VERZ 13

se »yukta-vairāgya«, taha ta' saubhāgya
tāhāi jaḍete harira vaibhava
kīrtane yāhāra, »pratiṣṭhā-sambhāra«
tāhāra sampatti kevala »kaitava«

se — to; yukta-vairāgya — odpovedovanje za Kṛṣṇovo uživanje; taha — to; ta — resnično; saubhāgya — dobra sreča; tāhāi — samo to; jaḍete — v materialnem svetu; harir — Gospodovo; vaibhava — prikaz bogastva; kīrtana — pri petju Gospodovih imen; yāhāra — čigar; pratiṣṭhā-sambhāra — množica želja po slavi; tāhāra — njegovo; sampatti — bogastvo; kevala — zgolj; kaitava — goljufanje.

Bhakta, ki z materialnim imetjem služi Gospodu Kṛṣṇi, obenem pa omejuje svoje materialne dejavnosti čutnega zadovoljevanja po odredbah razodetih śāster (glej prejšnji verz), je pravi yukta-vairāgī oziroma bhakta, čigar odpovedovanje je popolno in pravilno. Čeprav prebiva sredi materialnega sveta, so njegovo izobilje in dejanja le aspekti duhovnega bogastva in moči Harija (Gospoda Kṛṣṇe), Vsevišnje Božanske Osebnosti. Zato je vsekakor največji srečnež.

Za tistega, ki na zunaj poje Gospodova sveta imena ali celo oznanja slavo svetega imena s kīrtano, v resnici pa je motiviran z željami po pratiṣṭhi (povečanju materialnega ugleda oziroma minljivega položaja), pa sta navidezno obilje ter vpliv, ki ju je pridobil z lastnim prizadevanjem, samo plod prevare in zatorej le minljiva predstava māye, iluzorne energije.

RAZLAGA: Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura v tem stihu slavi čistega bhakto, opisanega v prejšnjem verzu, ter razpravlja o lažnem položaju tistega, ki hlini vdano služenje samo za materialno korist. S temi navodili um dalje urimo, da bi se iskreno posvetil čistemu vdanemu služenju in ne bi postal žrtev māyinih prevar. Māyā nas napeljuje k hlinjenju vdanega služenja, da bi spretno prikrili materialne motive in željo po pratiṣṭhi.

Čisti bhakta je slavljen, ker uporablja materialno energijo v služenju Kṛṣṇi, saj ve, da je Kṛṣṇa vsepopolni transcendentalni gospodar vseh energij. Razume, da se materialna energija, uporabljena v neposrednem služenju Gospodu Kṛṣṇi, spiritualizira, ker je Gospod Kṛṣṇa popoln in transcendentalen. Takšen bhakta slovi kot yukta-vairāgī, ker je vedno prežet z zavestjo Kṛṣṇe. Śrīla Rūpa Gosvāmī je definiral yukta-vairāgyo v naslednjem verzu:

anāsaktasya viṣayān
yathārham upayuñjataḥ
nirbandhaḥ kṛṣṇa-sambandhe
yuktaṁ vairāgyam ucyate

»Yukta-vairāgī je, kdor se nikoli ne naveže na čutne predmete, čigar čutne dejavnosti so pravilno uravnotežene samo za vzdrževanje telesnega zdravja, in kdor je popolnoma prevzet s čistim transcendentalnim ljubečim služenjem, saj vse vidi v povezavi s Kṛṣṇo.« (Bhakti-rasāmṛta-sindhu 1.2. 255)

Yukta-vairāgyo lahko izvaja vsakdo, v katerikoli fazi življenja, najsibo v redu odpovedi ali pa v družinskem življenju. Vajšnavski sannyāsī oziroma bhakta v redu odpovedi opravlja yukta-vairāgyo, hodeč po stopinjah Śrī Kṛṣṇe Caitanye Mahāprabhuja:

Ko je Caitanya Mahāprabhu sprejel red sannyāse, je želel oditi v Vṛndāvano. Ni bil kakor sannyāsīji šole māyāvāde, ki se želijo zliti z eksistenco Absoluta. Za vaiṣṇavo je sannyāsa osvoboditev od vseh materialnih dejavnosti ter popolna posvetitev transcendentalnem ljubečemu služenju Gospodu. Red odpovedi za vaiṣṇavo pomeni popolno odpoved navezanosti na materialne stvari ter neprekinjeno transcendentalno ljubeče služenje Gospodu. Odpovedovanje vajšnavskega sannyāsīja je, da ne sprejme ničesar za lastno čutno uživanje. Vdano služenje pomeni, da vse uporabimo za zadovoljstvo Vsevišnje Božanske Osebnosti. (Cc. Madhya 1.91, razlaga)

Yukta-vairāgī je lahko tudi družinski človek, čeprav je njegov položaj nekoliko drugačen, ker živi z ženo in družino. Družinski človek mora določen čas posvetiti dejavnostim za vzdrževanje materialnih teles svojih družinskih članov ter družbenim odgovornostim, ampak če se pravilno zaposli z vdanim služenjem, je prav tako yukta-vairāgi. Popoln zgled, kateremu naj bi sledili družinski ljudje, je Advaita Gosvāmī.

To je idealno družinsko življenje. Mož in žena živita skupaj in mož zelo pridno dela, da bi lahko nabavil potrebščine za čaščenje Gospoda Viṣṇuja. Žena doma skuha različne jedi za Gospoda Viṣṇuja, mož pa jih daruje Božanstvu. Potem darujeta ārati ter razdelita prasādo članom družine in gostom. Vedsko načelo je, da mora družinski človek zmeraj povabiti goste. Pred kosilom bi moral stopiti pred hišo in glasno zaklicati, če je kdo brez hrane. Na ta način povabi ljudi na prasādo. Vsakemu prišlecu ponudi prasādo, če pa je ni dovolj, bi moral gostu ponuditi svoj lasten obrok. Če na njegov klic ni odziva, lahko poje svoj obrok. Tako je tudi družinsko življenje vrsta samoodpovedi in se zato imenuje gṛhastha-āśrama. Bhakta, ki z ženo in otroci srečno živi v zavesti Kṛṣṇe, se drži istih regulativnih načel kot bhakte v templju. Dom brez zavesti Kṛṣṇe je hiša gṛhamedhīja. Družinski ljudje v zavesti Kṛṣṇe so pravi gṛhasthe — ljudje, ki živijo v āśrami z družino in otroci. Śrī Advaita Prabhu je bil idealen gṛhastha, Njegova hiša pa idealna gṛhastha-āśrama. (Cc. Madhya 3.41)

Kdor ne pozna znanosti o bhakti-yogi, bi lahko vprašal, kako lahko rečemo, da družinski bhakta, ki uživa materialno obilje, živi v odpovedi? Družinski človek s čisto zavestjo Kṛṣṇe lahko živi sredi materialne energije, vendar vse pravilno uporablja v ljubečem služenju Kṛṣṇi in ničesar ne zlorablja za neodobreno čutno zadovoljevanje, zato je pravi yukta-vairagī. Če nekaj uporabimo v transcendentalnem služenju Kṛṣṇi, to nikakor ne more biti iluzija ali pa ovira pri napredovanju v zavesti Kṛṣṇe! In kjer je vse spiritualizirano, ne more biti govora o materialnem onesnaženju! Samo če čutne predmete uporabljamo za materialno čutno zadovoljevanje in ne za zadovoljitev Gospoda, lahko ovirajo vdano služenje in jih lahko imamo za iluzorne, za produkte māye. Kdor pa uporablja Kṛṣṇovo materialno energijo izključno samo za vdano služenje Kṛṣṇi, je osvobojena duša še za življenja v materialnem telesu in ni zapleten v guṇah materialne narave.

īhā yasya harer dāsye
karmaṇā manasā girā
nikhilāsv apy avasthāsu
jīvan-muktaḥ sa ucyate

»Kdor služi Kṛṣṇi s telesom, umom, inteligenco in besedami, je osvobojen, čeprav še zmeraj živi v materialnem svetu in opravlja mnoge tako imenovane materialne dejavnosti.« (Bhakti-rasāmṛta-sindhu 1.2.187)

Aspirant v zavesti Kṛṣṇe bi moral razumeti koncept yukta-vairāgye v nasprotju z običajnim konceptom odpovedovanja materialnim stvarem kot lažnim produktom materialne energije. To se imenuje phalgu-vairāgya in je nepopoln način odpovedovanja materialni energiji. Transcendentalisti impersonalistične šole se odpovedujejo materialni energiji kot māyi ali iluziji, zanemarjajoč njeno pravo uporabnost, saj ne vidijo povezave med materialno energijo in Gospodom Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnostjo. To obliko odpovedovanja je Śrīla Rūpa Gosvāmī opisal kot nepopolno:

prāpañcikatayā buddhyā
hari-sambandhi-vastunaḥ
mumukṣubhiḥ parityāgo
phalgu vairāgyaṁ kathyate

»Po drugi strani pa človek, ki vse zavrača kot materialno, ne vedoč, da je vse povezano s Kṛṣṇo, ni tako popoln (kot yukta-vairāgī) v svojem odpovedovanju.« To nepopolno odpovedovanje se imenuje phalgu-vairāgya. (Bhakti-rasāmṛta-sindhu 1.2.256)

Včasih se v tovrstni iluziji znajde tudi novinec v gibanju zavesti Kṛṣṇe, ki vse imetje prepusti sorodnikom in prijateljem. V svoji zmoti se veseli, da se je osvobodil materialnih obremenitev in se dovršeno odpovedal materialnemu svetu. Dejansko pa bi moral, namesto da je prišel h Gospodu praznih rok, nekaj težko prisluženega denarja darovati v vdanem služenju in tako očistiti dejavnosti svojega materialnega življenja.

Śrīla Rūpa Gosvāmī je osebno postavil pravilen standard odpovedovanja, ko se je pridružil gibanju Gospoda Caitanye Mahāprabhuja. Polovico imetja je dal za služenje Gospodu Kṛṣṇi in vaiṣṇavam, četrtino je dal družinskim članom, četrtino pa je obdržal za primer nuje. Tudi družinski ljudje lahko nekaj denarja dajo na stran za nujne primere; to ni materialna navezanost, če ostalo imetje uporabljajo v vdanem služenju Gospodu po zgoraj omenjeni formuli, ki jo je odobril Śrīla Rūpa Gosvāmī. Novinci, ki se pridružijo āśrami gibanja zavesti Kṛṣṇe, se lahko prav tako ravnajo po tej formuli, ki je zanje primerna yukta-vairāgya.

Do sedaj omenjene iluzije so lažje razpoznavne, saj jih lahko hitro razločimo od čistega vdanega služenja, samo če imamo osnovno razumevanje vede o zavesti Kṛṣṇe. Težje prepoznamo drugo vrsto osebe, omenjene v tem verzu: tako imenovanega bhakto, ki poje kīrtano, obenem pa ohranja materialno željo po osebnem ugledu in slavi, ali pa človeka, ki oznanja Gospodovo slavo s prikritim namenom, da izboljša svoj materialni položaj. Že sama narava tovrstnih iluzij je, da jih težko razločimo. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da kritiziramo iskrenega bhakto, čaš da je v iluziji, slavimo pa bhakto, ki je v resnici v krempljih māye. Če nam je to nepravilno predstavljeno, lahko izgubimo voljo za pridiganje, boječ se obtožbe, da delamo samo za osebno korist. Njegova božanska milost Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura bo v naslednjih verzih jasneje definiral naravo pravega pridigarja. Osnovna lastnost vsakega čistega bhakte je njegova predanost navodilom prejšnjih duhovnih učiteljev v nasledstvu učencev. Māyā bo preizkušala bhaktovo iskrenost, da pridiga na odobren način, izpolnjujoč naročilo Gospoda in Njegovih predstavnikov. Če pridigar popači filozofijo zavesti Kṛṣṇe, uči neavtorizirano māyāvāda ali sahajiyā filozofijo, kleveta ali žali druge vaiṣṇave, da bi si pridobil privržence, ali pa svojevoljno odstopi od odredb vedskih spisov in navodil svojega duhovnega učitelja, to kaže na stanje obolelosti, ki je najverjetneje posledica napada pratiṣṭhe. Pratiṣṭhā in sorodne želje so v Caitanya-caritāmṛti (ko je Gospod Caitanya Mahāprabhu poučeval Rūpo Gosvāmīja) opisane kot ovire na poti čistega vdanega služenja. Gospod Caitanya Mahāprabhu je vsem bhaktam svetoval, naj te želje izkoreninijo, ker so kot ubijalski »plevel«, ki lahko načrtno zaduši in izsuši življenje iz najbolj dragocene ovijalke vdanega služenja ali »bhakti-lāte«. Glavne vrste plevela, ki jih je opisal Gospod Caitanya Mahāprabhu, so:

‘niṣiddhācāra’, ‘kuṭīnāṭī’, ‘jīva-hiṁsana’
‘lābha’, ‘pūjā’, ‘pratiṣṭhādi’ yata upaśākhā-gaṇa

»Nekatere nepotrebne ovijalke, ki rastejo skupaj z ovijalko bhakti, so: obnašanje, ki je nesprejemljivo za iskalce popolnosti, diplomatsko obnašanje, ubijanje živali, posvetno dobičkarstvo, posvetno oboževanje ter posvetni ugled. Vse te ovijalke so nezaželene.« (Cc. Madhya 19.159)

Med vdanim služenjem moramo paziti na te nezaželene ovijalke. Bhakta na zunaj lahko deluje religiozno, ampak če ga okuži katerakoli od zgoraj omenjenih materialnih želja, bo onesnažen z iluzorno energijo.

Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je v tem verzu posebej omenil nezaželeno ovijalko pratiṣṭhe oziroma željo po posvetnem ugledu. Posvetni ugled običajno vključuje oziroma ga spremljata želji po posvetnem oboževanju in dobičku. Želja po pratiṣṭhi je lahko zelo subtilna in jo zato v nekaterih primerih na začetku težko prepoznamo. Māyā preizkuša bhakte, ko jim ponuja privlačne materialne čare v obliki položaja in dobička. Če se bhakta ujame v past, izgubi neprecenljivi dragulj čistega vdanega služenja Gospodu Kṛṣṇi. Kdor opusti svojo vdanost verodostojnemu duhovnemu učitelju in jo zamenja z nečim drugim, je očitno okužen z enim izmed māyinih strupov, kot je na primer želja po pratiṣṭhi. Obstaja tudi mnogo lažnih pobožnih oseb in poklicnih duhovnikov, ki v imenu religije pravzaprav delajo duhovno škodo nedolžnim ljudem, ker jim ponujajo neodobrene duhovne procese ali pa privržence učijo vse drugo razen vdanega služenja.

Obstaja veliko duhovnih propagandistov, ki ne vedo, kako rešiti osnovne življenjske probleme, in ljudi izobražujejo v čutnem zadovoljevanju drugačne vrste, ampak to je ravno tako jiva-himsana, saj ljudem ne dajejo pravega znanja in jih tako zavajajo. Glede materialnega dobička bi se morali zavedati, da bomo morali v trenutku smrti opustiti ves materialni dobiček. Žal ljudje zapravljajo čas s kopičenjem materialnega imetja, ki ga bodo morali ob smrti pustiti za sabo. Takšen dobiček nima večne vrednosti. Prav tako brezvredno je, če nas obožujejo posvetni ljudje, kajti po smrti moramo sprejeti novo telo. Materialna čast in naziv sta samo okrasje, ki ga ne moremo prenesti na naslednje telo. V naslednjem življenju bo vse to pozabljeno. (Cc. Madhya 19.159 razlaga)

Propaganda poklicnih izvajalcev kīrtane ter oseb s sebičnimi motivi je lahko na prvi pogled celo videti kot oznanjanje slave Kṛṣṇovih svetih imen, ampak ker je okužena z željo po materialni koristi ali pa povzdigovanju lastnega ugleda in slave, je Bhaktisiddanta Sarasvatī Ṭhākura takšno petje svetih imen obsodil. Petje svetih imen ali pa pridiganje, ki je motivirano z željami po izboljšanju materialnega položaja, številnih privržencih, bogastvu ter čutnem zadovoljevanju, je ožigosano kot kaitava ali goljufivo. Pravi proces zavesti Kṛṣṇe, bhagavata-dharma, nima nič skupnega z goljufivimi metodami. Drugi verz Śrīmad-Bhāgavatama naznanja: dharmah projjhita kaitavo ´tra. Zavest Kṛṣṇe je bhagavata-dharma; religija, ki je popolnoma osvobojena goljufivosti ali kaitava dharme. Je čista, ker omogoča popolno posvetitev uma, besed in dejanj v vdanemu služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti, Śrī Kṛṣṇi.

Inteligenco moramo naučiti, da razločuje med čisto vdanostjo ter mešanim ali onesnaženim vdanim služenjem, potem pa moramo z njo očistiti um onesnaženosti vseh oblik pogojenega vdanega služenja.

Lažni bhakta, ki je onesnažen z materialnimi željami, lahko navzven deluje, kot da predaja telo in besede, vendar se njegov um zadržuje drugod. Njegov notranji namen ni zadovoljiti Gospoda Kṛṣṇo, temveč doseči predmet osebnega uživanja. Takšen bhakta je neiskren in je tukaj obsojen kot goljuf.

Bhakta iskrenega srca, ki pravilno uporablja svoje materialno imetje v zavesti Kṛṣṇe, pa je pravi yukta-vairagi ter duša, osvobojena zakona karme. Njegov um, besede in dejanja so pravilno usmerjeni k zadovoljevanju Gospoda Kṛṣṇe. Veliki duhovni učitelj Narottama dāsa Ṭhākura je zapisal, da se želi družiti s takimi bhaktami Gospoda Kṛṣṇe Caitanye Mahāprabhuja, ne glede na to, ali so v družinski āśrami ali pa v redu odpovedi. Po drugi strani pa je samozvani »veliki bhakta«, ki je od znotraj onesnažen z materialnimi motivi, le goljuf, katerega družbe se moramo izogibati.

Njegova božanska milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda je v svetovnem centru Mednarodne skupnosti za zavest Kṛṣṇe v Śrīdhami Māyāpurju bhaktam povedal, kako lahko ohranijo čistost svojih želja. Njegova božanska milost je svetoval, naj številne ugodnosti projekta uporabimo za pridiganje obiskovalcem, t.j. za zadovoljstvo Kṛṣṇe, končni rezultat tega pa bo, da bomo prav gotovo dosegli čisto ljubezen do Kṛṣṇe. Rezultat izrabljanja ugodnosti projekta za lastno udobje in uživanje pa ne bo ljubezen do Boga, temveč isto materialno udobje in uživanje. Smisel Prabhupādovega navodila je jasen. Vdano služenje moramo opravljati v duhu služenja in predanosti Gospodu Kṛṣṇi. Kdor vdano služi s katerimkoli drugim ciljem, je samega sebe oropal čiste ljubezni do Kṛṣṇe.