Uvod

Tragični in junaški lik kraljice Kunti se pojavi v najbolj eksplozivnem obdobju zgodovine starodavne Indije. Kot poroča Mahabharata, veličastna indijska epska pesnitev v 110.000-ih verzih, je bila Kunti soproga kralja Panduja in mati petih sijajnih sinov imenovanih Pandave. Kot taka je bila osrednji lik v kompleksni politični drami, ki je dosegla vrhunec pred petimi tisočletji v vojni na Kurukšetri – uničujoči vojni za premoč, ki je spremenila tok svetovnih dogodkov. Mahabharata opisuje uvod v holokavst na sledeči način:

Pandu je postal kralj, ker se je njegov starejši brat Dritaraštra rodil slep in je zaradi tega bil izključen iz nasledstva. Nekaj časa po tem, ko je Pandu zasedel prestol, se je Dritaraštra poročil z Gandhari, s katero je imel sto sinov. To je bila vladajoča družina dinastije Kurujev, v kateri je bil tudi ambiciozen in okruten Duryodhana.

Medtem je Pandu vzel dve ženi: Madri in Kunti. Prvotno imenovana Pritha, je Kunti bila hčerka Šurasene, vodje veličastne Yadu dinastije. Mahabharata poroča, da je bila Kunti »obdarjena z lepoto in [dobro] osebnostjo; imela je veselje do religije [dharma] in je bila odlična v svojih zaobljubah.« Imela je tudi neobičajen blagoslov. Ko je bila otrok, jo je njen oče Šurasena dal v posvojitev svojemu bratrancu in prijatelju (zato ime »Kunti«), ki je bil brez otrok. V hiši svojega krušnega očeta je bila Kuntijina dolžnost skrbeti za dobro počutje gostov. Nekoč je prišel na obisk mogočen modrec in mistik Durvasa, ki je bil zadovoljen s Kuntijinim nesebičnim služenjem. Predvidel je, da bo imela težave s spočenjanjem sinov, in ji dal blagoslov, da bo lahko priklicala kateregakoli polboga in z njim dobila potomstvo.

Potem ko se je Kunti poročila s Pandujem, je bil ta preklet in onemogočeno mu je bilo zaploditi otroke. Zato se je odpovedal prestolu in se s svojima ženama umaknil v gozd. Tam ji je Durvasin posebni blagoslov omogočil, da je (na prošnjo svojega moža) spočela tri sijajne sinove. Najprej je priklicala Dharmo, polboga religije. Častila ga je in ponavljala mantro, ki jo je naučil Durvasa, se združila z Dharmo in po določenem času rodila fantka. Takoj ko je otrok bil rojen, ji je neviden glas dejal: »Ta otrok bo imenovan Yudhištira in bo zelo kreposten, sijajen, odločen, odvezan in slaven v vseh treh svetovih.«

Potem, ko je Pandu bil blagoslovljen s takim krepostnim sinom, je zaprosil Kunti za sina z veliko fizično močjo. Tako je Kunti poklicala Vayuja, polboga vetra, ki je zaplodil mogočnega Bhimo. Ob Bhimovem rojstvu je nadnaravni glas dejal: »Ta otrok bo najodličnejši izmed vseh močnih moških.«

Nato se je Pandu posvetoval z velikimi modreci v gozdu in potem zaprosil Kunti naj se drži zaobljub strogosti eno celo leto. Na koncu tega obdobja je Pandu rekel Kunti: »O Kunti, lepi Indra, kralj nebes, je zadovoljen s tabo, torej ga povabi in spočnita sina.« Kunti je potem poklicala Indro, ki je prišel k njej in zaplodil Arjuno. Takoj ko je bil princ rojen, je isti nebeški glas zabobnel skozi nebo: »O Kunti, ta otrok bo močan kot Kartavirya in Šibi [dva mogočna kralja iz vedskih časov] in nepremagljiv v boju kot sam Indra. Tvojo slavo bo razširil vsepovsod in si pridobil veliko božanskega orožja.« Poleg tega je kasneje Pandujeva mlajša žena Madri rodila dva sinova po imenu Nakula in Sahadeva. Teh pet Pandujevih sinov (Yudhištira, Bhima, Arjuna, Nakula in Sahadeva) je postalo znano kot Pandave.

Ker se je Pandu umaknil s prestola in odšel v gozd, je Dritaraštra začasno prevzel prestol, dokler ni Pandujev najstarejši sin Yudhištira odrasel. Toda dolgo preden je Yudhištira odrasel, je Pandu umrl zaradi prekletstva in Madri se je odrekla svojemu življenju, ko se je povzpela na njegovo pogrebno grmado. Tako je pet Pandav ostalo prepuščenih skrbi kraljice Kunti.

Po Pandujevi smrti so modreci, ki so živeli v gozdu, pripeljali pet mladih princev in Kunti na dvor Kurujev v Hastinapuri (v bližini sedanjega Delhija). V Hastinapuriju, glavnem mestu kraljestva je bilo teh pet sinov vzgojenih na kraljevski način pod vodstvom Dhritaraštre in plemenitega Vidure, Pandujevega polbrata.

Vendar pa do gladke predaje oblasti ni prišlo. Čeprav je Dhritaraštra sprva priznal Yudhištiri dedne pravice, ki so mu kot prvorojencu pripadale, je kasneje dovolil, da ga je izrabil njegov najstarejši sin, oblastiželjni Duryodhana, ki se je želel povzpeti na prestol namesto Yudhištire. Neobvladljivo ljubosumen Duryodhana je koval zaroto proti Pandavam in jim z omahujočim pristankom šibkega Dhritaraštre vsem prizadejal veliko trpljenja. Nekajkrat je petim sinovom stregel po življenju v Hastinapuriju in jih potem pripeljal v podeželsko palačo, kjer jih je poskušal umoriti tako, da je zažgal palačo. Ves ta čas je pet mladeničev Pandav spremljala njihova pogumna mati Kunti, ki je trpela Duryodhanove krutosti v družbi svojih ljubljenih sinov.

Čudežno so Kunti in Pandave vedno znova ušli smrti, kajti bili so pod ljubečo zaščito Gospoda Krišne, ki se je inkarniral, da bi uprizoril Svoje zemeljske zabave. Na koncu je Duryodhana, spreten politik, ogoljufal Pandave njihovega kraljestva (in njihove svobode) v kockarskem dvoboju z Yudhištiro. Posledica igre je bila, da so Kaurave osramotili Pandave in Yudhištirovo ženo Draupadi, Pandave pa so bili prisiljeni preživeti 13 let v izgnanstvu v gozdu – na veliko Kuntijino žalost.

Ko se je končalo 13-letno izgnanstvo, so se Pandave vrnili v Hastinapuro terjat svoje kraljestvo. Toda Duryodhana jih je grobo zavrnil. Potem je po nekaj neuspešnih poskusih, da bi umiril sovražnosti, Yudhištira poslal samega Krišno, da bi po mirni poti omogočil vrnitev kraljestva. Toda celo ta trud je spodletel zaradi Duryodhanove trmoglavosti – in obe strani sta se pripravili na boj. Veliki bojevniki iz vseh kotičkov Zemlje so se zbrali, da bi bodisi postavili Yudhištiro na prestol ali mu nasprotovali, in tako pripravili prizorišče za nekaj, kar se je izkazalo za uničujočo svetovno vojno.

Silovit boj je divjal 18 dni na zgodovinskem bojišču Kurukšetre (blizu Hastinapurija) in na koncu je izmed več milijonov bojevnikov ostala živa le peščica. Samo Gospod Krišna, Pandave in nekaj drugih je preživelo pokol. Kaurave (Duryodhana in njegovi bratje) so bili osupli. V obupani gesti maščevanja je Ašvattama, eden izmed preživelih Kaurav, hladnokrvno umoril pet Draupadinih sinov, ki so spali. Tako je kraljica Kunti doživela zadnji udarec – izgubo svojih vnukov.

Ašvattama je bil aretiran in kot zvezana žival priveden v tabor Pandav. Zaradi osupljivega usmiljenja Draupadi (matere zaklanih fantov in Kuntijine snahe), ki je branila njegovo življenje, je bil osvobojen. Toda brezvesten Ašvattama je še enkrat poskušal ubiti zadnjega dediča Pandav, njihovega nerojenega vnuka v maternici Uttare, tako da je proti njemu zagnal največje orožje: brahmastro. Ko je videla, da leti izstrelek proti njej, se je Uttara takoj zatekla h Gospodu Krišni, ki se je ravnokar odpravljal v Dvarako, Njegovo veličastno glavno mesto. Krišna je zaščitil Pandave in njihovo mater Kunti neizbežne smrti tako, da je zaustavil neobvladljivo vročino in sevanje tega orožja s svojim Sudaršana diskom.

Ko je rešil Pandave te zadnje nadloge in ko je videl, da so se uresničili vsi Njegovi načrti, se je Gospod Krišna spet pripravljal na odhod. Dolga leta je Duryodhana nadlegoval družino kraljice Kunti, toda Krišna jih je vsakokrat zaščitil – in zdaj je odhajal. Kunti so prevzela čustvin in molila je h Krišni iz vsega srca.

Kunti je bila teta Gospoda Krišne (inkarniral se je kot sin njenega brata Vasudeve), ampak kljub tej konvencionalni vezi z Gospodom, je popolnoma razumela Njegovo vzvišeno in božansko identiteto. Popolnoma se je zavedala, da se je spustil iz Svojega prebivališča v duhovnem svetu, da bi rešil Zemljo demonskih vojaških sil in ponovno vzpostavil pravičnost. Malo pred veliko vojno je Krišna vse to razkril njenenu sinu Arjuni z besedami, ki so bile uvekovečene v Bhagavad-giti (4.7–8):

»O Bharatov potomec, kadar koli in kjer koli pride do zanemarjanja religije in prevlade nereligije, se osebno pojavim. Da bi odrešil pobožne, uničil nevernike in znova vzpostavil religiozna načela, se vek za vekom pojavljam v materialnem svetu.«

Krišna je dosegel Svoj cilj »uničenja nizkotnih brezvernih podležev« tako, da je dirigiral uničenje brezbožnih pokvarjenih Kaurav. Potem je postavil Yudhištiro na prestol, da bi znova vzpostavil vladavino Pandav, in potolažil sorodnike ubitih bojevnikov. Prizorišče Gospodovega neizbežnega odhoda je izhodišče vzvišenih molitev kraljice Kunti.

Ko je Kunti pristopila h Gospodovemu bojnemu vozu in Ga ogovorila, je bil njen takratni namen prepričati Ga, da bi ostal v Hastinapuriju in zaščitil vlado Pandav pred nasprotniki:

»O moj Gospod … ali nas danes zapuščaš, čeprav smo popolnoma odvisni od Tvoje milosti in nimamo nikogar drugega, ki bi nas lahko zaščitil, sedaj, ko so vsi kralji naši sovražniki?« (Šrimad-Bhagavatam 1.8.37)

Iz te prošnje ne bi smeli napačno zaključiti, da so bile Kuntijine molitve sebične. Čeprav so bile njene muke veliko večje, kot jih je bila sposobna prenesti običajna oseba, ne prosjači za ublažitev teh muk. Nasprotno: moli, da bi še več trpela, kajti njeno trpljenje bo povečalo njeno ljubečo predanost Gospodu in ji prineslo končno osvoboditev:

»Moj dragi Krišna, Tvoja Milost nas je zaščitila pred zastrupljeno torto, pred velikim požarom, pred ljudožerci, pred skupščino malopridnežev, pred trpljenjem med našim izgnanstvom v gozdu in v veliki bitki, kjer so se bojevali veliki generali …. Želim si, da bi se vse te nadloge zgodile znova in znova, tako da bi Te lahko videli znova in znova, kajti videti Tebe pomeni, da ne bomo več videli ponavljajočega rojevanja in umiranja.« (Bhag. 1.8.24–25)

Kuntijine besede – preprosti in razsvetljujoči čustveni izlivi duše velike in svete božje služabnice – nam razkrivajo najgloblja transcendentalna čustva srca in istočasno najgloblja filozofska in teološka spoznanja intelekta. Njene besede so besede slavljenja, ki jih je vzpodbudila božanska ljubezen prežeta z modrostjo:

»O Madhujev Gospodar, tako kot reka Ganges večno neovirano teče proti morju, tako naj bo moja privrženost neprestano usmerjena k Tebi, ne da bi jo premotilo kaj drugega.« (Bhag. 1.8.42)

Kuntijino spontano slavljenje Gospoda Krišne in njen opis duhovne poti sta ovekovečena v Mahabharati in Bhagavata Purani (Šrimad-Bhagavatamu), ki ju poslušajo in opevajo modreci in filozofi že tisoče let.

Kot se pojavijo v Prvem spevu Bhagavatama, so znamenite molitve kraljice Kunti sestavljene samo iz 26-ih verzov (verzi 18 do 43 Osmega poglavja), kljub temu pa se jih smatra za filozofsko, teološko in literarno mojstrovino. Ta knjiga (Nauki kraljice Kunti) vključuje te navdihnjene verze in razsvetljujoč ter poučen komentar Njegove Božanske Milosti A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade, Ustanovitelja-Ačarye mednarodnega društva za zavest Krišne in najuglednejšega vedskega učenjaka in duhovnega vodjo našega časa. Poleg tega komentarja (prvotno napisanega leta 1962), Nauki kraljice Kunti vsebujejo nadaljne, novejše razlage, ki jih je Šrila Prabhupada podal v privlačni seriji predavanj. V teh nepozabnih govorih, ki jih je imel spomladi leta 1973 v ISKCON-ovih centrih v Los Angelesu in drugod v zahodnem svetu, je analiziral verze bistveno bolj natančno in jih še bolj osvetlil.

Ta publikacija bo dragocen dodatek knjižnicam in knjižnim policam vseh tistih, ki iščejo globlje razumevanje skrivnosti življenja. Napisal jo je mož z globoko predano ljubeznijo in znanjem in bo oskrbela vsakega bralca s čvrstim vodstvom na univerzalni poti do pristne modrosti in duhovnega razsvetljenja.

Založniki