10. poglavje – BOGASTVO OBUBOŽANIH
namo ’kincana-vittaya
nivrtta-guna-vrttaye
atmaramaya santaya
kaivalya-pataye namah
»Spoštljivo se priklanjam Tebi, lastnini materialno obubožanih. Z akcijami in reakcijami materialnih svojstev narave nimaš nobenega opravka. Ker si samozadovoljen, si najmilejši in si gospodar monistov.«
Šrimad-Bhagavatam 1.8.27
Če bi živo bitje ostalo brez vse lastnine, bi bilo z njim v hipu konec. Zato se v pravem smislu besede živo bitje ne more odrekati. Nečesa se odreče, da bi dobilo nekaj vrednejšega. Študent žrtvuje otročja nagnjenja, da bi dobil boljšo izobrazbo. Uslužbenec pusti službo in jo zamenja z boljšo službo. Bhakta se materialnega sveta tudi ne odreče za nič, temveč za nekaj otipljivega po duhovni vrednosti. Šrila Rupa Gosvami, Sanatana Gosvami in Šrila Raghunatha dasa Gosvamī in tudi mnogi drugi, so se odrekli svojemu posvetnemu pompu in blagostanju, da bi se lahko posvetili služenju Gospodu. V posvetnem smislu so bili veliki ljudje. Gosvamija sta bila ministra v bengalski vladni službi, Šrila Raghunatha dasa Gosvami pa je bil sin velikega zamindarja (zemljiškega gospoda) svojega časa. Vseeno pa so se vsemu odpovedali, da bi dobili nekaj višjega od prejšnjih posedovanj. Bhakte ponavadi niso materialno bogati, imajo pa zelo tajno zakladnico v Gospodovih lotosovih stopalih. Obstaja lepa zgodba o Šrila Sanatana Gosvamiju. Sanatana je imel kamen modrijanov, ki ga je vrgel na kup odpadkov. Dragi kamen je vzel nek reven človek, ki se je pozneje začel spraševati, zakaj ga je Sanatana hranil na tako zapostavljenem kraju. Zato je Sanatano zaprosil za najdragocenejšo stvar in Sanatana Gosvami mu je dal Gospodovo sveti ime. Akincana je oseba, ki materialno ne more dati ničesar.« Pravi bhakta ali mahatma ne bo nikomur dal ničesar materialnega, ker se je že odpovedal vsem materialnim pridobitvam. Lahko pa nam izroči vrhovni dar, Božansko Osebnost, ker je Gospod edina lastnina resničnega bhakte. Kamen modrijanov, ki ga je Sanatana Gosvamī vrgel v smeti, ni bil Gosvamijeva last, sicer ga ne bi hranil na takšnem mestu. Na tem primeru se lahko bhakte začetniki naučijo, da materialne težnje ne gredo skupaj z duhovnim napredkom. Dokler ne moremo videti vsega kot duhovnega in povezanega z Vrhovnim Gospodom, moramo vedno razlikovati med duhom in materijo. Duhovni učitelj, kot je Šrila Sanatana Gosvami, nam je dal ta primer samo zato, ker nimamo take duhovne vizije, čeprav sam sicer vidi, da je vse duhovno.
Napredovanje materialne vizije ali materialne civilizacije je velika ovira za duhovno napredovanje. Takšno materialno napredovanje naveže živo bitje na materialno telo, kar za sabo potegne vse vrste materialnih nadlog. Táko materialno napredovanje se imenuje anartha ali nezaželene stvari. To dejansko drži. V sedanjem kontekstu materialnega napredka se uporablja šminko po ceni petdesetih centov in obstaja veliko nezaželenih stvari, ki so zgolj proizvodi materialnega pojmovanja življenja. Odvračanje pozornosti k premnogim nezaželenim stvarem kvari človekovo energijo, tako da ne more doseči duhovnega spoznanja, ki je najvažnejša nuja človeškega življenja. Poskus odhoda na mesec je še en primer škodljive energije, saj čeprav bi ljudje odšli na mesec, ne bi rešili življenjskih problemov. Gospodovi bhakte so akincane, ker nimajo skoraj nobenih materialnih pridobitev. Vse materialne pridobitve so proizvod treh svojstev materialne narave. Prekrivajo duhovno energijo, zato manj ko imamo proizvodov materialne narave, boljšo možnost imamo za duhovni napredek.
Vrhovna Božanska Osebnost nima nobene neposredne povezave z materialnimi aktivnostmi. Vsa Njegova dejanja, ki so storjena celo v tem materialnem svetu, so duhovna in nanje svojstva materialne narave ne vplivajo. Gospod v Bhagavad-giti pravi, da so vsa Njegova dejanja, celo Njegova pojavitev v materialnem svetu in Njegov odhod, transcendentalna. Kdor to popolnoma spozna, se mu ni potrebno znova roditi v materialnem svetu, temveč se vrne nazaj k Bogu.
Vzrok za materialno bolezen je hlepenje po materialni naravi in gospodovanju nad njo. To hlepenje je posledica medsebojnega delovanja treh svojstev narave, toda niti Gospod niti bhakte niso navezani na takšno lažno uživanje. Zato se Gospod in bhakte imenujejo nivrtta-guna-vrtti. Popolni nivrtta-guna-vrtti je Vrhovni Gospod, ker Ga svojstva materialne narave nikoli ne pritegnejo, medtem ko živa bitja takšno nagnjenje imajo. Nekatera izmed njih se ujamejo v past iluzorne privlačnosti materialne narave.
Ker je Gospod lastnina bhakt, bhakte pa so last Gospoda, so bhakte vsekakor transcendentalni glede na svojstva materialne narave. To je naraven zaključek. Takšni čisti bhakte se razlikujejo od zmedenih bhakt, ki se na Gospoda obračajo zaradi lajšanja njihovih bridkosti in revščine ali pa iz radovednosti in spekulacije. Čisti bhakte in Gospod so transcendentno navezani drug na drugega. Z drugimi Gospod nima kaj izmenjevati in zato se imenuje atmarama, samozadovoljen. Samozadovoljen kot je, je gospodar vseh monistov, ki se želijo spojiti z Gospodovo eksistenco. Takšni monisti se zlijejo z Gospodovim osebnim sijajem imenovanim brahmajyoti, bhakte pa vstopijo v Gospodove transcendentalne zabave, za katere nikoli ne bi smeli zmotno misliti, da so materialne.
Prva kvalifikacija bhakte je materialna osiromašenost. Nekdo, ki ne poseduje ničesar v tem materialnem svetu razen Krišne, se imenuje akincana. Beseda akincana pomeni »nekdo, ki je izgubil vso materialno lastnino«. Dokler je v nas najmanjša sled ideje, da bi postali materialno srečni na kakršenkoli način, bomo morali sprejeti materialno telo. Narava je tako prijazna, da nam bo glede na način, na katerega želimo uživati ta materialni svet, po navodilu Gospoda dala primerno telo. Ker se Gospod nahaja v vsakogaršnjem srcu, ve vse. Zato nam bo dal drugo materialno telo, ker ve, da si še vedno želimo nekaj materialnega: »Ja, vzemi to telo.« Krišna hoče, da v popolnosti izkusimo in razumemo, da nas materialne pridobitve nikoli ne bodo osrečile. To je Krišnova želja.
Ker smo delci Krišne, ki ima popolno svobodo, imamo tudi mi popolno svobodo, čeprav je količina te svobode precej majhna. Čeprav količina soli v kapljici morske vode ni primerljiva s količino soli v oceanu, je kemična sestava kapljice in oceana enaka. Karkoli imamo torej v zelo majhni količini, je v popolnosti prisotno v Krišni (janmady asya yatah [Bhag. 1.1.1]). Imamo npr. nagnjenje h kraji, jemanju stvari, ki pripadajo drugim. Zakaj? Ker ima Krišna enako nagnjenje. Če nagnjenje h kraji ni prisotno v Absolutni Resnici, kako je lahko prisotno v nas? Krišna je znan kot »tat masla«. Toda Krišnova kraja in naša kraja se razlikujeta. Ker smo materialno onesnaženi, je naša kraja gnusna, medtem ko je enaka kraja na duhovnem, absolutnem nivoju tako prijetna, da je razveseljiva. Mati Yašoda zato uživa v Krišnovih krajah. V tem je razlika med duhovnim in materialnim.
Katerekoli duhovne dejavnosti so vse-dobre in katerekoli materialne aktivnosti so vse-slabe. V tem je razlika med duhovnim in materialnim. Tako imenovana moralnost in dobrota tega materialnega sveta je vsa slaba, toda v duhovnem svetu je celo tako imenovana nemoralnost dobra. To moramo razumeti. Tako je npr. plesati z ženami drugih v temni noči nemoralno, vsaj glede na norme vedske civilizacije. Še danes v Indiji mladi ženski ne bo nikoli dovoljeno iti k mlademu moškemu v temi noči, da bi plesala z njim. V Šrimad-Bhagavatamu pa najdemo zapisano, da takoj ko so vse gopije, mlade pastirice iz Vrindavane, slišale Krišnovo flavto, so takoj prišle plesat z Njim. Po materialnem pojmovanju je to nemoralno, toda iz duhovnega vidika je to v skladu z največjo moralnostjo. Caitanya Mahaprabhu je zato rekel ramya kacid upasana vraja-vadhu-vargena ya kalpita: »Oh, ne obstaja boljši način oboževanja od tistega, ki so si ga izmislile vraja-vadhuji, spletične iz Vrindavana.« Potem ko je Caitanya Mahaprabhu sprejel red odpovedi, se je zelo strogo izogibal druženju z ženskami. Niti v svojem družinskem življenju se ni nikoli šalil z ženskami. Bil je zelo duhovit, ampak samo z moškimi, ne z ženskami. Enkrat je izgovoril nekaj šaljivih besed s svojo ženo, Višnupriyo. Ko je Šačimata, mati Gospoda Caitanye, nekaj iskala, je v šali rekel: »Morda je to vzela tvoja snaha.« V Njegovem celem življenju so bile to edine šaljive besede, ki jih najdemo v zvezi z ženskami. Bil je zelo strog. Potem ko je sprejel sannyaso, red odpovedi, mu ni mogla nobena ženska od blizu niti izkazati spoštovanja; to so naredile s precejšnje razdalje. Kljub temu je Caitanya Mahaprabhu rekel ramya kacid upasana vraja-vadha-vargena ya kalpita: »Ne obstaja boljši način oboževanja od tistega, ki so si ga izmislile spletične iz Vrindavane.« In kakšno je bilo njihovo razpoloženje? Želele so ljubiti Krišno tvegajoč vse. In to ni nikoli nemoralno.
Kar je v zvezi s Krišno ne more nikoli biti nemoralno. Še en primer: Gospod Krišna je v Svoji inkarnaciji Nrisimhadeve ubil Hiranyakašipuja, očeta Prahlada Maharadže, medtem ko je Prahlada Maharadža stal blizu brez nasprotovanja. Je to moralno? Kdo bi rad videl svojega očeta ubitega? Kdo bi samo stal tam in ne bi protestiral? Nihče se ne bi strinjal s takšnim obnašanjem in bi rekel, da je to moralno. Vendar se je to dejansko zgodilo. Ne samo to: Prahlada Maharadža je celo naredil venec, da bi ga ubijalcu nadel okoli vratu. »Moj dragi Gospod Ubijalec,« je rekel, »prosim vzemi ta venec. Ubil si mojega očeta in si zelo dober.« To moramo razumeti duhovno. Če nekomu napadejo očeta in ga ne more zaščititi, se mora temu upreti in kričati na pomoč. Toda ker je očeta Prahlada Maharadže ubil Krišna v obliki Gospoda Nrisimhadeva, je Prahlada Maharadža pripravil venec za ubijalca. Potem ko je njegov oče bil ubit, je Prahlada rekel Nrisimhadevu: »Moj dragi Gospod, zdaj ko je moj oče ubit, so vsi srečni. Zdaj prosim umakni Svoje jezno razpoloženje.«
Sadhu, sveta oseba, nikoli ne odobrava ubijanja, niti ubijanja živali, toda Prahlada Maharadža je rekel: modeta sadhur api vrscika-sarpa-hatya: »Celo sveta oseba je zadovoljna, ko je ubit škorpion ali kača.« Tudi škorpijon ali kača sta živi bitji in sadhu ni nikoli zadovoljen, ko vidi ubijanje drugega živega bitja, toda Prahlada Maharadža je rekel: »Celo sadhu je zadovoljen, ko sta ubita škorpijon ali kača. Moj oče je bil čisto tak kot kača ali škorpijon in zato so vsi srečni, zdaj ko je ubit. » Hiranyakašipu je bil zelo nevaren demon, ki je povzročal težave bhaktam, in ko je takšen demon ubit, so zadovoljne celo svete osebe, čeprav praviloma nočejo, da bi bil kdo ubit. Zato čeprav se morda zdi, da sta Gospod Krišna ali Prahlada Maharadža delovala nemoralno, sta pravzaprav delovala v skladu z najvišjo moralnostjo.
Krišna je akincana-vitta, edina uteha za nekoga, ki je izgubil vse materialno. V Caitanya-caritamriti Gospod Krišna pravi: »Če nekdo hoče Mene, ampak želi istočasno materialno blaginjo, je bedak.« Krišna je tako prijazen, da če nekdo hoče materialno blaginjo in želi istočasno postati bhakta, Krišna poskrbi za to, da mu v materialnem življenju spodleti. Zato se ljudje zelo bojijo pridružiti zavesti Krišne. »Oh,« razmišljajo, »mojega materialnega blagostanja bo konec.«
Večinoma ljudje gredo v cerkev ali tempelj molit k Bogu za materialno blagostanje: »O Bog, daj nam naš vsakdanji kruh.« Toda kljub temu, da se obračajo na Boga zaradi materialnega blagostanja – »Daj mi to, daj mi ono« – se štejejo za pobožne, ker se obračajo na Boga, za razliko od ateistov, ki se Nanj nikoli ne obrnejo. »Zakaj bi naj pristopil k Bogu?« pravi ateist. »Ustvaril si bom moje lastno bogastvo in zaradi znanstvenega napredka bom srečen.« Nekdo, ki misli »Za moje lastno blagostanje se bom zanesel na mojo lastno moč in moje lastno znanje« je duškriti, zelo grešna oseba; nekdo, ki misli »Moje blagostanje je odvisno od milosti Boga« je pobožen.
Dejstvo je, da se brez odobritve Boga ne more ničesar doseči. Tavat tanur idam tanupeksitanam.. Odkrili smo mnogo metod, s katerimi lahko preprečimo gorje, toda ko odsotnosti gorja ne odobri Bog, bodo te metode neuspešne. Tako lahko ima bolan človek zelo dobra zdravila in usposobljenega zdravnika, ko pa vprašamo zdravnika: »Ali lahko zagotovite, da bo ta pacient živel?« bo zdravnik vedno rekel: »Ne, tega pa ne morem. Trudim se po svojih najboljših močeh. To je vse.« Inteligenten zdravnik ve: »Končna odločitev je v rokah Boga. Jaz sem samo inštrument. Če Bog ne želi, da bo pacient živel, potem bo spodletelo vsem mojim zdravilom in mojemu znanstvenemu medicinskemu znanju.«
Na koncu odloča Krišna. Tisti, ki so neumni, tega ne vedo in zato se jim reče mudhe – podleži. Ne vedo, da karkoli dobrega počnejo, če tega na koncu ne odobri Bog, Krišna, bo vse spodletelo. Na drugi strani pa bhakta ve: »S kakršnokoli inteligenco, ki jo imam, lahko poskušam postati srečen, toda brez Krišnove odobritve ne bom nikoli srečen.« V tem je razlika med bhakto in abhakto.
Kot je bilo omenjeno prej, Krišna pravi: »Nekdo, ki se obrne Name z namenom, da bi postal zavesten Krišne, ampak istočasno želi postati materialno srečen, ni zelo inteligenten. Zapravlja svoj čas.« Naše glavno opravilo je postati zavestni Krišna. To je glavno opravilo človeškega življenja. Če zapravljamo svoj čas s prizadevanjem za izboljšanje materialnega stanja in pozabimo recitirati Hare Krišna, bo to velika izguba. Zato Krišna pravi ami—vijna, ei murkhe ‘visaya’ kena diba (Cc. Madhya 22.39): »Podlež Me bo morda prosil za neke materialne dobrine v zameno za opravljanje predanega služenja. Toda zakaj bi mu dal materialno blagostanje? Rajši mu bom odvzel, karkoli pač poseduje.«
Ko so nam odvzete naše materialne dobrine, postanemo zelo zlovoljni. Toda to je test. To je rekel sam Krišna Maharadži Yudhištiru. Maharadža Yudhištir je poizvedoval od Krišne: »Popolnoma smo odvisni od Tebe, toda vseeno v materialnem pogledu toliko trpimo. Odvzeto nam je bilo naše kraljestvo, našo ženo so žalili in sovražniki so nas poskušali zažgati v naši hiši. Kako je to možno?« Krišna je odgovoril yasyaham anugrihami harisye tad-dhanam sanaih: »Ja, to je Moje prvo opravilo. Če sem nekomu še posebej naklonjen, potem mu odvzamem vse vire dohodka in ga postavim v velike težave.« V tem smislu je Krišna zelo nevaren.
Imam dejansko izkušnjo v zvezi s tem. Ne želim pripovedovati cele zgodbe, toda dejstvo je, da sem na ta način bil deležen Krišnove posebne naklonjenosti. Ko sem bil star 25 let, mi je moj Guru Maharadža, moj duhovni učitelj, ukazal, naj grem pridigat. Toda razmišljal sem: »Najprej bom obogatel in potem bom uporabil moj denar za financiranje pridigarskega dela.« Imel sem dobre priložnosti postati zelo bogat poslovnež. En astrolog mi je celo rekel, da naj bi postal enako bogat kot najbogatejši Indijec. Bile so zelo dobre prilike. Bil sem menedžer velike kemične tovarne. Začel sem s svojo lastno tovarno in posel je bil zelo uspešen. Toda na koncu je vse propadlo in na ta način sem bil prisiljen izvršiti ukaze mojega Guru Maharadže. Ko mi je bilo odvzeto vso moje materialno premoženje, sem se obrnil na Krišno rekoč: »Ti si moje edino zavetje.« Zato je Krišna akincana-vitta, last materialno obubožanih. Ko so nekomu odvzeta vsa materialna obilja, se obrne na Krišno. In zdaj spoznavam, da nisem izgubil, pač pa pridobil.
Torej izgubiti materialna obilja zaradi Krišne ni izguba, pač pa največji dobiček. Ko oseba postane akincana, ko nima nobene lastnine, postane Krišna njegovo edino bogastvo. Narottama dasa Thakur izraža razumevanje tega z naslednjimi besedami:
ha ha prabhu nanda-suta, vrsabhanu-suta-yuta
karuna karaha ei-bara
narottama dasa kaya, na theliha ranga-paya
toma vine ke ache amara
»Krišna, nimam ničesar razen Tebe. Nimam nobene lastnine. Ti si moja edina lastnina, zato me prosim ne zanemari.«
Ta položaj je zelo dober. Ko človek ni odvisen od ničesar materialnega, ampak je odvisen samo od Krišne, je dosegel prvorazreden položaj zavesti Krišne. Zato se Krišno naslavlja kot akincana-vitta. »Ko postane oseba materialno osiromašena, si Ti edino bogastvo.« Namo ’kincana-vittaya nivrtta-guna-vrttaye. »Ko Te oseba sprejme za svojo edino last, je takoj osvobojena delovanja materialne narave.« Drugače rečeno: ko oseba sprejme Krišno na ta način, doseže transcendentalni položaj Absoluta. Atmaramaya: »Takrat oseba postane srečna s Tabo. Krišna, Ti si srečen sam s Sabo in nekdo, ki se Ti preda, postane srečen, kot si Ti.« Ni razlike med Krišnovim telesom in Krišno samim. On je popolnoma On sam, popolnoma duh. Mi pa na drugi strani imamo telo, ki se razlikuje od nas. Jaz sem oseba, toda posedujem materialno telo. Toda ko dejansko postanemo odvisni od Krišne, ki je popolnoma samozadovoljen, tudi mi lahko postanemo samozadovoljni s Krišno.
Kaivalya-pataye namah. Mayavadi filozofi, monisti, želijo postati eno z Vrhovnim. Vrhovni je samozadovoljen in tudi oni želijo postati samozadovoljni preko zlitja z Vrhovnim. Naša filozofija zavesti Krišne je enaka, toda namesto zlitja s Krišno smo mi odvisni od Krišne. To je dejanska enost. Če se samo strinjamo, da bomo ostali zvesti Krišnovim napotkom in bomo v soglasju z Njim, smo takrat že v položaju dejanske enosti.
Filozofi mayavadiji mislijo: »Zakaj bi obdržal moje individualno, ločeno bivanje? Zlil se bom z Vrhovnim.« Toda to ni možno. Od vsega začetka smo ločeni delci Krišne. Krišna zato v Bhagavad-giti pravi: »Moj dragi Ardžuna, vedeti moraš, da smo ti, Jaz in vse druge osebe zbrane na tem bojišču bili individualne osebe v preteklosti, smo individualne osebe v sedanjosti in bomo ostali individualne osebe v prihodnosti.«
Nityo nityanam cetanas cetananam. Krišna je vrhovni nitya, vrhovna živa sila izmed neštetih živih sil. Nas, živih bitij (jiva), je nešteto (ananta); ni nas možno prešteti. Podobno je tudi Krišna živo bitje, toda On je glavno, vrhovno živo bitje. V tem je razlika. En vodja lahko ima več privržencev. Podobno je Krišna, vrhovno živo bitje, vrhovni vodja in mi smo podrejena, odvisna živa bitja.
Ni težko razumeti, da smo odvisni. Če nas Krišna ne oskrbi s hrano, stradamo, ker neodvisno od Njega ne moremo ničesar proizvesti. Eko bahunam yo vidadhati kaman: Krišna vzdržuje vse in nas. Zato je Krišna resnični vladar in mi bi se morali strinjati z Njegovo nadvlado. Takšen je naš naraven prirojen položaj. Če hočemo zmotno imeti nadvlado nad tem materialnim svetom, smo v iluziji. Odreči se moramo te iluzije in vedno poskušati dopustiti Krišnovo nadvlado nad nami. Potem bo naše življenje uspešno.