POVZETEK MAHAPRABHUJEVEGA ŽIVLJENJA IN NAUKA

Tako smo povzeli Mahaprabhujevo življenje in njegov nauk. Videli smo, da je Čejtanja Mahaprabhu oznanjal čisti monoteizem in zavračal malikovanje, saj je dobro razlikoval čaščenje Šrimurtija od malikovanja. Govoril je, da je malikovanje čaščenje stvari in oseb, ki niso Bog. Ko so ga sanjasiji iz Benaresa naslovili kot vsemogočnega Boga, jim je Mahaprabhu dejal, da je nasloviti dživo kot Boga najhujši greh. Tudi ob mnogih drugih priložnostih se je javno izrekel zoper čaščenje oblike ali kipa, ki ni prava Božja podoba (po kateri je bil ustvarjen človek). Častiti smemo le ­podobe Boga, ki predstavljajo pravo sliko Božanstva. Bog je eden in edini. »Nikogar ni, ki bi se lahko meril z njim« je moto Mahaprabhujeve religije.

Videli bomo tudi, da je Mahaprabhu svetu oznanjal ter z lastnim značajem pokazal najčistejšo moralnost, ki spremlja razvijanje duha. Moralnost naravno krasi značaj bhakte. Če je ne vidimo v značaju osebe, ki se predstavlja kot Krišnov bhakta, je iskrenost tega človeka vprašljiva.

Obstajajo štiri filozofske šole: ateistična, panteistična, indiferentistična in teistična. Čejtanjeva religija odklanja prve tri kot škodljive za religijo. Oznanja le čisti teizem in nam svetuje, da se drugim filozofijam izogibamo.

Čejtanja nas tudi uči, da je varnašrama-dharma in današnji sistem kast zgolj družbena ureditev, ki so jo uvedli rišiji za dobro ljudi v družbi. Arijce lahko krasijo ta zunanja obeležja, če ne nasprotujejo razvijanju duha. Ko je Mahaprabhu poslal Pradjumno Mišro, strogega brahmana, na poduhovitev k Ramanandu Raju, je s tem pokazal, da je guru lahko vsak, ki pozna Krišna-tatvo, ne glede na to ali je šudra, brahman ali sanjasi.

Čejtanja oznanja tudi enakopravnost ljudi v negovanju duha. Zagovarja univerzalno bratstvo med ljudmi ter posebno bratstvo med vajšnavami, ki so po njegovem najboljši pionirji razvijanja duha. Govori nam, da ne bi smeli dopustiti, da človeško misel omejijo sektaški nazori.

Naroča nam tudi, da denar služimo pošteno in da v poslovnih odnosih ne ravnamo nemoralno. Ko je Ramananda Raj zaradi nemoralnega pridobitništva kaznoval Gopinatha Patanaika, enega svojih bratov, je Čejtanja vse bhakte v svoji družbi opozoril, da morajo biti v posvetnih zadevah moralni.

V zgodnjem življenju je učil grihasthe, naj na različne načine pomagajo revnim in nemočnim ljudem. Tisti z dovolj sredstvi pa bi morali pomagati pri izobraževanju, zlasti brahmanov, ki naj bi študirali višje teme človeškega znanja.

Religija, ki jo je oznanjal Mahaprabhu, je univerzalna in ni izključujoča. Sprejmejo jo lahko tako največji učenjaki kot tudi najbolj neuki ljudje. Učeni jo bodo sprejeli z znanjem o sambandha-tatvi, kot smo jo pojasnili v kategorijah. Neuki pa so lahko deležni enake dobrobiti, če samo izgovarjajo Božja imena in se družijo s čistimi vajšnavami. Načelo kirtana, kot bodoča univerzalna cerkev, vabi vse razrede ljudi, ne glede na njihovo kasto ali poreklo, k najvišji vrsti negovanja duha. Ta cerkev naj bi se razširila po vsem svetu in nadomestila vse sektaške cerkve, ki nečlanom ne dovoljujejo vstopa na območje svojih mošej, cerkva in templjev.

Kot učitelj je Čejtanja poučeval tako s svojimi nauki kot tudi z lastnim svetim življenjem. V življenju ni naredil tako rekoč ničesar, kar bi lahko bilo predmet kritike. Nekateri dvomijo v pravilnost njegove odločitve, da postane sanjasi, njegove strogosti do Haridasa mlajšega in podobnih njegovih dejanj, toda kolikor vidimo, kot lahko vidi tudi vsak samostojno razmišljajoč človek, so ti ljudje bodisi prenagljeni v svoji sodbi ali pa jih pri tem vodijo strankarski interesi.

Čejtanja je bil neustrašen v uresničevanju svojih namer. Ko so mu neki zlonamerni brahmani rekli, da vladar namerava proti njemu poslati vojsko, jim je odgovoril, da si želi, da bi se vladar prej seznanil z njegovim delovanjem.

Bil je ljubezniv do vsakogar in strog v opravljanju svojih dolžnosti. Ko je Brahmananda Bharati, duhovni brat Kešave Bharatija, njegovega guruja, prišel predenj odet v tigrovo kožo, se mu Čejtanja ni priklonil, dokler Brahmananda ni snel živalske kože ter oblekel laneni kopin in bahirvas. Dejal je, da človek pred njim ni Bharati, saj njegov guru ne bi oblekel živalske kože. Sanjasiji ne bi smeli podpirati ubijanja živali za lastno korist. Bharati je uvidel, da Čejtanja tega ne odobrava in se je preoblekel; takrat se mu je Čejtanja priklonil in izkazal spoštovanje bratu svojega guruja!

Čejtanja je učencem polagal na srce, naj poskusijo razumeti globlji smisel šaster in se ne omejujejo s samimi besedami. Pandit Devananda ob branju Šrimad-Bhagavatama ni razumel duha bhakti, ko pa je doumel njen smisel, ga je Čejtanja objel in Panditu oprostil vse prejšnje postopke.

Čejtanja je bil vse življenje vesele narave. Izhajal je iz družine vzhodnih Bengalcev, a je kot mlad fant rad zbijal šale na njihov račun, da so se jezili nanj. Ko mu je Valabha Bhata, pandit velikega slovesa, prinesel pokazat popravljen komentar Šrimad-Bhagavatama in mu dejal, da ne sprejema svamijevih razlag (Svamija Šridharja), je Gospod pripomnil, da le nezvesta žena zanemarja svojega svamija (moža). Ta bodica je pandita zadela v živo in ga prepričala, da se ni več nespoštljivo izražal o Šridharju Svamiju, komentatorju Šrimad-Bhagavatama.

Bralcem prepuščamo, naj sami odločijo, kako želijo gledati Mahaprabhuja. Vajšnave ga sprejemajo kot samega vélikega Gospoda Krišno. Nekateri ga imajo za bhakta-avatara. Na prošnjo vajšnav smo skomponirali molitev Smarana Mangal za dnevno recitacijo v času čaščenja. Tisti, ki niso pripravljeni peti z nami, lahko sprejmejo Nimaja Pandita kot vzvišenega in svetega učitelja. To je vse, kar želimo, da naši bralci verjamejo.

Bralci! Če vas je ta knjižica prepričala, da je Čejtanja sam Krišna, vas prosimo, da v njem ne gledate utelešenega Boga, saj menimo, da Bogu ni treba sprejeti telesa iz mesa in kosti, kot ga imajo padli ljudje. Po svoji vrhovni energiji lahko sestopi v spodnji svet z vso svojo slavo in opremo brez pomoči nižje energije ali Maje, ki je ustvarila materialno telo. Misliti nasprotno je grešno, saj s tem zmanjšujemo njegovo duhovno moč.

Nimamo nič proti, če ste skeptični do njegovih čudežev, saj sami čudeži še ne razkrivajo Boga. Tudi Ravana in drugi demoni so delali čudeže, ki pa ne dokazujejo, da so bili bogovi. Le brezmejna prema in njen neustavljiv vpliv sta značilna samo in izključno za samega Boga.

Plemeniti bralci! Oprostite nam, če smo vas z našim pisanjem kakor koli užalili. Kot Čejtanjevi služabniki smo dolžni oznanjevati njegov vzvišeni nauk in pri opravljanju te dolžnosti nam morate oprostiti vse nevšečnosti, ki smo vam jih morda povzročili.

Na koncu želimo reči, da bomo zelo radi odgovorili na vsa vprašanja o pomembnih temah, opisanih v knjižici, ki bi jih naši bratje hoteli nasloviti na nas. Zelo si želimo po svojih najboljših močeh pomagati našim prijateljem pri iskanju poti do duhovne Ljubezni.