20. poglavje – POPOLNA VDANOST
apy adya nas tvaṁ sva-kṛtehita prabho
jihāsasi svit suhṛdo ’nujīvinaḥ
yeṣāṁ na cānyad bhavataḥ padāmbujāt
parāyaṇaṁ rājasu yojitāṁhasām
»O moj Gospod, Ti sam si opravil vse dolžnosti. Ali nas danes zapuščaš, čeprav smo popolnoma odvisni od Tvoje milosti in čeprav nimamo nikogar drugega, ki bi nas lahko zaščitil; sedaj, ko so vsi kralji naši sovražniki?«
Śrīmad-Bhāgavatam 1.8.37
Pāṇḍave so največji srečneži, ker so bili ob vsej dobri sreči popolnoma odvisni od Gospodove milosti. Biti odvisen od milosti koga drugega v materialnem svetu je znak največje nesreče, kar pa zadeva naš trancendentalni odnos z Gospodom, je največja sreča, če lahko živimo v popolni odvisnosti od Njega. Vzrok za materialno bolezen je pomisel, da bi lahko postali neodvisni od vsega. Toda okrutna materialna narava nam ne dovoli, da bi postali neodvisni. Tako imenovani materialni napredek eksperimentalnega znanja je lažni poskus, da bi človek postal neodvisen od strogih zakonov narave. Ves materialni svet se vrti okoli tega lažnega poskusa, da bi bili neodvisni od zakona narave. Začenši od Ravane, ki je hotel zgraditi stopnice, ki bi neposredno peljale na rajske planete, pa vse do današnje dobe, ljudje poskušajo premagati zakone narave. Sedaj se hočejo daljnim planetnim sistemom približati z elektronsko mehanično močjo. Toda najvišji cilj človeške civilizacije je, da človek trdo dela pod Gospodovim vodstvom in postane popolnoma odvisen od Njega. Najvišji dosežek popolne civilizacije je, da marljivo delamo, obenem pa smo popolnoma odvisni od Gospoda. Pandave so bili idealni izvajalci tega merila civilizacije. Čeprav ni dvoma, da so bili popolnoma odvisni od dobre volje Gospoda Sri Krsne, pa niso bili brezposelni Gospodovi paraziti. Vsi so bili visoko kvalificirani tako po osebnem značaju kot tudi po fizičnem delovanju. Kljub temu pa so vedno upali na Gospodovo milost, ker so vedeli, da je naravni položaj vsakega živega bitja, da je odvisno. Da bi torej dosegli življenjsko popolnost, nam lažna neodvisnost v materialnem svetu ne bo v pomoč; postati moramo odvisni od Gospodove volje. Kdor poskuša biti lažno neodvisen od Gospoda, se imenuje anatha, ali oseba brez varuha; kdor pa je popolnoma odvisen od Gospodove volje, je sanath, ali oseba, ki jo ščiti druga oseba. Zato si moramo prizadevati, da bi postali sanatha, tako da bomo vedno zaščiteni pred neugodnim stanjem materialne eksistence. Pod vplivom zavajoče moči zunanje materialne narave pozabimo, da je materialno življenjsko stanje skrajno nezaželena zapletenost. Zato nam Bhagavad-gita (7.19) narekuje, da se po mnogo mnogo rojstvih en srečnež zave dejstva, da je Vasudeva – Krišna – vse, kar obstaja, in da je najboljše živeti tako, da se Mu popolnoma predaš. To je znak mahātme [»vélike duše«, ki je dosegla samospoznanje in je popolnoma zavestna Krišne]. Vsi člani družine Pandav so bili mahatme v družinskem življenju. Maharaja Yudhiṣṭhira je bil njihova glava, kraljica Kuntidevi pa je bila mati. Zato so pouki Bhagavad-gite in vseh Puran, neizogibno povezani z zgodovino Pandava mahatem. Zanje je bila ločenost od Gospoda enako težka, kot je za ribo ločenost od vode. Zato je Srimati Kuntidevi to ločenost občutila kot grom, in cela kraljičina molitev je poskus, da bi Gospoda prepričali, naj ostane z njimi. Čeprav so bili po bitki na Kuruksetri sovražni kralji ubiti, pa so bili njihovi sinovi in vnuki še vedno živi, in Pandave bodo imeli opravka z njimi. Niso se samo Pandave znašli v položaju, v katerem so se morali soočiti s sovražniki; tudi vsak izmed nas je vedno v takšnem položaju. Zato bomo v življenju najbolje storili, če postanemo popolnoma odvisni od Gospodove volje in tako premagamo vse težave materialne eksistence.
Po bitki na Kurukṣetri in potem ko so Pāṇḍave uveljavili svojo pravico do kraljestva, se je Krišna pred vrnitvijo domov v Dvārako, poslavljal od Svoje tete. Takrat Mu je Kuntī posvetila to molitev. In v tem verzu Ga naravnost vpraša: »Ali boš po izvršitvi Tvoje dolžnosti odšel in nas pustil same?« Takšen je bhaktin položaj. Kuntīdevī pravi yeṣāṁ na cānyad bha vataḥ padāmbujāt: »Nimamo nobene druge zaščite, razen Tvojih lotovih stopal.« To je popolna predaja.
V procesu predaje (śaraṇāgati) je šest postavk. Prva je, da bi morali biti popolnoma odvisni od Krišne; druga je, da bi morali sprejeti vse, kar je ugodno za služenje Krišni (ānukūlyasya saṅkalpaḥ). Ānukūlyena Krišnānuśīlanaṁ bhaktir uttamā: znamenje prvorazredne bhakti, predanega služenja je, da oseba sprejme vse, kar je ugodno za to služenje. Naslednji aspekt predaje je prātikūlyasya-vivarjanam: zavračanje vsega neugodnega za vse postopke v zavesti Krišne. Včasih duhovni učitelj pravi: »Ne delaj tega,« pri prepovedovanju nečesa neugodnega, priporoča pa tudi tisto, kar je ugodno: »To počni. Recitiraj Hare Krišna.« Posledica popolne predaje je zato odrekanje neugodnim stvarem in sprejemanje ugodnih (ānukūlyasya saṅkalpaḥ prātikūlyayasya-vivarjanam). Nadalje bi morali s popolnim zaupanjem verjeti: »Krišna me bo zaščitil« in morali bi se prištevati h Krišnovim služabnikom. To je nekaj elementov śaraṇāgati, popolne predaje.
Kuntīdevī zdaj pravi: »Moj dragi Krišna, če misliš, da smo se dobro utrdili na svojem položaju, ko smo dobili naše kraljestvo nazaj in nas zato zdaj želiš zapustiti, to ni preveč dober predlog. Nismo še svobodni. Ker smo ubili veliko kraljev, vsi njihovi prijatelji in sorodniki načrtujejo, da se bodo prišli z nami ponovno bojevat. Zato ne misli, da smo osvobojeni vseh nevarnosti, ker nismo. In nimamo nobene druge zaščite razen Tvojih lotosovih stopal. Takšen je naš položaj.« Tako Krišni posredno pravi: »Ne zapuščaj nas. Ne misli, da smo zdaj varni. Brez Tvoje zaščite nismo nikoli varni.« Takšno bi moralo biti bhaktino stališče. Vedeti bi morali, da smo v tem materialnem svetu dejansko v nevarnosti. Māyā, iluzija, nas lahko kdajkoli zgrabi; takoj, ko smo malo nepozorni in razmišljamo: »Zdaj sem svojo dolžnost opravil. Naj si odpočijem.« Ne, počitka ni. Vedno moramo biti pozorni.
V enem verzu Śrīla Rūpa Gosvāmī pravi, avyartha-kālatvam: [Cc.Madhya 23.18-19] bhakta bi se moral zelo pozorno opazovati ali po nepotrebnem zapravlja svoj čas. Vprašati bi se moral: »Ali sedaj služim māyi ali Krišni?« To je simptom naprednega bhakte. Nāma-gāne sadā ruciḥ: takšen bhakta se nikoli ne naveliča recitiranja, petja ali plesa. Beseda sadā pomeni »vedno« in ruci pomeni »okus.« Bhakta ima vedno okus za recitiranje Hare Krišna: »O, zelo prijetno. Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare.« To je okus. Seveda je potreben čas, da se ta okus prebudi, toda ko je Rūpa Gosvāmī recitiral, je razmišljal: »Imam samo en jezik in dve ušesi. Če bi lahko imel milijone jezikov in trilijone ušes, potem bi me lahko recitiranje in poslušanje navdalo z zadovoljstvom.« Seveda ga ne bi smeli posnemati, ampak bhakte gibanja za zavest Krišne morajo biti vsaj zelo previdni, da odrecitirajo svojih 16 krogov, minimalna količina predpisanega recitiranja. Nāma-gāne sadā ruciḥ: moramo povečati naš okus za petje in recitiranje Hare Krišna.
Nadalje bi morali povečati svojo željo, da bi živeli na kraju kjer živi Krišna (prītis tad-vasati-sthale). Napredni bhakte vidijo Krišno pravzaprav živeti vsepovsod, ker pa smo mi v nižjem stanju, bi morali vedeti, da za nas Krišna živi v templju. Ker Krišne ne vidimo vsepovsod, bi morali iti gledat Krišno v tempelj, kjer se za nas prijazno pojavi po Svoji milosti, na način, na kateri Ga lahko vidimo.
Krišna ima popolnoma duhovno telo (sac-cid-ānanda-vigraha [Bs. 5.1]), toda mi z našimi očmi ne vidimo, kaj je duhovno telo. Navajeni smo videti materialne, grobe stvari (jaḍa). Vidimo lahko kamen, kovino, les in druge elemente, in ker je Krišna vse, se za naše nepopolne oči pojavi v obliki teh elementov, da Ga lahko vidimo. Ne gre za to, da bi bil Krišna kamen in bi častili kamen. Častimo Krišno, ker pa ne moremo videti ničesar razen materialnih elementov kot je kamen, se Krišna ljubeznivo pojavi v obliki izklesani iz kamna. Zato bi morali imeti nagnjenje k življenju v krogu tempeljskega okolja, v katerem se časti Krišnovo obliko.
Razen tega bi se morali vedno imeti za odvisne od Krišne. To je zavest Krišne. Vedno bi morali razmišljati: »Brez Krišne je moje življenje nekoristno in sem v nevarnosti.« Zato Kuntī med posvečanjem molitve Krišni pravi: »Krišna, Ti misliš, da smo zdaj varni, ampak jaz ne mislim, da smo varni. Vedno smo v nevarnosti. In če Ti misliš, da smo varni, kdo nas bo zavaroval? Nobene druge zaščite nimamo, razen Tvojih lotosovih stopal. Obdaja nas toliko sovražnikov, ker se zdaj sinovi padlih v boju pripravljajo na boj z nami.«
Čeprav je Krišna prišel h Kuntīdevī, da bi vzel prah s stopal nadrejene osebe, Njegove tete, Ga Kuntīdevī naslavlja kot Prabhuja, Gospoda, ne kot svojega ljubljenega nečaka. Ve: »Čeprav igra Krišna vlogo mojega nečaka, bratovega sina, je kljub temu vrhovni gospodar.«
Znaki resnično Krišne zavestne osebe so, da ve, da je Krišna vrhovni gospodar, da vedno razmišlja, da je brez Krišne v nevarnosti, in se vedno počuti varnega, potem ko sprejme zavetje Krišnovih lotosovih stopal. Krišna pravi kaunteya pratijānīhi na me bhaktaḥ praṇaśyati: »Svetu lahko razglasiš, da Moj bhakta ni nikoli premagan.« (Bg. 9.31) Če oseba postane čisti Krišnov bhakta, vprašanje nevarnosti ne obstaja. Seveda Krišna ščiti vsakogar, kajti brez Njegove zaščite ne more nihče živeti niti en sam trenutek. Ne bi pa smeli misliti: »Če Krišna ščiti vsakogar, v čem je torej korist, če postaneš bhakta?« Kralj ščiti vsakega državljana, kajti to je njegova dolžnost, še posebno pa ščiti svoj krog ljudi. To ni nenaravno. Če je nekdo zaposlen neposredno s služenjem predsedniku, uživa ta oseba, ko je v težavah, posebno zaščito. Čeprav predsednik ščiti vse državljane, so deležni tisti, ki se z njim družijo osebno, posebne pozornosti. To pravzaprav ni pristranost in je naravno. Ko ima en gospod rad vse otroke, še posebno pa svoje otroke, ne bo nihče rekel: »O, zakaj ljubiš svoje otroke bolj od drugih?« Ne, ker je to naravno. Podobno pravi Krišna v Bhagavad-gīti: samo ’haṁ sarva-bhūteṣu: »Enak sem do vseh.« Ker je Krišna Bog, ljubi vsakogar, ker je vsakdo del Njega. Vendar pa Svojim bhaktam posveča posebno skrb. Zato pravi kaunteya pratijānīhi na me bhaktaḥ praṇaśyati: »Moj bhakta ne bo nikoli poražen.«
Krišna vedno poskrbi za udobje Svojih bhakt in bhakte so vedno zaposleni s tem, da bi zadovoljili Krišno. Bhakte Krišno oblačijo, Ga oskrbijo s hrano in so vedno zaposleni s služenjem Njemu. Podobno tudi Krišna vedno poskrbi za srečo Svojih bhakt. Takšen je intimen odnos med bhakto in Krišno. Vsako živo bitje ima odnos s Krišno, ko pa postane bhakta, postane odnos intimen. Zato Kuntīdevī pravi Krišni: »Kako nas lahko zapustiš? Mi smo Tvoji intimni prijatelji. Živimo samo zaradi Tvoje skrbi za nas, po Tvoji milosti. Ne misli, da smo varni in da nas lahko zato zapustiš. Naše življenje je vedno pod Tvojo milostjo, kajti nimamo nobenega drugega zavetja kot Tvoja lotosova stopala. Dobrotljivo nas ne zapusti.« To je Kuntīna molitev. Podobno poje Narottama dāsa Ṭhākura:
hā hā prabhu nanda-suta, vṛṣabhānu-sutā-yuta
karuṇā karaha ei-bāra
»Krišna, Nanda-suta, prisoten si z Rādhārāṇī, hčerko kralja Vṛṣabhāna. Popolnoma se Ti predajam. Prosim izkaži mi Svojo milost.«
Brez zavesti Krišne oseba misli: »Jaz se bom zaščitil ali pa me bo zaščitila moja družba, skupnost ali država. Imam toliko zaščitnikov. Zakaj bi mi moralo biti mar za Boga? Zakaj bi šel h Krišni? Tisti podleži, ki nimajo zaščite, lahko gredo h Krišni.« Dejansko pa brez Krišnove zaščite ne moremo biti zaščiteni. Tako je navedeno v Śrīmad-Bhāgavatamu (7.9.19): bālasya neha śaraṇaṁ pitarau nṛsiṁha. Ko je Prahlāda Mahārāja posvečal molitve Krišni kot Nṛsiṁhadevu, je rekel: »Moj dragi Gospod, oseba ne bi smela razmišljati, da ima otrok popolno zaščito, ker ima očeta in mater.« Če Krišna otroka ne bi zaščitil, otrok ne bi mogel biti zaščiten, čeprav bi imel na tisoče očetov in mater. Prahlāda tudi pravi nārtasya cāgadam udanvati majjato nauḥ: »Ne drži, da me lahko dober zdravnik ali dobro zdravilo zaščiti pred boleznijo.« Recimo, da bogataš boleha za neko boleznijo in najame prvorazrednega zdravnika in vzame prvorazredno zdravilo. Ali to pomeni, da mu je zagotovljeno nadaljnje življenje? Ne. Če ga Krišna ne zaščiti, bo kljub dobremu zdravljenju in dobri oskrbi z zdravili umrl. »Podobno,« nadaljuje Prahlāda, »lahko ima človek dober čoln, toda to mu ne zagotavlja, da ne bo utonil v oceanu. Če ga Ti ne zaščitiš, lahko kdajkoli utone.« Narava nudi toliko težav in čeprav morda poskušajo znanstveniki izumiti nekaj s čimer bi zaustavili te težave v boju za preživetje, nam ne bodo ti izumi brez Krišnove zaščite nič koristili.
Kuntīdevī to ve in zato kljub temu, da je mati velikih bojevnikov Arjuna in Bhīme, razmišlja takole: »Čeprav so moji sinovi veliki bojevniki, niso dovolj, da bi nas zaščitili. Nič nam ne more nuditi zaščite, razen Tvojih lotosovih stopl.« Ta verz ponazarja razpoloženje predane duše, ki išče Krišnovo zaščito. Če bomo ohranili to razpoloženje, vedoč, da je naš edini zaščitnik Krišna in da je naša edina dolžnost služiti Krišni, potem bo naše življenje uspešno.