TRINAJSTI JUTRANJI SPREHOD
Posneto 2. decembra 1973 na obali Tihega oceana blizu Los Angelesa. Śrīla Prabhupādo spremljajo dr. Singh, Hṛdayānanda dāsa Gosvāmī, Karandhara dāsa in drugi učenci.
Bhakta je največji yogī
Śrīla Prabhupāda: Kakšna je razlika med karmījem, jñānījem, yogījem in bhakto?
Hṛdayānanda Gosvāmī: Karmī hoče uživati grobosnovne čute, jñānī hoče uživati finosnovni um – spekulativno umovati – yogī pa hoče z mističnimi močmi manipulirati vesolje.
Śrīla Prabhupāda: Vse te moči so materialne.
Hṛdayānanda Gosvāmī: Bhakta pa je brez materialnih želja; on želi služiti Kṛṣṇo.
Śrīla Prabhupāda: Da. Kdor ni popolnoma brez želja, ne more biti srečen. Karmī, jñānī in yogī so vsi polni želja; zato so nesrečni. Karmīji so najbolj nesrečni, jñānī je malo manj nesrečen in yogī je še naprednejši. Bhakta pa je popolnoma srečen. Nekateri yogīji imajo mistično moč, da posežejo po granatnem jabolku na drevesu v neki drugi, na tisoče milj oddaljeni deželi. Nekateri lahko letijo brez letala. Nekateri yogīji pa lahko vsakogar hipnotizirajo. Pokažejo na neko osebo in rečejo: »On je Bog,« njihove žrtve pa jim verjamejo. Imel sem priložnost na lastne oči videti takšno nesmiselno čarovnijo. Toda bhakta je še močnejši od yogīja.
Učenec: Ali je čisti bhakta milostljivejši od Kṛṣṇe?
Śrīla Prabhupāda: Oh, da. Gospod Viṣṇu Durvāsi ni hotel oprostiti; ko pa se je Durvāsā predal Ambarīṣi, mu je le-ta nemudoma dejal: »Da, vzemi vse rezultate mojih pobožnih aktivnosti. Naj ti bo oproščeno.« Pravi vaiṣṇava, pravi bhakta, je celo milostljivejši od Kṛṣṇe. Drug primer je gospod Jezus Kristus. Rečeno je, da je gospod Kristus nase prevzel grehe vseh ljudi, a so ga križali. Lahko vidimo, kako je bil milostljiv. Danes pa brezvestneži mislijo: »Grešímo dalje, saj se je Kristus obvezal, da bo trpel za nas.« Kakšni podleži! [Sledi dolga, pomenljiva tišina.]
Duše so povsod
Dr. Singh: Znanstveniki pravijo, da imajo zavest tudi drevesa.
Śrīla Prabhupāda: Da, to je res, vendar pa se zavest drevesa razlikuje od moje zavesti. Moja zavest je bolj razvita. Če uščipneš moje telo, bom takoj protestiral. Če pa posekaš drevo, drevo ne bo protestiralo. Pravzaprav je zavest prisotna povsod, le da je razvita v različni meri. Bolj ko je zavest prekrita z materijo, bolj velja za materialno. In bolj ko je zavest razvita, bolj se izraža kot duhovna. To je razlika med materijo in duhom.
Duhovne duše so povsod. Poskušajo celo vznikniti iz zemlje. [Pokaže na travo.] Čim se ponudi priložnost, hočejo izraziti svojo zavest. Duše, ki se spustijo z višjih planetov na naš planet, včasih padejo na zemljo v dežnih kapljah. Potem postanejo trava in postopoma napredujejo proti višjim življenjskim oblikam.
Hṛdayānanda Gosvāmī: Kako grozno.
Śrīla Prabhupāda: Tako deluje subtilna energija. Kaj znanstveniki vedo o tem? Njihovo znanje je odnesla māyā, iluzija, oni pa mislijo: »Oh, jaz sem velik učenjak.«
Presaditev duše
Dr. Singh: Śrīla Prabhupāda, kaj pa presaditev srca? Mi vemo, da je duhovna duša v srcu. Toda danes lahko zdravniki staro srce zamenjajo z novim. Kaj se zgodi z duhovnima dušama v obeh srcih? Ali človek z novim srcem dobi tudi novo osebnost?
Śrīla Prabhupāda: Ne.
Dr. Singh: Zakaj ne?
Śrīla Prabhupāda: Recimo, da vstanem z enega stola in sédem na drugega. Ali imam sedaj drugo osebnost? Zamenjal sem sedež, toda ali to pomeni, da sem sedaj nekdo drug?
Dr. Singh: Ampak sedaj imam drugo srce, in v srcu je duhovna duša.
Śrīla Prabhupāda: V Vedah je srce opisano kot sedišče za dušo. Pri presaditvi srca samo zamenjajo njen sedež. Duša je še vedno ista. Če bi lahko dokazali, da so z zamenjavo srca pacientu podaljšali življenje, bi to bil dokaz, da so ujeli duhovno dušo. Toda življenja ne morejo podaljšati, ker telo dobimo po višji ureditvi. V svojem telesu moraš preživeti določen čas. Če zgolj zamenjaš enega od telesnih delov, si ne boš podaljšal življenja. To ni mogoče. Zdravniki mislijo, da bodo z zamenjavo srca podaljšali življenje, toda to ni mogoče.
Dr. Singh: Presaditev srca je torej neke vrste umetna selitev duše iz starega v novo srce?
Śrīla Prabhupāda: Da, nekaj podobnega. V Bhagavad-gīti Kṛṣṇa pojasnjuje:
dehino 'smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati
[»Tako kot utelešena duša neprestano prehaja v tem telesu od otroštva do mladosti in starosti, duša prav tako preide v drugo telo v trenutku smrti. Samouresničena duša ni zmedena zaradi takšne spremembe.« (Bg. 2.13)] Presaditev srca je samo zamenjava materialnih telesnih organov, zato zamenjava srca ne podaljša življenjske dobe.
Učenec: Da, večina pacientov s presajenim srcem ne živi dolgo po operaciji. Toda ali je sploh mogoče presaditi dušo iz enega telesa v drugo?
Śrīla Prabhupāda: Nekateri yogīji včasih to lahko storijo. Najdejo boljše telo in se prenesejo vanj.
Karandhara: Pri presaditvi srca zdravniki slabotno srce enega človeka zamenjajo s srcem pravkar umrlega drugega človeka. Ali duša iz mrtvega srca sedaj zamenja dušo, ki je prebivala v slabotnem srcu?
Śrīla Prabhupāda: Ne. Duša je že odšla iz mrtvega srca. Ni govora o naselitvi druge duše.
Učenec: Ko zdravniki vzamejo srce iz pravkar umrlega človeka, je duša njegovo srce že zapustila. Ko pa presadijo to mrtvo srce v telo pacienta, se pacientova duša preseli v presajeno srce. Ali sem prav razumel?
Śrīla Prabhupāda: Da. Duša mora v določenem telesu preživeti določeno število let. Lahko zamenjaš kateri koli del telesa, toda življenjske dobe telesa ne moreš spremeniti.
Karandhara: Srce je tedaj samo instrument v stroju človekovega telesa?
Śrīla Prabhupāda: Da. Srce je sedišče za dušo.
Zapor materialnega sveta
Karandhara: Dr. Wyberg iz Južne Afrike je bil prvi primer uspešne presaditve srca. Čim je prišel iz bolnišnice, pa je zopet začel s pitjem in seksom. [Smeh.] Ta človek je dejal: »Znanost je zares čudovita, ker je podaljšala moje uživanje.« Po letu dni pa je umrl od pretiranega …
Śrīla Prabhupāda: To je materialistično življenje. Ob prvi priložnosti hoče imeti seks. V materialnem svetu je edina sreča seks. Človek je pripravljen garati kot osel, samo da bi ponoči lahko užival v seksu. V Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno – yan maithunādi-gṛhamedhi-sukhaṁ hi tucchaṁ: »Neumni ljudje brez duhovnega znanja mislijo, da je seks najvišja sreča, čeprav je v resnici vzrok nesreče.« (Bhāg. 7.9.45) Tako se vse bolj in bolj zapletajo v materialnem bivanju.
Dr. Singh: Toda brez seksa, kako bi se človeška vrsta nadaljevala?
Śrīla Prabhupāda: Zakaj bi se morala nadaljevati? Čim prej odidemo iz tega sveta trpljenja, tem bolje. Zato je prvi od duhovnih stanov v vedskem sistemu brahmacarya – življenje učenca, ki živi v vzdržnosti od seksa. To je prvo navodilo. Če pa ne more celo življenje ostati v celibatu, se po petindvajsetem letu lahko oženi. Poroka je torej dovoljena, toda ne za povečanje spolnega življenja, temveč zato, da bi se ga sčasoma lahko popolnoma odrekli.
Dr. Singh: Celo v nižjih življenjskih oblikah so vrste, ki se reproducirajo brez seksa.
Śrīla Prabhupāda: Oh, da. Obstajajo mnoga takšna bitja.
Dr. Singh: Njihove reprodukcije torej ni mogoče zaustaviti?
Śrīla Prabhupāda: Ne. Kako bi to lahko storili? Obstaja toliko živih bitij, ki so prišla uživat življenje v materialni svet – zato se mora reprodukcija nadaljevati. Materialni svet je kot zapor. Ne moreš ukiniti zaporov. Čim odpustijo enega zapornika, na njegovo mesto pride nekdo drug. To je pojasnil Gospod Caitanya Mahāprabhu. Eden od Njegovih bhakt, Vāsudeva Datta, Mu je dejal: »Dragi Gospod, prosim Te, da vsa živa bitja iz celega vesolja odrešiš materialnih spon. Če pa misliš, da so preveč grešna, da bi se lahko očistila, naloži vse njihove grehe name.« Caitanya Mahāprabhu pa je dejal: »Četudi bi odrešil celo vesolje z vsemi živimi bitji, je to samo eden od neštetih vesolj. To vesolje je kot gorčično seme v veliki vreči gorčičnih semen. [Se smeje.] Če vzamem eno seme iz vreče, kakšna je razlika?« Reprodukcije torej ni mogoče zaustaviti. Živih bitij je neskončno mnogo, zato se mora reprodukcija nadaljevati.
Učenec: Dejal si, da je materialni svet kot popravni dom za živo bitje.
Śrīla Prabhupāda: Da. Zato morate postati zavestni Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe je edino zdravilo.