VERZ 19

śrī dayitadāsa, kīrtanate āśā,
kara uccaiḥ svare »harināma-rava«
kīrtana-prabhave, smaraṇa svabhāve,
se kāle bhajana-nirjana sambhava

śrī dayitadāsa — Śrī Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura; kīrtanate — kīrtano; āśā — želeč si; kara — prosim, izvajaj; uccaiḥ-svare — naglas; harināma-rava — petje Gospodovih svetih imen; kīrtana-prabhave — pod vplivom kīrtane; smarāna — s spominjanjem Gospoda; svabhāve — po naravi; se — ta; kāle — čas; bhajana — čaščenje; nirjana — v samoti; sambhava — možno.

Edina želja Śrī-dayita dāse (njegove božanske milosti Bhaktisiddhānte Sarasvatīja Ṭhākure — ponižnega služabnika vsemilostne Śrīmatī Rādhārāṇī) je, da bi se lahko potopil v nektar širjenja slave svetih imen Gospoda Kṛṣṇe. Moj dragi um, sedaj glasno pojva Kṛṣṇova sveta imena in se neprenehno kopajva v oceanu transcendentalnega nektarja. Skupno petje Kṛṣṇovih svetih imen prebudi transcendentalno naravo spontanega ljubečega spominjanja na Gospoda Kṛṣṇo (kar vključuje Gospodovo obliko, lastnosti in zabave). Takrat postane možno zaupno spoznanje ter čisto »samotno« ljubeče vdano služenje Njuni Milosti Śrī Śrī Rādhi-Kṛṣṇi.

RAZLAGA: Intenzivno slavljenje transcendentalne slave Gospoda Kṛṣṇe in Njegovih svetih imen ter razmišljanje o njih sta najvišji sredstvi za očiščenje uma in doseganje najvišje popolnosti v zavesti Kṛṣṇe. Proces harināma-saṅkīrtane ali skupnega petja Kṛṣṇovih svetih imen je dovršen in popoln, saj lahko dušo dvigne od najnižjih stanj materialno pogojenega življenja do najvišje popolnosti zaupnega ljubečega služenja Śrī-Śrī Rādhi-Kṛṣṇi.

Njegova božanska milost Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura nam je pokazal postopek za očiščenje uma s pomočjo višjega, transcendentalnega razuma. Pokazal nam je, kako lahko nečisti um, zmeden pod vplivom lažnega ega, bhakto napelje, da zapusti družbo čistih bhakt in se posveti tako imenovanemu čaščenju v samoti ali nirjana-bhajani. Prav tako je bhakte vnaprej posvaril z opisom, kako māyā ali iluzorna energija poskuša zavesti neizkušenega bhakto: njegov nečisti um na različne načine zapeljuje v skušnjavo s subtilnimi in grobimi željami ter bhakto napeljuje, da dela žalitve Gospodovim čistim bhaktam in se tako zaplete v pogojeno materialno življenje.

Bhakta, ki se samo spominja navodil teh devetnajstih verzov, lahko varno prebrodi najnevarnejše ovire na poti zavesti Kṛṣṇe. Ko nadebudni bhakta dojame smisel teh praktičnih lekcij, lahko razume pravi kriterij čistega vdanega služenja Kṛṣṇi. S samoanalizo, pri kateri si pomaga s temi navodili, lahko določi raven svoje osebne čistosti in napredka v zavesti Kṛṣṇe ter naredi potrebne popravke, da bi se zavaroval pred skritimi pastmi na poti zavesti Kṛṣṇe. Gospod nam je svetoval, naj očistimo um tako, da s pomočjo transcendentalnih navodil odstranimo lažni ego.

Ko dokončno doženete resnico o duši, uporabite naostreni meč znanja, pridobljen z logičnim razmišljanjem ter navodili modrecev in vedske književnosti, in dokončno odsekajte lažni ego, ki je gojišče vseh dvomov. Potem vsi začnite častiti Mene, ki prebivam v srcu. (Bhāg. 11.12.33)

Ker je zavest Kṛṣṇe nad materialnim svetom, že po definiciji presega domet spekulativnega umovanja. Zato obstaja zelo realna nevarnost, da bhakta zaradi nepazljivosti uvede neodobrene umske izmisleke in jih zamenja za prave duhovne resnice. Običajno učenje z ugibanjem ne bo zadostovalo za željeni rezultat, uspeh pa je zajamčen tistemu, ki znanost o bhakti-yogi sprejme od samouresničenih modrecev in vedske literature.

Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura in njegov ljubljeni učenec, njegova božanska milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda, ustanovitelj Mednarodne skupnosti za zavest Krišne, sta »modreca« oziroma verodostojna duhovna učitelja, katerih navodila so prozorno okno v duhovni svet. Tam, kjer slepa vera povzroči razdejanje, smo varni, če z logičnim sklepanjem skrbno doumemo navodila prejšnjih duhovnih učiteljev in vedske književnosti. Logično razmišljanje o Kṛṣṇovem nauku je priporočeno, spekulativno umovanje na podlagi materialnih predstav in slepih sentimentov pa je prepovedano. Le kdo razen norca bi na tako dolgi poti, kot je potovanje nazaj k Bogu, potoval brez zemljevida, brez vodiča? Če pa ima bhakta vodiča v obliki vedske književnosti in verodostojnega duhovnega učitelja, pa kljub temu posluša svoj lažni ego, je to še večja norost. Njegova božanska milost Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je to čudovito duhovno poezijo nedvomno napisal iz brezvzročnega sočutja, da bi napredujoče bhakte obvaroval pred nekaterimi mogoče ne tako znanimi, vendar pogostimi nevarnostmi na poti zavesti Kṛṣṇe. Bralcem toplo priporočamo, da vedno znova proučujejo in ponavljajo te lekcije ter skrbno varujejo svoje duhovno življenje.

Gospod Caitanya Mahāprabhu je Svoje privržence učil, da morajo pravo duhovno navodilo učiti z zgledom. V tem zaključnem verzu avtor pojasnjuje, da si sam želi samo peti Kṛṣṇova sveta imena, v svojem praktičnem življenju pa je demonstriral življenje intenzivnega oznanjanja slave Gospoda Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti. Njegova božanska milost Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je bil prvi duhovni učitelj bhakti-yoge, ki je poslal pridigarje na zahod, da bi tam razširili to starodavno znanost o zavesti Boga. Tudi njegova božanska milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda, ki je prišel na zahod po navodilu Bhaktisiddhānte Sarasvatīja Ṭhākure, je praktično demonstriral slavljenje Vsevišnje Božanske Osebnosti v svojem osebnem in javnem življenju. Glasno petje lahko izvajamo z glasovi, preko publikacij, ali pa celo s pomočjo elektronskih naprav. Glasnost ne pomeni samo stopnje decibelov, ampak tudi število oseb, ki slišijo transcendentalne vibracije. V tem pogledu sta izdajanje in deljenje transcendentalne vedske literature učinkovitejša načina za doseganje velikega števila pogojenih duš. Zato je oznanjanje Gospodove slave z deljenjem transcendentalne literature opisano kot Bṛhat Mṛdanga, kar pomeni »véliko petje«. Ta duh oznanjanja na veliko istočasno izraža dve stvari: osebno ekstazo v ljubezni do Boga, ki jo čisti bhakta doživlja med slavljenjem Gospoda, ter njegovo brezvročno milost in sočutje do padlih duš, ki trpijo ponavljajoče se rojevanje in umiranje v materialnem svetu.

V prvem verzu tega knjižnega dela je bil um okregan, ker si želi peti Hare Kṛṣṇa mantro na samotnem mestu. Fizično pobegniti iz družbe bhakt ter oditi pet sveto ime na neko samotno mesto, medtem ko svet plamti v ognju materializma in pozabe na zavest Boga, je goljufanje — goljufanje samega sebe ter goljufanje padlih duš, ki jih tako prikrajšujemo za priložnost, da dobijo zavest Boga. Odrekanje bhakte, ki si prezgodaj zaželi umakniti se v samoto, je umetno in površinsko, čeprav je možno, da bhakta pozneje v življenju doseže stadij, ko se lahko posveti nirjana-bhajani, čaščenju Gospoda Kṛṣṇe na samotnem mestu. Obstaja veliko primerov velikih duhovnih učiteljev, ki so zadnje dni življenja preživeli na samotnem svetem mestu v popolni osredotočenosti na Gospoda. Njegova božanska milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda je izrazil svojo željo v zvezi s tem, ko je v svojem komentarju Śrīmad-Bhāgavatama navedel prvi verz pričujoče knjige. Tam je tudi poučil bhakte, kdaj je pravi čas za nirjana-bhajano.

»Moj dragi um, le kakšen bhakta si ti? Samo zaradi cenenega oboževanja sediš na samotnem mestu in se pretvarjaš, da poješ Hare Kṛṣṇa mantro, ampak to je le varanje.« Zato je Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura vsem bhaktam svetoval, naj pod vodstvom izvedenega duhovnega učitelja po vsem svetu oznanjajo kult bhakti, zavest Kṛṣṇe. Samo zreli bhakta lahko sede na samotno mesto in opusti pridiganje po vsem svetu. Bhakte Mednarodne skupnosti za zavest Krišne po tem zgledu služijo kot pridigarji v različnih delih sveta. Sedaj lahko omogočijo duhovnemu učitelju, da se umakne iz aktivnega pridigarskega dela. Ko je njihov duhovni učitelj v zadnji fazi življenja, morajo bhakte prevzeti pridigarsko delo v lastne roke. Tako lahko duhovni učitelj sede na samotno mesto in se posveti nirjana-bhajani (Bhāg. 4.28.33).

Leta 1977 je bil A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda (v starosti dvainosemdesetih let) večkrat zaporedoma bolan in je fizično oslabel. Odločil se je, da bo prekinil svoje neprenehno potovanje po svetu in se zatekel v Vṛndāvana dhamo, sveto mesto zabav Gospoda Kṛṣṇe. Dan in noč je poslušal in pel Hare Kṛṣṇa ter mislil na Kṛṣṇove transcendentalne zabave. Vendar pa je Śrīla Prabhupāda ostal v družbi svojih ljubečih učencev, ki so mu med njegovo zadnjo duhovno zabavo stali ob strani tako, da so zelo nežno in blagozvočno štiriindvajset ur na dan peli Hare Kṛṣṇa mantro. Śrīla Prabhupāda je dejal, da je to njegova »nirjana-bhajana« in da morajo njegovi učenci v redu sannyāse, vključno s prevajalcem tega dela, prevzeti odgovornost potovanja in pridiganja po vsem svetu, ker on ne bo mogel več potovati. Ta véliki duhovni učitelj se je zadnje dni svojega življenja zatekel h Gospodu Kṛṣṇi v Vṛndāvani.

Čeprav je bil A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda tiho zatopljen v razmišljanje o transcendentalnih odlikah Gospoda Kṛṣṇe in je v družbi zaupnih vaiṣṇav poslušal Kṛṣṇova sveta imena, pa je obenem še naprej vsak dan prevajal transcendentalno literaturo, napisano za blagor padlih duš po vsem svetu. Śrīla Prabhupāda je povedal, da je pisanje knjig o slavi in zabavah Gospoda Kṛṣṇe njegova osebna ekstaza v ljubezni do Boga. Tako je A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda preživel zadnjih pet mesecev svojega življenja v Vṛndāvani, kjer je častil Gospoda Kṛṣṇo v duhu ločenosti nirjana-bhajane.

Gospod Kṛṣṇa Caitanya Mahāprabhu, ki je bil v razpoloženju Kṛṣṇovega bhakte (čeprav je bil sam inkarnacija Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti), je zadnja leta Svojih zabav v tem svetu užival nektar Kṛṣṇovih zabav v družbi nekaj zaupnih bhakt. To je opisano v Caitanya-caritāmṛti:

Medtem ko je Caitanya Mahāprabhu prebival v Jagannātha Purīju (Nilacali), je bil neprenehoma, noč in dan, potopljen v ločenosti od Kṛṣṇe. Z dvema družabnikoma, Svarūpo Damodaro in Ramanando Rayo, je dan in noč užival transcendentalne blažene pesmi in verze. Užival je draž simptomov raznih transcendentalnih čustev, kot so radovanje, tožba, jeza, ponižnost, zaskrbljenost, bridkost, gorečnost in zadovoljnost. V družbi obeh prijateljev je recitiral Svoje lastne verze, izražal njihov pomen in čustva ter tako užival njihovo draž. Včasih je Gospoda določeno čustvo povsem prevzelo in je vso noč prebedel ob recitiranju verzov in uživanju njihove draži. (Cc. Antya 20.3-7)

Ti zaupni pogovori o zabavah Gospoda Kṛṣṇe, v katerih je užival Gospod Caitanya Mahāprabhu, so prav tako nirjana-bhajana. Nirjana-bhajana torej ima svoje mesto v vdanem služenju. Čeprav ni neobičajno, da veliki bhakte zadnje dni življenja izkoristijo za popolno osredotočenje na Kṛṣṇo, pa ta vidik vdanega služenja mnogi narobe razumejo in se mu posvetijo nepravilno oziroma prezgodaj, s čimer povzročijo motnje v izvajanju in razširjanju zavesti Kṛṣṇe. V prejšnjih verzih smo že podrobno govorili o prakṛta sahajiyah ali materialističnih bhaktah, ki poskušajo oponašati zaključne zabave Gospoda Caitanye Mahāprabhuja v Jagannatha Puriju in pogosto zatrjujejo, da je glasno petje Hare Kṛṣṇa Hare Kṛṣṇa Kṛṣṇa Kṛṣṇa Hare Hare / Hare Rāma Hare Rāma Rāma Rāma Hare Hare, oznanjanje Gospodove slave ter proučevanje vedske književnosti (celo tiste, ki je povezana z bhakti-yogo) zunanje in nepotrebno. Včasih na zunaj razodevajo ekstazo predanosti, obenem pa kažejo simptome grobe materialne navezanosti.

A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda je več kot deset let preživel v Vṛndāvani, kjer je Śrīmad-Bhāgavatam in drugo vedsko literaturo prevajal v angleščino in se tako pripravljal na svoje potovanje na zahod. V tem času je med mnogimi spoznanji o resnicah zavesti Kṛṣṇe videl tudi dejanske prakse tako imenovanih »naprednih bhakt«, ki so v Vṛndāvani izvajali nirjana-bhajano. Nekatera izmed teh spoznanj je zapisal v pesniškem delu, napisanem v bengalščini, pod naslovom »Vṛndāvane Bhajana« ali »Vdano služenje Kṛṣṇi v Vṛndāvani«. To delo jasno ilustrira mnoga protislovja in nevarnosti, s katerimi se sreča bhakta, ki prezgodaj opusti oznanjanje zavesti Kṛṣṇe in se posveti tako imenovanemu življenju nirjana-bhajane. Avtor tega dela upa, da bo pozneje za bhakte lahko izdal to zaupno delo. Naslednji odlomki iz Vṛndāvana Bhajane ilustrirajo začetniško naravo tistega, ki prezgodaj opusti oznanjanje gibanja saṇkīrtane po naročilu Gospoda Caitanye Mahāprabhuja.

Tisti, ki v resnici še niso videli pravega vaiṣṇave, Gospodovega bhakte, včasih pravijo, da so bhakte nedejavni, v resnici pa je vaiṣṇava ali čisti bhakta vedno dejaven, saj neprenehno služi Gospodu. Kaniṣthe ali bhakte začetniki nimajo spontanega entuziazma oziroma usmiljenja do pogojenih duš, zato se ne posvečajo tej službi. Inspiracija zanje je ugled, katerega uživajo bhakte, ki so se odpovedali svetu in živijo na samotnih mestih, tako da v želji, da bi bili deležni podobnega spoštovanja in priznanja, poskušajo izvajati nirjana-bhajano na samotnem mestu. Zakaj se ne spomnijo, kako je bil Gospod Nityānanda deležen vsega spoštovanja v skupnosti bhakt, ko je podaril ljubezen do Boga Jagaiju in Madhaiju (pijancema in zločincema), in to celo potem, ko sta Ga udarila.

Gospod Caitanya Mahāprabhu je učil, naj učimo druge, obenem pa se tudi sami držimo tega učenja. Kdor zanemari to navodilo in se umetno umakne na neko ločeno samotno mesto, pravzaprav goljufa samega sebe. Za časa prisotnosti Gospoda Caitanye Mahāprabhuja sta bila Jagai in Madhai edinstvena, danes pa je svet poln »Jagaijev in Madhaijev«. Vsi bhakte bi morali iti po stopinjah Gospoda Nityānande, namesto tega pa so celo tako imenovani družinski potomci Gospoda Nityānande (Nityananda-vamsa) zaposleni samo s povečevanjem števila poceni privržencev. Dobro jedo in živijo v izobilju brez strahu in skrbi — ampak vaiṣṇavi ne pristoji biti brez usmiljenja, da osvobodi padle duše. Kdorkoli v to dvomi, naj si samo prebere delo Viṣvanathe Cakravartija Madhurya Kadambini.

Ahaituki bhakti je samomanifestirana; je nitya-siddha ali večna duhovna lastnost, ki je prisotna v srcu, vendar ostane skrita, dokler je ne obudimo. Madhyama-adhikari bhakta na višjem nivoju vdanega služenja izkazuje milost tistim, ki niso bhakte, in si prizadeva prebuditi njihovo naravno vdanost Gospodu. Zaradi te usmiljene narave čistih bhakt celo sam Gospod čuti privlačnost do Svojih bhakt. Ker Gospoda Kṛṣṇo privlačijo čudovite odlike Njegovih čistih bhakt, se jim prostovoljno prepusti, da Ga nadzorujejo s svojo ljubeznijo, čeprav je Vsevišnja Božanska Osebnost. Pravi vaiṣṇave lahko prebudijo duhovno speči svet ter iz brezvzročne milosti spreobrnejo grešne ljudi v Gospodove bhakte.

Zato se Gospodovi čisti bhakte ne odpovedo oznanjanju Gospodove slave v zameno za nirjana-bhajano ali čaščenje v samoti. To je goljufiva taktika, ki jo uporabljajo začetniški kanistha adhikariji, da bi preslepili posvetne ljudi, ki ne vedo, kaj je pravo duhovno življenje. V Vṛndāvani sem videl mnoge slavne »vaiṣṇave«, tako imenovane duhovne voditelje, opremljene z raznimi vajšnavskimi simboli, ampak ko je Vṛndāvano osebno obiskal »prečastiti« krščanski misijonar in jih vprašal o pravi naravi transcendentalnih zabav Gospoda Kṛṣṇe, mu niso pojasnili resnic o Kṛṣṇi in vdanem služenju. To dokazuje, da so v resnici kanistha adhikariji ali bhakte začetniki, ki ne morejo pravilno razumeti pravih zaključkov vedske književnosti. V imenu nirjana-bhajane, čaščenja v samoti, samo iščejo, kje bi lahko izprosili svoje vsakdanje capatije in dal (kruh in juho). (Vṛndāvana Bhajana 17-20)

Gospod Caitanya Mahāprabhu je Vsevišnja Božanska Osebnost in nihče ne more narediti, kar je naredil On. Kakor privrženci Jezusa Kristusa niso pooblaščeni, da slepo oponašajo gospoda Jezusa in se dajo križati za zveličanje, tako tudi privrženci Gospoda Caitanye Mahāprabhuja ne bi smeli na silo oponašati Njegovih zaključnih zabav nirjana-bhajane. In razen tega niti ni mogoče, da bi kdo lahko kopiral Gospoda Caitanyo Mahāprabhuja v Njegovi ekstatični blaznosti ljubezni do Boga.

Gospod Caitanya Mahāprabhu je Svojim privržencem jasna povedal, kako naj izvajajo sistem bhakti-yoge v zavesti Krišne. Ker je Gospod Caitanya Mahāprabhu Vsevišnja Božanska Osebnost in Vrhovni Uživalec, Mu povsem pristoji, da v družbi Svojih zaupnih bhakt uživa ob poslušanju Svojih zabav. Obveznost privržencev Gospoda Caitanye Mahāprabhuja pa je drugačna, namreč da izvršijo navodila Gospoda Caitanye, nikakor pa ne, da Ga slepo oponašajo. Bhakta je uživani, zato bi si moral prizadevati, da Gospoda zadovolji in Mu ustreže z upoštevanjem Njegovih navodil. Gospod Caitanya Mahāprabhu je med Svojimi zabavami v Jagannātha Puriju Svojim zaupnim bhaktam dal naslednja navodila:

Śrī Caitanya Mahāprabhu je v veliki radosti dejal: »Moja draga Svarūpa Damodara in Rāmānanda Raya, vedita, da je v tej dobi kali najlaže izvedljiv proces za osvoboditev petje svetih imen. V tej dobi je proces čaščenja Kṛṣṇe žrtvovanje v obliki petja Gospodovih svetih imen. Kdor tako ravna, je vsekakor zelo inteligenten in doseže zavetje ob Kṛṣṇovih lotosovih stopalih. V dobi kali inteligentni ljudje skupaj pojejo sveta imena, s čimer častijo inkarnacijo Boga, ki neprenehno poje ime Kṛṣṇa. Čeprav Njegova polt ni črnkasta, je sam Kṛṣṇa. Spremljajo ga Njegovi družabniki, služabniki, orožja in zaupni spremljevalci.« Kdor samo poje Kṛṣṇovo sveto ime, se lahko znebi vseh nezaželenih navad. Tako lahko prebudimo vso dobro srečo in sprožimo tok valov ljubezni do Kṛṣṇe. (Cc. Antya 20.8.11)

Ljubezen do Kṛṣṇe zlahka razvije, kdor se drži navodil Gospoda Caitanye Mahāprabhuja in v saṇkīrtani poje Kṛṣṇova sveta imena. Gospod Caitanya Mahāprabhu je poučil Svoje neposredne učence (šest gosvāmījev), ki so ta navodila potem zbrali v svojih knjigah. Vse naslednje generacije duhovnih učiteljev po šestih gosvāmījih so se posvečali deljenju in razlaganju knjig z naukom Gospoda Caitanye Mahāprabhuja. Narottama dāsa, eden izmed velikih ācārij v nasledstvu učencev, je napisal verz, v katerem slavi zaupne bhakte Gospoda Caitanye Mahāprabhuja, rekoč, da so pravzaprav Gospodove energije. Pojasnil je, da so nekatere od teh energij nauk Gospoda Caitanye Mahāprabhuja zapisale v obliki transcendentalne vedske književnosti, druge pa so to transcendentalno literaturo razdeljevale. Narottama dāsa pravi, da so oboji opravljajo zaupno službo za Gospoda Caitanyo Mahāprabhuja. Duhovni učitelji iz nasledstva učencev od Gospoda Caitanye Mahāprabhuja so razodevali čisto ljubezen do Kṛṣṇe, medtem ko so bili popolnoma zaposleni s svojim vdanim služenjem v obliki pisanja oziroma razdeljevanja nauka Gospoda Caitanye. Pravi privrženci Gospoda Caitanye bodo pametno storili, če po zgledu popolnih duhovnih učiteljev v nasledstvu učencev neprenehoma glasno pojejo in poslušajo slavo Kṛṣṇovih svetih imen ter se izogibajo žaljivemu posiljenemu oponašanju samotnega čaščenja Gospoda Caitanye ali pa Haridāse Ṭhākure.

Duhovno življenje A. C. Bhaktivedante Swamija Prabhupāde je idealen zgled, ker je bilo skozinskoz posvečeno delovanju po nauku Gospoda Caitanye Mahāprabhuja. Śrīla Prabhupāda je bil v vsakem trenutku popolnoma vdan gibanju saṇkīrtane Gospoda Caitanye Mahāprabhuja in je tako užival nektar na vsakem koraku. Njegova biografija je polna praktičnih primerov, ki to ponazarjajo.

Śrīla Prabhupāda je učence navajal na sprejemanje večje odgovornosti ter jih tako pripravljal, da bodo v njegovi fizični odsotnosti lahko upravljali gibanje zavesti Krišne. Želel si je tudi, da bi sam imel več časa za končanje svojega pisanja in prevajanja pomembne vedske literature, ki bo še na stotine in tisoče let služila kot duhovni temelj.

Śrīla Prabhupādov izrečen cilj je bil, da v svojem življenju dokonča vseh šestdeset zvezkov Śrīmad-Bhāgavatama. Če upoštevamo, da je pisal, medtem ko je potoval po vsem svetu ter vodil svetovno duhovno gibanje, kar je skorajda nemogoča naloga, je bil pravi čudež, da je uspel osebno napisati ter nadzirati izdajo tridesetih zvezkov Śrīmad-Bhāgavatama, pa še šestdeset zvezkov drugih prevodov in komentarjev vedske literature.

A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda je nadaljeval svoj maraton prevajalskega dela vse do enega dneva pred svojim odhodom s tega smrtnega sveta. Svoje privržence je zaprosil, naj nauk Gospoda Caitanye prevedejo v vse svetovne jezike ter ga publicirajo in razdelijo ljudem vseh dežel sveta. Ta entuziazem in posvečenost, da na veliko slavi Vsevišnjo Božansko Osebnost, kažeta pravilen odnos čistega bhakte, ki zaupno vdano služi Gospodu.

Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je s številnimi prikladnimi navodili v prejšnjih verzih um očistil, v zaključnem verzu pa zdaj izraža vero in odločnost, da v skladu z naukom Gospoda Caitanye glasno poje Kṛṣṇova sveta imena. Um lahko zbegajo mnoge različne ideje o izvajanju zavesti Kṛṣṇe, obarvane z raznimi nečistimi željami. Zato naj bhakta svoj um — potem ko ga je očistil s transcendentalnim znanjem — osredotoči na navodila Gospoda Caitanye Mahāprabhuja, kakršna v resnici so, ter se popolnoma posveti poslušanju, petju ter (kolikor se le da) širjenju slave Kṛṣṇovih svetih imen po vsem svetu.

Če pa um tudi še po vseh teh čudovitih lekcijah še vedno razmišlja o tem, da bi opustil glasno petje Kṛṣṇovih svetih imen v saṇkīrtani in se posvetil razmišljnju O Gospodovih ljubezenskih zabavah, bo ta dvom povsem izkoreninila izjava Bhaktisiddhante Sarasvatīja Ṭhākure kirtana-prabhave, smarana svabhave, se kale bhajana nirjana sambhava: »Skupno petje Kṛṣṇovih svetih imen bo v tebi prebudilo transcendentalno naravo spontanega spominjanja na Gospoda (kar vključuje Gospodovo obliko, odlike in zabave). Takrat boš lahko spoznal in živel zaupno ljubeče vdano služenje Njuni Milosti Rādhi-Kṛṣṇi.« Iz teh transcendentalnih navodil je razvidno, da bhakta, ki vdano služi ločeno oziroma v samoti, ne doseže samospoznanja, kdor pa se posveti glasnemu petju in oznanjanju slave Kṛṣṇovih svetih imen, zares napreduje v vdanem služenju in tako doseže čisto ljubezen do Kṛṣṇe.

Ena izmed edinstvenih lastnosti bhakti-yoge je, da se sam proces in cilj ne razlikujeta. Proces ali praksa je vdano služenje, cilj pa je čisto vdano služenje. Ker je gibanje saṇkīrtane Gospoda Caitanye Mahāprabhuja čista predstavitev bhakti-yoge, je povsem naravno, da sta proces in cilj prav tako ista. Na zunaj tako začetnik kot tudi osvobojena duša pojeta Kṛṣṇova sveta imena, tako da v zunanji praksi ni razlike, razlika pa je v notranjem dojemanju. Začetnik v vdanem služenju mogoče ne bo občutil transcendentalne ekstaze in lahko Kṛṣṇova sveta imena izgovarja mehanično ali pa iz občutka dolžnosti, ko pa v zavesti Kṛṣṇe napreduje skozi različne faze, se brez vidnega vzroka znebi navezanosti na čutno zadovoljevanje in razvije transcendentalno védenje. Bhakta obenem poveča tudi spontano spominjanje na Kṛṣṇo in privlačnost do Njega. Tako se bhakta s saṇkīrtano, glasnim petjem Kṛṣṇovih svetih imen, nepreklicno utrdi na položaju čiste ljubezni do Kṛṣṇe; o tem ni nobenega dvoma.

OṀ TAT SAT