pariz pa kot mesto čutnega zadovoljevanja. Zasmejal se je in rekel, da je Kṛṣṇa prišel v Pariz po gopīje, po francoska dekleta, saj obrazi Parižank veljajo za najlepše. »Rādhārāṇī je tako lepa, je dejal Prabhupāda, »prav kot pariško dekle.« »Kṛṣṇa pa je prišel sem, da poišče to najlepšo med vsemi gopījami. Zato je Paris-īśvara.«
* * *
Śrīla Prabhupāda je prispel v London, kjer je imel nujen telefonski klic iz Bombaja. Girirāja je želel, da pride in se z gospo N. osebno dogovori glede nakupa zemljišča v Juhuju. Girirāja se je posvetoval z novim odvetnikom, gospodom Bakhilom, ki je menil, da bi moral biti Prabhupāda osebno navzoč, če želijo doseči sporazum. Drug ISKCON-ov odvetnik, gospod Chandawal, je prav tako svetoval, da Śrīla Prabhupāda takoj pride v Bombaj. Girirāja je zato telefoniral Prabhupādi in ga prosil, naj pride in enkrat za vselej uredi zadevo z gospo N. Prabhupāda je pristal. V Londonu bo ostal do Janmāṣṭamīja, nato pa se bo vrnil v Bombaj.
Bombaj
15. september 1973
Dan po svojem prihodu se je Śrīla Prabhupāda sestal s pravnimi zastopniki gospe N. in poslušal njihove predloge. Položaj je bil zdaj videti vedno bolj obetaven, vendar se jim je rešitev še zmeraj izmikala. Gospa N. se je po reakciji javnosti na njen poskus razdejanja templja spremenila. Če bi Prabhupāda izplačal celotno razliko dvanajstih lākhov rupij za zemljo v enem obroku, je rekla svojemu odvetniku, bi privolila. Prabhupāda bi na to pristal, vendar ni hotel začeti z zbiranjem denarja, dokler ni bil prepričan, da gospa N. dejansko misli resno.
Gospod Asnani, bombajski odvetnik in ISKCON-ov dosmrtni član, se je z gospo N. redno sestajal in jo prepričeval, naj sodeluje s Prabhupādo. Enako so ji svetovali tudi njeni odvetniki. Toda čeprav je bil Prabhupāda v Bombaju že nekaj tednov, do sestanka z gospo N. še vedno ni prišlo. Nekoč je gospod Asnani hotel pripeljati gospo N. na sestanek k Prabhupādi, a se ni dobro počutila. Gospod Asnani je Prabhupādi dan za dnem govoril: »Gospa N. bo prišla jutri.« Prabhupāda je bil zaradi zavlačevanja razočaran in ko so to opazili njegovi tajniki, so gospodu Asnaniju rekli, da vedo za njegove dobre namene, a bi zadevo vseeno raje predali drugim odvetnikom. Gospod Asnani je zaprosil, naj mu dajo še oseminštirideset ur časa, da sklene sporazum in opravi prenos imetja.
Gospa N. je bila na svojem drugem domu, kjer si je pravkar opomogla od bolezni, ko jo je obiskal gospod Asnani. »Mātājī,« je moledoval, »moj Guru Mahārāja jutri odhaja. Če ne pridete nocoj, se bo problem z zemljiščem zavlekel še za leto dni.« Gospa N. je privolila in okrog devetih zvečer sta z gospodom Asnanijem prišla na dom gospoda Bogilala Patela, kjer je Śrīla Prabhupāda vodil program kīrtane in razprav o Bhāgavati. Prabhupāda je na strehi ravno hotel začeti s predavanjem, toda ko je slišal, da je prišla gospa N., je srečanje prekinil in odšel dol v svojo sobo, da se pogovori z njo. Po kratkem pogovoru se je Prabhupāda opravičil in se vrnil na streho predavat.
Okoli polnoči se je vrnil v sobo v spremstvu svojega služabnika in tajnika. Gospa N. je še vedno čakala. Tedaj je bruhnila v jok in se priklonila pred Prabhupādovimi stopali. »Žal mi je za vse, kar sem storila,« je ihtela. »Prosim, odpustite mi.« Obljubila je, da bo naredila, karkoli Prabhupāda želi.
Prabhupada jo je sočutno gledal in razumel njeno srce. »Kot moja hči ste,« je dejal. »Ne skrbite. Poskrbel bom za vas. Poskrbel bom za vse vaše potrebe do konca vašega življenja.« In Prabhupāda je rekel, da še vedno sprejema pogoje, ki jih je predlagala: da izplačajo preostalo razliko dvanajstih lākhov plus nadomestilo petdeset tisoč rupij zaradi zamude.
Prvega novembra ob pol sedmih zvečer je Śrīla Prabhupāda sedel za svojo nizko pisalno mizo med dvema oknoma, s hrbtom naslonjen na zid. Navzoči so bili tudi gospa N. in njeni odvetniki, registrator, gospod Asnani, gospod in gospa Sethi ter kakih osem bhakt; v polni sobi je postalo vroče in zatohlo. Registrator je pripravil dokumente za podpis in Gospa N. je sedla na Prabhupādovo desno stran. Śrīla Prabhupāda je resnobno sedel. V sobi je vladala tišina, slišati je bilo le šelestenje papirja in škripanje peresa. Pripravljanje in podpisovanje listin o prenosu imetja je trajalo več kot dvajset minut. Prabhupāda je izročil denar gospe N., ki je nato podpisala pogodbo. Zdaj je bila posest uradno ISKCON-ova last.
Girirāja: »Med podpisovanjem je bila v sobi tišina in vsi smo imeli občutek, da gre za usoden dogodek kot če bi dve velesili podpisovali meddržavno pogodbo. Ko je gospa N. podpisala dokument, so vsi molče gledali krožeče papirje. Tedaj je začela jokati. Tamāla Kṛṣṇa Goswami jo je vprašal, zakaj joče, in gospa N. je odvrnila, da je prav ta dan prišel gospod Matar in ji rekel, da je našel kupca, ki bi za zemljišče plačal veliko več, kot smo plačali mi. Ko smo gledali gospo N., nam je prišlo na misel, da se zdaj gotovo spominja vseh preteklih dogodkov, krivic, ki jih je storila, moževe smrti. Bilo je zelo intenzivno, kot da so se v enem trenutku združili mesci boja. Tako so se za Prabhupādo, bhakte in Prabhupādove dobrotnike izpolnile sanje, želje in napori mnogih preteklih let.
Śrīla Prabhupāda je bhakte prosil, naj obvestijo časopise, nato pa je vse povabil na gostijo v prostor pred njegovo sobo. Bhakte so razprostrli rogoznice v dve vrsti in pred vsakega gosta postavili krožnik iz listja. Potem so gostom, ki so sedeli v dveh vrstah, začeli streči z raznimi jedmi.
Prabhupāda je stal. »Začnimo,« je rekel in osebno nadzoroval strežbo. Bhakte so po vrsti prinašali različne jedi: riž, dāl, več vrst pakor (iz krompirja, cvetače in jajčevca), krompirjev sabjī, papaḍe, burfī, sočni sabjī iz cvetače, laḍḍuje, camcam (slaščico iz mleka), rezance khīr, halavo in citronin sok. Bil je prazničen in vesel dogodek.
Gospa Warrier (podnajemnica na Hare Krishna Landu): Po podpisu so vsi bhakte vzkliknili »Jaya!« in vsi so bili zelo srečni. Nato je Prabhupāda imel predavanje o bombajskem projektu. Vsem je predstavil idejo o tem, da bo vse iz marmorja. Nekateri so spraševali, kako je mogoče, da bo vse iz marmorja, Prabhupāda pa je pojasnil, da je to mogoče in tudi izvedljivo. Projekt je upodobil z besedami in vsakogar je njegov opis popolnoma prevzel. To bo kot eno od sedmerih čudes sveta. Ljudje bodo prišli z vseh koncev, da si ga ogledajo. To bo bombajska znamenitost. Prabhupāda je celoten projekt opisal, kot da bi ga imel v viziji pred očmi; rekel je, da bo potem, ko bo zgrajen, še mnogo imenitnejši, kot si lahko predstavljamo. Fantastičen bo!
Pozno zvečer po pojedini, ko so vsi odšli, se je Prabhupāda vrnil v svojo sobo. Sedeč za svojo pisalno mizo, se je naslonil nazaj in vzkliknil: »Bil je dober boj!«
* * *
Vṛndāvana
marec 1974
Śrīla Prabhupāda je meditiral o gradnji svojega Krishna-Balaram Mandirja. Aprila 1972 je prosil svojega učenca Hansa Kielmana (zdaj Surabhija), ki je narisal načrte za center v Bombaju, naj izdela skice za vṛndāvanski tempelj z designom, ki naj se zgleduje po indijski renesančni arhitekturi. Prabhupādi je ugajal Govindajījev tempelj blizu originalnega templja Govindajīja, ki ga je zgradil Rūpa Gosvāmī. Všeč mu je bilo odprto dvorišče, obkroženo s številnimi oboki, in prednje stopnice, ki so vodile do predela za darśano Božanstev. Predlagal je, naj nekatere značilnosti tega templja uporabijo pri gradnji njegovega templja. Surabhi je ob pomoči arhitekta iz Vṛndāvane naredil načrte in Prabhupāda jih je odobril.
»To bo najveličastnejši tempelj v Vrindavani. Mnogi gospodje iz visoke družbe v Delhiju, ki so tudi bhakte, bodo uživali možnost, da lahko konec tedna preživijo z nami, in zanje bo to kot Vaikuntha. Zgraditi morate nekaj čudovitega. Sicer se boste ameriški fantje izneverili svojemu dobremu glasu. To bo izravnalo položaj Amerike in Indije. Ta vrindavanski projekt je eden najpomembnejših v našem ISKCON-u.«
Čeprav je Guru dāsa prek pisem vestno vzdrževal stik s Prabhupādo, je zanemaril nekatere važne stvari v Vṛndāvani, kot sta kopanje vodnjaka in pridobitev mestnega dovoljenja – stvari, za katere je Prabhupāda vedno znova prosil. Poleti 1972 je Prabhupāda napisal:
»Že od samega začetka govorim, da želim, da v Vrindavani zgradite tempelj, ki bo kot Govindajijev tempelj. Doslej je bilo že toliko pisem, to pa ni bilo narejeno. Toda nič zato, zdaj mi ugaja Surabhijev načrt.«
Zgraditi tempelj v Vṛndāvani ne bi smelo biti tako težko, je razmišljal Prabhupāda, zato je postal nestrpen zaradi zamud. Ker je bil v skrbeh, da bhakte in arhitekti zgradbe ne bi naredili predrage, jim je naročil, naj zdaj izpolnijo načrte, ki jih je odobril, četudi bi bila zgradba nekoliko cenejša kot po prvotnem načrtu. Hotel je, da nadzor nad delom prevzame kak sposoben učenec, da ISKCON ne bi bil ogoljufan.
Prabhupāda je že aprila 1972 dejal, da bosta Božanstvi v Vṛndāvani Kṛṣṇa in Balarāma. »Kṛṣṇa naj bo črn, Balarāma pa bel, in telesna poza na zadnji strani revije Nazaj k Bogu je zelo lepa.« Zahteval je, da spredaj postavijo napis, ki bo oznanjal Shri Krishna Balaram Mandir.
Zakaj je Prabhupāda izbral Kṛṣṇo in Balarāmo za glavni Božanstvi? En razlog je bil, da je večina templjev v Vṛndāvani imela Božanstvi Rādhe-Kṛṣṇe; ISKCON-ov tempelj bo po tem edinstven v Vṛndāvani. Drug razlog pa je bil, da je bila ISKCON-ova zemlja v Ramaṇa-retīju, gozdnatem in mivkastem področju, kjer sta pred pet tisoč leti Kṛṣṇa in Balarāma uživala v Svojih otroških igrah. Slaviti in častiti mladostne igre Kṛṣṇe in Balarāme v Ramaṇa-retīju je bilo povsem ustrezno.
Čeprav je minilo več tisoč let od Kṛṣṇovega prihoda v Vṛndāvano, je še vedno vladalo isto ozračje in veliko enakih prizorov in zvokov. Pavi so tekali po mivki ali posedali po strehah in drevesih. Gruljenje golobov in ščebet kukavic ter zamahovanje zelenih kril papig so bili večni zvoki in prizori v vṛndāvanskem gozdu.
S postavitvijo templja Kṛṣṇe in Balarāme je Prabhupāda želel ponuditi mirno, transcendentalno ozračje Ramaṇa-retīja vsem ljudem, vključno z gosti iz tujine, motoriziranimi obiskovalci iz Delhija ter njegovimi učenci. Prejel je tudi že pismo od velike mednarodne potovalne agencije, naj zagotovi prenočišča za turiste, da bodo ISKCON-ov hotel lahko vključili v program uradnih turističnih potovanj po duhovni Indiji. Ljudje so v Indijo vedno prihajali na potovanja po svetih mestih, toda žal ta mesta večinoma niso bila avtentična ali pa so jih preplavili goljufi. Zato bo ISKCON-ov center zelo pomemben. Prabhupāda je napisal:
»Odprite evropski pridigarski center in poskušajte pridobiti vse turiste in hipije, ki pridejo v Vrindavano. Dajte jim okusen prasadam in jih zaposlite s petjem, čiščenjem templja in branjem naših knjig; dajte jim vse možnosti, da postanejo bhakte.«
Po obisku v obdobju Kārttike leta 1972 Prabhupāda ni bil v Vṛndāvani več kot leto dni, tako da je stvari urejal z dopisovanjem. Ker se je gibanje zavesti Kṛṣṇe hitro širilo na vseh kontinentih, je moral obiskati veliko mest. Kljub temu so njegovi trije glavni projekti Bombaj, Vṛndāvana in Māyāpur ostali najvažnejši predmet njegovega dopisovanja in finančnih vlaganj.
Nekega dne med masažo je Prabhupāda zaupal svojemu služabniku: »Pri mojih letih je večina ljudi v pokoju. Ne želim več organizirati. Zdaj bi rad samo še pisal.« Prabhupāda je vprašal, če je kje na svetu kraj, kamor bi lahko odšel za šest mesecev, kraj, kjer bi bil popolnoma sam, kjer ga ne bi nihče prihajal motit in kjer ne bi dobival nobene pošte.
Prabhupādov služabnik je predlagal Teheran. Prabhupāda je malo razmislil in nato predlagal Novi Vrindaban. Govoril je o Mohandasu Gandhiju, ki si ni mogel privoščiti niti nočnega spanca, ker so mu ljudje vedno sledili, čeprav je potoval inkognito.
Prav ta dan pa je Prabhupāda dobil pismo iz Pariza, v katerem ga je Bhagavān vabil na turnejo po ISKCON-ovih centrih v Evropi. Prabhupāda je ob tem povabilu pri priči oživel. Rekel je, da bo šel.
»Toda malo prej si rekel, da hočeš oditi nekam v samoto,« je rekel njegov služabnik.
Prabhupāda se je nasmejal. »Tega ne bom mogel storiti v tem življenju. Bolje, da nadaljujem s potovanjem in umrem na bojišču. Za bojevnika je slavno, če umre na bojišču. Mar ni tako?«
* * *
Guru dāsa je poslal pismo vsem ISKCON-ovim centrom, v katerem je bhakte povabil, naj se udeležijo odprtja Krishna-Balaram Mandirja v Vṛndāvani. Povabil je ISKCON-ove dosmrtne člane iz Bombaja in Kalkute ter zanje rezerviral prostor na vlakih. Tudi Prabhupāda je vabil svoje učence, da pridejo za Janmāṣṭamī v Vṛndāvano. Na predavanju pred več sto bhaktami v Los Angelesu je dejal: »Vse vas vabim, da pridete v Vṛndāvano na odprtje Krishna-Balaram Mandirja.«
Prabhupāda je po pošti razposlal vabila tudi svojim bratom po Bogu in ko je eden od njih povabilo sprejel, mu je Śrīla Prabhupāda v odgovoru zagotovil prenočišče in svetoval najlažjo pot od Kalkute do Vṛndāvane.
- julija, samo deset dni pred predvidenim prihodom v Vṛndāvano, je Prabhupāda skoraj enaka pisma napisal svojim učencem-sannyāsījem, v katerih jih je povabil, naj pridejo in tukaj rešijo mnoge osebne stvari in poslovne zadeve, ki so ostale nerešene med njegovo delovno turnejo.
Vendar pa razen Guru dāse nihče od bhakt v Vṛndāvani ni verjel, da bo zgradba dokončana do predvidenega veličastnega odprtja. Delo je napredovalo počasi, kot ponavadi, in razen dvorane za Božanstva je bilo vse skupaj še vedno gradbišče. Ni bilo ne oltarjev ne Božanstev. Po Tejasovem mnenju se je Guru dāsa tako bal Prabhupādovega nezadovoljstva, da ni mogel priznati, da zgradba ne bo pripravljena. Datum je bil določen in Prabhupāda ni hotel nobenih opravičil. »Narejeno mora biti do Janmāṣṭamīja,« je napisal. »Zamuda ne pride v poštev.« Guru dāsa je priznal, da tempeljska zgradba ne bo popolnoma dokončana do Janmāṣṭamīja, vendar je menil, da otvoritveno ceremonijo lahko vseeno izvedejo, tudi če končna dela na templju še ne bi bila opravljena.
Ker ni bilo stalnega GBC sekretarja za Indijo, Prabhupāda ni prejemal natančnih poročil o gradnji templja v Vṛndāvani. Pred nekaj meseci je Tamāla Kṛṣṇa Goswami zapustil položaj GBC sekretarja za Indijo in odšel pridigat na Zahod. Trije meseci so minili, preden je Prabhupāda našel zamenjavo in določil Karandharo, toda zdaj, po komaj nekaj tednih, je Karandhara odstopil. Tako je bila verzija Guru dāse edina, ki jo je Prabhupāda prejel. Konec julija se je bližal in bhakte so se pripravljali na potovanje v Vṛndāvano na polomijo.
* * *
Vṛndāvana
4. avgust 1974
Ko je Prabhupādov avto zapeljal na ISKCON-ovo posest v Ramaṇa-retīju, ga je skupina bhakt pozdravila s kīrtano in cvetjem. Kakih petindvajset bhakt iz templjev po vsem svetu se je že zbralo za veliko otvoritveno slavje in skupaj z bhaktami iz Vṛndāvane so se srečni zgrnili okrog Śrīla Prabhupāde. Pravih sprehajalnih stez še ni bilo in Prabhupāda si je mimo na pol zgrajenih zidov, kupov peska in opeke utiral pot proti prostoru za Božanstva. Celo tukaj je bílo v oči pomanjkanje dekoracij in končnih del, ostanki kamna pa so ležali vsenaokrog.
»Kaj je to?« je ostro vprašal Prabhupāda, ko je naredil obhod okoli gradbišča. »Tu ni ničesar. Kje je tempelj? Rekli ste mi, da je tempelj dokončan.« Guru dāsa, Surabhi, Guṇārṇava in drugi neposredno odgovorni niso mogli odgovoriti. Obrazi so jim prebledeli.
Prabhupāda je bil besen. »Kako lahko to odprete?«
Tudi gostujoči bhakte so začeli govoriti med seboj: »Ni zgrajeno. Kako naj to odpremo?«
»Toda, Prabhupāda,« je rekel neki bhakta, «prihajajo bhakte z vsega sveta.«
»Takoj jih ustavite!« je rekel Prabhupāda. »Odprtja ne bo.«
Prabhupāda je predrl mehurček iluzije, da bodo pripravljeni za slavnostno odprtje. Prabhupādova jeza je bila zastrašujoča in bhakte, ki so bili okrog njega, niso bili nič več brezskrbni in radostni. »Nameravali ste odpreti ta tempelj?« je sarkastično dejal Prabhupāda.
»Oltar je nared,« je rekel Harikeśa, ki je prišel z Japonske, da bi se udeležil odprtja. »Lahko instaliramo Božanstva in …«
»Tega templja ne morete odpreti!« je zavpil Prabhupāda. »Tempelj ni dokončan!«
Prabhupāda je nato odkorakal v svojo hišo, sledili pa so mu voditelji iz Vṛndāvane in nekaj drugih vodilnih bhakt. Kdorkoli je lahko zadržal razdaljo do Prabhupāde v tem razpoloženju, je mislil, da mu je prizaneseno. Surabhijeva žena je zbežala stran in molila h Kṛṣṇi v strahu pred Prabhupādovim besom.
Prabhupādova jeza se je v njegovi sobi samo še povečala. Vpil je na Guru dāso zaradi slabe organizacije. Vpil je na Surabhija. Vpil je na vse okrog sebe. Nihče si ni upal karkoli predlagati ali se opravičiti. Nič drugega ni bilo mogoče narediti kot prebledeti in postati potrt. Naenkrat je Prabhupāda vprašal, ali bi tempelj vendarle lahko odprli, kljub neredu.
»Ali lahko dokončate vsaj sobe za Božanstva?« Obrnil se je k Surabhiju. »To je sramotenje naše Skupnosti. Kaj si bodo ljudje mislili? Vsepovsod smo razglasili!«
»Pravzaprav nihče ne ve za to, Śrīla Prabhupāda,« je Surabhi boječe odvrnil in se izpostavil novemu viharju.
»Oh?« Prabhupāda je nekoliko spremenil ton. »Niste naredili nobene reklame? Nikogar niste povabili?«
»Ne še, Prabhupāda. Ne ljudi iz Vṛndāvane. Oni ne pričakujejo odprtja, saj so vsi, ki so prišli sem, lahko videli, da templja ni mogoče odpreti. Vedo, da ni pripravljen.«
»To je farsa,« se je mrščil Prabhupāda. »To je polomija.« Z odporom je gledal svoje vṛndāvanske organizatorje. »Moramo odpreti. Kako lahko tempelj odpremo na Janmāṣṭamī?«
»Śrīla Prabhupāda, vrata niso narejena,« je dejal Surabhi. »Še vedno žagajo les.« Prabhupāda je glede Božanstev povprašal Yamuno, ki je pojasnila, da so nakupili vso potrebno opremo, da pa prestoli še niso narejeni.
»Kakšno je tvoje mnenje?« jo je vprašal.
»Popolnoma sem nepoklicana, da govorim,« je rekla Yamunā, »in čeprav nimam pravice, da bi govorila, menim, da je tempelj dejansko skoraj nemogoče odpreti. Ni pūjārīja.«
Z izrazom dokončnosti in vdanosti v neuspeh je Prabhupāda dejal: »Potem bomo odstopili. Toda povabili smo toliko ljudi z vsega sveta, jaz pa o tem nisem bil obveščen. Zdaj vi odločite, kako in kaj.«
»Kdaj lahko odpremo tempelj?« je vprašal Prabhupāda. »Ali ga lahko odpremo za Diwali?«
»Oktobra, Śrīla Prabhupāda.«
»Kaj pa na dan pojavitve Bhaktisiddhānte Sarasvatīja?« je predlagal neki bhakta. »To je konec decembra.«
Prabhupāda je molčal, videti je bil nezadovoljen. Spregovoril je Surabhi: »Dela je za šest, pravzaprav sedem mescev.« Nato je Prabhupāda izbral dan Rāma-navamī v aprilu; odprtje lahko sovpade z letnim shodom bhakt v Māyāpurju in Vṛndāvani.
Prabhupādova jeza do učencev je bila navsezadnje priložnostna, bila je reakcija na njihovo nespamet. Tako jih je tudi poučil in preizkusil. Globlja pa sta bila Prabhupādova transcendentalna nepotrpežljivost in razočaranje, ker se njegovo vdano služenje v Vṛndāvani še vedno ni uresničilo. Želel je čudovit tempelj v slavo gibanja zavesti Kṛṣṇe, tempelj, ki bo utrdil zavest Kṛṣṇe po vsem svetu. Bil je daritev njegovemu duhovnemu učitelju in obljubil ga je Kṛṣṇi, a še vedno ni bil dokončan.
Prabhupādovi učenci niso uspeli opraviti svojega dela, Prabhupāda pa je bil tisti, ki je moral sprejeti nase breme in agonijo neuspeha. Učenci so bili njegovo orodje v njegovem služenju Kṛṣṇi. Če orodje ni pravilno delovalo, je trpel on, kakor trpi celo telo, kadar odpovedo roke in noge. Nezmožnost učencev, da izpolnijo njegove želje, je bil njegov neuspeh. Tako je občutil transcendentalno obžalovanje zaradi njihove nezmožnosti, da bi odprli Krishna-Balaram Mandir na dan Janmāṣṭamīja.
Čeprav je bila Prabhupādova vznemirjenost transcendentalna, je bila vendarle stvarna; Prabhupāda je ni samo odigral, da bi poučil učence. Bhakte pa tudi niso mogli poceni »potolažiti« svojega duhovnega učitelja. Če želijo Prabhupādi pravilno asistirati, bodo morali razumeti njegovo transcendentalno razpoloženje in mu temu primerno služiti. Prabhupāda je od svojih učencev zahteval praktično službo na trdnih tleh. Ne bi smeli pričakovati, da mu bodo služili sentimentalno, ampak morajo trdo delati. Vdano služenje je dinamično. Prabhupāda je hotel, da mu učenci pomagajo v službi njegovemu Guruju Mahārāji pri projektih, ki lahko rešijo svet pred nadlogami, če bodo uspeli.
Velik problem je bil nabaviti beton. Surabhi, Guṇārṇava, Tejas in drugi so stalno meditirali in si prizadevali: »Kako naj nabavimo cement?« Toda videti je bilo, da v vsej Indiji ni mogoče nabaviti cementa, saj so mesec za mescem čakali na vladno dovoljenje. Vsak dan od dneva Prabhupādovega prihoda na dozdevno odprtje templja so bhakte potovali z avtobusom in rikšo v Mathuro, da bi videli, ali je mogoče dobiti cement četudi samo nekaj vreč.
Včasih so jih prevarali. V eni pošiljki dvajsetih vreč je bil cement pomešan z drugim materialom; ko so ga uporabili za odlitek stebra, je štiri dni ostal mehak in se nazadnje zdrobil. Ko je končno prišlo dovolj cementa za dokončanje del, so bili bhakte prepričani, da se je to zgodilo samo zaradi Śrīla Prabhupādove navzočnosti.
Prabhupāda je Guṇārṇavi naročil, da mora ob vsaki pošiljki prešteti slednjo vrečo cementa. Pošiljke so s tovornjaki vozili od osmih zjutraj do pol desetih zvečer in na vsakem tovornjaku so bili po štirje težaki, ki so na hrbtih nosili težke vreče v skladiščno lopo. Guṇārṇava je ves dan stal zunaj s pisalnim blokom in peresom ter zabeležil prejem vsake vreče. Śrīla Prabhupāda je večkrat prišel iz hiše in resnobno opazoval dogajanje. Ko so zvečer končali, je poklical Guṇārṇavo v sobo. »Koliko vreč torej?« je vprašal Prabhupāda, Guṇārṇava pa je navedel točno število.
»Ali je zdaj vse pod ključem?« je vprašal Prabhupāda.
»Da, Śrīla Prabhupāda.«
Prabhupāda je govoril o cementu, kot bi govoril o pošiljki zlata.
* * *
Februarja in marca 1975 se je Śrīla Prabhupāda spet podal na veliko turnejo; potoval je na vzhod preko Tokia in Havajev v Los Angeles. Med potovanjem je dobil sporočilo, da je guverner Reddy sprejel povabilo na odprtje templja v Vṛndāvani za Rāma-navamī. Dobil je tudi spodbudno poročilo od Surabhija, ki mu je zagotavljal, da bodo tokrat tempelj zagotovo lahko odprli. »V spodbudo mi je, ker pričakuješ, da bo vse pravočasno pripravljeno,« je napisal Prabhupāda. »To si želim.«
Zatem je Prabhupāda odpotoval v Mexico City v Mehiki in Caracas v Venezueli. Hitro je potoval naprej in se ustavil v Miamiju, Atlanti, Dallasu in New Yorku vse v mescu dni od svojega odhoda iz Indije. Nato je odšel v London, se ustavil v Teheranu in se 16. marca vrnil v Indijo. To je bilo Prabhupādovo osmo potovanje okrog sveta v desetih letih.
* * *
Māyāpur
23. marec 1975
To leto je prišlo na festival skoraj petsto bhakt z vsega sveta in Prabhupāda – na jutranjih sprehodih po bližnjih poljih, med vstopanjem v tempelj Rādhe-Mādhave, ali pa ko je predaval iz Caitanya-caritāmṛte – je bil osrednja privlačnost. Vsako jutro je imel predavanje, nakar je večkrat obšel tempeljski prostor, učenci pa so mu sledili. Na vsaki strani oltarja z Božanstvi je s stropa visel medeninast zvonec in ko je Prabhupāda obhajal Božanstva, je posegel po enem od zvoncev, potegnil za vrv in večkrat pozvonil, medtem ko se je nadaljevala silovita kīrtana. Nato je, s palico v roki, obšel oltar z Božanstvi z zadnje strani in se spet prikazal na drugi strani, kjer je pozvonil na drugi zvonec.
Bhakte so skakali v zrak okoli njega in peli Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Prabhupāda se je z velikim zadovoljstvom smehljal ter znova obšel celo dolžino tempeljskega prostora do prvega zvonca in močno pozvonil nanj. Po pol ducata takšnih blaženih obhodov je zapustil tempelj, medtem ko je kīrtana še naprej bučala. Ko je prišel ven na svetlo jutranje sonce, se je povzpel po širokem stopnišču do svoje sobe.
Prabhupāda je zopet nadzoroval letno srečanje svojega Pooblaščenega upravnega telesa (GBC) in osebno odobraval ali popravljal vse njegove odločitve. ISKCON je zares rasel, toda kot je Prabhupāda rekel svojemu starejšemu prijatelju Gopali Acaryi v Madrasu: »Ni razlike med Kṛṣṇo in Kṛṣṇovo ustanovo. Če bodo bhakte mislili na Kṛṣṇovo ustanovo, ne bodo pozabili Kṛṣṇe.«
Prabhupāda je vztrajal, da se bhakte udeležijo vsakoletnega romanja v Indiji, s čimer je utrjeval duhovno osnovo ISKCON-a, svoje transcendentalne ustanove. To je bil pravi razlog, zaradi katerega je molil in si prizadeval za gradnjo centrov v dhāmah da bi lahko na tak način zbral svoje bhakte. Hotel je nakloniti očiščujoče okrilje Māyāpurja in Vṛndāvane vsem svojim privržencem, zdaj in v prihodnosti. Malo po malo se je načrt izpolnjeval; gibanje Gospoda Caitanye je odreševalo ves svet.
* * *
Vṛndāvana
16. april
Ko je Prabhupāda prispel, da bi končno vodil odprtje Krishna-Balaram Mandirja, je bil prijetno presenečen ob pogledu na tri visoke kupole, ki so se dvigale nad templjem. V osmih mesecih od njegovega zadnjega obiska so bile kupole v celoti zgrajene. Med njegovo odsotnostjo so zgradili tudi štirinadstropno mednarodno gostišče. Surabhi je nadzoroval delavce v dnevnih in nočnih izmenah, da bi bilo vse pravočasno pripravljeno.
Visoka središčna in obe stranski kupoli nad tremi oltarji so bile veličastne. Njihova elegantna oblika je vodila um k višjim mislim in namigovala na bivanje onkraj materialnega sveta. S svojo močjo in lepoto so spominjale na to, da pod njimi bivajo Božanstva Vsevišnjega Gospoda. Tempelj je bil tu, da ljudi razsvetli, da odstrani njihovo nevednost, in kupole so zgovorno izražale ta namen. Na milje daleč je bilo mogoče videti, kako se smelo dvigajo nad pokrajino Vṛndāvane in razglašajo češčenje Kṛṣṇe in Balarāme.
Vsaka kupola je bila pokrita z bakreno kalaso iz treh krogel (ki predstavljajo nižje, srednje in višje planete), na vrhu pa je imela večno Sudarśana cakro, vrteči se disk orožje Gospoda Viṣṇuja. Sudarśana cakra je bila sam Kṛṣṇa in že sam pogled na ta slavni simbol na vrhu mandire je bhakte navdajal z občutkom zmagoslavja in zadovoljstva. Celo gostje si niso mogli kaj, da je ne bi opazovali s spoštovanjem. Na vrhu Sudarśana caker so bile bakrene zastave zmage.
Med obhodom okrog dokončane zgradbe je Prabhupāda neprenehoma pogledoval navzgor h kupolam. »Oh,« je dejal, »kupole učinkujejo zelo lepo. Kaj mislite?« Obrnil se je k bhaktam, ki so ga spremljali.
»Veličastne so!« je rekel neki bhakta.
»Da.« Prabhupāda se je smehljal. »Vsi pravijo, da Surabhi opravlja zelo dobro delo.« Prabhupāda se je obrnil k Surabhiju, ki je že tedne zelo malo spal. »Jaz pa tega ne morem reči. Samo jaz – jaz te kritiziram, ker je to moja naloga. Vedno moram kritizirati učenca.«
Kar šeststo bhakt iz ISKCON-ovih centrov po vsem svetu je prišlo v Vṛndāvano v okviru vsakoletnega romanja po Indiji. Višek bosta instalacija Božanstev in odprtje templja. Burno so potekale še zadnje priprave – čiščenje, okraševanje, kuhanje. Prišlo je veliko pomembnih dosmrtnih članov ISKCON-a in gostov, ki so se nastanili v privatnih sobah gostišča s štiridesetimi sobami. Prabhupādova vizija se je končno uresničila. Ustvaril je verjetno najlepši in najrazkošnejši tempelj v Vṛndāvani, zagotovo pa najbolj živ z dinamično bhakti in pridigarskim duhom, skupaj z njim pa je zgradil tudi enega najboljših lokalnih hotelov za obiskovalce s posluhom za kṛṣṇa-bhakti.
Na sprehodu okrog templja se je Prabhupāda spustil v poglobljeno dvorišče s čistimi in bleščečimi marmornatimi tlemi. To zdaj ni bila več samo najeta hiša v Ameriki, nekaj, kar bi bilo zgrajeno v kak drug namen – to je bil tempelj, kakršni so templji v Vaikuṇṭhi, opisani v Śrīmad-Bhāgavatamu. »To je raj na zemlji,« je dejal Prabhupāda. »Mislim, da prekaša vse templje v Indiji.«
Prabhupāda je smehljaje se stal pred drevesom tamāle, katerega častitljive veje so se širile v enem kotu dvorišča; spomnil se je, kako so bili govorili o tem, da ga posekajo, on pa je to preprečil. Drevesa tamāle so povezana z igrami Śrīmatī Rādhārāṇī in so zelo redka. V Vṛndāvani jih je bilo nemara samo troje: eno tukaj, eno poleg Sevā-kuñje in eno na dvorišču templja Rādhe-Dāmodare. Prabhupāda je dejal, da je tako bujna rast drevesa tamāle govorila o tem, da bhakte izvajajo resnično bhakti.
Prepričan, da je tempelj resnično pripravljen, je Prabhupāda stopil v svojo rezidenco točno med templjem in hotelom. Veliko malenkosti je zdaj zahtevalo njegovo pozornost in tu je bilo veliko učencev, ki so prišli na obisk.
Tako je v Ramaṇa-retīju, kraju, kjer ni bilo nobenega templja, čisti bhakta zaželel: »Naj bo tukaj tempelj, in sevā, vdano služenje.« In kar je bil nekoč prazen prostor, je bilo zdaj romarsko mesto. Takšna je moč želja čistega bhakte.