VERZ 7

kīrtana chāḍiba, pratiṣṭhā makhiba«,
ki kāja dhudiya tādṛśa gaurava
mādhavendra purī, bhava-ghare curi,
nā karilā kabhu sadāi janaba

kīrtana — petju Gospodovega imena; chāḍiba — se bom odrekel; pratiṣṭhā — s slavo; makhiba — bom premazal svoje telo; ki kāja — kakšen učinek; dhudiya — iščoč; tādṛśa — takšna; gaurava — veličina; mādhavendra purī — Mādhavendra Purī; bhava-ghare curi — oponašal; nā karilā kabhu — ni nikoli; sādai — zmeraj; janaba — z védenjem.

Moj dragi um, ti želiš, da opustim skupno petje svetih imen Gospoda Kṛṣṇe in se oprimem čaščenja v samoti, ter da se namazilim z materialnimi željami po minljivem položaju in ceneni slavi! Kako si lahko umišljaš, da imajo te iluzorne dejavnosti māye kakršno koli duhovno vrednost ali slavo?

Ne zagreši žalitve z lažnim oponašanjem vdanega služenja velikega duhovnega učitelja Mādhavendre Purīja, ki ni nikoli nikogar oponašal, temveč je bil dovršeno realizirana osvobojena duša. Potoval je in širil slavo Gospoda Kṛṣṇe ter venomer pel Gospodovo sveto ime brez najmanjše želje po ceneni priljubljenosti ali ugledu. Bodi dober in se spominjaj njegovih velikih transcendentalnih odlik.

RAZLAGA: Kadar je Mādhavendra Purī pel sveta imena v samoti, ni nikoli oponašal drugih. Bil je na popolnoma osvobojenem položaju. Neizkušeni bhakte včasih hočejo opravičiti svoje neodvisno delovanje z navajanjem primera vzvišene duše, kakršen je bil Mādhavendra Purī, ki je po ves dan in noč sedel in pel sveta imena ter častil v ožjem krogu bhakt. Toda on je bil vseskozi prežet z ljubeznijo do Rādhe in Kṛṣṇe, že utrjen na transcendentalnem položaju vdanega služenja, že v svojem večnem odnosu s Kṛṣṇo. Nikoli ni nikogar oponašal; karkoli je storil, je bilo naravno, del njegovega večnega odnosa s Kṛṣṇo. Bil je viden, vendar ni pripadal temu univerzumu; bil je prebivalec duhovnega sveta. Um moramo tako izuriti, da ne oponaša, temveč opaža našo raven vdanega služenja. Caitanya-caritāmṛta in Nektar vdanosti vsebujeta natančne opise zunanjih znakov za različne stopnje napredka v zavesti Kṛṣṇe. Ti dve transcendentalni knjigi nam svetujeta, da opazujemo te znake in na njihovi podlagi ugotovimo, na kateri stopnji smo. Svoj položaj lahko presodimo po anubhāvah ali drugotnih znakih, vidnih v našem služenju, po naših umskih dejavnostih in po entuziazmu. Če nas še zmeraj privlačijo materialni predmeti, potem bo vsako oponašanje osvobojenih duš, kakršen je Mādhavendra Purī, destruktivno vplivalo na naše duhovno življenje.

Um je torej izzvan: »Kako lahko tako nespametno predlagaš, naj opustim petje svetih imen in druženje z bhaktami? To samo pomeni, da postajaš lažno ponosen. Umišljaš si, da si tako napredoval, da ti ni treba živeti z bhaktami in da si presegel potrebo po njihovi družbi, v resnici pa samo škodiš samemu sebi, saj zapravljaš priložnost, da razviješ zavest Kṛṣṇe.«

S ponosom varamo sebe in druge in v vdanem služenju se moramo lažnemu ponosu odpovedati. Vdano služenje je v vseh pogledih najlažja yoga, razen v enem. Ne zahteva hudih telesnih ali umskih podvigov, zahteva pa, da smo popolnoma iskreni in odkriti ter da odvržemo lažni ponos. Za mnoge je to skrajno težka naloga, ki ji niso kos niti mnogi veliki asketi in učenjaki. Zanje je to prevelika samoodpoved, ker so preveč navezani na svoj položaj. Ker uma ne morejo predati Kṛṣṇi, hočejo ostati ob strani.

Gibanje saṅkīrtane lahko ta lažni ponos uniči, zato ga nikoli ne bi smeli opustiti. Ob skupnem petju bodo odstranjene vse naše anarthe (nezaželene miselnosti) v umu. Ko bodo odstranjene, bomo dosegli našo pravo popolnost. To ni stvar za oponašanje, temveč spontano pride iz srca. Nitya-siddha kṛṣṇa-prema sādhya kabhu naya, śravaṇādi śuddha-citte karaye udhaya. Caitanya-caritāmṛta opisuje, da čiste ljubezni do Boga nikakor ne moremo dobiti od zunaj, temveč le od znotraj, iz našega srca. Ta ljubezen je samo prekrita in bo privrela na dan, ko odstranimo nečistoče, ki prekrivajo srce. Ampak kako očistiti srce? S śravaṇādi — poslušanjem in opevanjem Kṛṣṇovega imena, slave in dejanj. Nebo je lahko oblačno, ampak ko se sončna svetloba dvigne nad oblake, jih razžene; ko odstranimo umazanijo, ki zatemnjuje naše srce, pa se razodene naša čista ljubezen do Kṛṣṇe.

Vsi na svetu so že zavestni Kṛṣṇe. Če to vidimo v tej luči, potem nikogar ne spreobračamo, temveč samo odstranimo prekrivalo. Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti pravi, da so vsa živa bitja zavestna Kṛṣṇe, le da so na različnih stopnjah nevednosti. Nekatera so prekrita kot zarodek v maternici, nekatera kot zadimljeni ogenj, nekateri pa kot prašno ogledalo. Živa bitja, kakor so živali, ki so pogreznjena v guṇo nevednosti, so kakor otrok v maternici — povsem prekrita. Živa bitja v guṇi strasti so kakor ogenj, prekrit z dimom. Ogenj obstaja, vendar ga zaradi dima ne moremo jasno videti. Drugi, ki so le rahlo prekriti, pa so kot prašno ogledalo. Če prah pobrišemo, lahko stvari vidimo takšne, kakršne so.

Vsi smo torej že člani tega gibanja, saj je vsakdo od znotraj že povezan s Kṛṣṇo; moramo samo očistiti um vseh materialnih nečistoč. Takrat, ko se osvobodimo vseh materialističnih zablod, lahko spoznamo Kṛṣṇo kot našega večnega gospodarja in zaščitnika.

Hare Kṛṣṇa Hare Kṛṣṇa Kṛṣṇa Kṛṣṇa Hare Hare
Hare Rāma Hare Rāma Rāma Rāma Hare Hare