DESETI JUTRANJI SPREHOD
Posneto 14. maja 1973 v Cheviot Hills parku, Los Angeles. Śrīla Prabhupādo spremljajo dr. Singh, Karandhara dāsa in drugi učenci.
Megla materialne narave
Śrīla Prabhupāda: Napaka znanstvenikov je v tem, da ne upoštevajo dveh energij – materialne in duhovne. Po njihovem obstaja samo ena energija. Delno se s tem strinjamo tudi mi – materija namreč izhaja iz duha, zato lahko rečemo, da je v določenem smislu vse duhovno. Njihova napaka pa je, da izhajajo iz materije namesto iz duha. Pravilno je reči, da je tema proizvod svetlobe, ne da je svetloba proizvod teme. Znanstveniki mislijo, da se zavest poraja iz materije, toda zavest v resnici vselej obstaja, le da v degradiranem stanju prekritosti z nevednostjo predstavlja vrsto nezavesti.
»Materialno« je torej pozaba na Kṛṣṇo, »duhovno« pa je polno zavedanje Kṛṣṇe. Ali je to jasno? Poskusite razumeti: vzrok za temo je v svetlobi. Kadar ne vidimo luči, pravimo, da je tema. Sedaj je oblačno. Ti oblaki in megla – to ni prava narava sonca. Narava sonca je svetloba, zaradi sončne energije pa začasno nastanejo druge stvari, kot so megla, oblaki in tema. Te kreacije so začasne, sonce pa je trajno. Podobno je materialna narava začasna, duhovna narava pa je trajna. Namen gibanja za zavest Kṛṣṇe je, da se dvignemo iz minljive narave ter dosežemo trajno, duhovno naravo. V resnici si nihče ne želi te minljive narave; nihče ne mara oblačne atmosfere.
Dr. Singh: Ta oblačnost je proizvod višje energije?
Śrīla Prabhupāda: Da.
Dr. Singh: Materijo je torej ustvarila višja sila?
Śrīla Prabhupāda: Stvarnik je eden. On je vselej višji, superioren. Vse, kar obstaja, je Njegova kreacija. Kṛṣṇa pravi:
ahaṁ sarvasya prabhavo
mattaḥ sarvaṁ pravartate
»Jaz sem izvor vseh duhovnih in materialnih svetov. Vse izhaja iz Mene.« (Bg. 10.8) Kṛṣṇa je stvarnik vsega, slabega in dobrega. »Slabo in dobro« je pravzaprav materialna oznaka. Kṛṣṇova kreacija je dobra, ker je Bog dober. Za kar ti utegneš misliti, da je slabo, je za Boga dobro. Zato ne moremo razumeti Kṛṣṇe. On lahko deluje na način, ki je po našem mnenju slab, toda Zanj pojma dobro in slabo ne obstajata. Kṛṣṇa je na primer omožil šestnajst tisoč žena. Nekateri bodo kritizirali: »Ah, Kṛṣṇa je ženskar.« Nimajo pa celotne slike. Kṛṣṇova moč je tako velika, da se je razširil v šestnajst tisoč različnih mož. [Premor.]
Učenec: Dejal si, da je megla materialne narave začasna. Toda zakaj bi si morali prizadevati za osvoboditev od nečesa, kar je tako ali tako minljivo?
Śrīla Prabhupāda: Zakaj potem pokrivaš svoje telo? Lahko hodiš tudi nag. Čez nekaj ur se bo zjasnilo. Zakaj se pokrivaš?
Učenec: Sedaj je nevarnost.
Śrīla Prabhupāda: Kakor koli že, zakaj si se odločil, da pokriješ telo?
Učenec: Da mi ne bi bilo neudobno.
Śrīla Prabhupāda: Da. Sicer bi se počutil nelagodno. Ne marati za oblačenje je teorija māyāvāde: »Vse bo prišlo samo od sebe, čemu skrbeti? Vse je eno.« To je nesmiselna teorija. Filozofija māyāvāde trdi, da je Bog eno in da je vsaka stvar ter vsako živo bitje Bogu enako.
Izhodišče je življenje
Śrīla Prabhupāda: Mi ne bi imeli ničesar proti kemikom, če bi le-ti izhajali iz življenja, toda žal trdijo, da vse izhaja iz teme – iz mrtve materije. S tem se ne moremo strinjati. Mi pravimo: »Izhodiščna točka je življenje,« oni pa pravijo: »Ne, izhodiščna točka je materija – tema.« To je zato, ker so v temi. Kdor je v temi in gre proti svetlobi, misli, da je tema začetek. Če bi nekdo célo življenje živel v temi, potem pa nenadoma prišel na svetlo, bi mislil: »Oh, iz teme je nastala svetloba.« V resnici pa je tema pojav, ki nastane ob zmanjšanju svetlobe. Tema ne more proizvesti svetlobe.
Dr. Singh: Tema je torej odvisna od svetlobe?
Śrīla Prabhupāda: Da. Drugače povedano, na svetlobi ni teme. Do teme pride, če je svetloba zastrta. Ko je duhovna zavest oziroma zavest Kṛṣṇe zastrta, je to materialno.
Zjutraj se prebudimo, na koncu dneva pa postanemo utrujeni in gremo spat. Spanje pomeni, da je življenje na nek način prekinjeno. Ponoči spimo, toda ko zjutraj vstanemo, nam je jasno, da se naša budnost oziroma »življenje« ni porodilo iz spanja. Živeli smo že prej, potem smo iz nekega razloga zaspali, zdaj pa živimo naprej. Dojenček misli, da se je njegovo življenje začelo z dnem, ko je prišel iz maternice, toda temu ni tako. V resnici je večen. Materialno telo je zgradil v maternici svoje matere, ko ni bil pri zavesti, kakor hitro pa se njegovo telo dovolj razvije, pride iz maternice in se zopet povrne k zavesti.
Karandhara: In zopet zaspi v trenutku smrti.
Śrīla Prabhupāda: Da. To je opisano v Bhagavad-gīti:
bhūta-grāmaḥ sa evāyaṁ
bhūtvā bhūtvā pralīyate
rātry-āgame 'vaśaḥ pārtha
prabhavaty ahar-āgame
[»Znova in znova pride dan, ko ta množica bitij postane aktivna, in znova pade noč, o Pārtha, ko brezmočno izginejo.« (Bg. 8.19)] Nekaj časa je živo bitje budno, potem pa znova izgubi zavest. Ali vidite to cvetlico? Vrnila se je k zavesti, kmalu pa se bo posušila in umrla. Iz njenih semen bo zrasla nova rastlina, ki se bo zopet posušila. To je materialno življenje. Duhovno življenje pa pomeni samo cveteti – brez uničenja. V tem je razlika med materijo in duhom.
Najboljši prijatelj
Učenec: [Pokaže na človeka s psom.] Človekov najboljši prijatelj.
Śrīla Prabhupāda: Ljudje ne vedo, kdo je najboljši prijatelj. Vsak si izbira prijatelje, ki odgovarjajo njegovi naravi.
Karandhara: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kakšen si.
Śrīla Prabhupāda: Da. Najboljši prijatelj mu bo pomagal, da se v naslednjem življenju rodi v njegovi družini. Kdor stalno razmišlja o psu, se bo v naslednjem življenju rodil kot pes. To je potrjeno v Bhagavad-gīti:
yaṁ yaṁ vāpi smaran bhāvaṁ
tyajaty ante kalevaram
taṁ tam evaiti kaunteya
sadā tad-bhāva-bhāvitaḥ
[»Zavest človeka v trenutku smrti bo nedvomno tudi njegova zavest v naslednjem življenju.« (Bg. 8.6)] Na kar si se najbolj navezal za časa tega življenja, boš mislil tudi v trenutku smrti, to pa bo odredilo tvoje naslednje rojstvo.
Učenec: Śrīla Prabhupāda, če naslednje telo vedno dobim v skladu z zavestjo v tem življenju, kako da se ne morem spomniti svojega prejšnjega življenja?
Śrīla Prabhupāda: Ali se spominjaš vsega, kar si počel lansko leto, ali pa vsaj včeraj?
Učenec: Ne, ne spominjam se.
Śrīla Prabhupāda: To je tvoja narava: da pozabljaš.
Učenec: Nekatere stvari.
Śrīla Prabhupāda: Nekdo pozabi več, nekdo manj. Vsi pa pozabljamo.
Dr. Singh: Takšen je princip materialne narave.
Śrīla Prabhupāda: Da. To je tako kot kraja. Nekdo je lahko žepar, nekdo drug pa bančni ropar, toda oba kradeta.
Mi nismo to telo
Dr. Singh: Ali nas med sanjanjem odnesejo finosnovni elementi?
Śrīla Prabhupāda: Odnese te narava. Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti pravi:
prakṛteḥ kriyamāṇāni
guṇaiḥ karmāṇi sarvaśaḥ
ahaṅkāra-vimūḍhātmā
kartāham iti manyate
[»Zmedena duhovna duša pod vplivom treh prvin materialne narave misli, da je gospodar aktivnosti, ki jih v resnici opravlja narava.« (Bg. 3.27)] Ker je v oblasti materialne narave, ga narava vselej odnese. To je tako, kot če bi te nekdo vlekel za uho.
Materialna narava ga lahko zavede, ker si sam želi biti zaveden, ker si želi uživati v materialnem svetu. Materialna energija na razne načine zavaja njegovo zavest, toda tako ne more biti srečen. Zato mora prebuditi svojo pravo zavest, zavest Kṛṣṇe. Tedaj ga materialna narava ne bo več mogla zavesti, in šele takrat bo postal zares srečen.
Dr. Singh: Kako lahko dokažemo, da je duša večna?
Śrīla Prabhupāda: To je prva lekcija v duhovnem življenju. To ni težko dokazati. Nekoč si bil otrok. Sedaj si odrasel človek. Kje je tvoje otroško telo? Otroškega telesa ni več, ti pa še vedno obstajaš, ker si večen. Telo se je zamenjalo, ti pa si ostal isti. Okoliščine so se zamenjale, ti pa si ostal isti. To je dokaz večnosti. Čeprav se spominjaš določenih stvari, ki si jih počel včeraj, pa tvoje telo od včeraj ni telo od danes. Ali priznaš ali ne? Ne moreš reči, da je danes trinajsti maj 1973. Ne moreš reči, da je danes včeraj. Trinajstega smo bili včeraj. Dan se je zamenjal. Ti pa se spominjaš včerajšnjega dne, in ta spomin je dokaz tvoje večnosti. Telo se je zamenjalo, toda ti se ga spominjaš; zato si večen, čeprav je telo minljivo. Ta dokaz je zelo preprost. Tudi otrok ga lahko razume. Težava je samo v tem, da ga znanstveniki nočejo razumeti.
Dr. Singh: Hočejo še več dokazov.
Śrīla Prabhupāda: Kaj hočete še več? Večnost duše je preprosto dejstvo. Jaz sem večna duša. Moje telo se spreminja, jaz pa se ne spreminjam. Sedaj sem star človek. Včasih pomislim: »Oh, prej sem lahko skakal in se igral, zdaj pa ne morem skakati, ker se je moje telo zamenjalo.« Jaz bi rad skakal, toda ne morem. Ta potreba po skakanju je večna, le da zaradi starosti telesa ne morem skakati.
Menjanje teles
Karandhara: Znanstveniki bodo dejali, da zavest po njihovem zapažanju obstaja samo tako dolgo, dokler traja eno telo.
Śrīla Prabhupāda: To je neumnost. V Bhagavad-gīti je Kṛṣṇa pojasnil:
dehino 'smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati
[»Tako kot utelešena duša neprestano prehaja v tem telesu od otroštva do mladosti in starosti, duša prav tako preide v drugo telo v trenutku smrti. Samouresničena duša ni zmedena zaradi takšne spremembe.« (Bg. 2.13)] Iz vsakodnevne izkušnje lahko vidimo, da se telo neprestano menja, do podobne zamenjave pa pride tudi v trenutku smrti.
Karandhara: Toda znanstveniki bodo rekli, da zamenjave v trenutku smrti ni mogoče videti.
Śrīla Prabhupāda: Jasno, da je ne morejo videti. Obstajajo mnoge stvari, ki jih ne morejo videti, ker so njihove oči nepopolne. Toda to ni znanstveno merilo. Kaj je znanstveno in kaj ne ni odvisno od njihove sposobnosti opažanja. Psi ne morejo razumeti naravnih zakonov. Ali to pomeni, da naravnih zakonov ni? Zakaj znanstveniki nočejo priznati, da so njihovi čuti nepopolni? Najprej morajo priznati, da so njihovi čuti nepopolni.
Karandhara: Znanstveniki se s tem strinjajo, vendar pa trdijo, da do popolnosti lahko pridemo samo po zaslugi objektivnih informacij in izkustva.
Śrīla Prabhupāda: Ne. To ni pot do popolnosti. Nihče ne more doseči popolnosti z nepopolnim mišljenjem; naše mišljenje pa je vselej nepopolno, ker so nepopolni naši čuti in naš um.
Učenec: Śrīla Prabhupāda, imam še eno vprašanje, ki se včasih zastavlja. Ali je možno, da duša zamenja tri, štiri ali pet teles, potem pa umre?
Śrīla Prabhupāda: Duša menja na milijone teles. Dejal sem, da tvoje telo od včeraj ni tvoje telo od danes. Če živiš sto let, kolikokrat si zamenjal telo? Izračunaj!
Karandhara: Trinajstkrat.
Śrīla Prabhupāda: Trinajstkrat? Zakaj trinajstkrat?
Karandhara: Medicina pravi, da se vse celice v telesu zamenjajo vsakih sedem let.
Śrīla Prabhupāda: Ne, ne vsakih sedem let – vsako sekundo. Vsako sekundo se krvna telesca menjajo. Ali ni res?
Karandhara: Da.
Śrīla Prabhupāda: In kakor hitro se krvna telesca zamenjajo, zamenjaš telo.
Dr. Singh: Ali bi večnost duše v znanstveni terminologiji lahko primerjali z ohranitvijo energije?
Śrīla Prabhupāda: Ne, pri energiji nima smisla govoriti o ohranitvi, ker energija večno obstaja.
Dr. Singh: Po znanstveni terminologiji zakon o ohranitvi energije pomeni, da energija ne more nastati in da se ne more uničiti; se pravi, da je večna.
Śrīla Prabhupāda: Da, s tem se strinjamo. Kṛṣṇa je večen in Njegova energija večno obstaja z Njim. Vse Kṛṣṇove energije so večne.
Karandhara: Živo bitje je torej tudi večno?
Śrīla Prabhupāda: Da. Sonce je večno, zato sta večni tudi njegovi energiji – toplota in svetloba.
Karandhara: Če pravijo, da energije ni mogoče niti ustvariti niti uničiti, potem isto velja tudi za življenje: ni ga mogoče niti ustvariti niti uničiti.
Śrīla Prabhupāda: Da. Življenje je večno. Ni nastalo in ne bo uničeno; življenje je samo začasno prekrito. Jaz sem večen, toda ker me je ponoči prekril spanec, razmišljam o včeraj in danes.
Vse je duhovno
Učenec: Če je materialna narava odsotnost zavesti Kṛṣṇe, kaj je potem materialno?
Śrīla Prabhupāda: Če vztrajaš na poti zavesti Kṛṣṇe, boš uvidel, da nič ni materialno. Cvet, ki ga ponudiš Kṛṣṇi, ni materialen. Kṛṣṇa ne bo sprejel ničesar materialnega. To ne pomeni, da je cvet na grmu materialen, ko ga ponudiš Kṛṣṇi, pa postane duhoven. Ne. Roža je »materialna« samo tako dolgo, dokler misliš, da je ustvarjena za tvoje uživanje. Ko pa uvidiš, da je namenjena za Kṛṣṇovo uživanje, jo vidiš takšno, kakršna v resnici je – duhovno.
Učenec: Tedaj je cel svet v resnici duhoven?
Śrīla Prabhupāda: Da. Zato želimo vse vključiti v Kṛṣṇovo službo; to je duhovni svet.
Dr. Singh: Ali v tej luči lahko občudujemo Kṛṣṇovo kreacijo? Denimo, da razmišljamo takole: »To drevo je zelo lépo, ker je Kṛṣṇova last.«
Śrīla Prabhupāda: Da. To je zavest Kṛṣṇe. Mi vidimo lepoto v naravi. Mi nismo kot māyāvādīji, ki pravijo – brahma satyam jagan mithya: »Vrhovni Duh je resničen, materialni svet pa je lažen.« Mi se s tem ne strinjamo. Materialni svet ni lažen.
Učenec: Materialna narava je tedaj samo ena od mnogih Kṛṣṇovih energij, ki deluje na določen način?
Śrīla Prabhupāda: Kṛṣṇa je tukaj ustvaril toliko lepih stvari za Svoje uživanje – kako lahko potem rečeš, da je ta svet mithya [lažen]? Bhagavad-gītā pravi:
asatyam apratiṣṭhaṁ te
jagad āhur anīśvaram
aparaspara-sambhūtaṁ
kim anyat kāma-haitukam
[»Ljudje demonske mentalitete pravijo, da je svet nestvaren, da nima osnove in da ni Boga, ki bi mu vladal. Pravijo, da je nastal slučajno, zaradi spolne želje, in da nima drugega vzroka razen poželenja.« (Bg. 16.8)] Ti podleži, ti demoni pravijo: »Ta svet je asatya, nestvaren. Vse je slučajno. Nikogar ni, ki bi mu vladal.« To so demonske izjave. Če je Kṛṣṇa resničen, je resnična tudi Njegova energija. Zakaj bi bila lažna? Mi ne pravimo, da je lažna. Māyāvādīji pravijo, da je lažna.
Dr. Singh: Če nekdo vidi Kṛṣṇovo Božanstvo v templju in misli, da je to samo kamen ali pa les – ali je zanj Božanstvo materialno?
Śrīla Prabhupāda: To je njegova nevednost. Čemú bi Božanstvo bilo materialno? Kamen je tudi Kṛṣṇova energija. Tako kot je električna energija vsepovsod, a samo elektrotehniki vedo, kako jo izkoristiti, je tudi Kṛṣṇa vsepovsod – tudi v kamnu – toda samo Njegovi bhakte vedo, kako uporabiti kamen za čaščenje Kṛṣṇe. Bhakte vedo, da kamen ne obstaja ločeno od Kṛṣṇe. Ko bhakte vidijo Božanstvo, rečejo: »Tu je Kṛṣṇa,« ker vidijo dejansko istovetnost Kṛṣṇe in Njegove energije.
Hkratna enost in različnost
Dr. Singh: Ali je res, da Kṛṣṇe zavestni bhakte vidijo Kṛṣṇo tudi v navadnem kamnu – ravno tako kot v Božanstvu, izklesanem iz kamna?
Śrīla Prabhupāda: Da.
Dr. Singh: Ravno tako?
Śrīla Prabhupāda: Da. Zakaj ne? V Bhagavad-gīti Kṛṣṇa pravi:
mayā tatam idaṁ sarvaṁ
jagad avyakta-mūrtinā
mat-sthāni sarva-bhūtāni
na cāhaṁ teṣv avasthitaḥ
[»V Svoji nepojavni obliki prežemam celo vesolje. Vsa bitja so v Meni, toda Jaz nisem v njih.« (Bg. 9.4)] To pomeni, da Kṛṣṇova energija prežema vsak atom v vesolju. Njegova v polnosti pojavna osebna oblika pa je navzoča v Božanstvu, izdelanem po Njegovih navodilih. To je filozofija acintya-bhedābheda-tattve, hkratne enosti in različnosti Boga in Njegovih energij. Recimo, da je v tvojo sobo vstopila sončna svetloba. To ne pomeni, da je v sobi sámo sonce. Sonce in njegove ločene energije, kot sta svetloba in toplota, so kvalitativno eno, kvantitativno pa se razlikujejo.
Dr. Singh: Ampak ti praviš, da je mogoče videti Kṛṣṇo v kamnu?
Śrīla Prabhupāda: Da, zakaj ne? Mi vidimo kamen kot Kṛṣṇovo energijo.
Dr. Singh: Ali Ga potem lahko častimo znotraj kamna?
Śrīla Prabhupāda: Lahko Ga častimo po Njegovi energiji v kamnu, ne moremo pa častiti kamna kot Kṛṣṇo. Ne moremo častiti te klopi kot Kṛṣṇo. Lahko pa častimo vse, ker vse vidimo kot Kṛṣṇovo energijo. To drevo je vredno čaščenja, ker sta vredna čaščenja tako Kṛṣṇa kot tudi Njegova energija; toda to ne pomeni, da drevo častimo enako kot Kṛṣṇovo Božanstvo v templju. Sicer pa je vse vredno čaščenja, ker je vse Kṛṣṇova energija.
V otroštvu so me starši učili, da ne smem zapravljati Kṛṣṇove energije. Naučili so me, da moram pobrati tudi najmanjše zrno riža, ki je padlo v razpoko med dvema deskama na tleh, se z njim dotakniti čela in ga pojesti, da ne bi šlo v izgubo. Učili so me vsako stvar videti povezano s Kṛṣṇo. To je zavest Kṛṣṇe. Zato nočemo, da gre tudi najmanjša stvar v izgubo ali pa da se z njo nemarno ravna. Svoje učence učimo, kako vse uporabiti za služenje Kṛṣṇe in kako razumeti, da je vse Kṛṣṇa. Kot Kṛṣṇa pravi v Bhagavad-gīti:
yo māṁ paśyati sarvatra
sarvaṁ ca mayi paśyati
tasyāhaṁ na praṇaśyāmi
sa ca me na praṇaśyati
»Tisti, ki vidi Mene v vsem in vse vidi v Meni, Me nikoli ne izgubi, Jaz pa ga tudi nikoli ne zapustim.« (Bg. 6.30)